Revija SRP 97/98

Andrej Lenarchich

 

O ZGODOVINSKI DRZHAVNOSTI SLOVENSKIH DEZHEL

(ter o Temeljni ustavni listini RS in o razsodbi US RS o arbitrazhnem sporazumu)

 

 

Prichujochi spis kritichno analizira poglavitne tochke nedavne razsodbe Ustavnega sodishcha Republike Slovenije o t. i. arbitrazhnem sporazumu med RS in RH.*

 

Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je veljaven ustavni akt ter trajni in neusahljivi vir drzhavnosti Republike Slovenije.

 

Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je vsekakor veljaven ustavni akt. Vir – tak ali drugachen – drzhavnosti Republike Slovenije pa ni in ne more biti. Non bis in idem (Heraklit). Ljudstvo, ki naseljuje ta del Evrope, ki je dalo prvotna imena dezheli in nje pojavom, ki ji je dalo nje podobo, je dokumentirano ustvarilo tudi drzhavo z njenim lastnim denarjem in oblastjo. Drzhava-oblast nikoli ni bila lochena od ljudstva, ki jo je nosilo, pa naj so se nje ime, oblika in oblastniki s chasom kakor koli zhe spreminjali, preoblikovali. Slovenski jezik pri drzhavnih opravilih, udelezhba ljudstva pri njih, njega kultura je izprichana in dokumentirana od zachetkov (t.i. stroka – in politika she toliko manj – tega ne vidi rada), saj so ta dejstva in prichanja edinstvena:

 

– norishki kralji, oblast in denar, »provincia Sclaborum« (leta 595; po Pavlu Diakonu);

– »windischer rede sol er phlegen« – »Grawen windischen hutt uff« – »mitt jerem windischen gesang« – »Der windisch man der in also ansprichtt mit windischer zungen so sol er sprechen« (ustolichevanje prvich zapisano leta 1161; citati iz: Shvabsko ogledalo, 13. stol., Avstrijska rimana kronika, 14. stol.);

– leta 1160 prva kartuzija v dezhelah Rimskega cesarstva: Zhiche; kartuzijanski uradni viri lombardske province imenujejo dezhelo »Slovenija« (prim.: Dolinar, Slovensko katolishko znanstveno delo, 1946-47);

– od leta 1600 naprej dokumentirana sodna opravila v slovenshchini (prim. Ribnikar, Blejske podlozhnishke prisege);

– vojvoda Friderik V. posebej potrdi dezhelno ustavo (leta 1440);

– leta 1510 kranjski parlament (Dezhelni stanovi) ukazhe Zigmundu Herbershtajnu, naj z vojsko izzhene Benechane iz Istre; da so imele habsburshke dedne drzhave ne le lastno vojsko, marvech tudi lastno diplomacijo, dokazuje isti z opisi svojih diplomatskih misij po pooblastilu npr. Shtajerske in Dolnje Avstrije, preden je sprejel diplomatsko sluzhbo pri Dvorni komori (Herbershtajnovo zhivljenje, Moskovski zapiski, 1951);

– »Dezhelni stanovi« – torej parlamenti slovenskih dezhel/drzhav – narochijo in omogochijo tisk Dalmatinove Biblije (1584);

– leta 1680 kranjski parlament (Dezhelni stanovi) imenuje svobodnjaka (nem. Freiherr, fr. baron) Janeza Valvazorja za stotnika dolenjskih peshcev; v spomin na zmago nad Turki in upornimi Madzhari na vzhodni meji Shtajerske je pobudil in zasnoval spominski Marijin steber, ki danes v Plechnikovi preureditvi stoji na Levstikovem/Shentjakobskem trgu v Ljubljani; ploshcha z dokumentarnim zapisom je vzidana v avli pod zvonikom cerkve sv. Jakoba;

– she leta 1728 se isti »stanovi« poklonijo svojemu novemu vladarju, Karlu VI., ochetu Marije Terezije, v slovenskem jeziku;

Préliminaires de paix de Leoben du 18 Avril 1797; tj. sporazum med Napoleonom in cesarjem Francem I. : Napoleon bo vrnil cesarju njegove dedne drzhave (états héréditaires): Tirolsko, Koroshko, Kranjsko, Shtajersko in Furlanijo;

– z Napoleonovim unichenjem (nemshkega) Rimskega cesarstva nastopijo nacionalistichni imperiji; habsburshke/slovenske dedne dezhele/drzhave preplavi nemshki nacionalizem, a she vedno ostajajo drzhave, kajti:

– cesar A-O Karl v manifestu 16. oktobra 1918 potrdi suvereniteto dednih dezhel/drzhav, ki se imajo pravico svobodno razdruzhevati in zdruzhevati, in zato:

– 1. novembra 1918 centralna administracija na Dunaju brez pripomb vzame na znanje sporochilo predsednika slovenske vlade v Ljubljani, Jozhefa pl. Pogachnika, o prevzemu vseh drzhavnih pooblastil v slovenskih dezhelah;

– srbski prestolonaslednik Aleksander Karadjordjevich v odgovoru na adreso Svetozarja Pribichevicha, podpredsednika Narodnega sveta SHS, 1. 12. 1918 v Beogradu pove, da se s Kraljevino Srbijo in Chrno goro ne zdruzhuje Drzhava SHS, marvech »pokrajine SHS« (D. Lonchar, 1921), kajti le njene slovenske »dezhele« so bile na ravni drzhave Srbije, ki se s subjekti brez drzhavnostnih atributov ni mogla zdruzhevati, lahko jih je le okupirala; temu pritrjuje madzharsko zgodovinopisje: »1918 je kraljevina Srbija okupirala madzharski pokrajini Hrvatsko in Slavonijo« (Pálffy, 1995); zato je bil za ta del nove drzhave potreben poseben Trianonski sporazum.

 

V novo drzhavo, Kraljevino SHS, kasneje Kraljevino Jugoslavijo, in do razpada leta 1991 Socialistichno federativno republiko Jugoslavijo je torej Slovenija – slovenske dezhele/drzhave pod vodstvom vlade v Ljubljani – vstopila s svojo lastno trajno drzhavnostjo in z mejami, ki so bile v teku zgodovinskega dogajanja dogovorjene in uveljavljene z meddrzhavnimi sporazumi Jugoslavije s sosedami, meje slovenskih dezhel med seboj in s preostankom Jugoslavije pa so ostale, kakor so bile v chasu zdruzhitve, njih meddrzhavni znachaj v chasu obstoja enovite drzhave na obeh straneh zaznamovane mejne chrte pach zachasno ni imel zunanjega uchinka.

Drzhavnost slovenskih dezhel, tj. dezhel, ki sestavljajo Republiko Slovenijo in so vstopile leta 1918 v Jugoslavijo, je torej obstajala zhe davno pred nastankom TUL in ni bila nikoli z nobenim aktom ukinjena (che bi bilo drzhavnost sploh mogoche ukiniti). TUL torej v nobenem primeru ne more biti vir slovenske drzhavnosti. Morebiti je nje jamstvo dandanes. Zagotovo pa je – tudi zaradi nepojmljivih in nedopustnih pomanjkljivosti – trajen vir hudih tezhav.

 

Razdelek II Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije varuje drzhavne meje Republike Slovenije in v zvezi s 4. chlenom Ustave pomeni veljavno in uposhtevno ustavnopravno opredelitev ozemlja Republike Slovenije.

 

Vsaka ustava, ustavna listina, in seveda tudi TUL, je sholski primer, zgled, unilateralnega akta, katerega bistvena znachilnost je, da zavezuje – dokler velja – le eno stran. TUL torej lahko pomeni podlago za varovanje drzhavne meje in ozemlja, ne more pa v nobenem primeru opredeljevati ne ozemlja ne meje. Dolochanje ozemlja v ustavi/ustavni listini/TUL je ali vojna napoved (che pomeni prilashchanje ozemlja, ki ga sosed ima za svojega) ali pa dokument o kapitulaciji, che prepushcha sosedu vech, kot bi si ta celo v sanjah zhelel. Obravnavanje meje in ozemlja v ustavi, razen v smislu varovanja in ravnanja s tem v zvezi, je torej vsaj brezpredmetno, che ne slaboumo. Kar je zapisano v TUL o meji Republike Slovenije, je verjetno veleizdaja, che se vztraja na veljavnosti TUL. Republika Slovenija je subjekt, ki je leta 1918 vstopil v Jugoslavijo z lastno drzhavnostjo in mejami. Meje z Italijo, Avstrijo in Madzharsko so bile dolochene in uveljavljene z ustreznimi meddrzhavnimi sporazumi drzhave Jugoslavije s sosedami. Meja med slovenskimi dezhelami in ostalim ozemljem Jugoslavije je na chrti od Zavrcha na Dravi do tromeje Primorske-Kranjske-Kraljevine Madzharske pod Snezhnikom ostala do razpada Jugoslavije kot znotrajjugoslovanska meja med Slovenijo in Hrvashko (tj. med Dravsko banovino in Savsko banovino oz. med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvashko).

Na vzhodu je do ukinitve Mariborske oblasti meja ostala na Dravi od Zavrcha do sotochja Drave z Muro, potem pa je z banovinsko ureditvijo Kraljevine Jugoslavije Savska banovina prestopila reko Dravo in je Chakovec prishel pod hrvashko lokalno upravo.

Na zahodu je meddrzhavna meja Primorske s Kraljevino Madzharsko potekala do italijanske okupacije 1922 od omenjene tromeje do Kantride nad Reko potem, ko je Dunaj pristanishche Reko leta 1867 prepustil Budimpeshti. Po letu 1922 je Italija okupirala she Reko. Poraz Italije med drugo svetovno vojno je po vojni vrnil Primorsko z Reko, a brez Trsta in Gorice, v Jugoslavijo. Razen meje z Italijo ni na tem obmochju pravnoveljavno nastala in ni bila uveljavljena vse do danes nobena nova meddrzhavna meja. Celovita Primorska (razen Trsta in Gorice) je bila skupaj z ostalimi slovenskimi dezhelami/drzhavami znotraj Jugoslavije.

Kakrshna koli sprememba tukaj opisanih obstojechih meddrzhavnih mej v trenutku razpada Jugoslavije bi morala biti predmet bilateralnih ali multilateralnih pogajanj in dogovora. To se ni zgodilo. Sklicevanje na unilateralne akte – na »drugi razdelek TUL« – pa je, kot recheno, nelegalno in abotno, ker pomeni nezakonito poseganje v temelje slovenske drzhavnosti in – ne nazadnje – tudi v interese sosede, ki ima do njih pravico, tudi che do predmeta svojih interesov nima nobene legitimacije.

 

V delu, v katerem II. razdelek Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije varuje drzhavne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvashko, ga je treba razlagati v smislu mednarodnopravnih nachel uti possidetis iuris (na kopnem) oziroma uti possidetis de facto (na morju).

 

Poskus elaboriranja TUL, ki ga razkriva citirani tretji odstavek – in je v prvem delu (zachuda) sicer pravilen, saj si ne uzurpira pravice, da dolocha meje –zahteva dve pojasnili.

1) Nachelo uti possidetis se uporablja za urejanje posledic vojashkega spopada in odmerja zmagovalcu ozemlje, ki ga v trenutku konchanih spopadov zaseda. Ker vojne med Republiko Slovenijo in RH ni bilo, saj v chasu nastajanja TUL Hrvashka sploh ni bila drzhava (svojo drzhavnost in samostojnost je razglasila 8. oktobra 1991), tega nachela ni mogoche uporabiti.

2) Podtikanje US, da pomeni to nachelo obmochje izvajanja oblasti, pa seveda tudi ni uporabno za pripisovanje kakrshne koli veljavnosti ali uporabnosti TUL glede meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvashko. Razlog je preprost in ga ni treba posebej elaborirati: t.i. republike znotraj SFRJ niso izvajale svoje lastne drzhavne oblasti, marvech so izvajale – kolikor pach so jo – drzhavno oblast SFRJ. V nobenem primeru torej ni mogoche »republishkega« upravljanja po »jugoslovanskem pooblastilu« uporabiti kot izgovor za prilashchanje drzhavnopravnih ingerenc – toliko bolj, ker so drzhavnopravne ingerence subjektov, ki so soustvarili Jugoslavijo, obstajale zhe davno prej. Psevdodrzhavnost, ki jo je tistim delom Jugoslavije, ki vanjo niso vstopili z lastno drzhavnostjo, prisodila ustava SFRJ 1974, v nobenem primeru ne more biti podlaga za teritorialno ekspanzijo in she najmanj opravichilo za okupacijo ozemlja slovenskih dezhel/drzhav, ki so leta 1918 vstopile v Jugoslavijo. Psevdodrzhavnost po ustavi 1974 so pridobile republike Hrvashka, BiH in Makedonija, toda s tem, da niso pridobile pravice do razdruzhitve, marvech izkljuchno le pravico do sporazumne odcepitve. Sporazum se ni zgodil. Je pa protizakonita odcepitev nashtetih povzrochila krvave vojne in grozovito etnichno chishchenje v vseh tistih delih Jugoslavije, ki vanjo niso prinesli svoje drzhavnosti: na Hrvashkem, v BiH in v Makedoniji, oziroma v tistih, ki so kakrshno koli zhe drzhavnost pridobili z ustavo 1974 (prim. Kosovo).

 

Po II. razdelku Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvashko ustavnopravno varovana na kopnem po nekdanji republishki meji med Slovenijo in Hrvashko v okviru nekdanje Socialistichne federativne republike Jugoslavije, na morju pa po chrti, do katere je Republika Slovenija pred osamosvojitvijo izvrshevala dejansko oblast do odprtega morja.

 

Dikcija tega – chetrtega – odstavka ima vse odlike poprejshnjega, le da she bolj dolochno kazhe intenco uveljaviti shkodljiva in nezakonita dolochila TUL. Je sicer res, da najvechji del meje med Slovenijo in Hrvashko – vsaj dve tretjini – poteka she danes po dolocheni meddrzhavni meji slovenskih dezhel s Kraljevino Madzharsko, katere pokrajina je bila Hrvashka. Za prestop Drave, ki jo je Trianon prepoznal kot mejo Slovenske krajine, na vzhodu ter onkraj nekdanje meje dezhele Primorske na zahodu pa Hrvashka nima nobene pravne podlage. Nich, kar se je od nastanka Jugoslavije dogajalo na tem obmochju in zadeva Hrvashko, nima mednarodnopravnega znachaja. Edini dogodek meddrzhavne vrste, ki se je zgodil z nastankom nacifashistichne vazalne tvorbe t.i. »Nezavisne drzhave Hrvatske« (1941-1945), je v trenutku znova uveljavil edino meddrzhavno mejo med slovenskimi dezhelami in Hrvashko, o kateri je bilo tu dovolj povedanega. Nacistichna in fashistichna hrvashka zaveznica niti pod razno nista dovolili svoji »drzhavni tvorbi«, da bi se polastila dela Slovenske krajine ali celo dela Primorske (Istre in otokov v Kvarnerju). Do 25. junija 1991 torej nobeno dejanje ali akt ni spremenil dejstev, ki zadevajo slovensko juzhno mejo. Kar koli pa se je zgodilo tedaj in kasneje, razveljavlja – che je kakor koli zhe pridobilo mednarodnopravni znachaj – Sporazum o arbitrazhi, njegov 5. chlen.

Ponavljati tukaj, da ne Socialistichna republika Slovenija ne Socialistichna republika Hrvashka nista v obdobju 1918-1991 (iz moralnih in estetskih razlogov ne omenjajmo ponovno NDH) na nobenem delu ozemlja izvajali svoje drzhavne oblasti, ker je ta bila jugoslovanska, resnichno ni potrebno. Da je tako, prichajo meddrzhavni sporazumi SFRJ z Italijo, ki republik niti ne omenjajo. Omenjajo – in zahtevajo (!) – pa, da se obchinske in okrajne meje ne spreminjajo.

 

Arbitrazhni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvashke ne dolocha poteka drzhavnih mej med drzhavama pogodbenicama, temvech vzpostavlja mehanizem za mirno reshitev mejnega spora.


Tochka (a) prvega odstavka 3. chlena, tochka (a) 4. chlena ter drugi in tretji odstavek 7. chlena Arbitrazhnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvashke, ki jih je treba razlagati in presojati kot vsebinsko celoto, niso v neskladju s 4. chlenom Ustave v zvezi z II. razdelkom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

 

Shesti odstavek je edini, ki v celoti ustreza dejanskemu stanju in logiki stvari. Shkoda, da isti um ne odkrije prav tako ochitnega dejstva, da tudi ustava in TUL ne dolochata – preprosto ne moreta dolochati – meje.

 

Sedmi odstavek pa se zoperstavlja oslovi senci, saj nich, kar sporazumno – oziroma na nachin, ki nadomeshcha vojno ali dvostranski sporazum – dolocha mejo med drzhavami, ne more biti v nobenem primeru v neskladju z dolochili katere koli ustave ali drugega ustavnega akta. Chleni ustave, ki zadevajo mejo – posebej nje varovanje – pach varujejo oz. kako drugache obravnavajo tisto mejo, ki je dolochena, privojskovana ali pa jo bo na podlagi podpisanega dvostranskega Sporazuma o arbitrazhi in tistega, kar bosta drzhavi zapisali vsaka v svoj memorandum, dolochil arbitrazhni tribunal.

Ne ustava ne TUL ne moreta dolochati poteka meje. In glede na dikcijo 3. chlena meja tudi v resnici ni dolochena, saj jo je arbitrazhni tribunal dolzhan dolochiti tako na kopnem kot na morju.

Iz Sporazuma o arbitrazhi in iz izreka slovenskega ustavnega sodishcha sledi, da je vsakrshno dodatno potrjevanje (referendum) tega sporazuma popolnoma brezpredmetno. Da slovenska politika ni znala opredeliti drzhavnopravnih dejstev, ki se tichejo slovenske drzhave; da so se v procesu razdruzhevanja slovenskih dezhel/Slovenije iz Jugoslavije dogajale abotnosti in da so nastajali mednarodnopravno nezavezujochi in tudi shkodljivi dokumenti, je na dlani, zato o tem ni nobene potrebe odlochati z referendumi. Prav tako je nonsens z referendumom odkrivati sploshno znano notorichno dejstvo, da glede meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvashko ni nobenega, niti minimalnega soglasja, in da ni videti, da bi do njega kadar koli lahko prishlo. V tem smislu je podpisani Sporazum o arbitrazhi dosezhek, ki presega vsa prichakovanja. Prava znanstvena fantastika. Da bi bil dosezhen kakrshen koli dogovor, ki bi dopushchal uposhtevanje kriterijev internacionalnega prava (kamor seveda sodijo zlasti obstojeche meddrzhavne meje) in izlochitev vsakega argumenta, ki ne ustreza zahtevanemu kriteriju, je bilo nemogoche prichakovati. Toliko bolj, ker so celo slovenski vodilni politiki in strokovnjaki spushchali »dimne bombe« neke pravichnosti ter trdovratno vztrajali pri svojih prividih in vztrajno zamolchevali evidentna upravichenja drzhave Slovenije.

Da to shkodljivo ravnanje ni le golo nakljuchje, se razkriva v »referendumski obsedenosti« tam, kjer za kaj takega, kot recheno, zares ni nobene potrebe; slovenska drzhava se celo smeshi pred mednarodno javnostjo. Na drugi strani pa vlada popoln molk strokovne in politichne elite tam, kjer bi resnichno bila potrebna zagotovila (dosezhena na plebiscitarni nachin z referendumom), namrech pri vsebini memoranduma, ki ga zahteva Sporazum o arbitrazhi. Od tega namrech, kar bo zapisano v memorandum, je odvisno vse. Tribunal lahko odlocha izkljuchno le na podlagi tistega, kar stranka v postopku zapishe v svoj memorandum. In zhe samo omemba kakega navideznega argumenta, ki ne izpolnjuje zahtev 4. chlena Sporazuma o arbitrazhi, bo bistveno prizadela tezho pravzaprav edinega – a prevladujochega – argumenta, ki ga ima (le) Slovenija: to so meddrzhavne meje slovenskih dezhel, ki so kot konstitutivni element vstopile 1. 12. 1918 v Jugoslavijo.

Prevladujocha kvaliteta Sporazuma o arbitrazhi je to, da jasno postavlja kriterij internacionalnega prava. Poleg vsega doslej povedanega to pravilo postavlja na raven arbitrazhne obravnave izkljuchno mednarodnopravno relevantna dejstva, ki jih mora in sme slovenska vlada zapisati v memorandum. Jugoslovanska notranja zakonodaja in ureditev nimata na mednarodni ravni nobenega uchinka; na odlochanje arbitrazhnega tribunala bi uchinkovali le v primeru, da drzhavnopravnih argumentov ne bo na mizi.

Zato je potrebno na primeren nachin (lahko tudi z referendumom, saj drzhavotvorno ravnanje slovenske politike in neoporechnost stroke tod nista v navadi) zagotoviti, da bo imel arbitrazhni tribunal na mizi argument: meje in celovitost slovenskih dezhel. V civilizirani Evropi so to nedotakljivi imperativi. So primeri, in to ne maloshtevilni, da so dezhele z drzhavnopravno osebnostjo prehajale iz ene vechje drzhavne skupnosti v drugo in nazaj, a njih ozemeljska celovitost, drzhavna in kulturna integriteta pri tem niso trpele. Teritorialni in etnichni ekspanzionizem, katerega zhrtev so zhe vech kot sto let slovenske dezhele (in to na nashi juzhni meji she kar traja), pa je zavrzhena, primitivna praksa: zhalitev za Evropo po grozovitostih druge svetovne vojne in za svet 21. stoletja v celoti.

 

(Andrej Lenarchich, poslanec prvega sklica)

 

 

_______________

* citati iz razsodbe so navedeni v kurzivu