Revija SRP 97/98

Edvard Kocbek

 

CHRNO MORJE

 

ROKI

 

Med svojima rokama sem zhivel

kakor med dvema razbojnikoma,

nobena izmed njiju ni vedela,

kaj je pochenjala druga,

levica je bila nora od srca,

desnica pa pametna od spretnosti,

ena je jemala, druga izgubljala,

druga pred drugo sta se skrivali

in opravljali polovichna dela.

 

Ko sem danes bezhal pred smrtjo

in padal in vstajal in padal

in se plazil po trnju in skalovju,

sta mi bili roki enako krvavi.

Razpel sem ju kot zhrtvena rochaja

velikega tempeljskega svechnika,

ki z enako vnemo prichujeta.

Vera in nevera sta bili en sam plamen,

vzdigoval se je visok in vroch.

 

 

 

 

CHRNO MORJE

 

Vse nashe vode

tezhijo vate,

Chrno morje.

Rosa juter

in vecherne nevihte

in vsi vrelci

zhuborijo vate,

tatarsko morje.

Vsi snegovi in plazovi

in vse povodnji

hitijo vate,

turshko morje.

In z njimi se trga

nasha dobra prst

in s svetim pepelom vred

pada na tvoje dno,

bizantinsko morje.

In z nasho prstjo

se usedajo vate

nasha telesa,

neusmiljeno morje.

V tvojih algah smo zhe

in v tvojih pozhreshnih ribah,

del tvoje globine smo zhe,

Chrno morje.

 

 

 

 

ZAMORSKA

 

Sredi gneche me je nekdo

povprashal za ramo

z naglasom iz Shishke:

Ali boste izstopili?

Na ovinku sem se chez ramo

zazrl v bele zobe

chrnega chloveka iz Gane.

 

Zdaj mi je jasno,

zakaj je Presheren na trgu

vedno bolj teman,

beseda v meni je poskochila

od binkoshtnega veselja,

zachela je kliti

v rodovitni chrnici.

 

Obrnil sem se v gnechi

in zavpil: Ne bom izstopil,

nikoli ne bom izstopil,

nihche ne bo izstopil,

peljali se bomo dalje,

peljali se bomo v zamorje,

da potolazhimo lepo Vido.

 

 

 

 

OPOMBA H KOCBEKU 

 

Abecedno zaporedje je prichujocho mikroantologijo sodobne poezije balkanskih narodov privedlo do Slovencev (seveda mimo »dileme«, ali Slovenija je del Balkana ali ni; pred prvo svetovno vojno se slovenski Narodni dom v Trstu kot markantna trdnjava etnoidentitete ni sramoval hotela z imenom Balkan v svojem poslopju). Pojem »sodobna poezija« nacheloma in na sploshno zajema pesnishtvo po drugi svetovni vojni, se pravi avtorje, ki so se v svojih sociolingvistichnih kontekstih pojavili v drugi polovici XX. stoletja. Vendar se je v tej antologiji zhe pri Grkih pokazalo, da je Seferis (Revija SRP, 89-90 / 2009) najvechje ime grshke poezije zadevnega obdobja, cheprav je zachel objavljati in se je tudi vidno uveljavil zhe dosti pred drugo svetovno vojno. Podobno se kazhe v slovenski poeziji pomen Edvarda Kocbeka (1904-1981), chigar poezijo kljuchno zaznamujeta zbirki Zemlja (1934; prim. istoimensko sochasno hrvashko slikarsko zdruzhenje v Podravini; tod je tedaj Kocbek sluzhboval kot profesor) in Groza (1963). Kocbek je tukaj predstavljen s tremi »simptomalnimi« pesmimi iz Groze: Roki je bila v drugachni zvezi (kot kljuchna pesem njegovega opusa in kot simbolichna personifikacija slovenske usode XX. stoletja) zhe objavljena v Reviji SRP (65-66 / 2005), Chrno morje metaforichno definira balkanski kontekst, Zamorska pa se navezuje kot svojevrstna »preroshka poanta«, ki z izvirno lokalistichno in ljudskemu izrochilu zavezano vizijo napoveduje t. i. »globalno (afrishko) vas« (prim. W. Lewis, M. McLuhan).

 

Izbor in opomba Ivo Antich