Irene Navarra
SENCHNA URA
PRELUDIJ
Che ne poishchemo v globinah svojega spomina
Sence, ki nas obdaja,
nam preti nevarnost, da umremo,
ne da bi spoznali svoj chas.
Roditi se. Vznikniti iz nerazlochnih meglenic.
Prepoznavati na temelju markacije
z rdechimi, pradavnimi znaki, ki zachrtajo mejo
med krajem iz sivega grafita
(kompaktnega, vendar prhkega)
in svetlo tochko
(nesnovno, nezavzetno.)
Chas Sence.
Ki ga moramo zhiveti v nasprotju s svetlikanjem na Zachetku,
ki je ostalo na stvareh.
Senca.
Maternica, ki jo moramo raziskati.
(Pod robom kot svinec tezhkega plashcha
ne prodre nobena Svetloba,
ki je od tega sveta.)
3. septembra 2005
HVALNICA DVOMU
"Mi, ki zhivimo v svojih mislih "
Kaj naj storimo, kako naj se obnashamo,
ko podoba studenca,
ogledala v omari,
bezhna podoba, ki jo ujamemo,
ko dvignemo pogled na shipo s ponudbami
za blagajno v supermarketu
(nekega hladnega jutra iznenada
nashe obrazne poteze vrzhene navzven
kakor iz kakshnega projektorja v nas),
tuja podoba, kot da bi nas ujela na limanice
z najbolj nerodnim poizvedovanjem
in nas (malce porogljivo) vprashala:
ปKdo pa sploh smo?ซ
USODA BESED
Navidezni nesmisel
Ognjevitost poletja
Grenka brazgotina rastlinskih trakov
Nepopustljivo truplo, ovito v brokat lista
Uganka
Reshitev
Ognjevitost poletja
je grenka brazgotina za rastlinske trakove.
Uganka poletja je njegova smrt.
(Zachetek, obsezhen v Koncu.)
Poletje je torej:
nepopustljivo truplo, ovito v brokat lista.
CHAKANJE
Sprejemni oddelek prashne bolnishnice.
Bele in chrne ploshchice
s fugami, polnimi prisotnosti,
ki so se pogosto pogreznile v temni konec.
Temnejshi od nohtov kopacha.
Z nogo odlochno stopim na sredo
belega romba najpoprej,
nato na onega chrnega.
Ena noga pred drugo.
Izmislim si nachrt,
programirani osnutek.
Z nogo odlochno stopim na sredo
in se lahko ponasham z osvojitvijo stepe.
(Sredi snezhnobelih lilij in angelskih perutnic
zdravnishkih halj, nabreklih od nemochne znanosti.)
Glas, ki me po zvochniku pokliche
(krakajoch in neoseben, oshtevilchen dotik
oznojenih kozh in misli
kot zvonchki v gnoju),
me opozori na moj potni prt.
SENCHNA URA: SNOV IN MOZHNOST
Edino resnichna
je tista, ki jo prezhivimo
v senci samih sebe,
in nad sabo
sprashujemo
svoj oblak.
Ki se nato razshiri na druga
senchna obmochja
z vmesnimi premori
kot prameni
(daljnimi, nedosezhnimi)
goste vate.
MISELNE PRIKAZNI
Miselne prikazni te senchne ure.
Ki chisto nich ne pojasnijo,
ki pahljachasto razprejo
prste iz pechatnega voska,
zashijejo dva roba sopare,
preluknjajo spirale, barve umazane smetane,
vtaknejo in zavezhejo vezalko
cirusom, ki jih je otochna
usoda premrazila do srca.
V TEH SENCHNIH URAH
V teh senchnih urah
bi bilo she najbolje oblezhati
sproshcheno pred kakshnim prijateljem,
ne da bi sploh govorila.
Oskrbljena z vstopnim geslom,
ki deshifrira Enigme
stopiti molche
v misli drug drugega.
Midva konchno Atlanta.
Medsebojno Atlanta, prehodna
s prstnimi blazinicami brez pogleda.
Kadilnici obchutkov
kot dotik kadila.
Mrtvashka prta dush.
Neizbrisna.
NA FOSFORNIH MUSLINIH
Lovech ravnovesje
na fosfornih muslinih kot kak splavar,
odpeljem na drugi breg svojo podobo
iz fotogramov, skupaj tesno povezanih.
Okrog lesketa vsega tistega, chesar nisem posedovala
(Odkrijemo vedno tisto malo, ki je bilo nashe,
v tem, chesar nismo imeli
in ne bomo imeli.
Ker preteklost hiti v prihodnost
in se nato vrne nazaj.)
(KER SE CHAS NE BI SMEL IZGUBITI)
(Ker se chas ne bi smel izgubiti)
ali che mislimo, da se izgubi,
ni nam znano, kam pade,
zaman chlenimo zvoke
in jih mechemo v prostor,
zaman skladamo glasbo,
ki zaobjame sfere
Harmonij,
neslishnih za chloveka.
Bolje je pochakati na sesutja in plazove,
da zgrizljamo dejstva kot vlakna
do sredice mladega trstja.
OGOLJENA KORENIKA
Brezova ogoljena korenika
je bela kot lubje.
Neobichajna skrivnost odsotnosti
rednic
hchera Sonca in Lune.
Korenika rojena iz Sence.
Sicer svetla.
Neprichakovano.
MED BRSKANJEM PO DEHTECHIH OSTRUZHKIH
Med brskanjem po dehtechih ostruzhkih
v brlogih otozhnih lisic,
pod progastimi zalogami
bosh morda nashel chas, o katerem
menish, da je izgubljen?
Izkop se vchasih tako poglobi,
da se ne vrnesh vech na povrshje.
Tako da se prishtejesh med mrliche.
Medtem prhnish sredi pobochij
shote, ki nosi tvoj odtis.
NAMERA V CHIAROSCURU
Zaustavititi se brez upora
v strashljivih igrah Votline,
kjer kapljajo simulakri.
Doumeti protislovje
pokopa v krivulje korenin
kot v strupene zibelke.
Vznikniti ozaveshchen
z ochmi privajenimi na temo
in na njene skrivnosti.
Drzniti si tudi v grozi.
Skratka, zarotiti se.
In zmagati na kakshen nachin.
In si oddahniti malo bolj preudarno
pa vzljubiti ustrezhljivo Senco,
ki spominja na Temo in Svetlobo.
NA SHTIRIH NEBESNIH STRANEH
Na shtirih nebesnih straneh
kratkotrajna svitanja,
ki jih pozhirajo privzdignjene veke
in jih skushajo objestno
ukrasti.
SO MI VSHECH STRANI
So mi vshech strani
o Rdechih Kapicah brez volkov,
lovcev in mrachnih gozdov.
Izberem tudi strani, ki govorijo
o zvezdah, vetru, morju, o delfinih in zhabah.
Nato jih s prsti kot modre lune
raztrgam v male koshchke.
Iz njih naredim chudezhne relikviarije
iz redkih potochenih solza.
Rizhev papir, ki se spremenja
v zhe sesirjeno mleko
za norost, ki naj bo izbrisana.
Zamenjujem chasovne ravni,
razmrshim zaplete
in razstavljam besede.
(Ki pa se ponovno sestavijo
v spiralo babilonskega stolpa
s prepadi namesto ur.)
V LUZHI NEVIDNE PODOBE
V luzhi nevidne podobe,
komaj zashepetane v zrcalo,
ki ima barvo zemlje.
Do zapestij potopljene roke
so zgrizene od blatnih kodrchkov.
Ochi, usta, uslochena krona
lic: kalna ilovica
ob medlem trenutku rojstva.
(Tako Narcis nima dvomov o ljubezni.)
LEPOTA DNEVA BREZ SONCA
Lepota dneva brez Sonca
je resnichno zaobsezhena
v prirojenem pomanjkanju
Sence, ki naj bi projicirala
nashe telo
okoli tochke obstojnosti.
Skoraj kazalec na shtevilchnici
sonche ure, sirote brez ur.
IZ PUSHCHAVE V PUSHCHAVO
V trenutnem preblisku
se vrnemo k zasoplemu teku
in se delamo, kot da lovimo
komete za rep.
(Ki je kameleonski jezik,
varuh gotovosti.)
(PREPRICHANJE)
(Vechno zleknjeni v Senci zhivljenja,
mislimo, da je prav tam
nashe mesto pod Soncem.)
RDECHA IN VIJOLICHNA BARVA
RAZLICHNIH ODTENKOV
Skromna kot lishaj na lubju
ali koshchica slive brez mesa
ali praska v razjedenem zidu
je miselna Skladnost.
Vsak v svoji sferi
imamo rdeche in vijolichne barve
z nasprotnimi odtenki.
Pohojena prashnica
pogosto spushcha
v zrak odvechne trose.
CHE BI SE SENCHNE URE PRIBLIZHALE VSAJ TOLIKO
Che bi se senchne ure priblizhale vsaj toliko,
da bi se dotikale,
bi se nasha sivina pomeshala s tujo sivino
in otozhnost bi bila bolj tolazhljiva.
Porodila bi se (mislim) bolecha zhalostinka,
neke vrste Melodija vsega vesolja,
petje dush, ki so pripravljene, da se odprejo
kot cvetje ob Zori
in nato spet potonejo v Tishino.
Nedvomno zhalostni.
Vendar tudi mochnejshi.
Sposobni, da prenesemo
daljno lesketanje zvezd.
MODRA VRTNICA VECHERA SAMO ZUNAJ
Prizhgane svetilke za ochi onkraj shipe
(pet oljenk okrog mene).
Mah na prodishchu neke misli
(mehak na vratu kot rahla zanka).
Rumeno jabolko na okenski polici
(da pritegne poglede in ugasne poglede).
Modra vrtnica vechera samo zunaj.
NEIZPODBITNI DOKAZ
Sicer
je Senca
samo v Svetlobi.
(Potemtakem nas polnost
dela tako krhke?)
LA QUESTE*
Sproshcheno plavati na povrshini
revnega potochka
na robu ceste?
Prebodeni dopustiti, da nas
prevzame ponizhnost travne bilke,
vse drhteche zaradi zaupljivosti v Boga?
Razumeti kot pravi Simone Weil
da je bridkost dar,
da se dusha reshi iz zased
in se vdano prepusti
samo v trpljenju?
ญญญ
_______
* Izraz iz stare francoshchine; pomenil naj bi nekakshno viteshko iskanje Graala, zhenske.
NESKONCHNO NIZEK PRAG
Chepe na tleh,
sem dvomeche gledala znak,
natanchno zarisano chrto
le nekaj centimetrov od mene.
Kot kakshen akrobat, izmuchen
zavoljo obratov in vijugastih poletov,
chepe v prahu, ki je bil kot
z zlatom vezena svila, sem odvijala
obnemoglo pochasnost rok, ki so se
she vedno slepile, da zmorejo leteti.
Hotela sem pobrisati s prsti,
oguljenimi od vrvi,
neskonchno nizki prag dushe.
LENIVEC
Ogenj kot zhivljenjska zasnova
(vendar ogenj, ki te unichi,
ne oni, ki ti daje toploto)
in njegov plamen na korenu jezika:
z bagrom odstraniti omrezhja arterij,
oviti rep okoli srca
in posushiti dihanje dushe,
she vedno zhuboreche.
To, da se vchasih chutimo nespametne,
kdaj odvechne ali strahopetne pa slabotne,
to je meni dobro znano.
Saj je zdaj moje zhivljenje
kot zhivljenje lenivca ob znozhju gricha,
vrh katerega pa je njegova hrana.
(Tri dni, da se nanj povzpne,
in en dan, da umre.)
O avtorici
Italijanska pesnica, publicistka in literarna kriticharka Irene Navarra se je rodila 3. septembra 1948 v Gorici, kjer tudi zhivi in kjer je do upokojitve pouchevala italijanshchino in latinshchino na srednjih sholah. Izdala je pet pesnishkih zbirk: Esclusioni (Izkljuchitve), za katero je prejela nagrado Cesare Pavese, nekaj let kasneje pa Gli occhi del fratello (Bratove ochi), ki je bila delezhna mednarodne nagrade mesta Ancone; leta 2002 je izshla njena zbirka Margini (Obrobja) in tri leta kasneje Dettagli (Podrobnosti). Istega leta (2005) je uredila antologijo mladih italijanskih pesnikov iz Julijske krajine z naslovom La vita è sogno Microcosmi di poesia (Zhivljenje je sen Pesnishki mikrokozmosi), v njej pa so zastopane pesmi, ki so jih napisali techajniki na njenih delavnicah kreativnega pisanja. Leta 2009 so pri Edizioni della Laguna izshle njene pesmi skupaj z reprodukcijami olj renomiranega gorishkega slikarja Roberta Faganela in s spremno besedo znane esejistke Silvie Valenti v razkoshni monografiji La terra, la visione (Zemlja, privid). Vech pesmi iz te knjige je izshlo tudi v slovenshchini in furlanshchini. Lani je izdala peto zbirko Derive (Odplavljanje). Prichujochi izbor je iz te zbirke.
Prevod iz italijanshchine in zapis o pesnici Jolka Milich