Revija SRP 97/98 

Ivana Lepushich

 

 

DOKLER ROZHICE ZHLAHTNE CVEDO

 

Dokler rozhice zhlahtne cvedo,

hladne sapice pihlajo,

lubi tichki po vejcah gredo,

srchne vizhce zhvrglajo,

ti le dragi perjatelj mi bodesh,

koder koli ti dihtash in godesh.

 

(Jaenette L., 23. aprila 1825)

 

 

 

 

 

OPOMBA K IVANI LEPUSHICH

 

V predhodnih dveh shtevilkah SRPa sta bili v rubriki zachetkov slovenskega pesnishtva predstavljeni nosilki oznake »prva slovenska pesnica« Fany Hausmann in Josipina Turnograjska. Zato je logichno predstaviti she tisto, s katero se zaokrozhuje »sveta trojica« zachetnic slovenske zhenske poezije iz 19. stol. To je Ivana Lepushich, po imenu she manj znana in po ostankih svojega pesnjenja she skromnejsha kot trojishki kolegici. Znan je namrech en sam pesemski tekst izpod njene roke, chetrt stoletja zgodnejshi od pisanja Hausmannove in Turnograjske: briljantna lirichna miniatura, zapis brez naslova (Dokler rozhice …). Shest trohejsko-daktilsko intoniranih in arkadichno patiniranih verzov, ki sestavljajo vzor(ch)no besedno kompozicijo z dvema moshkima in shtirimi zhenskimi rimami (ababcc) na konicah fino prepletene silabichne simetrije (9-7-9-7-10-10), skladne z vsebinsko-sporochilno-sintaktichno dvodelnostjo: prvi shtirje verzi uvajajo pomladno »chasovno pogoj/e/nost« (omejenost) z opisom zunanje, objektivne narave, zadnja dva verza pa drugoosebno (subjektivno) nagovarjata »dragega prijatelja«, poantiranega kot odsotnega (metafizichnega?) neznanca, ki nekje »pesni in gode« (»dihtash« po nem. Dichtung; avtorici verjetno she ni bila znana kakshna druga ustreznica za pesnjenje). 

Pesem, datirano in podpisano z »Jaenette L.« (avtograf danes izgubljen), je odkril Oton Zhupanchich v spominski knjigi grofov Coronini, ki jo je hranila druzhina grashchinskega upravitelja Heinricha Schollmayerja v Kochi vasi na Notranjskem; to je bil edini slovenski zapis (v bohorichici) med besedili v nemshchini, francoshchini, italijanshchini, angleshchini. Zhupanchich je odkritje predstavil v Mladinski reviji 1948-1949, nakazujoch svojo ocharanost (»slovenska deklica /skusha/ v svojem jeziku dati dushka temu, kar ji kipi v srcu – svojemu chustvu …«). Literarna zgodovina pod napachno zapisanim francoskim imenom ugotavlja Ivano Lepushich (1807-1880), hchi trgovca iz Trsta, ki je pod Francozi obogatel, se leta 1809 priselil v Ljubljano in se porochil z Marijo Rudolph iz trgovske druzhine; ena od njunih shtirih hchera je bila Ivana, ki se je sholala pri urshulinkah in se ok. 1850 neomozhena preselila v Shkofjo Loko, kjer je umrla. Formalna eleganca njene edine ohranjene pesmi dopushcha domnevo, da to verjetno ni bilo edino, kar je »dihtala«. (Prichujocha predstavitev je v glavnem povzeta po Gspanovem Cvetniku, knjiga 2, 1979, kjer je med vsemi avtorji slovenskega pesnishtva od prvih zachetkov do srede 19. stol. Ivana Lepushich edino zhensko ime.)

 

Izbor in opomba Ivo Antich