Revija SRP 95/96

Matej Krajnc

 

CAPINI

 

(soneti)

 

 

I.

 

Capini nikoli ne spijo.

To jim branijo njihove capinske ochi.

Ostajajo odprte na shiroko,

dokler se popolnoma ne zdani.

 

Pijejo dolge kave

in preklinjajo, da jim je hladnó.

Namesto lune jim sije zlatnik,

ponarejeno zlato.

 

Smrchijo z rezervo.

Raje imajo tishino.

Njihovi pogledi

 

si natakajo kislo vino.

Vsevdilj rezhejo lastno popkovino,

ko trepetajo pred jutrom, vsevedi.

 

 

II.

 

Capini odlichno igrajo klavir,

vendar samo po notah.

Da so nadarjeni,

je vsesploshna usodna zmota.

 

Che jim vzamesh tisti papir,

zachnejo gledati z belim.

Njihovi toni postanejo kakofonija,

njihovi prsti otrdeli.

 

Pokrov klaviature jim

pade na capinske chlenke.

Kaj naj?

 

V sebi zadushijo krik

in se priklonijo

she za osem nastopov nazaj.

 

 

III.

 

Capini rechejo, da je noch,

ko je dan

in dan,

ko je dan,

 

preprichljivo,

da nihche ne ve,

da so to prebrali v ... –

zhe nekje ...

 

Govorijo z globokim basom

in se igrajo

z besedami in glasom

 

in ochi mechejo v zid,

da bi pridobili

v poslednji partiji s chasom.

 

 

IV.

 

Capini se vedno smehljajo stoje.

To je njihov zashchitni znak.

Radi imajo pregled nad stvarmi.

Radi imajo zadihan zrak.

 

Medtem ko nad morjem cvilijo galebi,

capini lezhejo na skale

in svoje prilezhnice prosijo,

che bi jim kaj prebrale.

 

In prilezhnicam se zasvetijo

poduhovljene ochi

in roke jim kar same spolze

 

tja, kjer se za vechne dni

poistovetijo

dobri in slabi pisatelji.

 

 

V.

 

Capini umirajo s sklenjenimi rokami.

Vejo, kje se jih glava drzhi.

Zamomljajo: to je to, jebat ga,

in zaprejo ochi.

 

Ljudstvo jih potem slavi

in jih vkleshe v kako vechnost.

Tako, s katero ni heca.

Vechno in neoporechno.

 

In ob njihovih grobovih osivijo

cele generacije.

In kakshna krizantema pride in gre,

 

che jo zhe kakshni chudaki pustijo.

Capini pa vstajajo iz zhar in hitijo

v svoje smeri zavojevat kakshno drugo ime.