Revija SRP 95/96

Nichita Stanescu

 

LEKCIJA O KROGU

 

LEKCIJA O KROGU

 

V pesek se narishe krog,

ki se ga potem razrezhe na dvoje,

z isto leskovo palico se ga razrezhe na dvoje.

Potem se pade na kolena,

potem se pade na obraz.

Potem se z glavo udarja v pesek

in se krog prosi za odpushchanje.

To je vse.

 

 

 

AVTOPORTRET

 

Jaz nisem nich drugega

kot madezh krvi,

ki govori.

 

 

 

HAIKU

 

Grize me pes.

Ah, gledam skoz njega

kot skoz okno.

 

 

 

HAIKU

 

Brezizhodna tema,

nenadoma

vrata svetlobe.

 

 

 

OPOMBA K STANESCUJU

 

Po abecedi je mikroantologija sodobne balkanske poezije pri Romunih, ob katerih se endemichni simptom »suzhenjske abioze« ali »stoletij ilegale« kot temeljna skupna znachilnost »balkanske usode« pokazhe v specifichno slikoviti varianti. Romuni so danes (Turki so pach le z delchkom na Balkanu) po svojem etno-drzhavnem arealu najvechji balkanski narod, obrobni kolos, ki med ostalim drobizhem edini dalech presega klasichni demografski minimum (10 milijonov) za polnovredno nacijo, a so tako po zgodovini kot po sedanjem stanju vzorec zagatnosti tega geohistorichnega konteksta. Ob njih se na poseben nachin kazhe tudi vprashanje, ali naj se izbor balkanskih literatur ravna po plemensko-naselitvenih dejstvih ali po drzhavnopravni formalizaciji. Vzhodni del Moldavije (Besarabija) je namrech danes samostojna drzhav(ic)a med Romunijo in Ukrajino, z lastno pisateljsko zvezo, romunske antologije zajemajo tudi moldavske avtorje, a njen jezik je »tipichno balkanska« dvoumnost identifikacij: »moldavski« ali romunski ali moldo-romunski (v sovjetski republiki s cirilico, od 1994 latinica). Sicer pa je Moldavija eden od treh (z Vlashko in Transilvanijo) temeljnih toposov romunske drzhavnosti, »romunsko Kosovo« (je le albanska ali tudi kosovska literatura?). Med Romani, ponosnimi na »rimljanstvo« in katolishtvo, so Romuni edini pravoslavci, stoletja prekriti s slovanstvom (v cerkvi starocerkvenoslovanski jezik), romunska pisava je do srede 19. stoletja cirilica. Sledi »balkanska zgodba«: preporod v 19. stoletju, ko Moldavec Vasile Alecsandri (pesnik, dramatik, prozaik, folklorist, diplomat, avtor Pesmi latinske rase, v kateri ta rasa predstavlja Boga na Zemlji) trasira romunsko literaturo, ki do konca stoletja z romantichno-realistichno trojico Eminescu (poezija), Creanga (proza), Caragiale (dramatika) in zatem z modernistom, vsestranskim parnasovcem-simbolistom Alexandrujem Macedonskim dosezhe evropsko raven, v 20. stoletju utrjeno z velikani proze (Sadoveanu, Rebreanu), poezije (Arghezi), drame (Petrescu). Kljub markantnim dosezhkom vse ostaja v okviru brezpredmetnosti vprashanja o »odmevnosti« balkanskih literatur; celo pri balkanskih »bratih« so v glavnem znani le tisti Romuni, ki so zhiveli v tujini in pisali v tujih jezikih (Ionesco, Eliade, Cioran, Tzara, Istrati). Tako so Romuni na nemirnih balkanskih tleh (Bukareshta, potres 1977), menjajoch tuje »skrbnike« (Madzhari, Turki, Avstrijci, Nemci, Rusi), dobivajoch in izgubljajoch pokrajine, od »vampirizma« (Drakula) prek fashizma (Antonescu) in edinega krvavega pokopa komunizma (Ceausescu) prispeli v »vechnem paru« z Bolgari do tranzicijsko-korupcijskega rekorda v EU.

 

Kot je Tudor Arghezi najvechje ime romunske poezije v prvi polovici 20. stoletja, tako drugo polovico »pokriva« Nichita Stănescu (beri: Nikita Stǝnesku): rojen leta 1933 v Ploeshtiju (mati Rusinja iz Voronezha), shtudiral romunsko filologijo v Bukareshti, objavil shtevilne zbirke pesmi, pisal esejistiko, trikrat porochen (1952, 1962, 1982), prevajan v tujini, kandidat za Nobelovo (1979), umrl leta 1993 (hepatitis). Prvi v vodilni chetverici generacije »borcev proti inerciji«, ki je med 1960-1970 modernizirala romunsko poezijo: ob njem she Marin Sorescu, Ioan Alexandru in Ana Blandiana (slovenska »3 + 1 vzporednica«: Zajc, Strnisha, Taufer in Vegrijeva). »Enfant terrible« z drzno metaforiko, spochetka v »barochno« ekspresivnem stiku z mitologijo med Biblijo in antiko (kot mnogi balkanski pesniki se dotakne Orfeja), pozneje izraz zgoshcha do aforistichnosti (prevajal lapidarne pesmi Vaska Pope, srbskega velikana romunskega porekla) in haikujevskega minimalizma (ciklus In spirit de haiku). Zanj je poezija »metalingvistika« (njegov izraz): radikalna, udarna, tudi skoz simboliko shtevil (pesem Druga matematika) prechishchena refleksija jezika kot »besede in nebesede« (zbirka Nebesede). V slovenshchino ga je nekaj prevedla Katja Shpur (iz izvirnika); tukaj je predstavljen na podlagi srbskih, ruskih in angleshkih prevodov z omejenim uposhtevanjem izvirnika.

 

Izbor, prevod in opomba Ivo Antich