Revija SRP 97/98

Damir Globochnik

 

KURENTOV ALBUM IZ LETA 1918

 

 

Po dolgotrajnem bojevanju, neuspehih na fronti, ruski revoluciji in vstopu ZDA v vojno so se zacheli sesuvati represivni mehanizmi avstro-ogrske monarhije, med njimi tudi cenzura. Po odprtju fronte z Italijo je dunajska vlada spremenila odnos do Slovencev, ki jih je zhelela pridobiti za boj proti Italijanom. Lahko so zacheli izhajati novi chasopisi, kot je bil Jugoslovan (1917–1918), ki so ga izdajali Krekovi somishljeniki in je zhe z naslovom pomenil izziv privrzhencem velikonemshke in dualistichne reshitve narodnostnega vprashanja v monarhiji.

Jugoslovanu sta leta 1918 sledila almanah Kurentov album in humoristichno-satirichni list Kurent. Vse tri je tiskala Zvezna tiskarna v Ljubljani, ki je bila v lasti uchitelja, politika in podjetnika Antona Peska (18791956). Na izbiro naslova satirichnega almanaha in imena lista je najbrzh vplivala Cankarjeva »Starodavna pripovedka« oziroma povest Kurent iz leta 1909.

Kurentov album je zalozhil in izdal konzorcij Kurenta, uredila sta ga prevajalec Branimir Kozinc in Viktor Zalar (1882–1940). Zalar je bil chasnikar, prevajalec, izdajatelj in odgovorni urednik Glasa Juga. Cena Kurentovega albuma je bila 4,20 krone. Na voljo je bil v vseh slovenskih knjigarnah in na upravi Kurenta, ki je domovala v prostorih Zvezne tiskarne (Stari trg 19 v Ljubljani).

 

»V Ljubljani bo s 1. julijem izshel humoristichen list “Kurent”. Da pa bo obchinstvo zhe prej informirano o smeri in nameri tega shaljivega tednika, izide aprila “Kurentov album”. Ta humoristichen almanah bo izshel v vechjem obsegu, ter bo bogato ilustriran z risbami in karikaturami nashih domachih umetnikov. Rokopise sprejema urednishtvo “Kurenta” v Ljubljani, Krizhevnishka ul. 9. II. nadstropje« (Kurent, Dolenjske novice, 1918/13).

 

»Uvodna beseda« (kratek satirichni program lista) je bila napisana v verzih:

 

»Z neusmiljenim dovtipom,

z ostrobrusheno satiro,

s pisano karikaturo

shchiplji, pikaj in nagajaj,

zbadaj, se norchuj in grajaj,

kjer je kaj nerodnega.

Pa zabavaj bralcev svojih

obchino v teh tezhkih chasih

s shalo, smehom in humorjem,

jim preganjaj mrachne misli,

zbujaj up na boljshe dneve

to je “Kurentov” program.«

 

Med literarnimi sodelavci Kurentovega albuma so bili Fran Milchinski (»Ali bi ali ne? ...«), Cvetko (Florijan) Golar (»Veselje«), Ivan Cankar (»Resignacija«), Damir Feigel (»Na krivih potih«), Ferdo Plemich (»O Klanjacijevi srechi«), Rado Murnik (»Vojna ljubezni«) in Junij Brut (»Kurja historija«).

V Kurentovemu albumu je bilo objavljenih 18 karikatur, ki so jih prispevali trije izvrstni domachi likovniki. Maksim Gaspari je sodeloval s shtirimi karikaturami (»Lepshega para na svetu ni«, »Po sklepu miru z Rusijo«, »Ubogi tobakarji!«, »Pogled v prihodnost«), Fran Podrekar s petimi karikaturami (»Mir?«, »Nova bozhanstva l. 1918«, »Potepuh«, »V dobi pomanjkanja mesa«, »Nachrt kranjskega dezhelnega odbora za skupino, ki naj se namesto bivshe Ganglove skupine postavi na prochelje ljubljanskega dezhelnega gledalishcha«), Hinko Smrekar pa z devetimi karikaturami (»Kurent«, »Srechna Avstrija!«, »Vsenemshki most do Adrije se maje!«, »Pametna misel«, »Zgodnja dunajska birma«, »Razvoj chloveka«, »Vse zaman!«, »Cmok-svet in Vsenemec-aneksijonist«, »Vasovavci sedanjega chasa«). Zanimivo je, da je pri karikaturah (v nasprotju z dotedanjo domacho prakso) navedeno tudi njihovo avtorstvo, kot da se risarjem ni bilo treba vech sramovati ali skrivati svojega sodelovanja s satirichnim listom.

 

Karikatura na prvi strani Kurentovega albuma je Smrekarjevo delo. Narisal je Kurenta med igranjem na charobne gosli. Zapeljivi zvoki so premamili poslushalce, ki so se zavrteli v divjem plesu. Med plesalci so se znashli sami avstrofili: dezhelni glavar Shushtershich pleshe z nemshko poshastjo, Nemec z oslom, poplesuje tudi cenzor ...

Naslovnici je sledila Smrekarjeva karikatura »Srechna Avstrija«, na kateri je vladni minister iskal ravnotezhje med nemshkimi in madzharskimi zahtevami, privilegiji in ugoditvami ter slovanskimi pritozhbami, interpelacijami in zahtevami. »Vse je v najlepshem redu slovanskih pritozhb je prav toliko kot nemshkih in madzharskih zahtev,« se glasi komentar pod karikaturo, ki se je nanashala na ponovno sklicanje drzhavnega zbora, v katerem so predstavniki narodov v monarhiji izrazili razlichne in nezdruzhljive zhelje. Slovenska prichakovanja je zajela majnishka deklaracija.

 

Smrekarjeva karikatura »Vsenemshki most do Adrije se maje!« prikazuje Kranjskega Janeza kot slovenskega Guliverja. Priklenjen je k tlom, prek njegovega telesa se pomika kolona Nemcev. Napisne table (Schulverein, Turnverein, Volksrat ...) opozarjajo na organizacije, ki so pomagale utrjevati nemshko nadvlado. Janez se prebuja. Podnapis: »Buchi, morje Adrijansko, bilo si in bosh slovansko!«

Karikaturo »Vasovalci sedanjega chasa« je Smrekar podpisal kot »Hendrik Brueghel« (po nizozemskem slikarju Pietru Brueghlu, okrog 1525–1569). Fantje – tj. starci, pohabljenci in bebci, saj so vsi drugi na fronti – se z lestvijo na ramah odpravljajo vasovat: »Prej pa ne gremo dam, da se bo delal dan ...« Zasmehujeta jih ruska ujetnika.

Mozhje so morali tako dolgo hoditi na nabor, dokler niso bili potrjeni. »Precej uchiteljev je bilo mobiliziranih,« se je spominjal Ivan Dolenec. »Zato smo pa morali tisti, ki smo “varovali dom in babo”, toliko bolj poprijeti. Seveda je pa “shkart” kmalu zmanjkalo, ker smo bili pri neskonchnih ponovnih naborih skoraj vsi potrjeni in so doma res ostali samo tisti, ki jih je Smrekar l. 1918 ovekovechil s sliko, da mora devet takih “fantov” ponochevalcev nositi lestvo, ko gredo dekle klicat.« (Ivan Dolenec, Moja rast, Celovec 1991, str. 39).

Zapis v dnevniku zgodovinarja in trnovskega zhupnika Ivana Vrhovnika z dne 8. junija 1916 se glasi: »Pri prebiranju za vojashtvo jemljo vse od kraja. Potrjen je Marinkov Fronc« (Ivan Vrhovnik, Vojne stiske; Trnovska zhupnija v Ljubljani, Ljubljana 1933, str. 158).

 

Na karikaturi »Mir?« je Fran Podrekar upodobil boga vojne Marsa, ki zatrjuje: »Mislim, da bo kmalu konec moje slave; nobenega solda zhe ne iztisnem vech iz sveta.« Bog vojne izzhema zemeljsko kroglo, iz katere padajo novci v vrecho vojnega dobichkarja. Podrekar je narisal tudi »Novo bozhanstvo l. 1918« – mesarja v napoleonski pozi z »zlatim« teletom. »Kakor stari Izraelci, so tudi ljudje “modernega” chasa jeli obozhevati tele,« pojasnjuje pripisan komentar.

»Razvoj chloveka« oziroma »Nazaj k naravi« je vodilna misel shtirih risb, na katerih je Smrekar prikazal moralni propad civilizacije med vojno. Sporochale so, da naj bi chez nekaj let ljudje zhiveli podobno kot opice na drevju. V Smrekarjevem Chrnovojniku iz leta 1919 lahko preberemo: »Ali izvira vsa nesrecha chloveshtva le iz megalomanije tistega pradeda, ki je prvi zachel hoditi po zadnjih shapah, s sprednjimi pa je posegel po zvezdah, da jih sklati z neba? ...

Che to velja, kaj ne bi bilo najpraktichnejshe, che bi se chloveshtvo poskusilo odlochiti spet za hojo po vseh shtirih v svoj blagor, v radikalno odreshitev od vseh kulturnih nesrech in problemov?

Saj ta poskus ne bi bil pretezhak: razdalja med chlovekom in nepok­varjenim shimpanzom vendar she ni nepremostjivo velika!

Nazaj k naravi!«

 

Na karikaturi »Zgodnja dunajska birma« je Smrekar upodobil avstrijskega zunanjega ministra, grofa Ottokarja Theobalda Czernina-Chudenitza (1872–1932) v vlogi dunajskega shkofa. Povod za nastanek karikature je bil naslednji: Czernin, ki je bil eden od zaupnikov pokojnega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, je na veliko noch leta 1918 sprejel zastopnike dunajskega obchinskega sveta in jim orisal zunanjepolitichni polozhaj monarhije ter silovito napadel avstrijske Slovane, zlasti cheshke in jugoslovanske »pacifiste«, medtem ko je Nemce hvalil; mir naj bi bil zhe skoraj pred vrati, vendar so zunanji sovrazhniki dobili nov pogum, saj so jim cheshki in jugoslovanski »veleizdajalci« obljubili, da bodo razbili monarhijo.

Kot je za Smrekarja pogosto znachilno, je karikatura polna povednih detajlov. Czerninovo mitro (shkofovsko pokrivalo) je Smrekar spremenil v kachjo glavo, minister z zheleznimi rokavicami in s kacho v rokah grozi cheshkemu, slovenskemu in hrvashkemu dechku, ki so jih predenj nasilno privedli zhandarji. Nad birmo, ki »je birmance zares v pravi veri potrdila«, so neznansko navdusheni vojaki, preoblecheni v »nemshke in madzharske matere«. Zgovoren je tudi oltar v ozadju, ki ima namesto stebrov dvoje topovskih cevi. Na oltarni sliki je v vlogi svetega Boshtjana upodobljen »avstro-ogrski Slovan«. Privezan je ob hrastovo deblo (hrastov list je veljal za simbol nemshtva, podobno je bila lipa simbol slovenstva). Njegovo telo prebadajo pushchice, na katerih lahko razpoznamo hrastove liste, pero (morda namig na birokracijo) in § 14 – oznako za 14. paragraf ustave iz leta 1867, s pomochjo katerega so ministrski predsedniki vladali zhe pred vojno, ko je predvsem zaradi obstrukcij prihajalo do »delanezmozhnosti« dunajskega drzhavnega zbora. Czernin je bil sredi aprila 1918 prisiljen odstopiti.