Revija SRP 97/98

Damir Globochnik

 

 

PREDMETNO IZHODISHCHE, BARVNA ATMOSFERA IN SVETLOBA

 

Slikarske podobe Mirka Rajnarja bi zaradi tezhnje po abstrahiranju in reduciranju lahko uvrstili pod okrilje abstraktnih likovnih tendenc (abstraktni kolorizem, minimalizem, lirichna abstrakcija). Ochitno je, da slikarja zanimajo medsebojni odnosi skrbno pretehtanih likov, interakcija barv ter ustvaritev vtisa sevanja barvne substance. Vendar je v izhodishchu Rajnarjevih slikarskih kompozicij praviloma konkreten motiv, ki je imel v osemdesetih in na zachetku devetdesetih let preteklega stoletja figuralni in ekspresivni znachaj. Odtlej pa se srechujemo s senzibilnim slikarskim podozhivljanjem krajinskih prostorov – prekmurske oziroma panonske ravnice z njenim samosvojim, morda nekoliko »melanholichnim« vzdushjem in z njenimi shirnimi horizonti. Od tod izvira znachilna barvna atmosfera Rajnarjevih podob, v katerih je vselej prisotna tudi optichna poglobitev slikovnega polja. Na motivno vzpodbudo v resnichni, fizichni krajini nas poleg simbolne vloge zelene, rumene in modre barve lahko opozarjajo tudi naslovi posameznih slik (slikar je v sorodni barvni in kompozicijski shemi izdelal ciklus krajinskih podob manjshih formatov, katerim z mehkobno potezo naslikane skupine dreves nadevajo »realistichen« znachaj). Mirko Rajnar tudi z uporabo diptihov, triptihov in sorodnih variant sestavljene slike opozarja, da gre za isti prostor in iste abstrahirane krajinske ali druge oblike. Kompozicija na eni polovici diptiha se na primer lahko nadaljuje na njegovi drugi polovici. Isti motiv je lahko upodobljen v jutranji ali dnevni svetlobi.

Krajini, poljem in travnikom ob obrezhju Mure v vlogi vzpodbude za oblikovanje slikarskih kompozicij se lahko pridruzhijo tudi slikarjevi pogledi v interierje oziroma njihove detajle. Mirko Rajnar jih je razbremenil vseh podrobnosti in podatkov, ki bi lahko motili likovno harmonijo. Kateri koli motiv se v njegovem slikarskem svetu lahko spreminja v abstraktno sliko. She vech: slikarjeva pot lahko vodi »od fizichne pojavnosti k duhovni substanci«, kot je Franc Obal naslovil esej o slikarstvu Mirka Rajnarja ob njegovi pregledni razstavi v Galeriji Murska Sobota leta 2006. Za motivi vselej ostaja vsaj krhka sled. Lahko si predstavljamo, da slikar zajema motive podobno, kot bi zrl nanje skozi priprte ochi: ohranja le bistvene barvne, oblikovne in svetlobne znachilnosti motivov.

Te temeljito zreducirane koordinate motivov, ki pa izprichujejo asociativno krajinsko ali predmetno izhodishche, tvorijo osnovo za pretanjeno slikarsko obdelavo. Na delu je slikarjev obchutek za celoto, za likovno harmonijo, kompozicijsko skladnost in barvno ubranost. Ploska razmestitev barv v like je skrbno premishljena, vchasih celo minimalistichna, vezana na geometrijske principe. Barvno polje v obliki trikotnika, traku, polkroga itd., ki je vkljucheno v temnejshe barvno okolje, lahko vzpostavi iluzijo prostora. Mirko Rajnar povrshino platna prekriva s pretanjenimi barvnimi nanosi, v katerih se skriva vech zaporednih plasti in slojev barve. Mogoche je zachutiti neposreden dotik chopicha in druge sledove slikarskega procesa. Tudi zaradi drobnih struktur, ki jih je na povrshini platna oblikovala pastozno nanesena barva, podobe Mirka Rajnarja ne uchinkujejo asketsko, hladno. Slikar na ta nachin krepi optichni uchinek barv, njihov zven, vibracijo. V ospredje stopa barvna atmosfera, ki je tesno povezana s ponazoritvijo vtisa lis in snopov svetlobe. Mehka svetloba v usmerjenih likih pada na barvno polje in dobesedno animira barvno substanco. V slike je ujeta svetloba, barve izzharevajo v prostor proti gledalcu. Na prvi pogled enostavno zasnovano slikovno polje skriva optichne globine, energijsko moch in pomenske razsezhnosti. Govorimo lahko o slikarstvu z razvidno osebno noto, o mozhnostih iskrene slikarske meditacije ter obchutenju krajinskih prostorov in podob, ki so se slikarju vtisnili v spomin oziroma lahko dolochajo njegovo notranjo bit.