Revija SRP 95/96

Matej Krajnc

 

DAMOKLEJEV SECH

(odlomek iz romana)

 

(II)

 

Che je chlovek lachen, mu tudi pita ni dovolj.

Saj ne morem trditi, da sva imela pito. Tudi kakrshna koli gostilna je bila znanstvena fantastika. V znanstveni fantastiki ni nakljuchij, vsi izginjajo ali pa se modificirajo. Zato sva raje jedla suho sadje, rahlo umaknjena od ceste. Sadje sva kradla, seveda. Na poti v najblizhjo vas se je tu pa tam znashlo kako suho drevo.

Dialogi s suhim drevjem so ponavadi zelo dolgi. Predvsem zaradi vej. Kdor se je zhe kdaj pogovarjal z rastlinami, ve, da so pogovorno najbolj jedrnate trobentice, takoj za njimi pa vijolice in machice. Machice tudi berejo najbolj jedrnate knjige. Zvonchki so shele osemnajsti po vrsti, jesenski podlesek in zlatica pa si delita tisochosemstoto mesto. Suho drevje je nekje na tisochpetstotem mestu, takoj za preslico, sledita pa mu lokvanj in redka osemnajstperesna detelja, ki raste samo na vsako shesto prestopno leto, nakar podlezhe uchenjashtvu.

»Vidva bi kar vzela, kaj?« se je oglasilo prvo suho drevo, s katerega sva, nich hudega slutech, pobrala pehar suhih hrushk.

Z D. A.-jem sva se spogledala.

»Aha, zdaj pa bebavi pogledi, kaj? Mmm, fina sta mi vidva!«

Predvsem sva bila lachna.

»Oho!« se je oglasilo od zadaj. »Pa ne vesta, da se spodobi kaka vljudna proshnja?«

»Ti, prejle pa tegale drevesa ni bilo!« sem shepnil D. A.-ju, ko sva zachudeno preverila, kdo se je oglasil.

»Seveda ne! Pojavim se samo, ko hoche kdo moji zhlahti ukrasti plodove, ne da bi vprashal, ali se to sme pocheti!«

»Kdo pa si ti?« je nato le zinil D. A. Na pehar sva kar pozabila.

Drevo je izginilo tako hitro, kot se je pojavilo, odgovorilo pa ni.

»Drevo, ki bere misli, ne zapravlja chasa z ushivimi berachi!« se je oglasilo suho drevo. »Fina sta mi vidva, kar takole, na vrat na nos, kaj? Bljak, suho drevo, kaj? Tole revshe pa zhe ne bo imelo nich proti, kaj? No, naj vama povem, frajerja: osemnajst tisoch vojn se vsak dan zachne na svetu prav zaradi nesposhtovanja suhih dreves!«

»Midva bi kar shla!« sem zinil.

»Ooo! Zdaj bi pa shla! Kaj pa tale pehar tule, poln mojih plodov? Kaj bosta z njim?«

»Nocheva vas jeziti!« je rekel D. A. »Vrachava hrushkice, bova zhe jedla kje drugje ob cesti!«

»Nikamor ne gresta!« je zarjulo suho drevo. »Kdaj sta bila zadnjich v gledalishchu, postopacha? Sploh vesta, kaj je to?«

Namignil sem D. A.-ju, naj govori.

»Svojchas sem bil producent gledalishkih predstav!« je zinil D. A. Najbolj neumna pripomba, kar jih je kdo kdaj izustil.

»Ne me basat!« se je zahehetalo drevo. »Si sploh pismen? Vesh, kdo je bil Bertolt Brecht? Nimash pojma, kaj? Zvezhi ju, Bert!«

Od nekod se je vzelo she eno suho drevo z mochno vrvjo in zachelo delati vozle na najinih zapestjih in glezhnjih.

»Tole je Bert Brecht!« je reklo suho drevo. »Z zhe omenjenim sta si v sorodu preko fotosinteze ali nekaj takega, ne vem vech natanchno! Odlichno obvlada Piratsko Jenny. Zdajle se bosta v to tudi sama preprichala!«

Drevo naju je poshteno zvezalo in se potem postavilo v pozo poleg suhega drevesa.

»Angelca, prva kitica je tvoja!«

Suho drevo se je nasmehnilo in zachelo peti s piskajochim glasom:

 

»Ko glazhi se razbijejo,

ostanejo chrepinje.

To slab je znak, to slab je znak,

znak slabe gospodinje!«

 

Z D. A.-jem sva se spogledala.

 

»Che pa se kje polije kaj,

che madezh je na prtu,

si luknjo zvrtajte v glavó

in pejte tozhit krtu!«

 

 

je nadaljevalo drevo Bert Brecht. In to she ni bilo vse.

 

»Bila nekoch je deklica,

ne bomo zdaj z imeni,

saj vsi so vedno klicali

jo zgolj Piratska Jenny!

 

Njen oche bil je znan mastif,

ki snifal je z jeleni,

in vedno zraven je bila

she hchi, Piratska Jenny!«

 

Drevesi sta vzhgali nekakshen drevesni step, chudno vrsto plesa, ob katerem odpadajo veje in se kotalijo na cestishche.

 

»Ko deklica dopolnila

je prvo tisochletje,

je od nekod prishel pastir

in ji prinesel cvetje!

 

A ona je povedala

docela prizemljeno:

kar nesi stran to revshchino

in najdi drugo zheno!

 

Ko je pastiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii …«

»Pa nisem verjel, da ples ubija!« je zamrmral D. A., ko sta drevesi, vsred glasbenoplesnega zhara, zashli malce prevech na cestishche in konchali pod gumami osemstometrskega mutiranega tovornjaka, takega, kakrshne so naravovarstveniki zdaj prepovedali.

»Kaj bova?« sem zagodrnjal. »Zvezana sredi obcestne jase nisva v polozhaju, ki bi nama omogochal kak bistven napredek!«

»Ti si tu glava!« je rekel D. A. »Ti potuhtaj!«

»Ja, seveda!« sem hrufnil. »Bom potuhtal, kajpada! Ti si ob rojstvu spil prevech humusa za kaj takega! Che bi drzhal gobec, nama Hormonska Zhelva ™ ne bi pozhrla tovornjaka in bi zdajle zhe jedla!«

»Mislish?«

»Bodi tiho in zachni lesti proti cesti, morda se pririneva do kake postojanke!«

»Kako naj lezem, takole zvezan?«

»Potrudi se! A morda chakash na she kako drevo?«

»Neee, dreves sem sit do shkrg!«

»Potem pa utihni in lezi!«

Kako uro in pol sva lezla, pa nisva prishla dalech. Do ceste zhe, a ni bila tekocha in sva morala lesti she naprej. Bila sva zhe chisto izchrpana, ko mi je kapnilo.

»Imash dobre zobe?« sem vprashal D. A.-ja.

»Sedemnajste!«

»Iz chesa so?«

»Granit, slezov sirup, malta!«

»Bi lahko pregriznil shtrik na mojih zapestjih?«

»Da bi ga pregriznil?«

»Si gluh?«

»Kaj pa profitirava s tem? She vedno imava zvezane noge in ti …«

»Idiot! Che bi imel proste roke, bi si lahko odvezal noge in potem she tebe!«

»Znash?«

»Uh! Si kdaj nosil vezalke?«

»Ne, vedno samo lepo srebrno kanglico!«

»To me ne zanima! Bosh grizel ali ne?«

»Prav, bom, cheprav ne vem, kam naju bo to pripeljalo!«

Pripeljalo naju je do velikega posestva s she vechjo tablo LORD POSMERKLAV IN TRADICIJA GNILIH JABOLK.

Pozvonila sva.

»Kdo?« se je slishalo prek domofona.

»Lep pozdrav,« se je oglasil D. A., »popotnika sva in bi …«

»Takoj se spravita spred mojih vrat!« je zagolchalo po domofonu.

»Enciklopedije ponujava!« sem hitro zinil.

»Potem pa zhe!« je kimal glas. »Malce pochakajta! Najprej vaju bo obhrulil velik siv pes, potem pa vama bo Evstahij odprl!«

»Ti si genij!« je shepnil D. A.

Evstahij nama je odprl in se takoj nato obesil, o sivem psu pa ni bilo ne duha ne sluha. Namesto tega sva se znashla v veliki jedilnici, takshni, kakrshnih ne prodajajo vech. Na severni steni je visela starejsha hehetajocha gospa s pladnjem v roki. Sva pokukala, kajpada. Sva zamrmrala: chaj!

»Ti si ta pameten,« je shepnil D. A., »bosh ziher vedel, kje sva!«

»Nisi videl table?«

»Ne!«

»Lord Posmerklav in Tradicija gnilih jabolk!«

»Aha!«

»Kaj me tako zabito gledash?«

»Stavim se, da vesh, kdo je!«

»Seveda vem! Pravi izumitelj podzemnih ovijalk, umetnih rozh, ki rojevajo umetne otroke! Tega mu nikoli niso priznali, je pa zato izumil she grgrajoche tempere in obogatel! Po vseh chasopisih ga je polno!«

»Kdo pa kupuje tempere?«

»Grgrajochi slikarji!«

»Aha!« je pokimal D. A. Ampak jasno mi je bilo, da mu ni prav nich bilo jasno.

»Mislish, da nama bo dal kaj hrane?« je zamrmral.

»Ne vem!« sem rekel. »Onale gospa na steni ima chaj na pladnju. Ne vem, kaj nameravash ti, ampak jaz si bom privoshchil skodelico!«

»Ugriznila te bo!«

»Bom tvegal!«

»Pazi, da se ti kaj ne zgodi! Shele zachela sva!« je v strahu shepnil D. A. »Tale stara se mi ne zdi ravno prisebna!«

»Tudi ti nisi, pa potujem s teboj in ishchem antichne relikvije!« sem zagodrnjal in segel po chaju. Iz pladnja je shinila velika jeklena roka in me vkleshchila v prijem.

»Pochakajta, da vama lord ponudi!« je zashchebetala starka.

»Prekleto, stara, daj chaj!« se je tedaj razhudil D. A. in hotel s pogledom oshiniti starko, a se je oglasilo izza hrbta.

»Nikarte hruliti stare gospe! Kloaka se vam bo posushila!«

Sunkovito sva se obrnila. Ne bi mogel zgreshiti, pred nama je, od obrvi do ushes, stal lord Posmerklav. Znana podoba iz chasopisov, le kaka guba ali dve manj. Videti je bil precej mlajshi od svojih let, kdo ve, koliko jih je imel.

»Eeehm, dober dan!« sem izdavil.

»Sedita, sedita!« je prijazno pomignil lord. »Enciklopedije torej prodajata! Imata morda kakshno, ki je she nimam?«

 

*

 

Mamko Leonko je tisto jutro zeblo.

»Prekljedo!« je zamomljala, ker se je v njenih mislih to rimalo na 'hladno'. »Spet bo zavelo pri nas! Tujci bojo she danes tu, moram sklicati vas, da opozorim te bedake!«

Iz kota je vzela Razzharjeni Cepin ™, da bi se z njim povzpela na vashki vrh in poslala vashchanom par topovskih krogel s sporochili. Oni dan je nashla she ene z napisom TURKI NAPADAJO!, a tiste je raje pojedla, da bi jim prej ne potekel rok trajanja.

Njen oche je bil, vsaj tako so ji povedali, indijanski vrach. Imel je dolgo ime, ki naj bi pomenilo »Tisti, ki zgodaj vstaja, se po eni nogi prebije do gozda, obere za pest jagod, se po drugi nogi privleche nazaj in podlezhe mozhganski krvavitvi«, umrl pa naj bi vsaj kakih sto petdeset let pred njenim rojstvom, vsaj tako so ji povedali. Povedali so ji tudi, da naj bi jo vzgojile chudne antichne prazhivali, jo dale v shole in v shiviljski krozhek, potem pa jo, pri osemintridesetih, pustile pred vrati nekega samostana. Od takrat se je Leonka tudi zavedala same sebe. Pobegnila je izpred samostanskih vrat in se zatekla v tole vas, ne da bi pravzaprav zares vedela, od kod premore vso modrost in znanje. Edina v vasi je znala zamenjati zharnico, zato je raje zhivela malce nad vasjo, da je imela pregled nad porabo elektrichnega toka.

Vashchani so mamko Leonko sposhtovali, kolikor je pach bilo v njihovih mocheh. Kaj dosti jih niso imeli.

»Lej, stara spet strelja!« so ponavadi govorili, ko je mamka poshiljala svoja sporochila s hriba. »Chesa neki si ni umesila tokrat!«

Che so jih napadli Indijanci, se niso branili, pach pa so njihove strele nevtralizirali s chesnom. Ko je prishla mimo nemshka vojska, so se oblekli v nemshke fotografe. Tokrat pa ni bilo ne Indijancev, ne Nemcev. Trje tipi. Prava rech!

Trije tipi v precej sesutem vozilu. Kaj neki ishchejo v teh krajih! Da ne ponujajo kakshnih knjizhnichnih nadomestil? To bi jih stalo ochi. Da ne demonstrirajo kakih novih zdravil proti spanju? To bi jih stalo obeh nog. Che bi poskushali s kakshnim verskim tiskom, bi jih obglavili in potem nagnali nage skoz pushchavo. Che samo potujejo mimo, je to v redu. Vzeli jim bodo vozilo, pa bo. Che mislijo ostati, jih bodo oropali. Prava rech!