Revija SRP 97/98

Andrej Lenarchich

Za zgodovinski spomin

 

INVEKCIJE, KOREKCIJE (III) *

 

 

Z MARKOM V MRAKU (DEMOKRACIJE)

                                               

Ti pa so she bolj vpili: Krizhaj ga! (Marko, 15,14)

 

Che bi predsednik parlamenta in njegovi ne zakrichali tako glasno, ko jih je poslanec, predsednik Nacionalne stranke (SNS), spomnil, da so zhe pri sestavljanju koalicijske pogodbe – ali kakor koli zhe kdo hoche poimenovati delitev (volilnega) plena – trgovali z glasovi in da to pochno pri vseh mogochih drugih poskusih, kako uresnichevati svoje nachrte, bi ne razkrili svojega zlega pochetja, o katerem je pred dnevi nekaj zapisanega objavil njihov nekdanji zagreti pripadnik, ki jim torej zagotovo vidi globoko v dusho.

Seveda je parlament tisti kraj, koder se soochajo pobude, ideje, naklepi in se uresnichuje, kar so si pripravili volilci na volitvah. Na podlagi chesa, kakshnih besedovanj, obljub, prikazni, prevar in kar je she te vrste orodij, so se ljudje odlochali na volishchih, je posebno vprashanje. Dejstvo je, da na volitvah izberejo izmed sebe nekaj deset posameznikov, ki potem svobodno, brez vsakega pritiska, pochno vse mogoche, da bi konchno z glasovanjem odlochili o tistem, kar zadeva vse drzhavljane.

Poslanci so kot zakonodajalci najbolj odgovorni za vse, kar se tiche ljudi (tudi kako zhivijo, s kakshnimi tezhavami se ubadajo), ter z zakoni in s pobudami poskushajo reshevati zagate. Zato pochno marsikaj, pach glede na svojo zagretost, svoje sposobnosti in zmozhnosti. Ne nazadnje morajo tudi preprichevati na najrazlichnejshe nachine. Prav gotovo je bistveno, ali za svojo pobudo zberejo dovolj glasov. Da vse to lahko pochno, je v ustavi zapisanih nekaj chlenov, posebej chlen 83, ki jim zagotavlja nedotakljivost in preprechuje vsakomur, da bi jih zaradi delovanja in odlochanja v parlamentu kadar koli preganjal.

Izpad predsednika slovenskega parlamenta in njegovih, ki so na ves glas zavpili, ko je predsednik SNS povedal, da se v parlamentu tako in v te namene pach dela, je torej razkril, da so razlogi, ki so nekdaj pripeljali do pozhiga Reichstaga, she vedno med nami; da so tu she vedno klike, ki jim je parlament in svobodno odlochanje poslancev trn v peti pri pohodu na oblast; da s parlamentariziranjem, z oblastjo kot tako in s prizadevanjem priti do njenih vzvodov samo po sebi ni nich narobe, marvech da je hudo narobe, che se teh obchutljivih orodij hochejo polastiti »temne sile« zaradi svojih mrachnih naklepov. In zgodovina uchi, da povzpetnishke klike najprej udarijo po demokratichnih orodjih. Zato je nori malar pozhgal parlament in zato so boljsheviki iz njega naredili tragikomichno skupshchinsko delegatsko prakso. In da ne »na Zahodu« niti kje drugje ni nich novega, se je pokazalo tudi pri nas. Saj so zhe prvi dan obstoja novoizvoljenega parlamenta klike, ki so za hip »sestopile« (ko se she ni vedelo, kako se bo vse skupaj konchalo!), uchinkovito udarile prav po njem: z razgrajanjem o plachah poslancev, pa o »privilegijih« in s sistematichnim smeshenjem v javnosti. Bili so tako temeljiti, da je celo ustavno sodishche usodno nachelo suvereniteto poslanca – da o poslovnishkem reduciranju nedotakljivosti in svobode pri odlochanju niti ne govorimo.

Ochitno pa klikam vendarle she ni uspelo docela unichiti najvishjega demokratichnega telesa v drzhavi. She so se lahko slishali glasovi v prid celovitosti, drzhavnosti, suverenitete, o zgodovinskih suverenih slovenskih dezhelah. She je bilo mogoche lobirati in si prizadevati za propulzivne razvojne projekte, ki bi dejansko zagotovili gospodarski razvoj in nova delovna mesta, ne pa le polnili tajnih rachunov v davchnih oazah.

She bolj ochitno pa je, da so tisti, ki sesuvajo slovensko gospodarsko strukturo, ki poshiljajo tisoche ljudi na cesto, ki shenkavajo ozemlje vedno slovenskih dezhel sosedom, sedaj odlochno ukrepali. S fantastichno perfektnim manevrom so udarili v samo jedro. Zasebne vragolije nekega poslanca so – kakor je videti – primerno zachinili, dodelali, v neprijetno poslansko skupino poslali zanesljivo osebo, in ko je bil konstrukt sestavljen, so v primernem trenutku udarili tako, da bi blato odneslo she zadnji glas, ki je motil njih zle namere. Che so se hkrati znebili grozljivega bremena neke svoje afere, jim gre res chestitati za mojstrstvo. Vprashanje pa je, ali si lahko ljudstvo, ki kot v odgovor tistim, ki ga shchuvajo, vreshchi »Krizhaj ga!«, tudi lahko chestita. Tistih nekaj sto izmed tisochev brezposelnih v Prekmurju, ki bi z »Jelinchichevo piramido« (kakor zle sile posmehljivo poimenujejo obetavni projekt) znova dobili delo, prav gotovo ne. In seveda prihodnje generacije, ki jim oblast krade domovino, she manj.

 

Andrej Lenarchich, poslanec prvega sklica

(14. 03. 2010)

 

 

 

ODPRTO PISMO (II)*

 

Sposhtovani gospod profesor!

 

Z velikim zadovoljstvom spremljam Vashe intervencije v zvezi z arbitrazhnim sporazumom. Tokrat berem v Financah, da SLO in CRO nista imeli morja itd. Vsekakor se moram – kot vsakdo – strinjati, da republike v Jugoslaviji niso imele meddrzhavnopravne subjektivitete. To trdim tudi sam od zachetka, kakor tudi to, da so vse dosedanje odlochitve do 25. junija, ki naj bi zadevale mejo, notranji akti. Ukrepi in akti po razglasitvi in uveljavitvi slovenske drzhavnosti in samostojnosti pa so vse do 8. oktobra 1991 zagotovo povsem enostranski akti in brez vsake veljave, saj na drugi strani mize ni bilo subjekta meddrzhavnega prava, marvech v najboljshem primeru zasebno podjetje nekega Tudjmana. Seveda pa tudi vse tiste akte in dejanja (npr. ″Temeljno ustavno listino″ pa Badinterja), ki imajo vsaj videz zakonitosti in veljavnosti, v celoti derogira podpisani Sporazum o arbitrazhi, saj zahteva od Tribunala, da dolochi (!) potek meje na kopnem in na morju – torej meja vech kot ochitno ni dolochena, saj bi drugache ne bilo kaj zahtevati od Tribunala.

Moram pa vendarle odlochno posredovati glede trditve, zapisane v Financah: "Meje ni mogoche dolochiti na podlagi mednarodnega prava." – Sporazum to od Tribunala zahteva! Torej jo "mora biti" mogoche dolochiti. In seveda jo Tribunal tudi z lahkoto lahko dolochi.

Tochka 4/a predpisuje Tribunalu uporabo nachel in pravil meddrzhavnega prava. Tribunal torej mora uposhtevati slovenski argument, ki tem nachelom in pravilom v celoti ustreza. Seveda pod pogojem, da ga Slovenija v opredelitvi spora (Tochka 3/2) in v Memorandumu (Tochka 6/1) navede. Argument pa je zadnja in edina obstojecha meddrzhavna meja med ozemljem danashnje Republike Slovenije (dezhel, ki so pod vodstvom ljubljanskega NO, svoje legalne vlade, 1. decembra 1918 vstopile v Kraljevino SHS – Jugoslavijo) in ozemljem danashnje Republike Hrvatske, takrat province Kraljevine Ogrske. Meja, ki poteka od Kantride nad Reko, po Rechini, Kolpi, Sotli in od Zavrcha po Dravi do sotochja Mure z Dravo (to zadnje je bila do Trianona notranja meja znotraj Kraljevine Ogrske) je dolochena, v dokumentih opredeljena in na terenu vechji del she vedno zaznamovana. Po vzpostavitvi skupne drzhave "Troedinega plemena" (shizofreno!) je izgubila svojo meddrzhavno vlogo. Ni pa bila v nichemer spremenjena in vsekakor ni izginila. Takoj je bila zopet uveljavljena, ko so nacisti ustanovili ustashko NDH. Z razpadom nacistichne tvorbe je znova izgubila svojo vlogo – vse do trenutka, ko sta na obeh straneh znova nastala subjekta meddrzhavnega prava, to je do 25. junija 1991, ko je na eni strani nastala RS, oziroma do 8. oktobra istega leta, ko je onkraj nastala RH.

Zakaj Demos tega dejstva ni opazil in she manj uposhteval – kdo ve? Mnogi so imeli ochitno prevech dela s preshtevanjem deviz v vrechah ... Za enega vem, da je raje poshiljal hrvashke tanke s shahovnico po avtocesti mimo Postojne v Istro, kamor Tudjman ni mogel, ker mu je pot nad Reko zaprl narodnozavedni slovenski general JLA – Chad.

A kakor koli. Meja iz leta 1918 ni nikoli izginila, nikoli z nobenim veljavnim aktom ni bila spremenjena ali razveljavljena. Stoji pred vsakomer, ki ishche meddrzhavnopravno relevantno dejstvo v zvezi z mejo med RS in RH. Kar zahteva Sporazum in kar ishche Tribunal, je tukaj, pred nami in pred vso svetovno javnostjo. Edino, kar je potrebno, da postane Sporazum konchno realna mozhnost, in da tujci, zavezani dolochilom iz Sporazuma, s svojo odlochitvijo vsaj nekoliko popravijo zlochine in neumnosti, ki so jih zakrivili slovenski politiki in samozvani narodovi voditelji v zadnjih sto letih, je to, da slovenska vlada to dejstvo (in samo to dejstvo – ne pa drugih "beloknjizhnih" flancarij) da na Tribunalovo mizo.

Ni torej nobenega dvoma, da je mogoche mejo med RS in RH dolochiti samo (!) na temelju meddrzhavnega prava.

Dodajam she nekaj papirjev in Vas lepo pozdravljam.

Ljubljana, 19. novembra 2009 

 

 

 

ODPRTO PISMO (III)

 

Sposhtovani gospod predsednik vlade!

 

Poslushal sem vash odgovor na vprashanje poslanca SNS. Posebej ste poudarili, da je "za nas presechni datum 1991" in da kako naj bi prishli do soglasja, che se niti v tem ne moremo zediniti.

Rad bi opozoril, gospod predsednik, da je soglasje popolno. Vi ste poudarili presechni datum 1991, SNS govori o meji 1918. Tu ni nobenega nasprotja. Zakaj?

 

1) Leta 1918 ob zdruzhitvi slovenskih dezhel v Kraljevino SHS/Jugoslavijo je bila meddrzhavna meja obstojecha, znana in na terenu zaznamovana.

2) Znotraj celovite drzhave Jugoslavije je meja mirovala (tj. ni uchinkovala), ni pa bila z nichimer in v nichemer spremenjena. Tako je znova postala meddrzhavna meja, ko so leta 1941 sile osi vzpostavile svojo marionetno nacistichno drzhavno tvorbo NDH. In je veljala do njenega razpada. V chasu obstoja Federativne Jugoslavije je ta meja znova mirovala, saj sta bila obakraj nje socialistichni republiki brez meddrzhavnopravne subjektivitete.

3) Presechnega leta 1991 pa se je ta meja znova pojavila kot meddrzhavnopravno dejstvo, saj sta obakraj nje nastala subjekta meddrzhavnega prava – Republika Slovenija in Republika Hrvatska.

Zakaj tega dejstva tedaj nihche ni (hotel?) opaziti, she manj uposhtevati, in zakaj so odgovorni ter drugi v odlochanje vpleteni ravnali v nasprotju z meddrzhavnim pravom, je posebno vprashanje. Dejstvo je, da bi to bilo zaradi dogodkov, ki so sledili, za Republiko Slovenijo skoraj usodno, che bi sedaj po vashi zaslugi ne prishlo do podpisa Sporazuma o arbitrazhi.

Ta sporazum pa nalaga arbitrazhnemu tribunalu da "dolochi potek meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvashko na kopnem in na morju" ter pri odlochanju uporabi "pravila in nachela mednarodnega prava". Ker Tribunala nich razen citiranega ne omejuje pri odlochanju, je jasno, da Sporazum popolnoma in v celoti derogira vse sklepe, odlochitve in zaveze glede mejne chrte med RS in RH tako na kopnem kot na morju – tudi Badinterjevo arbitrazho in ″Temeljno ustavno listino″! Mejna chrta ochitno ni dolochena, che je Tribunalu nalozheno, da jo dolochi!

Ker mora Tribunal pri tem uposhtevati pravila in nachela meddrzhavnega prava, mora tudi Republika Slovenija tako ravnati in v poseben Memorandum zapisati edini argument, ki ustreza pogojem iz tochke 4 Sporazuma – to je meddrzhavnopravno dejstvo mejo 1918, ki je avtomatichno postala relevantna ob razpadu tistega, kar se je leta 1918 zdruzhilo. Torej je presechni datum 1991 in tu ni mogoche nobeno nesoglasje.

Che torej Vlada Republike Slovenije v svoj Memorandum zapishe zgolj ta argument in ne opleta z nerelevantnimi argumenti, je Sporazum neponovljiva in enkratna prilozhnost, da se vprashanje meje med obema drzhavama konchno razreshi.

Zato mora vlada nujno in takoj dosechi ratifikacijo podpisanega Sporazuma. Che ga juzhna soseda ne bo ratificirala, potem bo svetovna javnost konchno zvedela, kdo noche stabilnosti in miru na tem delu Planeta.

 

Lepo pozdravljam

Andrej Lenarchich

poslanec DZ 1992-1996

 

(17. 11. 2009) 

 

 

 

ODPRTO PISMO (IV)

 
Sposhtovani gospod profesor!


Poslushal sem program TVS3 nocoj ob 20h. Slishal sem Vasho izjavo glede Istre, da to ozemlje ni bilo ne slovensko ne hrvashko, ker je bilo avstrijsko oz. beneshko.

Seveda moram kljub zadovoljstvu, ker zhe marsikatera moja misel na to temo vendarle tako ali drugache najde nekaj prostora na javni sceni, ugotoviti, da to, kar ste izjavili, ni prava resnica, predvsem pa je z vidika slovenske drzhavnosti nedopustna.

Neizpodbitno dejstvo je drzhavnost slovenskih dezhel Avstrijskega cesarstva (ustanovljeno 1804-1806 kot nadomestek cesarskega naslova Rimskega cesarja). Prav ustanovitev Avstrijskega cesarstva potem, ko je Habsburshka dinastija izgubila zvenechi cesarski naslov (ni prinashal vladarskih ingerenc!), razkriva drzhavnost habsburshkih "Dednih dezhel", ki so dejansko vojvodine in krajine, nastale v zgodovinskem procesu na obmochju slovenske Karantanije in ki so prevzele izvorno karantansko drzhavnost. Vladarsko legitimiteto je dinastija Habsburgovcev pridobila prav na drzhavnosti vojvodin in krajin, ko jih je z vojashko akcijo leta 1278 prevzela v dedno posest. Izvorni vladarski naslov avstrijskih Habsburzhanov je bil tako "le" vojvodstvo teh slovenskih karantanskih dezhel. Posebej jih to ni motilo, dokler so to "skromno" vladarsko legitimiteto nadgrajevali z naslovom rimskega cesarja in s tega piedestala z dedovanjskimi in zhenitbenimi manevri uspeshno zaokrozhevali svoje z vladarskimi – tudi kraljevskimi (Cheshka, Madzharska, Shpanija...) – naslovi povezane posesti. A izvorna vladarska legitimiteta je bila "samo" slovenska – karantanska. In Napoleonova ukinitev Rimskega cesarstva jih je pahnila nazaj na prvo stopnico vladarskih naslovov. Zato so se potrudili in nemudoma ustanovili fiktivno tvorbo Avstrijsko cesarstvo, ki je simbolno zdruzhevalo omenjene Dedne drzhave in obe Avstriji, Gornjo in Dolnjo, v nichemer pa ni spreminjalo drzhavnostnih atributov teh dezhel. Je pa prinashalo cesarski naslov – sedaj Avstrijskega in ne vech Rimskega cesarja.

O drzhavnosti Dednih dezhel habsburshke dinastije (vojvodin in krajin, ki so kot recheno nastale na temelju drzhavnosti slovenske Karantanije) je dokumentov na izbiro. Navajam shtiri, ki so najbolj pri roki (in hkrati nekoliko elaboriram zadevo):


1) ARTICLES PRÉLIMINAIRES DE PAIX Château d'Eggenwald, pres de Leoben, 29 germinal an V (18 avril 1797) – to je pripravljeni mirovni sporazum (podpis je bil predviden v Ogleju) med Napoleonom in cesarjem Francem, ki ga sporazum naslavlja: Sa Majesté l'Empereur, Roi de Hongrie et de Boheme, etc. etc. in nashteva njegove Dedne DRZHAVE (ses états héréditaires): S(t)yrie (v originalu manjka chrka t), la Carinthie, le Tyrol, la Carniole et le Frioul, ki jih bo vrnil cesarju. Istra je bila tisti chas zasedena od Napoleonovih zaveznikov Benechanov, pa je bila zaradi tega predmet posebnega protokola. Vsekakor dokument najvishjega ranga izprichuje drzhavnost Dednih dezhel.


2) Manifest cesarja Karla z dne 16. oktobra 1918, ki decidirano dovoljuje "dezhelam Avstrijskega cesarstva", da se svobodno razdruzhujejo in zdruzhujejo. Nedvoumno torej priznava njih drzhavnost in suverenost. O politichnem analfabetizmu slovenske "stroke" tedaj in she dandanashnji seveda glasno krichi nadaljevanje tega manifesta. Cesar namrech v nadaljevanju odlochno pove, da pa Kraljevine Ogrske ni dovoljeno razkosati. Je torej Kraljevina Ogrska celovita, enotna drzhava. Province/pokrajine nimajo lastne drzhavnosti. Torej famozno "hrvatsko drzhavno pravo" s katerim je Zagreb blefiral in zavajal (she danes), je bil navaden privid brez vsake vsebine. Pred njim so poklekali le drzhavnostno nepismeni slovenski "narodni voditelji"! A resnica je, da so bile subjekt mednarodnega prava samo slovenske dezhele, katerih upravljanje je legalno pridobila ljubljanska vlada z uradnim obvestilom dunajski centralni vladi, ki je dejstvo, da Narodni svet v Ljubljani prevzema v svojo suvereno upravo slovenske dezhele Primorsko (seveda z Istro!), Krajnsko, slovenski (!) del Koroshke in slovenski (!) del Shtajerske, sprejela brez ugovora na znanje. To seveda dokazuje drzhavnost in suverene pravice teh dezhel oziroma vlade, ki je prevzela drzhavne posle.

Da so v Zagrebu vedeli, da nimajo drzhavnostne legitimacije za manipuliranje s svojimi "kraljevinami", so se spretno "shlepali" na drzhavnosti in suvereniteti slovenskih dezhel. Na roko jim je shlo tudi Wilsonovo soglasje, da se hrvashki deli Ogrske prikljuchijo novi drzhavi (in seveda Slovashka Chehom, Sedmograshko Romunom). Vendar drzhavnopravno legitimiteto so lahko izvajali le iz drzhavnosti slovenskih dezhel (Dalmacija kot del Kraljestva Ilirija in Bosna in Hercegovina kot anketirana s strani Avstrijskega cesarstva, sta posebno poglavje) in zato tisti hip (she) niso (po)kazali svojih aspiracij do Istre (in Medmurja!).


3) Da se neka drzhava ne more zdruzhiti z "nedrzhavo" – torej da se npr. Kraljevina Hrvatska in Kraljevina Slavonija ne bi mogle zdruzhiti s Kraljevino Srbijo, marvech bi si take pokrajine brez drzhavnopravne subjektivitete Srbija lahko le prikljuchila, se je izkazalo na sam dan "ujedinjenja" 1.12.1918 v Beogradu. Vodja delegacije Drzhave SHS, Pribicheviæ, je v svoji adresi izjavil, da se Drzhava SHS zdruzhuje s Kraljevino Srbijo. Seveda ga je drzhavnopravno razgledani, v Franciji sholani regent Aleksander v svojem odgovoru – sprejetju zdruzhitvenih zhelja – takoj popravil z izjavo, da se DEZHELE AVSTRIJSKEGA CESARSTVA zdruzhujejo s Kraljevino Srbijo. Drzhava SHS torej ni bila subjekt mednarodnega prava. To so bile le slovenske "dezhele" (ki gredo – to menda opazi tudi slep in gluh – she dandanashnji krepko v nos ondotnim!).Vech ni treba povedati. Neizprosno shtrli v slovenske ignorantske pravnishke in drzhavnishke butice resnica, ki jo je znal opaziti in (iz)povedati nek "bizantinec"!!! (Navsezadnje je bil Bizanc imperij/drzhava prvega reda! Neposredno nadaljevanje civilnega dela Rimskega imperija z ambicijo biti tudi cerkveni, za razliko od Rima, cerkvenega nadaljevalca, z ambicijo biti tudi civilni – torej sta Rim in Bizanc zrcalni podobi istega vira.) V Jugoslavijo so se s Kraljevino Srbijo zdruzhile in jo ustvarile suverene slovenske dezhele Avstrijskega cesarstva, ki so imele natanchno dolochene meje in drzhavnostno osebnost. Kdo vse – Zagreb itd. – se je na ta proces "prishlepal", ni pomembno. Pomembno je, da je 1991 Jugoslavija lahko razpadla SAMO in izkljuchno na tiste suverene dele, iz katerih 1.12.1918 nastala. Kasneje nastale (samo)upravne enote – republike, ki jih v chasu nastanka drzhave ni bilo oziroma niso bili subjekti mednarodnega prava (RH in Makedonija zagotovo ne) so se lahko le odcepile na podlagi ustave 1974, kar je seveda povezano s shtevilnimi pogoji in seveda brez posebnega dogovora ni mogoche. Razdruzhitev suverenih (konstitutivnih) delov pa je samoumevna in brezpogojna v polnem obsegu, kar se je manifestiralo zhe pri avtomatichnem soglasju centralne dunajske vlade ob sporochilu ljubljanske vlade oktobra 1918. Torej vprashanja meje med RS in RH sploh ni. Meja – meddrzhavna – je od nekdaj bila in je she dandanashnji na terenu oznachena vse od Kantride do Zavrcha.


4) O drzhavnosti slovenskih dezhel Avstrijskega cesarstva govori tudi (vojashka) kartografija. V knjigi Miroslav Peterca et al., Kartografija, Vojnogeografski inshtitut Beograd, 1974, beremo na strani 41:

Za nas su interesantne topografske karte sa shrafama koje je izdao bechki VGI u razmeru 1 : 144 000 (Specijalna karta vojvodstva Shtajerske, Korushke i Kranjske, knezhevine Gorice i Gradishke, grofije Istre, grada Trsta i Ma­darskog primorja publikovana 1842, zatim Specijalna karta Kraljevine Dal­macije izdata 1861-1863. god. i Specijalna karta Kraljevine Madarske izdata 1869-1879. god.) i 1 : 75 000 (Specijalna karta Austrougarske monarhije izdata 1873-1888).

Naslovi kart razkrivajo, da so bile slovenske dezhele Avstrijskega cesarstva (primerjaj tudi letnice izdaje!) drzhave, dochim na obmochju Kraljevine Madzharske ni bilo nobenega drugega subjekta mednarodnega prava. Zato je karta obale med izlivom Rechine (oz. od 1867 naprej inkluzive mesto Reka) in Karlobagom karta "madzharskega Primorja" in nichesar "hrvashkega", ker nich takega nikoli ni obstajalo!

Razen vojashkih zadev in matichnih sluzhb je kartografija eden bistvenih "drzhavnih" resorjev. Ker so bile slovenske dezhele Avstrijskega cesarstva vedno samoposebiumevno drzhave, je bila v njihovem okviru tudi kartografija – ki je itak bila tedaj izkljuchno vojashka dejavnost. (Mimogrede: o drzhavnosti pricha tudi matichna sluzhba, ki so jo vodile "vojvodine" suvereno, ne "po pooblastilu"!).

Ker je bila kartografija tudi v Jugoslaviji v temelju vojashka domena, zato avtorji (vechina visoki chastniki geodetske sluzhbe) brez oklevanja povzamejo originalno naslavljanje kart. Naslovi vojashkih specialk vojvodin in poknezhenih grofij Avstrijskega cesarstva tako povedo, kako so se imenovale omenjene slovenske dezhele/drzhave: Vojvodina Shtajerska, Koroshka, Krajnska, ter Primorska (Küstenland), ki je bila iz zgodovinskih/dinastichnih razlogov sestavljena iz suverene knezhevine Gorice in Gradishke, avtonomne guvernature Trst in poknezhene grofije Istre s kvarnerskimi otoki.

Ker gre za uradno publikacijo vojashke uprave, namenjeno visokosholskemu pouku, je navedke jemati kot relevantni dokaz na nivoju internacionalnega prava.

Tako sem po nekoliko obsezhnejshem elaboriranju shtirih dokazov izvirne drzhavnosti slovenskih dezhel spet na zachetku – pri Vashi nenatanchni izjavi o tem, chigava je bila Istra.

 
Naj tudi to nekoliko elaboriram.

Zgodovinsko opredeljuje celovitost Primorske (z Istro) zhe v karlmanskem obdobju takratna shvabska dinastija Andeksov, ki so kot suvereni tega "Vrta Evrope" (tako so ga takrat po Evropi severno od Alp imenovali) privzeli naslov "Meranski" (Meranija – Primorska).

Relevantno je predvsem obdobje, ki se je zachelo z dinastijo Habsburg.

Rudolf je za pomoch pri zmagi nad Otokarjem 1278 moral tirolskemu grofu prepustiti Primorsko (in she nekatere posesti). Kasneje so "na krilih cerkvenega Ogleja" svojo civilno oblast poskushali shiriti Benechani (zlasti v istrskih mestih, silili so pa tudi v Trst in na Gorishko), dokler v chasu nashega Herbershtajna ni krajnska vojska pod njegovim poveljstvom beneshke ambicije z odlochilno zmago pri Meranu – Pazinu dovolj umirila in so Habsburgi znova uveljavili svojo oblast tudi v Meraniji – to je v suvereni knezhevini Gorice in Gradishke, avtonomnem mestu Trstu in poknezheni grofiji Istri z otoki. Na ta nachin se je znova vrnila celovitost Primorske znotraj habsburshkih Dednih dezhel in je trajala vse do razpada habsburshke monarhije – oziroma, ker je ni nikoli nihche ukinil – nasprotno, uposhtevala sta jo celo oba okupatorja, tako italijanski kot nemshki – dejansko she vedno traja... Velja torej enako, kot za ostale slovenske dezhele Avstrijskega cesarstva (ker motrimo zadevo skozi drzhavnostno, ne narodopisno ali etnoloshko ali folkloristichno ali religijsko optiko), da je bila Primorska od Vrshicha do vkljuchno otokov v Kvarnerju slovenska dezhela/drzhava z lastno izvorno drzhavno subjektiviteto, ki izvira iz chasov slovenske Karantanije in so si jo z vojashko silo priborili Habsburzhani.

Da so se torej 1.12.1918 zdruzhile s Kraljevino Srbijo slovenske dezhele Primorska (celovita, torej inkluzive Istra), Krajnska, Koroshka in Shtajerska, je evidentno, kakor je evidentno, da je bila Istra predvsem "slovenska" in ne beneshka ali avstrijska. Seveda pa je she bolj evidentno, da nikoli in nikdar, vse do 8. oktobra 1991, niti koshchek Istre in treh kvarnerskih otokov ni bil pod kakrshnokoli upravo (kaj shele del!) kake hrvashke drzhave ali drzhavi podobne tvorbe.

Zlochinska ravnanja samozvanih slovenskih oblastnikov, drzhavnikov in strokovnjakov – ne le v chasu "Demosove vlade", marvech vsaj zadnjih sto let – presegajo domet chlovekovega razuma. Zavedajoch se vsaj deloma resnichnosti, ki seva iz tu nashtetih nekaj dejstev, si ob prebiranju "dosezhkov Burkina-Fasso tipa" nashih dopisnikov Badinterjeve arbitrazhne komisije (nomen est omen...) in cele vrste drugih "udelezhenih v postopku (postopkih)" ni mogoche misliti kaj drugega, kot da gre za she eno v neskonchni vrsti "slovenskih blaznosti"! Moledujejo za "pravichno mejo", bezhijo od mednarodnopravnih kriterijev in zahtevajo nekakshno zunanjo – ali kakshno zhe – pravichnost, ne opazijo pa, kar jim od vsepovsod shtrli naravnost v nos – da ima le Slovenija argumente, ki povsem ustrezajo zahtevi iz tochke 5 Sporazuma o arbitrazhi. Ta namrech predvideva uposhtevanje nachel mednarodnega prava.

Seveda je mednarodno pravo izvedeno pravo in ne more biti v nasprotju z nobenim nachelom elementarnega prava – torej kljub zvenechemu poimenovanju se nobena odlochitev v imenu tega ponosnega in zanosnega "mednarodnega prava" (tudi in she zlasti Badinterjevega tipa!), ki izhaja iz zmote ali se opira na fikcijo ali ignorira razvidna relevantna dejstva, ne sme uposhtevati, je v celoti brez vsake veljave. Spricho gore drugachnih drzhavnopravnorelevantnih dejstev in argumentov je dobesedno je nichna. Samo popolni ignoranti ali dobro plachani manipulanti so mogli spregledati, da se je Slovenija tisti trenutek, ko je mednarodna javnost sprejela dejstvo, da Jugoslavija razpada, lahko v enakem obsegu in svojstvu, kot se je v Jugoslavijo zdruzhila, tudi razdruzhila. Hrvashka pa, ki v Jugoslavijo ni vstopila kot subjekt mednarodnega prava, marvech je pridobila z ustavo 1974 kot socialistichna jugoslovanska republika le pravico do odcepitve, seveda ne. Lahko se je odcepila, a le na podlagi posebnega dogovora s prizadetimi. Vsekakor pa pod nobenim pogojem v obsegu znotrajjugoslovanske upravne razmejitve z republiko Slovenijo.

Ker je do secesije tistih delov nekdanje Jugoslavije, ki lastne izvorne drzhavne subjektivitete niso imeli, v odsotnosti dogovora prishlo z vojno, je – che naj se secesijske vojne resnichno konchajo in nevarna zharishcha (Hrvashka, BiH, Vojvodina, Kosovo, Makedonija – v ochi bije, da subjekti mednarodnega prava, ki so vstopili v Jugoslavijo, niso zharishcha!) pogasijo, je mirovna konferenca, do katere doslej she ni prishlo, neizogibna in nujna, ochitno edina pot do miru in stabilnosti obmochja.

Andrej Lenarchich

 
PS: Naj dodam, da bi drzhavotvorna politika nemudoma uveljavila regionalizacijo Slovenije z vrnitvijo zgodovinskih slovenskih dezhel. Modri slovenski politiki pa ves chas skrbno vzdrzhevali "reshilni choln" – edino pravo zatochishche slovenstva: Vojvodino Krajnsko v njenih zgodovinskih mejah – za primer, da bi nadaljevanje zgoraj omenjene "slovenske blaznosti" nedrzhavotvorno sestavljeno drzhavi podobno tvorbo razgnalo.

Ljubljana, februar 2010

 

 

* Odprto pismo II, IV je namenjeno dr. Francetu Bucharju; Odprto pismo III pa Borutu Pahorju. (Op. ur.)

 

 

___________

* Glej tudi:

Andrej Lenarchich, Invekcije, korekcije, I /Prorachunska zgodovina in njeni zgodovinarji/, Revija SRP 89/90 februar 2009, str. 151 

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp89/andle89/invek89.htm

Andrej Lenarchich, Invekcije, korekcije, II /Odprto pismo, I/, Livesjournal 1, januar 2010, str. 188

http://www.livesjournal.eu/library/lives1/andle1/invekcije1b.htm

Andrej Lenarchich, Mirovna konferenca o Jugoslaviji, Livesjournal 2 (v pripravi), julij 2010, str. 98

http://www.livesjournal.eu/library/lives2/andle2/mirov2b.htm

[ali:]

Andrej Lenarchich, Mirovna konferenca o Jugoslaviji, Revija SRP 97/98, junij 2010, str. 137

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp97/andle97/mirov97.htm