Matej Krajnc
CAPINI
(soneti)
I.
Capini nikoli ne spijo.
To jim branijo njihove capinske ochi.
Ostajajo odprte na shiroko,
dokler se popolnoma ne zdani.
Pijejo dolge kave
in preklinjajo, da jim je hladnó.
Namesto lune jim sije zlatnik,
ponarejeno zlato.
Smrchijo z rezervo.
Raje imajo tishino.
Njihovi pogledi
si natakajo kislo vino.
Vsevdilj rezhejo lastno popkovino,
ko trepetajo pred jutrom, vsevedi.
II.
Capini odlichno igrajo klavir,
vendar samo po notah.
Da so nadarjeni,
je vsesploshna usodna zmota.
Che jim vzamesh tisti papir,
zachnejo gledati z belim.
Njihovi toni postanejo kakofonija,
njihovi prsti otrdeli.
Pokrov klaviature jim
pade na capinske chlenke.
Kaj naj?
V sebi zadushijo krik
in se priklonijo
she za osem nastopov nazaj.
III.
Capini rechejo, da je noch,
ko je dan
in dan,
ko je dan,
preprichljivo,
da nihche ne ve,
da so to prebrali v ... –
zhe nekje ...
Govorijo z globokim basom
in se igrajo
z besedami in glasom
in ochi mechejo v zid,
da bi pridobili
v poslednji partiji s chasom.
IV.
Capini se vedno smehljajo stoje.
To je njihov zashchitni znak.
Radi imajo pregled nad stvarmi.
Radi imajo zadihan zrak.
Medtem ko nad morjem cvilijo galebi,
capini lezhejo na skale
in svoje prilezhnice prosijo,
che bi jim kaj prebrale.
In prilezhnicam se zasvetijo
poduhovljene ochi
in roke jim kar same spolze
tja, kjer se za vechne dni
poistovetijo
dobri in slabi pisatelji.
V.
Capini umirajo s sklenjenimi rokami.
Vejo, kje se jih glava drzhi.
Zamomljajo: to je to, jebat ga,
in zaprejo ochi.
Ljudstvo jih potem slavi
in jih vkleshe v kako vechnost.
Tako, s katero ni heca.
Vechno in neoporechno.
In ob njihovih grobovih osivijo
cele generacije.
In kakshna krizantema pride in gre,
che jo zhe kakshni chudaki pustijo.
Capini pa vstajajo iz zhar in hitijo
v svoje smeri zavojevat kakshno drugo ime.