Revija SRP 95/96

Matej Krajnc

 

 

MEGLA

 

 

Prepozno je zhe, da bi meshetaril s stranmi

iz starih ruskih romanov, do katerih mi ni.

Ana Karenina bo popila tisti svoj chaj

in se kot jaz prevalila na bok in nazaj.

 

Prepozno je zhe, da bi si spet do zhivega shel.

Vem, kako je. To sem nekoch zhe pochel.

Bedel sem do epiloga in she kazalo prebral;

vseeno mi je; chesar ne potrebujem, bom zabarantal.

 

Megla me ne ujezi, znam she stopinje prebrat.

Tudi v trdi temi bom prikolovratil do vrat.

Na kljuko bom obesil listek, naj se chim prej zdani.

Che se ne bo, si bom pach vstavil drugachne ochi.

 

Prepozno je zhe, da bi spet lomil kovance na pol.

Nochne prshice storijo, da sem zjutraj kot nov.

Trg je sijajno tih. Kar naj ostane tako!

Po njem stare podobe kot Murnovi Vlahi gredo.

 

Bobby Brown se ne hvalisa vech. Umrl je zhe.

To, da je umrl kot drugi, menda she najvech pove.

Vecher ozhivi na slichicah zapoznelih deklet

in ura je ena in dve in tri in shtiri in pet ...

 

Prepozno je zhe, da bi si spet do zhivega shel.

Vem, kako je. To sem nekoch zhe pochel.

Bedel sem do epiloga in she kazalo prebral;

vseeno mi je; chesar ne potrebujem, bom zabarantal.