Edvard Kocbek
CHRNO MORJE
ROKI
Med svojima rokama sem zhivel
kakor med dvema razbojnikoma,
nobena izmed njiju ni vedela,
kaj je pochenjala druga,
levica je bila nora od srca,
desnica pa pametna od spretnosti,
ena je jemala, druga izgubljala,
druga pred drugo sta se skrivali
in opravljali polovichna dela.
Ko sem danes bezhal pred smrtjo
in padal in vstajal in padal
in se plazil po trnju in skalovju,
sta mi bili roki enako krvavi.
Razpel sem ju kot zhrtvena rochaja
velikega tempeljskega svechnika,
ki z enako vnemo prichujeta.
Vera in nevera sta bili en sam plamen,
vzdigoval se je visok in vroch.
CHRNO MORJE
Vse nashe vode
tezhijo vate,
Chrno morje.
Rosa juter
in vecherne nevihte
in vsi vrelci
zhuborijo vate,
tatarsko morje.
Vsi snegovi in plazovi
in vse povodnji
hitijo vate,
turshko morje.
In z njimi se trga
nasha dobra prst
in s svetim pepelom vred
pada na tvoje dno,
bizantinsko morje.
In z nasho prstjo
se usedajo vate
nasha telesa,
neusmiljeno morje.
V tvojih algah smo zhe
in v tvojih pozhreshnih ribah,
del tvoje globine smo zhe,
Chrno morje.
ZAMORSKA
Sredi gneche me je nekdo
povprashal za ramo
z naglasom iz Shishke:
Ali boste izstopili?
Na ovinku sem se chez ramo
zazrl v bele zobe
chrnega chloveka iz Gane.
Zdaj mi je jasno,
zakaj je Presheren na trgu
vedno bolj teman,
beseda v meni je poskochila
od binkoshtnega veselja,
zachela je kliti
v rodovitni chrnici.
Obrnil sem se v gnechi
in zavpil: Ne bom izstopil,
nikoli ne bom izstopil,
nihche ne bo izstopil,
peljali se bomo dalje,
peljali se bomo v zamorje,
da potolazhimo lepo Vido.
OPOMBA H KOCBEKU
Abecedno zaporedje je prichujocho mikroantologijo sodobne poezije balkanskih narodov privedlo do Slovencev (seveda mimo »dileme«, ali Slovenija je del Balkana ali ni; pred prvo svetovno vojno se slovenski Narodni dom v Trstu kot markantna trdnjava etnoidentitete ni sramoval hotela z imenom Balkan v svojem poslopju). Pojem »sodobna poezija« nacheloma in na sploshno zajema pesnishtvo po drugi svetovni vojni, se pravi avtorje, ki so se v svojih sociolingvistichnih kontekstih pojavili v drugi polovici XX. stoletja. Vendar se je v tej antologiji zhe pri Grkih pokazalo, da je Seferis (Revija SRP, 89-90 / 2009) najvechje ime grshke poezije zadevnega obdobja, cheprav je zachel objavljati in se je tudi vidno uveljavil zhe dosti pred drugo svetovno vojno. Podobno se kazhe v slovenski poeziji pomen Edvarda Kocbeka (1904-1981), chigar poezijo kljuchno zaznamujeta zbirki Zemlja (1934; prim. istoimensko sochasno hrvashko slikarsko zdruzhenje v Podravini; tod je tedaj Kocbek sluzhboval kot profesor) in Groza (1963). Kocbek je tukaj predstavljen s tremi »simptomalnimi« pesmimi iz Groze: Roki je bila v drugachni zvezi (kot kljuchna pesem njegovega opusa in kot simbolichna personifikacija slovenske usode XX. stoletja) zhe objavljena v Reviji SRP (65-66 / 2005), Chrno morje metaforichno definira balkanski kontekst, Zamorska pa se navezuje kot svojevrstna »preroshka poanta«, ki z izvirno lokalistichno in ljudskemu izrochilu zavezano vizijo napoveduje t. i. »globalno (afrishko) vas« (prim. W. Lewis, M. McLuhan).
Izbor in opomba Ivo Antich