Revija SRP 97/98

Irene Navarra

 

SENCHNA URA

 

 

PRELUDIJ

 

Che ne poishchemo v globinah svojega spomina

Sence, ki nas obdaja,

nam preti nevarnost, da umremo,

ne da bi spoznali svoj chas.

Roditi se. Vznikniti iz nerazlochnih meglenic.

Prepoznavati na temelju markacije

z rdechimi, pradavnimi znaki, ki zachrtajo mejo

med krajem iz sivega grafita

(kompaktnega, vendar prhkega)

in svetlo tochko

(nesnovno, nezavzetno.)

 

Chas Sence.

Ki ga moramo zhiveti v nasprotju s svetlikanjem na Zachetku,

ki je ostalo na stvareh.

 

Senca.

Maternica, ki jo moramo raziskati.

 

(Pod robom kot svinec tezhkega plashcha

ne prodre nobena Svetloba,

ki je od tega sveta.)

 

3. septembra 2005

 

 

 

HVALNICA DVOMU

 

             "Mi, ki zhivimo v svojih mislih …"  

 

Kaj naj storimo, kako naj se obnashamo,

ko podoba studenca,               

ogledala v omari,

 

bezhna podoba, ki jo ujamemo,

ko dvignemo pogled na shipo s ponudbami

za blagajno v supermarketu

 

(nekega hladnega jutra iznenada

nashe obrazne poteze vrzhene navzven

kakor iz kakshnega projektorja v nas),

 

tuja podoba, kot da bi nas ujela na limanice

z najbolj nerodnim poizvedovanjem

in nas (malce porogljivo) vprashala:

 

              ปKdo pa sploh smo?ซ

 

 

 

USODA BESED

 

Navidezni nesmisel

Ognjevitost poletja …

Grenka brazgotina rastlinskih trakov …

Nepopustljivo truplo, ovito v brokat lista …

Uganka …

 

Reshitev

Ognjevitost poletja

je grenka brazgotina za rastlinske trakove.

Uganka poletja je njegova smrt.

 

(Zachetek, obsezhen v Koncu.)

 

Poletje je torej:

nepopustljivo truplo, ovito v brokat lista.

 

 

 

CHAKANJE

 

Sprejemni oddelek prashne bolnishnice.

Bele in chrne ploshchice

s fugami, polnimi prisotnosti,

ki so se pogosto pogreznile v temni konec.

Temnejshi od nohtov kopacha.

 

Z nogo odlochno stopim na sredo

belega romba najpoprej,

nato na onega chrnega.

Ena noga pred drugo.

 

Izmislim si nachrt,

programirani osnutek.

Z nogo odlochno stopim na sredo

in se lahko ponasham z osvojitvijo stepe.

(Sredi snezhnobelih lilij in angelskih perutnic

zdravnishkih halj, nabreklih od nemochne znanosti.)

 

Glas, ki me po zvochniku pokliche

(krakajoch in neoseben, oshtevilchen dotik

oznojenih kozh in misli

kot zvonchki v gnoju),

me opozori na moj potni prt.

 

 

 

SENCHNA URA: SNOV IN MOZHNOST

 

Edino resnichna

je tista, ki jo prezhivimo

v senci samih sebe,

in nad sabo

sprashujemo

svoj oblak.

 

Ki se nato razshiri na druga

senchna obmochja

z vmesnimi premori

kot prameni

(daljnimi, nedosezhnimi)

goste vate.

 

 

 

MISELNE PRIKAZNI

 

Miselne prikazni te senchne ure.

Ki chisto nich ne pojasnijo,

ki pahljachasto razprejo

prste iz pechatnega voska,

zashijejo dva roba sopare,

preluknjajo spirale, barve umazane smetane,

vtaknejo in zavezhejo vezalko

cirusom, ki jih je otochna

usoda premrazila do srca.

 

 

 

V TEH SENCHNIH URAH

 

V teh senchnih urah

bi bilo she najbolje oblezhati

sproshcheno pred kakshnim prijateljem,

ne da bi sploh govorila.

 

Oskrbljena z vstopnim geslom,  

ki deshifrira Enigme

stopiti molche

v misli drug drugega.

 

Midva konchno Atlanta.

Medsebojno Atlanta, prehodna                   

s prstnimi blazinicami brez pogleda.

Kadilnici obchutkov

kot dotik kadila.

Mrtvashka prta dush.

Neizbrisna.

 

 

 

NA FOSFORNIH MUSLINIH

 

Lovech ravnovesje

na fosfornih muslinih kot kak splavar,

odpeljem na drugi breg svojo podobo

iz fotogramov, skupaj tesno povezanih.

 

Okrog lesketa vsega tistega, chesar nisem posedovala

 

(Odkrijemo vedno tisto malo, ki je bilo nashe,

v tem, chesar nismo imeli

in ne bomo imeli.

 

Ker preteklost hiti v prihodnost

in se nato vrne nazaj.)

 

 

 

(KER SE CHAS NE BI SMEL IZGUBITI)

 

(Ker se chas ne bi smel izgubiti)

 

ali che mislimo, da se izgubi,

ni nam znano, kam pade,

zaman chlenimo zvoke

in jih mechemo v prostor,

zaman skladamo glasbo,

ki zaobjame sfere

Harmonij,

neslishnih za chloveka.

 

Bolje je pochakati na sesutja in plazove,

da zgrizljamo dejstva kot vlakna

do sredice mladega trstja.

 

 

 

OGOLJENA KORENIKA

 

Brezova ogoljena korenika

je bela kot lubje.

 

Neobichajna skrivnost odsotnosti

rednic

hchera Sonca in Lune.

 

Korenika rojena iz Sence.

Sicer svetla.

Neprichakovano.

 

 

 

MED BRSKANJEM PO DEHTECHIH OSTRUZHKIH

 

Med brskanjem po dehtechih ostruzhkih

v brlogih otozhnih lisic,

pod progastimi zalogami

bosh morda nashel chas, o katerem

menish, da je izgubljen?

 

Izkop se vchasih tako poglobi,

da se ne vrnesh vech na povrshje.

 

Tako da se prishtejesh med mrliche.

 

 Medtem prhnish sredi pobochij

 shote, ki nosi tvoj odtis.

 

 

 

NAMERA V CHIAROSCURU

 

Zaustavititi se brez upora

v strashljivih igrah Votline,

kjer kapljajo simulakri.              

 

Doumeti protislovje

pokopa v krivulje korenin

kot v strupene zibelke.

 

Vznikniti ozaveshchen           

z ochmi privajenimi na temo

in na njene skrivnosti.

 

Drzniti si tudi v grozi.

Skratka, zarotiti se.

In zmagati na kakshen nachin.

 

In si oddahniti malo bolj preudarno

pa vzljubiti ustrezhljivo Senco,

ki spominja na Temo in Svetlobo.

 

 

 

NA SHTIRIH NEBESNIH STRANEH

 

Na shtirih nebesnih straneh

kratkotrajna svitanja,

ki jih pozhirajo privzdignjene veke

in jih skushajo objestno

ukrasti.

 

 

 

SO MI VSHECH STRANI

 

So mi vshech strani

o Rdechih Kapicah brez volkov,

lovcev in mrachnih gozdov.         

Izberem tudi strani, ki govorijo

o zvezdah, vetru, morju, o delfinih in zhabah.

Nato jih s prsti kot modre lune

raztrgam v male koshchke.

Iz njih naredim chudezhne relikviarije

iz redkih potochenih solza.

 

Rizhev papir, ki se spremenja

v zhe sesirjeno mleko

za norost, ki naj bo izbrisana.

 

Zamenjujem chasovne ravni,

razmrshim zaplete

in razstavljam besede.

 

(Ki pa se ponovno sestavijo

v spiralo babilonskega stolpa

s prepadi namesto ur.)

 

 

 

V LUZHI NEVIDNE PODOBE

 

V luzhi nevidne podobe,

komaj zashepetane v zrcalo,

ki ima barvo zemlje.

Do zapestij potopljene roke

so zgrizene od blatnih kodrchkov.

Ochi, usta, uslochena krona

lic: kalna ilovica

ob medlem trenutku rojstva.

 

 (Tako Narcis nima dvomov o ljubezni.)

 

 

 

LEPOTA DNEVA BREZ SONCA

 

Lepota dneva brez Sonca

je resnichno zaobsezhena

v prirojenem pomanjkanju

Sence, ki naj bi projicirala

nashe telo

okoli tochke obstojnosti.

 

Skoraj kazalec na shtevilchnici

sonche ure, sirote brez ur.

 

 

 

IZ PUSHCHAVE V PUSHCHAVO

 

V trenutnem preblisku

se vrnemo k zasoplemu teku

in se delamo, kot da lovimo

komete za rep.

 

(Ki je kameleonski jezik,

varuh gotovosti.)

 

 

 

(PREPRICHANJE)

 

(Vechno zleknjeni v Senci zhivljenja,

mislimo, da je prav tam

nashe mesto pod Soncem.)

 

 

 

RDECHA IN VIJOLICHNA BARVA

RAZLICHNIH ODTENKOV

 

Skromna kot lishaj na lubju

ali koshchica slive brez mesa

ali praska v razjedenem zidu

je miselna Skladnost.

 

Vsak v svoji sferi

imamo rdeche in vijolichne barve

z nasprotnimi odtenki.

 

Pohojena prashnica

pogosto spushcha

v zrak odvechne trose.

 

 

 

CHE BI SE SENCHNE URE PRIBLIZHALE VSAJ TOLIKO

 

Che bi se senchne ure priblizhale vsaj toliko,

da bi se dotikale,

bi se nasha sivina pomeshala s tujo sivino

in otozhnost bi bila bolj tolazhljiva.

 

Porodila bi se (mislim) bolecha zhalostinka,

neke vrste Melodija vsega vesolja,

petje dush, ki so pripravljene, da se odprejo

kot cvetje ob Zori

in nato spet potonejo v Tishino.

 

Nedvomno zhalostni.   

Vendar tudi mochnejshi.

Sposobni, da prenesemo

daljno lesketanje zvezd.

 

 

 

MODRA VRTNICA VECHERA SAMO ZUNAJ

 

Prizhgane svetilke za ochi onkraj shipe

(pet oljenk okrog mene).

 

Mah na prodishchu neke misli

(mehak na vratu kot rahla zanka).

 

Rumeno jabolko na okenski polici

(da pritegne poglede in ugasne poglede).

 

Modra vrtnica vechera samo zunaj.

 

 

 

NEIZPODBITNI DOKAZ

 

Sicer

je Senca

samo v Svetlobi.

 

(Potemtakem nas polnost

dela tako krhke?)

 

 

 

LA QUESTE*

 

Sproshcheno plavati na povrshini

revnega potochka

na robu ceste?

 

Prebodeni dopustiti, da nas

prevzame ponizhnost travne bilke,

vse drhteche zaradi zaupljivosti v Boga?

 

Razumeti – kot pravi Simone Weil –

da je bridkost dar,

da se dusha reshi iz zased

in se vdano prepusti

samo v trpljenju?

ญญญ

_______

* Izraz iz stare francoshchine; pomenil naj bi nekakshno viteshko iskanje Graala, zhenske.

 

 

 

NESKONCHNO NIZEK PRAG

 

Chepe na tleh,

sem dvomeche gledala znak,

natanchno zarisano chrto

le nekaj centimetrov od mene.

Kot kakshen akrobat, izmuchen

zavoljo obratov in vijugastih poletov,

chepe v prahu, ki je bil kot

z zlatom vezena svila, sem odvijala

obnemoglo pochasnost rok, ki so se

she vedno slepile, da zmorejo leteti.

 

Hotela sem pobrisati s prsti,

oguljenimi od vrvi,

neskonchno nizki prag dushe.

 

 

 

LENIVEC

 

Ogenj kot zhivljenjska zasnova

(vendar ogenj, ki te unichi,

ne oni, ki ti daje toploto)

in njegov plamen na korenu jezika:

z bagrom odstraniti omrezhja arterij,

oviti rep okoli srca

in posushiti dihanje dushe,

she vedno zhuboreche.

 

To, da se vchasih chutimo nespametne,

kdaj odvechne ali strahopetne pa slabotne,

to je meni dobro znano.

 

Saj je zdaj moje zhivljenje

kot zhivljenje lenivca ob znozhju gricha,

vrh katerega pa je njegova hrana.

 

(Tri dni, da se nanj povzpne,                

in en dan, da umre.)

 

 

 

 

 

O avtorici

 

Italijanska pesnica, publicistka in literarna kriticharka Irene Navarra se je rodila 3. septembra 1948 v Gorici, kjer tudi zhivi in kjer je do upokojitve pouchevala italijanshchino in latinshchino na srednjih sholah. Izdala je pet pesnishkih zbirk: Esclusioni (Izkljuchitve), za katero je prejela nagrado Cesare Pavese, nekaj let kasneje pa Gli occhi del fratello (Bratove ochi), ki je bila delezhna mednarodne nagrade mesta Ancone; leta 2002 je izshla njena zbirka Margini (Obrobja) in tri leta kasneje Dettagli (Podrobnosti). Istega leta (2005) je uredila antologijo mladih italijanskih pesnikov iz Julijske krajine z naslovom La vita è sogno – Microcosmi di poesia (Zhivljenje je sen – Pesnishki mikrokozmosi), v njej pa so zastopane pesmi, ki so jih napisali techajniki na njenih delavnicah kreativnega pisanja. Leta 2009 so pri Edizioni della Laguna izshle njene pesmi skupaj z reprodukcijami olj renomiranega gorishkega slikarja Roberta Faganela in s spremno besedo znane esejistke Silvie Valenti v razkoshni monografiji La terra, la visione (Zemlja, privid). Vech pesmi iz te knjige je izshlo tudi v slovenshchini in furlanshchini. Lani je izdala peto zbirko Derive (Odplavljanje). Prichujochi izbor je iz te zbirke.

 

Prevod iz italijanshchine in zapis o pesnici Jolka Milich