Adam Shuligoj
IMPRESIJA
IMPRESIJA
Nad mano rdech,
razpraskan Dan;
z grozo shelestech
z vetrom obklesan ...
Med vinogradi in vrti,
pometénimi s strani,
vrabci, v nich zastrti,
chakajo vesti ...
da prihaja Burja,
ki je nich ne ustavi ...
Favna iz velurja
trepeta v daljavi.
TOVARNA
Tovarna.
Gola in sama.
S tornadi v pochenih steklih
z vejami fige v oknih
in kroshnjo,
ki je pognala
pod strop.
Razzhrta rebra
pozharnih lestev
ji molijo s strani
in rjava, mrzla rja
ji vztrajno kaplja
izpod brade
chasa.
Votlo zidovje
se vdaja,
gornje nadstropje
se vdira
in ograja razpada ...
Ne, nichesar vech ni;
razen prikazni propada,
ki pleni ljudi ...
ZADNJA VRATA
Iti z dletom skozi chelo
preluknjati lobanjsko dno
ochistiti panoptichne kanale
umiti jih s svetlobo
oprati jih
s krvjo
in tavati po kanjonih rdeche
chutiti hladen veter
shiriti ozhine v telo
in kapljati skozi barve,
mrtvohladne,
za oko ...
in padati v neskonchno tezho
v neizprosno zemljo,
ki iztisne utrip ljudi ...
in uiti!
Uiti skozi zadnja vrata – ven!
iz primezha stvari.
KDO?
Kdo lovi
v tej nochi brez lune?
V tej nochi
brez sape
in apna svetlobe?
Kdo rezhe
chrne steze
z ledenimi bodali
in globokimi kopiti
strashnih ochi?
Kdo
v tej nochi brez lune?
V tej nochi brez lune,
ko sence chrnijo!
ko zvezde mrlijo!
in noch krvavi ...