Revija SRP 95/96

Lucijan Vuga

Iz zgodovinskega spomina

 

VENETI V TROJI

(IX)

 

 

POVEZAVE MED HETITI IN PAFLAGONSKIMI VENETI

(3. nadaljevanje poglavja)

 

*

Ko v Iliadi beremo: »tam iz enetske zemlje, kjer divji mezgi se plodijo«, nas zmede izraz »mezgi«, dasi vechina jezikoslovcev in zgodovinarjev tudi na podlagi tega navedka pripisuje Venetom spretnost konjerejstva.

Kot smo videli, Prosdocimi ne dvomi (PEL str. 237), da so Grki v dolochenem obdobju upravicheno pripisovali Venetom prednost v konjereji; toda to se nanasha na balkanske oziroma jadranske Venete. Che pa uposhtevamo Homerjeve Venete na juzhni strani Chrnega morja, v Paflagoniji, ter znamenja, da so zhiveli tudi na njegovi severni obali, je na mestu vprashanje, kako je bilo s to – v tistem chasu izredno pomembno – dejavnostjo.

 

Kako je pravzaprav s pojavom konja v chloveshki prazgodovini? Ker je to zanimivo vprashanje, se v tej zvezi najprej ozrimo na starejshe pisce.

 

Davorinu Trstenjaku, ki je v drugi polovici 19. st. veliko, predvsem pa nekonvencionalno pisal o Venetih oziroma nasploh o izvoru Slovanov, med katere je prishteval tudi Venete, in ki je po svoje she vedno ostajal v okviru srednjeveshke selitvene teorije, so delali in mu she danes delajo veliko krivico, cheprav ga je etimoloshka avtoriteta, akademik France Bezlaj, v veliki meri rehabilitiral, ko je v Delu 7. novembra 1981 v chlanku Trdi orehi slovenskega imenoslovja zapisal:

 

»Ko sem pripravljal monografijo Slovenska vodna imena, sem v Slavistichni reviji VIII, v prilogi Linguistica 150, objavil chlanek o samo enkrat izprichanem, zhe pozabljenem slovenskem apelativu »dobra« "eine wasserreiche Gegend" (op. L. V.: vodnata okolica), ki ga med pohorskimi lokalizmi navaja Fr. Pohorski (Novice, 6. IV. 1859, str.108). Ta beseda me je razumljivo vznemirila. Zaslutil sem, da bi se z njeno pomochjo dalo razlozhiti nekaj imen tipa Dobrna. Na prvi pogled je jasno, da je izvedena iz iste osnove kakor »dober«, vendar je izkljucheno, da bi se -o- mogel razviti po zakonih slovanskega glasoslovnega razvoja ... Vendar so se pri tem kopichili dvomi. Koliko je Fr. Pohorski, kar je najbolj verjetno psevdonim Davorina Trstenjaka, sploh zanesljiv? Vsaka enkrat izprichana beseda zahteva opreznost. Trstenjak je bil fantastichen etnograf in etimolog, ki ga je razvoj tako hitro prerasel, da se do danes she nihche ni potrudil izchrpati iz njegovih spisov narechno besedishche, ki ga ni uposhteval she noben slovenski slovar. Pri svojem leksikoloshkem delu sem se v teku desetletij vechkrat preprichal, da si Trstenjak besed ni izmishljal. Naj za primer navedem samo apelativ »smled« = strazhishche, die Warte (Novice, 1859, 76), z opombo, da je slishal to besedo od chebelicharja Zupana. Meni je pomagal premostiti nasprotje med imenom Smlednik in historichnimi zapisi 1136 Fledinich, 1214 Vlednich, 1228 Vlednic itd. ...«

 

To je dostojna in verodostojna, dasi zelo pozna rehabilitacija nesrechnega Davorina Trstenjaka, na katerega so v stoletju po njegovi smrti zlili golide nechednosti. Kdor se je v resnici potrudil pazljivo preuchiti njegova dela, mora priznati, da je kot otrok svojega chasa in takratnega stanja vednosti in stopnje razvoja zgodovine, arheologije in jezikoslovja izhajal iz nekaterih predpostavk, ki jih je chas obrusil ali dopolnil (kot se je dogajalo in se she dogaja tudi »velikim« imenom svetovnega formata), saj je tudi danashnja zgodovinska veda prav tako polna hipotez in bolj ali manj verjetnih faktov. Toda po drugi plati je Trstenjak strokovno poshteno in z neverjetno energijo zbral in interpretiral neznansko kolichino lingvistichnega gradiva, ki je oblezhalo stigmatizirano, podcenjeno in odrinjeno, ne da bi se kdo potrudil lochiti zrno od plev, kot opozarja Bezlaj. Poleg tega ne smemo prezreti, da je bil urednik Letopisa Matice slovenske, kjer je Davorin Trstenjak veliko objavljal, sloviti Maks(imiljan) Pletershnik, ki ga nashi jezikoslovci nenehno klichejo za pricho pri izvajanju etimologij slovenskih besed. Ne dvomim, da je Pletershnik (o)cenil Trstenjakovo delo, preden ga je objavil.

Taka zhalostna Trstenjakova usoda na slovenski strokovni sceni v marsichem spominja na petdeset let kasneje malodane prezrtega jezikoslovca Karla Oshtirja, enega najvechjih slovenskih umov.

V tej luchi je treba brati Davorina Trstenjaka in mu dati zasluzheno mesto v slovenski znanosti.

Ko se z radovednostjo prebijamo skozi Trstenjakove spise, ki kazhejo na njegovo veliko erudicijo, spoznavamo, da sta bila takratni strokovni slog in formalna zgradba znanstvenega eseja drugachna od danashnje; to mu danes nekateri ochitajo za nazaj (kakor bi lahko pretezhni vechini takratnih znanstvenikov), ne da bi uposhtevali objektivne okolishchine tistega chasa. Poglejmo nekaj njegovih izpeljav beneshkih imen za zhivali, ki so v zvezi z nashim predmetom (TRS 1874); Trstenjakov slog in izraze sem kar najmanj spreminjal, ker se mi je zdelo zanimivo predstaviti ga bralstvu tudi v tem pogledu.

 

Trogia – Troia, Troue = scrofa, Zuchtsau, plemenska svinja

 

Poleg tistega, kar smo ob imenu Ilion zhe napisali na predhodnih straneh, sledi glede tega she zanimiv povzetek iz Davorina Trstenjaka.

Iz Svetonia (de vita Caesarum, Divus Julius 79) zvemo, da je Julij Cezar, Julius Caesar, ko je odpravil republikansko ustavo, spoznal, da Rim, kjer vsak kamen opominja na visokost senata, na chast in velika dejanja rodov in svobodnega naroda, ni prikladen za sedezh neomejenega samodrzhca. Na skrivni seji se je posvetoval s svojimi favoriti, kako bi sedezh rimskega cesarstva prestavil v Ilium, na mejo Evrope in Azije, ali v Aleksandrijo v Egiptu. Da bi strl odpor, naj bi najprej prenesli drzhavni zaklad na Vzhod, na meje Italije pa postavili mlade vojashke poveljnike. Umor Cezarja je preprechil izpeljavo te zamisli, katere se je spet oprijel Cezarjev nechak Oktavian. To se ni zgodilo brez dogovarjanja z novim dvorom; k temu je prispeval Venetchan Virgilij, ki je v svoji Aeneidi prepeval o izvoru ustanoviteljev Rima iz Troje, za kar ga je Avgustus sijajno obdaroval. Ali je tudi Livij sluzhil tej zamisli, nam ni znano, toda rimskim zgodovinopiscem je prishlo v navado dokazovati, da so Rimljani chisti potomci Trojancev, pravi sinovi Priamovi. Ker je Livij, sam iz Verone v dezheli Venetov, vedel iz venetskega ljudskega izrochila, a tudi iz Homerjevih vrstic, da so Veneti nekdaj stanovali v Mali Aziji in se bojevali v Troji, po padcu Troje pa so se naselili v jadranskem primorju, je takoj kot apodiktichno resnico razglasil, da je venetsko mestece Troja ustanovil Antenor, vodja paflagonskih Venetov, kakor je Enej juzhnoitalijansko mesto enakega imena, ko je pripeljal svoje Trojance »per tot discrimina rerum« iz Iliona skozi Carthago v Latium, poimenoval v spomin na porusheno Trojo. Virgilij je ta prihod proslavil z besedami »Teucrorum et genti nomen dedit, armaque fixit Troia ... «. Dasiravno venetskemu mestecu Troja najdemo dobro razlago v [danashnjem] beneshkem narechju (primerjaj mesta Troja na Cheshkem, Trojana na Kranjskem) in tudi v latinshchini: Troja [v Benechiji] gotovo ni dobilo imena po maloazijskem mestu, pach pa po troji, staroitalski igri ludus Troia, od troare truare (iz troare je italijansko troata, truante »lopov in cestni ropar«, ker se »hin und herbewegen, trua, Quirl«, vendar so verjeli tem pravljicam klasikov in jih she imajo za zgodovinske resnice.

V italskem jeziku se najde beseda, ki je preshla tudi iz italjanshchine v francoshchino: troia franc. troue, ki izrazha pomen »svinja, scrofa, Zuchtsau«. Ucheni Diez ima ta izraz za osnovo imena mesta Troja, in pa po slastni jedi Rimljanov: porcus trojanus. To jed omenja Macrobij (leta 395 Sat. II., 9. extr.), da je »porcus troianus« pechena svinja z vampom, nadetim s pticami brinjevkami, jerebicami itd. »quasi aliis inclusis animalibus gravidus, ut ille trojanus equus gravidus armatis fuit«, kakor glosatorji razlagajo ta izraz.

Da je Diezova razlaga besede troia, troue iz »porcus troianus« neveljavna, nam izprichuje Messala Corvinus, ki zgornje Virgilijeve besede komentira: »Troia fuit inter arma templi affixa, amorum insigne, quod nonnulli asserunt. Troia namque vulgo italice, latineque scropha vel sus dicitur, cui vocabulo licentia sui allusit poeta: quod animal, quia ejus nomen urbi Troiae congruebat, aureo vexillo insigne armorum statuit Antenor, absumptae urbis Troiae memoria (Messal. Corv. Orat. Disser. ad Octav. Aug. de progenie sua libell.).«

Troja je torej v Italiji in pri Latincih oznachevalo: scrofa, Mutterschwein, svinja, prasica. Ali je beseda latinska? Gotovo ne, ker jo she danes v beneshkem narechju najdemo v obliki: trogia-strogia (Boerio s. v.). To je torej izvirna oblika. Tema trog in italsko-latinska troia je nastala enako kakor maior iz magior, maiestas iz magiestas, italijansko saja iz sagia (pred samoglasnikom »e« se tudi v nekaterih slovenskih narechjih »g« spremeni v »j«, npr.: noje za noge, roje za roge, drujega za drugega) itd.

Naravno razlago besede trogia (tedaj praoblika slovenskega jezika, sedaj bi se glasila trozha kakor strazha iz stragia ali dusha iz duhia) zopet najdemo v slovanshchini, in sicer staroslovansko in srbsko trag, traga »porodica, generatio«. To je prikladno za oznachevanje prasice »scrofa, Zuchtsau«, saj so arijanski narodi svinjo zacheli imenovati po rodovitnosti, npr. svinja, staronordijsko svin, nemshko svein, latinsko sus, iz korena su »generare«; »sue nempe nihil genuit natura fecundius« je opazil zhe Cicero (De nat. Deor. 2, 64.).

Prav zato je bila pri arijanskih narodih svinja simbol rodovitnosti in posvechena boginji zemlje; torej che je kaj resnichnega v Virgilijevem in Messalovem porochilu, je tudi Antenor imel svoj religiozni razlog obesiti v novopostavljenem templju podobo svinje, da tako pochasti boginjo zemlje in sprosi svojemu plemenu blagoslov in rodovitnost. Trogia so slovenski izrazi v pomenu »za odgoj, plemenska«: »scrofa, Mutterschwein«. Beneshko narechje je povsod ohranilo korenski soglasnik »g« pred »i«: sagia »sorte di panno, vrsta tkanine, platna«, ital. saia, lat. sagum. Na Tirolskem je she znan izraz tousch »svinja«, brez dvoma iz trogia po sinkopi (izpust zloga sredi besede) ru, enako slovensko zhebe za zhrebe. Pri tvrobi imen za zhivali so stari narodi gledali tudi na izvor stvari, zato se nam ne sme zdeti chudno, ko vidimo, da je zhrebe v sanskrtu garbha »uterus« in nemshko kalbo »vitulus« (latinsko gremium za grebmium, italijansko grembo). Za venetsko izvirnost besede trogia govori tudi oblika strogia. Mikloshich je pri besedi trgnonti pokazal na srbsko trag »Fährte, sled« in jo je dobro zadel bistroumni jezikoslovec. Trgnonti, trgaja oznachuje v praslovanshchini isto kot grshko spasthai »ziehen; vlechi, izdreti, vzgajati«. Res je chudovito, kako so stari Rimljani, Germani in Slovani imeli enake nazore pri tvorbi besed, ki oznachujejo odgoj zhivali. Latinci imajo: educare, educatio iz duco, Nemci: ziehen, erziehen iz zveze Zucht, Zögling, Ziehling, Slovani pa traga »Zucht, Rasse; vzgoja, rasa, pleme« iz trgaja »ziehen«. Vsem je vzreja pomenila vodenje; analogen primer »vedama meita, matura virgo« iz vedu, vesti »ducere«. Tudi Grkom je gojenje vodenje »agoge« in deshki vzgojitelj »paidagogos« - voditelj. Iz iste trmatike je zhe omenjeni srbski trag »Fährte, iz führen« in trazhiti »die Fährte suchen, verfolgen«, tudi rusko trogaju »curro« prvotno ni pomenilo drugega kakor »trazhim, za tragom idem«. (Druga oblika je trzati »zihen«, iz te je slovensko trzuk »Geizhals, italijansko tarsia«, skopuh »Geizhals«, primerjaj nemshko zähe iz ziehen. Trzuk, tarsia je torej chlovek, od katerega se mora vsako stvar trzati, »iztrgati /skopuhu/«.)

Iz nobenega drugega jezika ni mogoche starobeneshke besede trogia, strogia »Zuchtsau, svinja« tako naravno razlozhiti, kakor iz slovenskega; che kdo zmore, mu je na voljo, in imel bo zaslugo za znanost.

 

Musso — Miccio, osel

 

Prvi pisatelj, ki Venete omenja, je Homer. Pripoveduje, da je Trojancem prishel na pomoch tudi Pylaimenes s svojimi Paflagonci hrabrega srca, iz dezhele Venetov, kjer zhive divje mule »othen emionon genos agroteraon« (Iliada II. 852). Strabon, govorech o pokolenju Venetov, se ozre tudi na Homerovo porochilo in pravi, da bi utegnila biti resnichna trditev nekaterih pisateljev, da so jadranski Veneti potomci paflagonskih, ker se pri obojih pojavlja enaka skrbnost pri reji in plemenitenju konj in mul. Res zanimivo, da je beneshko narechje ohranilo do danashnjega dne slovanske izraze za osla. Stara in sodobna italijanshchina uporablja asino, kar je preshlo v romanska, slovanska in nemshka narechja; a Benechan she pozna poleg italijanskega asino tudi musso »osel«, mussa »oslica«, kar ni ni nich drugega kakor praslovansko mьskъ »mulus« in mьska »mula«, starobolgarsko mьshta, mьshcha »mulus« (op.L.V.: na Gorishkem se narechno reche oslu – mush). V beneshchini se je polglasnik ь povishal v u, torej muskio, muskia, in ker se soglasnik k pred e in i v italijanshchini spreminja v chmuscio, muscia, poleg tega pa ima venetshchina she to lastnost, da sc sprememi v ss, na primer: italijansko fascio je beneshko fasso, tako tudi muscio = musso ; iz mьskъ je nastalo tudi italijansko miccio, miccia »asinus, asina«; ker sc v italijanshchini preide tudi v c, she primer: fiocina = fuscina (Diez. Gramm. 263). Slovanska beseda je tudi preshla v romunski in albanski jezik: mushkъ, muskoju. Mikloshich besedo izpeljuje iz korena mьg in primerja grshko moihos ter latinsko mingere, tako bi izraz nastal po effusione seminis ; analogni primer: sanskrtsko vrsha »taurus; bik, junec« iz vrsh »irrigare, conspergere; namakati, poshkropiti«, slovensko meresec, merjasec iz mrskati, sankrt mrsh »conspergere; poshkropiti, pobrizgati«. Zato je naravno, che iz mьg izvajamo tudi magar,magare »asinus; osel«; polglasnik ь je v srbshchini a, primer magla = mьgla. Ker domovina mezgov ni severna Evropa, pach pa juzhna, je benechansko musso in italijansko miccia prabeneshka beseda in ne iz poznejshih chasov, v katerih so s severa prishedshi Hrvati in Srbi z Benechani prishli v dotik. Za takshno trditev govori okolishchina, da Benechani uporabljajo musso v pomenu osla, ne pa mula, kar pricha, da so osla imeli za posebno pohotno zhival in ji spricho velikega spolnega nagona dali ime musk = mьskъ, fonetichno za mьzgъ, to je: »mezgovita zhival«, »animal, quod habet multum succi, seminis«. Dasiravno je koren mьg znan v sanskrtu, zendu, grshchini, latinshchini, nemshchini itd. in tvori razne besede (take so v slovenshchini: megla, mizhati, mzeti, muzha, muzhevno »succosus«, mezga itd.; grshko o-miho, o-mihma »urina«, omihle »nebula«, moihos; latinsko mingo, gotsko maihstus > novonemshko Mist, anglosaksonsko migan itd. Celo za oslov rig ima Benechan slovenskemu izrazu slichno oznako: ragiar, ragghiare »gridar come asino; rigati«), a je vendar edina slovanshchina iz njega vzela oznachbo za mulo.

 

Cavalo

 

Nad razlago besede cavalo so se jezikoslovci zhe dosti trudili. Diez ne ve povedati o tej besedi drugega kakor: cavalo »ein Wort der ital. Bauernsprache«. Toda stara Italija je imela razlichne prebivalce, tako Etrushchane, katerih narodnost she ni dognana, Ligure, ki brzhkone spadajo v pelasgijsko rodbino, razne veje Ilirov, tudi Iberce, o katerih narodnosti si uchenjaki tudi niso she enotnih misli, potem prave Italce ali Latince. Slavni jezikoslovec Lottner pishe o besedi caballus »das lateinische caballus, das spätgriechische kabales (slawisch kobyla) – ohne Zweifel entlehnt, das lateinische Wort ist vielleicht keltisch« (Zeitschrift für vergl. Sprachf. VII, 180).

Res najdemo v novokeltskih narechjih: cabal (galsko), capal, cheval (kimrishko), ceffyl (kornsko), cheval (francosko), cavallo (italijansko); vendar so vsa ta poimenovanja prishla, kakor mnogo drugih besed, iz latinshchinev ta narechja, in che pregledamo ves jezikovni zaklad keltshchine, ne najdemo niti enega prikladnega korena za razlago te besede. Jaz imamo to besedo za lastnino venetskega jezika, iz katerega je prishla v latinshchino, in kolikor je meni znano, jo je najti she najprej pri Horaciju: »... optat ephippia bos niger, optat arare caballus«.

Slovanskosti besede kobyla nihche ne taji, in che je zhenska oblika slovanska, in je -yla sufiks, ne moremo trditi, da ne bi nekoch slovanski jezik poznal moshke oblike kobьlь. In res po hribovskih krajih zahodno od Maribora govorijo koblji »equinus«, in nash chastivredni Gutsmann ima v svojem besednjaku tudi she besedo koblji »equinus«.

Estonski jezik rabi tudi hobbon »Pferd« (Huppel, Wörterbuch sub voce). Beseda je prishla iz slovanshchine v ta jezik, kakor mnogo drugih besed. Hobbon = kobon pa ni nich drugega, kakor starocheshko in starorusko komon, ker m alternira z b ; primer cheshko darebny/daremuy, pisebny/pisemny. Iz komon je komonyca »equa«, komonstvo »qualitas equi«, litovsko kummele »equa«.

Vendar je bila izvirna oblika kavon, kovon, kar potrjuje latvijsko keva »equa«, in labialec v je preshel v b ter ta v m. Zhe Schleicher (Formenlehre shtr. 95.) je kummele prilozhil h kubele in kobyla ; in bistroumni Caf trdi, da je sedanje konj - konь nastalo iz kobn, zato se ne sme primerjati nemshki Hengst »zhrebec«.

 

Caf mi pishe: »Jaz primerjam konь, kar je skrcheno iz ko(b)n, s sanskrtskim açu – açva, in mislim, da se je v slovanskem prajeziku prvotna oblika glasila: kavo – kabъ, na primer latvijsko keva »equa«. Iz kavo so nastale z dotichnimi suffiksi: kavon – kaval, kabon, kabal – kobon – kobal, kobьlь in komon iz kobon.

Kava pa je iz arjanske praoblike akva sanskrt açva po prestavi zaporedja glasov nastala tako, kakor kamen iz akman, akmen, sanskrt açman, zato tudi srbsko kobac »Sperber, ptich skobec«, cheshko koba »Lerchenfalke, skobec«, kobus, rusko kobac pristavljam k sanskrtu açvaka, açuka in latinskemu aquila

 

Tako prijatelj Caf, in jaz mu pritrjujem tako dolgo, dokler kdo kaj temeljitejshega ne pove. Sanskrtsko açu – praoblika aku pa je iz korena ak – sanskrtsko »scharf sein, schnell sein; bister, hiter, uren«, tedaj je dobil konj svoje ime po bistrosti, urnosti in hitrosti. Ako sedaj pogledamo v raznih arjanskih [indoevropskih] jezikih oblike te besede, najdemo v sanskrtu açu – açva, v latinshchini equus, equa, v anglosaksonshchini ehu, v irshchini each, v grshk. ippos. Labialec v je preshel v zendshchini v p, zato açpa, v perzijshchini asp, v osetinshchini v f, in po prestavi glasov afse za asfe, kambrobritansko osw (Britanci so glede glasu ç /s-cerebrale/ ostali na enaki stopnji kakor stari Indi. Litovci in Osetijci), litovsko aszva – ashva. Ker v nekaterih italijanskih narechjih kv preide v p, in najdemo pid za quid, pidpid za quidquid, imajo italijanska narechja tudi epus za equus, Epona za Equona »Pferdgottin, boginja konjev«. Keltska narechja torej niso premetavala zaporedja glasov, tedaj caballus ne more biti keltska beseda, pach pa venetska: kabal. Veneti so bili prvi Slovani, s katerimi so Rimljani prishli v dotik in si tako od njih izposodili caballus. Saj so Veneti sloveli zaradi svoje konjereje. Strabon (V.) pishe: Veneti so dolgo sloveli v (Illyriku in) venetski pokrajini ter so se izvrstno odlikovali v konjereji. Venetske konje so posebno Grki radi rabili pri olimpijskih igrah, tako je Shpartanec Leon (440 pred Krist.) z venetskimi konji zmagal na hipodromu (Eustath. ad Iliad. 852.) Dioniz, tiran sirakushki (405-367 pred Kr.), si je priskrbel za svojo ergolio (Gestütt; zhrebcharna) venetske kobile (Strab. V.) in zhe zelo pozni Hezihij (Hesychios) imenuje venetske konje: Endies ippoi – en to Adria ippoi. Rodovno ime je mogel slishati iz germanskih ust (vendar zna tukaj grshko endies ippoi oznachevati tudi konje, ki se pod milim nebom – endioi prosto plodijo in zhivijo, ker Hezihij /Hesychios/ na drugem mestu rabi: Enetidas polois ter peri ten Adrian Enetidos), ker so Venete le Germani imenovali Wende – Winde.

Tako je mogel tudi Sophokles iz germanskih porochil zvediti, da Indoi nabirajo in prodajajo jantar. Soglasnik v so Grki perhorescirali, zato so pisali: Endies namesto Vendies, Indoi namesto Vindoi, Enetoi namesto Venetoi.

Venetske konje Hezihij (Hesychios) imenuje likospades »vom Wolfe zerrissen; od volkov raztrgani, oklani«, ter likoforoi »Wolfträger; nosilci volkov« in Strabon pripoveduje nekakshno smeshno zgodbico, zakaj so venetski konji imeli znak volka na hrbtu. O tem znaku bomo obshirneje spregovorili na drugem mestu, tu samo opozorimo, da je utegnil Strabon zgodbico napachno razumeti, ali pa so mu jo zhe skazheno sporochili. Volk je bil v mitologiji starih Slovanov simbol zime, a konj simbol sonchnega boga, zato chrni konj simbol Chrnoboga, beli konj pa simbol Beloboga. Che je chrni konj imel vzhgan znak volka na hrbtu, je to izrazhalo mitichno naziranje, da je bil konj posvechen chrnemu bogu, katerega kraljestvo traja chez zimo, che pa je beli konj imel vzhgani znak volka, je s tem bilo izrazheno, da je jaro, poletno sonce zmagalo nad zimo – Belbog chez Chrnoboga. Tako vrsto konjev so redili posebno v okolici Timava. Strabon (V) omenja, da je tam stal Diomedov tempelj in so mu belega konja darovali kakor polabski Slovani Svetovitu. Gotovo v Diomedu tichi kakshno venetsko-slovansko bozhanstvo, sicer pa zna biti tudi Diomed pravenetska beseda. Za prvi del imena Dio- najdemo v staroruskih rokopisih govor o bogu Diji: »mnjashche bogy mnogy: Peruna, Horsa, Dija i Trojana«, (Slovar cerkv.-slavj. jaz. II, 49). Drugi del besede -med se zna izvesti iz »medem circumago; drehen, quirlen; (za)obrniti, (za)vrteti, (po)vrniti« in tako bi Diomed oznacheval »der Lichtquirler, Lichtdreher; ki vracha svetlobo«, ker dij se ujema s sanskrtskim bozhanstvom. Litovci so poznali bozhastvo Divirikis, kar oznachuje »Lichtherrscher; vladar svetlobe«, tudi krajevno ime nedalech od Timava: Divacha bi she utegnilo opominjati na chashchenje Dija in Dive, ker tudi zhenska boginja Diva je omenjana v staroruskih rokopisih zraven bozhastva Dija (glej Uchenija zapiski II, 2, str. 79.) [op. L.V.: v neposredni blizhini Timava je grad Devin]. Vendar je utegnila biti legenda o grshkem Diomedu, o katerem govori Skilaks (Scylax 16), da so ga posebno Umbri (Ombrikoi) chastili, zgolj preneshena na venetsko podrochje ali pa je tam zhivela kakshna italska [umbrijska?] naselbina, ki jo je tja zvabila trgovina in je postavila svetishche svojemu mitichnemu pradedu.

 

Ceva ali keva, krava

 

Razen starovenetskih besed trogia in musso nam je antichni pisec Columella (De re rust. IV, 24) ohranil drugo zhivalsko ime: ceva. Takole pishe: »melius etiam in hos usus (tj. za prirejo telet) Altinae vaccae parantur, quas ejus regionis incolae cevas appellant«. Altinum je bilo slavno trgovsko mesto v dezheli Venetov (op. L.V.: nekoliko severneje od Benetk in nekateri ga shtejejo za prvotne Benetke; o tem sem vech pisal v Davnina govori). Sicer so nekateri hoteli brati namesto Altinae – Alpinae, kakor npr. de Bellognet, ker Columella (VI, 26), govorech o izvrstnosti altinskih ovac, uporablja obliko »altinates oves«; vendar je morala biti v rabi tudi oblika »altinae«, saj jo rabi Tertullian (De pallio 3), pishoch: »nec de ovibus dico Milesiis et Selgicis et Altinis«. Tudi zaradi pisave cevas so izdajatelji Columellovih spisov v dvomih. Nekateri se potegujejo za obliko Gevas. Pomota se je lahko zgodila pri prepisovanju, ker sta si chrki C in G le malo razlichni. Che je gevas pravilna pisava, nam ni treba pri razlagi besede segati dalech in ji najdemo v slovenskem gava, po oslabljenem samoglasniku geva, naravno razlago. Gava-geva je tematska beseda: gavedo-govedo, sanskrtsko go »vacca, krava«, starozgornjenemshko chuoa, chua, chuo, staroarmensko gov, novoarmensko kov, zendsko gao. Ker se je, kakor je Corssen (Corssen Lat. Ausp. II. izd. I, 48, Diez Rom. Gramm. 250 itd.) temeljito dokazal, pri starih Latincih, vse do 5. stoletja soglasnik c pred e in i izgavarjal kakor k, tedaj smemo cevas izgovarjati kevas, in Latinec Columella je lahko premalo natanko pazil na izreko ter spremenil guturalca. Tudi se narechno g in k rada izmenjata in tako chujesh izgovarjati: grushka, krushka in hrushka. Che se obrzhi branje kevas namesto gevas, bi utegnilo razjasniti pomen besede keva : kava, diminutiv kavka, kar je prvotno oznachevalo junico »pulla«, ker se je ohranila she v novogrshchini, kamor je beseda iz slovanshchine prishla: kaukiza – »kavkica, ancilla, amasia, dekla, sluzhabnica«. Kava-kavka, kavkica pa se ujema s sanskrtskim gava »pullus; mladich, pishche, putka, mlada stvar sploh«, tako da pomeni keva »junica; juvenca«. Mesto Altinum je slovelo tudi zaradi izvrstnih ovac in sem zhe omenil, da uporablja Benechan besedo bizarin za »ovco«, ki se ujema s slovensko bica. Tam so delali iz srshchi oblachila, ki so dobila ime srshcha, sarshcha, kar je Benechan spremenil v sarza in Italijan v sargia, Nemec pa v Sarsche. To je srshasto oblachilo, iz srshchi, rusko srsht »grobe Wolle, groba volna«.

 

Birrachio = birach, birak, birka; vipio in drugo

 

Leto staro goveje zhivinche je tudi birrachiobirak, primer birka »ovca«, kar je preshlo tudi v madzharshchino, v sanskrtu bhiru »koza«. Besede bradume »goveja zhivina za pleme« in procoio sem zhe razlozhil. Naj she omenim pticha, ki ga Plinij imenuje vipio, beseda, ki jo imajo vsi glosatorji za nelatinsko. Vipio je mlad zherjav. Gotovo je Plinij ime slishal v dezheli Venetov (op. L.V.: bil je rojen v Veroni; v zvezi s Plinijem je znamenit, samo pri njem naveden izraz »veverica« – gl. Davnina govori), in zopet edino slovanshchina pozna vyp, tako v praslovanshchini in rushchini, »grshko laros, nemshko Seemöve; morski galeb«; tudi v pomenu »koloios, Dohle; kavka«. Beneshko chizza, chizzeta »la femina del cane, cagna; psica« sem zhe omenil in primerjal praslovansko kuchka, koushchьka, primerjaj she: kuchak, kucha, cuca, cucka, cucak, kuja, kusa, kujica itd., sama poimenovanja za pasji rod. Tezhko izvirno latinsko in sploh italsko je catus, beneshko gato »machek«, ker to besedo poznajo shele zelo kasni latinski pisatelji okoli srede chetrtega stoletja. Vegetius (leta 300) imenuje nekakshno bojno orodje catus, primerjaj praslovansko kotka »felis, feles; machka«, kotva »ancora; sidro«, analogno slovensko machek »felis ter ancora«, litovsko kate, latvijski katins, sicer tudi staronordijsko kottr, staronemshko chazza = chatta; vendar ima slovenshchina she glagol kotiti »gignere, roditi«, in gotovo so Latinci catus lazhje dobili od Venetov kakor od severnih Germanov. Srbi v Chrni gori poznajo kot »die Brut; zalega«; Rusi in Poljaki kot, machek; Chehi kochichka, kotichka »Kätzchen«. Machka in machke severni Slovani ne poznajo, temvech le kotko. Benechani imajo she mucia, slovensko muca, mache, in pa mona, monin ; na Koroshkem je tudi muna znano v pomenu machke. Mona, muna je menda skazheno iz besede maimun, ki jo poleg Slovanov poznajo tudi drugi vzhodni narodi.

Kozji samec se v beneshchini reche beco; Kurelac (Imena domachih zhivotinja, str. 38) navaja med raznimi kozjimi imeni tudi bokan, bokesh, bokile, primerjaj z nemshkim Bock. Mlado purico imenuje Benechan pita, menda isto, kar je v slovenshchini puta, sanskrt poti »latinsko pullus« ; sem spada tudi latinsko puta tudi italijansko puella in slovensko puca; t se je spremenil v c, primer: butiti in baciti, goltati/goltniti in golcnoti, hrvashko utaptati in ucaptati, vickast za vitkast itd. O zhivini, ki se poja, pravi Benechan truparse; slovensko trupati pomeni treti, zato: »Krave se trupajo in krave se terejo, drvijo=pojajo, lovijo, tirajo, gonijo« itd. Za capra rupicapra, capra selvatica obstaja izraz camozzo [gams], Slovenci v rezijanski dolini ji pravijo kamocha ; »rupicapra, Felsbock, Steinbock« je gotovo slovensko ime iz kamъi »Stein, kamen«. Omeniti moram she ime pticha: astor »Hühnergeier«. To besedo je najti pri latinskih pisateljih 4. stoletja. Gotovo je starovenetska in je preshla tudi v pismeno italijanshchino v obliki astur; to pa ti drugega, kakor slovansko ast, prejotovano jast »accipiter, jastreb, sokol« tudi jastran. Beseda je bolj znana v obliki jastreb »aecipiter variegatus«, litovsko raibas »varius«, latvijsko raibo, zato praslovansko renbka »perdix, jerebica«, rusko rjab > reb »varii coloris«. Sufiksa or, ur v astur-astor sta slovenska. (Op. L. V.: To vprashanje jastreba je temeljito obdelal Karel Oshtir v Drei slavische Vogelnamen in etruskische Sprache s primerjanjem treh slovanskih ptichjih imen: jastreb, kanja in lunj v etrushchini – glej mojo knjigo Megalitski jeziki.)

Kaj pa pantegana? Benechani tako imenujejo »sorze de canal, ratto d«acqua, Wasserratte«, slovensko potgana [podgana]. Diez misli na »pantex, Dickbauch; trebuh, chreva«, drugi na grshko pontikos, latinsko ponticus mus, iz pontos, pontus (op. L.V.: nekateri izvajajo iz grshkega pontos, ker naj bi to bila »mish s Ponta ob Chrnem morju«), Pantano v beneshkem narechju oznachuje muzho, mochvirno (zato pleonazem: die pontinischen Sümpfe), sanskrt patha »aqua«, pathis »mare«, praslovansko pot »idros«, slovensko pot »sudor, aqueus humor«, gotovo nekdaj tudi »voda« in podobni pomeni, primerjaj ime srbskega v muzhi stojechega mesta Pantjevo-Panchevo. Pantegana bi torej bila »die Sumpfbewohnerin, prebivalka mochvirja«. Misliti bi se tudi dalo na gan, srbsko ganjevi »gnoj, goveje blato«; tedaj pantegana, podgana »die sumpfschmutzige, durch Morast verunreinigte«. Res je chudovito, da to besedo poznajo samo Slovenci, istrskim in dalmatinskim Hrvatom, Srbom, ki so blizhe Benetk in pogosteje z njimi obchujejo, pa je celo neznana. Pantegana zna tudi biti adjektiv (pridevnik) in enak latinskemu ponticanus, tedaj pantega za pantica.

 

Civeta = ciba

 

Boerio pishe, da civeta oznachuje »giovenca, vacca giovane, che non ha anocora fruttato, e non e stata posta al giogo; junica« – civeto »birracchio, vitello dal primo al secondo anno, e che non sia stato ancora posto al giogo; junc«. Ker sta civeta in civeto »voculae diminutivae«, nam ostane: civa, in ker beneshchina in italijanshchina labialca b in p prehajata v, na primer: beneshko cavrone, cavra = caprone, capra, bevere za bebere, bibere, Tevere za Tiberis, cavallo za caballo, smemo postaviti temo: ciba. Res je, da to besedo izrazhajocho pomene »pullus, Junges, mladica« najdemo edinole v slovanshchini in pa v benechanshchini; v rushchini cyba »mlada koza«, v hrvashchini ciba »jarchica, jarika«, cibak »mlad petelin«, slovensko cibica »Hühnchen, pile, pishche« in zopet v hrvashchini ciba »kujica, mlada psica«. Zhe vrli Kurelac (Imena domachih zhivotinj, str. 55) je podal razlago: cebati, cibati, po Stulichu, culjati »agitare«, cebaljka »zibel, gnezdo; cunae«, v mochno nazalizirani obliki: cembanje »motus oscillatorius«, cebkati »z repom migati, tresti«. Slovani so imenovali tiste zhivali cibe, ki so zhivahne, nemirne »agibiles« (primeri: agnus, iz agere, koza iz kadzh »agitare«, rusko chigara »ovca«, chiger »valchek«); enaka znachilnost velja za pile, kuzhka, kozico in pri Benechanih za telichko in junchka. Za cibe primerjaj sanskrt cibhja »juvencus«, malorusko chaban, vol; glagol cibh pa se je she ohranil v metaforichnem pomenu »gloria; chast, slava«. Koren ceb, cib »agitare« zagotovo ni razlichen od sanskrtskega cev »agare, adire foeminam, virum; moshki«, cevas in cephas »penis«, slovensko cebe, slovashko cibelj »penis«, starocheshko kepa »vulva«, staronemshko chepis, chebis, novonemshko Kebs (weib); menda odtod beneshko reduplicirano cicibeo = cicibelj? Zanimivo, da to besedo najdemo she drugje, in sicer pri prebivalcih v valishkem kantonu, v okolici sel: Gradec, Kremenica, Luk, Visoje, Grona, Kunice, Bumplice, kjer tudi kozo kakor Rusi imenujejo: tschiehva (tako pishe Malten, Bibliothek der neuesten Weltkunde, Aarau 1834 T. I. 28-50-190-216). Na to podrochje postavlja tudi Plinij (11, 42) mesto Ceba, v katerem so delali izvrsten sir iz ovchjega mleka, ki je v stari dobi zelo slovel pod imenom cebanus caseus. Tukaj najdemo Salasse – Salashane; gotovo so to bili venetski izseljenci; Poljak she denes imenuje vlashko ovco cab, caban. Iz venetshchine je beseda prishla v shpanshchino: chivo »kozlichek« in v nemshchino »Zibbe, Lamm«; v albanshchini tsjap, tsiep; valishko narechje ima tzap; italijanshchina zeba »koza«. Italijan navadno imenuje ovco pecora , Benechan piegore iz pecus, kozo Italijan capra, caprone, Benechan cavra, crava, cavrone in ovna montone, mondon »der grosse Hoden habende«. Civeta, Civeto, Civa, cyba,cibak, ciba, cibika so torej zrasli na deblu slovanskega jezika, beneshka civeta, civeto je ostanek iz jezika starodavnih Venetov in neovrgljiv dokaz za njihovo slovanskost. Iz druge tematike je italijansko civeta »Käutzchen; chuk«, in sicer iz beneshkega zoeta, kar je skrajshano iz cioveta, slovensko chovik, hrvashko chuvetina, vrsta sove »Nachteule; chuk, skovir«. Pach pa je iz korena cib beneshko civada »vela dell'albero di bompresso, che e sopra la prua della nave; jadro na poshevnem jamboru, kosniku, stozhini, ki je nad premcem«, tudi beneshko civea, civeo, civera »sanke, Schlitten«, primer hrvashko cebaljke »cunae, Wiege; zibel, zibka«, tudi civiera »strumento fatto a somiglianza di bara per uso di trasportar sassi, terra e simili; naprava, narejena po zgledu na nosila, za prenashanje kamna, zemlje ipd.«, civda »traha, Schleife«. Spet drugam spada italijansko civaja »Hülsenfrüchte; strochnice«; ta beseda se mi dozdeva skazhena iz slovenskega sochivje (primerjaj tudi rusko checheva, chechevica »legumina; strochje«; grshko-latinsko pissos, pisos, pisum »grah«; ujema se z nemshkim fesa »Hülse« in srbsko chichevac »pasulj, sitan grah; legumina«, in so je odpadel, [podobno] kakor pri besedah: baco za bombaco, bilico za umbilico, cesso za secessus, cimento za specimentum, ciulla za fanciulla, strumento za instrumento, lezia za delicia, nemigo za inimico itd.)

 

Manza

 

Jezikoslovci so zhe dovolj ugibali in primerjali, od kod bi to besedo izvajali. Beneshchina pozna manza »amorevolezza; ljubeznivost«, manza »buessa, vacca, manzetta, giovenca, vaccarella; krava«, manzetto »bue giovane, civeto, manzo, toro castrato; tele, junec, volichek«, manzolame »quantita di bradi o sia di bestiame vaccino da tre anni addietro; chreda manj kakor tri leta starega goveda«, dakoromunsko mänzu »pullus equinus; zhrebe«, v srednjeveshki latinshchini: manzius, manzia »vitulus anniculus; enoletna teleta«, manzolum »corium vitulinum; telechje usnje«, novogrshko mantzeta »juvenca; junci«. Vsem tem besedam je mati venetshchina, in Diez je zelo zashel, che misli, da je manzo iz mansuetus [krotek, udomachen]! Da je to praslovanska beseda, izprichuje okolishchina, da jo najdemo pri Nemcih, ki so ali bili sosedje Slovanov ali so se z njimi pomeshali. Tako je na Bavarskem (Schmeller II, 604) Manzkuh »vacca sterilis; jalova krava«. Tudi Hofer (Zeitschrift für die Wissenschaft der Sprache II, 233) pishe: »Im Salzburgischen wird eine Kuh gemänzt, wenn sie nicht gleich zum Stier gelassen, sondern eine zeitlang verhalten wird«. Na Tirolskem (Schöpf, Tyrol. Idiotikon s. v.): »Mänzen hart, anstrengend arbeiten, eine Kuh mänzen, länger nicht zum Stier lassen«. Na Koroshkem (Lexer, Karnth. Worterb. 190): »Menz, adjektiv von Küheu, gelt (jalov), im Oberliesachthal, menzen »castriren; skopljen«; primerjaj beneshko: manzo »toro castrato; skopljen bik«. Vse te besede so iz slovanskega korena: mank, menk »mollescere, mitescere«, mancati »affricare«, mencati »atterere«, tedaj beneshko mauza iz »mancia, mollities«; manza »pecus molle, mite, das weich, zahm gemachte Rind«; manzo v pomenu »toro castrato« tudi ni nich drugega kot »smancana zhival«; primerjaj hrvashko mencati, mancati, smancati = tlachiti, tolchi, ribati. Iz tega korena je starobolgarsko manka, monka, monchit, litovsko minksti, manksztyti »erweichen, mürbe machen«, latvijsko brez nosnika mak »plagen«. Brez nosnika je sorodno latinsko macerare (Corssen I, 395); nemshko Muhhan (novonemshko mühen, Mühe), gotsko muka »sanft«, staroskandinavsko mjukr »mollis«. Ker imata beneshchina in italijanshchina iz latinske teme mac : magro, magrezza, ne moremo beneshko manza pridati k latinskemu macero. (Op. L.V.: Devoto razlaga manzo, v vulgarni latinshchini domnevno *mandjus, predromanskega-alpskega izvora, medtem ko Zingarelli pravi, da je beseda manzo predindoevropskega izvora. – Torej ochitno nima romanske etimologije!)

 

*

Tako je razmishljal in pisal Davorim Trstenjak proti koncu 19. stoletja in je nashel dovolj gradiva za slovansko etimologijo beneshkih besed, ki jih je povzela zhe latinshchina ali kasneje italijanshchina, po njegovem mnenju pa izhajajo iz stare venetshchine. Ne prav veliko drugachne metode uporabljajo sodobni pisci.

 

Vzemimo na primer razglabljanja o konju, ki je predstavljal v onem chasu izreden dosezhek udomachevanja zhivali, saj je bil vsestransko uporaben, zlasti kot tovorna in delovna zhival, kasneje pa she za jezho; Veneti pa so se odlikovali v konjereji.

Dokaj obsezhno monografijo Hippologica accadica (hipologija je nauk o konjih in njih vzgoji ter reji) je objavil Armas Salonen, v okviru izdaj Finske akademije znanosti v Helsinkih (SAL/H), ki se mi zdi vredna uvrstitve v ta pregled, saj omogocha primerjave z najstarejshimi dokumenti iz akadskega obdobja, ki se torej navezujejo na dogajanja v Mezopotamiji, zachenshi s 4. tisochletjem pr.n.sht. Ker sem o akadski civilizaciji veliko pisal v Jantarski poti, tu ne bi ponavljal, zadrzhal pa bi se na nekaterih podrobnostih, ki so v zvezi s konji, pri chemer so v ospredju izrazi. Salonen izhaja iz arheoloshke predpostavke, da sta bila, kazhe da zhe v 4. tisochletju pr.n.sht., uvedena v Mezopotamijo konj s severa oziroma severovzhoda (Iran?) in osel verjetno z arabskega juga, che ne iz Afrike, zato naj bi se prav na tem podrochju pojavili prvi krizhanci med obema – mule in mezgi. V lingvistichnem smislu je nekaj nejasnosti, che naj bi najstarejshi ideogrami nedvoumno oznachevali bodisi osla bodisi konja, zato nekateri menijo, da je konj v Mezopotamiji shele od konca 3. tisochletja pr.n.sht. – razpon je dokaj velik – zelo verjeten pa se mu zdi zachetek 3. tisochletja pr.n.sht. kot pravshnji chas. Eden najstarejshih zapisov, ki omenja konja, je po vsem sodech v »pesmi o Shulgiju«: anshe-kur-ra har-ra-an-na kun su-su-me-en »konj zunaj (karavanske) poti z vihrajochim repom«, (anshe-ger-nun-na »Maulesel; mezeg«), pri chemer je tu »konj« razumljen kot udomachena zhival, saj bi drugache pristavek har-ra-an-na »zunaj (karavanske) poti« ne imel smisla. Najstarejshi zanesljivi zapis o konju v akadskem besedilu je iz glinastih ploshchic iz Kapadokije v Mali Aziji (!), v obliki si-si-e, kar je morda tudi v osebnem imenu Shu-su-su in Su-su-wa. Seveda je zraven she vrsta drugih vprashanj: kdaj so konja zacheli udomachevati – na samem zachetku morda zgolj za prehrano – in kdaj za tovorjenje, vleko voz, oranje ter ne nazadnje za jezho in kako je bilo pri tem z uvedbo vajeti, sedla ter stremen. Natanchnejsha jezikovna analiza nakazuje mozhne odgovore na ta podrobnejsha vprashanja.

 

1) anshe-kur-ra, anshe »osel« ima dodatek kur, ki je lahko v pomenu »gora, gorovje«, toda tudi »tujina, inozemstvo« ali she »vzhod«, kar jezikoslovce navaja na sklep, da gre za oznako »osel iz tujine« ali mogoche »osel z vzhoda«. Seveda je zadeva bolj zavozlana, saj bi teoretichno namesto kurra lahko izgovarjali kura, ker to omogochajo razlichni zapisi, kar pojasnjujejo s tem, da je izvirno to bilo specifichno geografsko ali etnoloshko ime neke tuje dezhele, podrochja, mesta ali ljudstva z vzhoda. Salonen se nagiba k razlagi, da so zhival preprosto imenovali »osel iz tujine«, vendar kdo lahko oporeka, da ni zanesljivo, ali je pod to oznako v resnici mishljen konj. Da je tako, pritrjuje vrsta drugih indicev.

2) anshe.kur.ra=sisu pomeni »konj«, ker najstarejshi akadski zapisi iz Kapadokije sisu ustrezajo sumerogramu anshe.kur.ra, in pomenijo »konj«, kasneje je bil logogram skrajshan na anshe.ra. Razlaga te besede pri dolocheni etimoloshki sholi podlega predpostavki, da je akadsko sisu izposojenka iz indoevropejshchine, natanchneje iz njene arijske veje, kjer se glasi asuas (v kentumskih jezikih ekuos). A ni treba, da je prishla beseda z zahodne smeri s priselitvijo indoevropskih ljudstev chez Kavkaz v prednjo Azijo, Mezopotamijo, Perzijo in Indijo ter tudi k azijskim ljudstvom, vendar ne pred letom 2000 pr.n.sht., saj naj bi hebrejska oblika sus izhajala neposredno iz indijsko-arijskega: asuas > asuus > (a)sus. Toda kopja se krizhajo, in medtem ko nekateri opozarjajo na oblike: hebrejsko parash, arabsko farasu, staroegipchansko faras »konj« in jih povezujejo z imenom »Perzija«: staroperzijsko Parsa (novoperzijsko Pars, Fars), babilonsko Parsu, hebrejsko Paras, egipchansko-aramejsko Prs, to naj bi govorilo za vzhodni izvor konja, drugi podobno zagovarjajo zahodno smer in vzporejajo akadsko sisu, aramejsko suseja, hebrejsko sus (iz mnozhinske oblike susim < suseja) »konj«, in elamitsko Shushun, Shushen, Shushin, akadsko Shushinak, Shushan, asirsko Shushan, hebrejsko Shushan itd. s »Susa«, cheprav za te kombinacije niso reshene vse tezhave s sichniki. Obstajajo imena mest, v katerih je indoevropska osnova »konj«: Susita (mesto v vzhodni Jordaniji), zapisano v rabinskih besedilih, od koder je grshko ime Ippos zgolj prevod, arabsko susitun in Susija; poleg tega she ime mesta Siissuu/Siissu/Sizuu v besedilih Asarhadona. Tudi staroegipchansko shshmt je menda iz severnokananskega shshwt.

3) muru, nisqu in murnisqu, muru < muhru (arabsko muhru) »zhrebe«, zhenska oblika muhratu, pomeni »mlada zhival« (konj, osel), podobno je buru za govedo in parru za ovce; kar bi si razlagali »sesalci mleka«; nisqum »izbranost; splendor«, ni-is-kum; primerjaj »boginja Dingirmah je rodila izbranega, chudovitega osla – to je v skladu s tedanjimi pojmovanji, da so vse povezovali z bozhanstvi in za dobro pasemsko vzrejo zhivali so njim pripisovali zasluge, vkljuchno z njihovim rojevanjem.

4) murnisqu < mur nisqi »izjemno obilje; plemenit konj«, kar meri na razvito konjerejo, ki zhe vkljuchuje selekcijo in krizhanje in plemenitenje pasem.

5) pithallu; sisu sha pithalli »jezdni konj« za razliko od sisu sha niri »okomateni, vlechni konj«; iz pit »rogovila, vilice«; hallu »oznachuje del trupa primernega za okomatenje konja«; pit-hallu je »okomateni konj, osedlan konj, konj za jezho«.

6) uru »zhrebec«, uritu »kobila«, uru(u) »hlev, staja« in »konj«; uporaba uru in urati v pomenu »konj« in »kobila« je zagotovo drugotno, izvedeno, tako kot je v nemshchini Stall (to je starejshe kot francoskega etalon > angleshko stallion) in tezhi k rabi Stall za »edle Pferde; plemenskega konja«, kar kazhe na prvotni pomen, kot danes rechemo »konj iz hishe ali iz hleva« v smislu skrbne nege; podobno se je zgodilo z besedo uru »tesarski izdelek, ograjen prostor, okol«, ki je sprva oznachevala hlev in shele nato njene dragocenejshe prebivalce – konje. Hetiti so uporabljali svojstven izraz hurki za »voz«, ki dopushcha vzporejanje z uru »konj«.

 

Lingvistichne analize nam ne dajejo jasnega odgovora, od kod je prishel konj v Mezopotamijo, a zhe v svojih prejshnjih esejih, v katerih se je Salonen (SAL/W in SAL/C) lotil jezikovnega vidika izvora in uporabe voza, se srechuje s podobnimi tezhavami, ko ni mogel nedvoumno ugotoviti njegove prave domovine. Dognati pa je mogoche zanimiva dejstva, da za poimenovanja posameznih delov voza Mezopotamci enkrat izhajajo iz analogij s plovili, ki so starejshe prevozno sredstvo, drugich so to antropomorfizmi, po delih telesa. In cheprav gre pretezhno za izraze, vzete iz mezopotamskih jezikov, to ne dokazuje, da je voz njihov izum, saj je zadaj vrsta razvojnih stopenj, ko je voz polagoma dozorel do take oblike, ki je omogochala njegovo uchinkovito gospodarsko in zlasti vojashko uporabo. Za slednje je bila pomembna, verjetno hetitska, inovacija voza z dvema kolesoma s po shtirimi naperami in s tezhishchem obremenitve na osi. V jezikoslovnem smislu je v Mezopotamiji tudi za vozove in njihove dele ter opremo zaznati medsebojne vplive iz shirshega okolja. Salonen (SAL/W str.3) ugotavlja zanimivo dejstvo, da babilonski besednjak v zvezi s kopnimi prevoznimi sredstvi: vozovi (cars – shtirikolesni vozovi, pretezhno za tovorjenje), koleslji (chariots – dvokolesni bojni vozovi), sanmi, nosili ipd., ni tako bogat, kakor pri plovilih. Obstaja mnozhica dobro ohranjenih pristanishkih dokumentov, ki nam omogochajo natanchno spoznati velikost in shtevilo posameznih delov najraznovrstnejshih tovornih (teh je bilo veliko vech kakor onih za prevoz ljudi) plovil razlichnih velikosti. Lushki dokumenti iz obdobja Ura nam celo omogochajo rekonstruirati takratne ladje. Vendar – na zhalost – nimamo podobnega gradiva za poznavanje kopnih vozil.

 

Enako velja za Egipt. Staroegipchanski viri vsebujejo veliko manj podatkov za kopni transport; konji in vozovi so prvich omenjeni med 15. in 16. dinastijo, in v egipchanskem besednjaku je najti vsega okoli 60 izrazov, povezanih z njimi, pa she od teh je velik del nejasnega pomena. Podobno kakor v Mezopotamiji jih je tudi v Egiptu vechina prevzeta iz brodarstva. Iz chasa gradnje piramid so napisi, ki vsebujejo besedo hdj »pluti s tokom«, pozneje pa »potovati proti severu, ne z ladjo«; hnj v piramidnih napisih pomeni »veslati«, od 20. dinastije naprej pa »potovati z vozom«. V zgodnjem obdobju je n«j pomenilo »potovati po kopnem« in shele kasneje »potovati z vozom«. Babilonci so sorazmerno pozno vpeljali vozove s konjsko vprego, cheprav so poznali konje, po vsem sodech, vsaj zhe od prve polovice 3. tisochletja pr.n.sht., a niso bili kdo ve kako razshirjeni vse do srede 2. tisochletja pr.n.sht. Hamurabijev kodeks ne omenja konja in she manj koleslja (chariot=lahek dvokolesni vprezhni voz s konjem), marvech le vlechni tovorni voz z vprego drugih zhivali, erriqum. Kljub temu, da je prishlo na dan nekaj glinastih modelchkov voz, so pravi arheoloshki ostanki shele iz sumerskega in asirskega obdobja, tudi ni znana kakshna risba o njih iz chasov stare Babilonije. Vendar je nekaj napisov, ki kazhejo na obstoj voz, kot je na primer na 5. glinasti ploshchici »HAR-ra=hubullu« besedila, ki v prvih 99 vrsticah nashteva razlichne vrste voz in njihove sestavne dele, in je nadaljevanje 4. ploshchice, kjer so sploshno opisane rabe prevoza in je velik poudarek posvechen cholnom in ladjam ter njihovi opremi. Natanchno sicer ni mogoche vsega razbrati, ker so klinopisni ideogrami morda napachno razumljeni, vendar je gotovo, da so poznali narkabtu »dvokolesni lahek voz«; sabarru je neznana vrsta voza; majaltu »voz z volovsko ali drugo nekonjsko vprego«; eriqqu »voz s shtirimi kolesi« itd. Prav narkabtu je zanimiv, ker naj bi vseboval koren rkb »nositi, prenashati«, od koder tudi rukubu »voz« in »ladja za ljudi«, iz semitskih jezikov naj bi preshlo tudi v egiptovshchino mrkbt. Po mojem mnenju ni mogoche spregledati dolochene podobnosti med rukubu in rusko korablь, srbsko korab, korabalj »ladja« (pri chemer je nastal znani prehod iz rkb v krb), slednje je iz ruske osnove korobitь »zvijati, upogibati, kriviti, krch(iti); vijugati«, kar je temeljni postopek za pletenje koshar ipd. iz vrbovega shibja, od koder tudi korba, korpa »koshara«, cheprav nekateri to izvajajo iz romanskih jezikov s posredovanjem nemshchine, a se mi zdi nevzdrzhno. Tudi prvotni cholni so bili v obliki koshar, torej spleteni iz shibja ter zamazani s smolo, terom ipd. Poleg tega imamo na voljo she korjabatь, korjabitь »grebsti, struzhiti, dolbsti«, (sh)krabljati>krebelj, ki je pri izdelovanju cholnov, ne samo drevakov, prav tako osnovni postopek za izvotlitev debla ali za tesanje tudi sestavljenih plovil.

 

Podobna je primerjava s kurba »meretrixs« z vrsto razlichic v vseh slovanskih jezikih, cerkvenoslovansko kurъva, praslovansko *kury, *kurъve (iz slovanskih jezikov v madzharshchini, romunshchini, albanshchini, novogrshchini), torej iz korena kurъ > kurica, kurka »vulva« in tudi kurec, kurьcъ »penis« (ESSJ), kar bi dalo misliti na podobnost med »vulvo« in cholnom (zraven she: splav, splaviti »abortirati«). Poleg tega navaja Bezlaj pod geslom Kurent tudi naslednjo podrobnost: »Ker pricha slovensko ukiriti se "nastaniti, namestiti, ugnezditi se" in slovensko ukrcati "nastaniti se na ladji" ...  na izgubljeni pomen slovanskega kur(i)ti "ustvarjati, snovati, graditi" ... «, mislim, da se relacija ukiriti se »vkrcati se« smiselno poda h kurъ > kurica, kurka »vulva«=choln. Posebej je pomembno za nashe razmishljanje, da prihaja iz Kapadokije hetitski najstarejshi zapis besede narkabtu za dvokolesnik iz okoli 2100 pr.n.sht., kjer so zanj poznali tudi izraz tiiarita. Poleg tega so Hetiti poznali she izraz huluganni »shtirikolesnik«. Hetitshchina je v osnovi indoevropski jezik, kar dovoljuje, da iz teh hetitskih izrazov izvlechene chlene primerjamo z morebitnimi slovanskimi koreni; narkabtu > na-rk(a)b-tu smo zhe obdelali kor rkb, smpredpono na- in pripono –tu.

Druga beseda je huluganni > hu-lu-ga-nni »shtirikolesnik«; (1) za prvi del imamo slovensko hulu < huliti, hulim »kriviti, upogibati, krchiti«, izvedenke prihuliti, pohuliti ipd., k temu hula »lok, grbina«; podobno v drugih slovanskih jezikih; dublete so tudi z zachetnim k- za osnovo *kou, *keu v enakem pomenu »kriviti, upogibati« in kazhejo na razlichne praslovanske reflekse (ESSJ). Po mojem mnenju pomenska vrednost »krivljenje, upogibanje, lok« veliko bolje razlozhi in potrjuje osnovni postopek za izdelavo kolesa, je pa res obichajna razlaga za kolo, v mnozhinski obliki kola »shtirikolesni voz«, kot sploshnoslovanski izraz, praslovansko in starocerkvenoslovansko kolo k indoevropskemu korenu kuel »vrteti, stanovati« (ESSJ). Indoevropsko kuel »vrteti, stanovati« se mi zdi nepreprichljiva ali vsaj ne primarna razlaga, ki jo uspeshneje nadomesti hula »kriviti, upogibati, lok«, od koder dubleta kula. (2) Na drugi del ganni se navezuje slovansko goniti »tirati, poditi, voditi«; izprichano je staro razmerje med *gon in *gen, v sodobnem knjizhnem jeziku so danes s tem redke sestavljenke (ESSJ). Che sestav hulu + ganni vzporedimo s hula »kriviti, upogibati, lok« + goni(ti) »tirati, poditi, voditi«, dobimo smiselni izraz »goniti kolo«=voz; take stare tvorbe kot kolovrat, kolobar, kolovoz ipd. so v tem smislu zgodovinsko in etimoloshko zelo pomembne in zgovorne!

Tretji izraz tiiarita > tiia-ri-ta, ki ga je treba smiselno razlozhiti glede na funkcijo (pre)voza in smo ga zaslutili zhe v predhodni razlagi za goni(ti) »tirati, poditi, voditi«, da je mogoche izhajati iz (1) tirati »gnati, poditi«, cerkvenoslovansko tirati in podobno v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *tirati je ponavljalni glagol od praslovanskega *terti, sedanjik *tьro, slovensko treti; iz tega tudi tir v prvotnem pomenu *»izkrchena, utrjena, steptana pot« ali *»gaz, ki se naredi, ko se zhene zhivino«; (2) trkljati »kotaliti«, cerkvenoslovansko trъkaljati, npr. makedonsko trkalo »kolo«, iz praslovanskega *tъrkati, tъrchiti »techi« (SNO); torklja je tudi kolo za tretje in stiskanje oliv pri pridobivanju olja. In prav torklja po mojem mnenju funkcionalno povezuje (1) in (2), saj kolo med kotalenjem tre podlago. Zakaj »tirati, vlechi«? To je znachilno za vozove, da jih je treba vlechi, cholne poganjamo z vesli, nosila pa nosimo.

Tudi pravkar analizirani jezikovni primeri po moje kazhejo davne povezave na shirshem obmochju med Blizhnjim Vzhodom in shirokim lokom ozemlja severno od Chrnega morja do nashih krajev prav za tiste predmete, ki so v kulturnem pogledu osrednjega pomena. Te jezikovne podobnosti sicer poskushajo sistematichno pojasniti razlichne lingvistichne teorije, kakrshna je nostratichna in druge. Po mojem mnenju pa so dragocene za preuchevanje redkih sledov, kar jih je ostalo po vech kakor treh in vech tisochletjih od paflagonskih Venetov v hetitskem obdobju.

7) Najpomembnejshi pripomochek za krotenje in vodenje konja so zhvala in vajet, uzda, brzda ; da je konja obvladal, da ga je usposobil za tovorjenje, si je moral chlovek sprva omisliti nekakshne oprtnike, koshe (v katere se je spravil tudi sam konjar ali kdo od njegovih blizhnjih, che je bilo treba, kot so ljudje nosili na hrbtih v koshih svoje otroke ali celo zhene); iz teh so se postopoma razvila tudi sedla, cheprav so najprej jahali bolj poredko in neposredno na golem konjskem hrbtu, kar je bilo neprikladno in zgolj za spretnezhe in na krajshe razdalje. Shele sedlo je omogochilo uchinkovitejshe in varnejshe jahanje, in to je postopoma pospeshilo uvedbo konja tudi v vojashke enote (zanimivo, da so Rimljani vechino svojih osvajanj opravili s pehoto). In konchno so prishla stremena, ki so dala konjeniku zadostno trdnost v sedlu, da je bil v spopadu okretnejshi in udarnejshi. Za vpreganje v voz, plug ipd. pa je nujen komat. Vsi ti najpomembnejshi deli konjske oprave imajo svoje izvirne in dalech v preteklost segajoche slovanske izraze, ki sledijo.

 

Zhvala, »zhelezo pri uzdi« in »bolecha razpoka v kotichku ust«, zhvaliti »zhvechiti«, enako ali sorodno v drugih slovanskih jezikih; praslovansko *z«ьvati »zhvechiti« (SNO).

Vajeti, vajet, vajat, izpeljano iz vajati »voditi« (SNO); obstajajo nekakshne vratolomne konstrukcije, da smo si to izposodili od Nemcev, ki so besedo dobili od Ciganov, ti pa so jo prevzeli od Slovanov; to je na robu resnosti zlasti she zato, ker povodec v enakem pomenu kot vajet izrecno nakazuje funkcijo »voditi«.

 

Uzda, uzde, starocerkvenoslovansko uzda, enako v drugih slovanskih jezikih, izvirno praslovansko *uzda se je razvilo iz indoevropskega *houst-dhah »v usta dati« (SNO).

Brzda, brzde, tudi bruzda, starocerkvenoslovansko brъzdy, praslovansko brъzda, izpeljano iz indoevropske baze *bhrezdh »nekaj ostrega« (SNO). Bezlaj navaja pomembno opozorilo, da je napachna izpeljava brzda v baltskih jezikih iz nemshchine, saj je beseda prishla tja iz slovanshchine (ESSJ). Po mojem mnenju je osnova brz, brza »hiter, nagel, uren«, Megiser v 18. st. she navaja obliko bersden »okreten«, v 17. st. pa Kastelec brzdit »graciozen, ponosen« (o konjih). Podobno je v drugih slovanskih jezikih; cerkvenoslovansko brьzo, kar kazhe na praslovansko *bъrzъ, *bъrzdъ »okreten«, to povsem ustreza funkciji brzde, da postane jezdec s konjem bolj okreten, s konjem lahko »manevrira«.

Bich, okoli izraza bich je bilo veliko razprav, zlasti zato, ker naj bi besedo Peitsche prevzeli Nemci, in je mnogim jemalo sapo, kako je mogoche, da bi si Germani izposojali besede pri Zakarpatcih. Pomenski odtenki v 17. st. bizhek »stenj«, bozhji-vrazhji bich »koren Valeriana« po mojem mnenju kazhejo na obliko »*nekaj ozkega, podolgovatega«. Beseda je sploshnoslovanska in izposodili so si jo tudi Nemci. Izhodishche je biti, torej »kar bije, tepe, tolche« (ESSJ, SNO).

Sedlo v mnogih razlichicah, cerkvenoslovansko sedlo, enako ali podobno v vseh slovanskih jezikih, praslovansko *sedъlo. Germansko sadula, starovisokonemshko satul ipd. je verjetno izposojeno z jugovzhoda, saj Germani za chasa Cezarja she niso poznali sedla, po tvorbi je najblizhje grshko ella kathedra, latinsko sella »stol, sedlo«, galsko sedlon »sedezh«, gotsko sitls »sedezh«, praslovansko *sedlo »naselbina, vas« iz baze *sed »sedeti«. Dvomljivo je brezupno iskanje germanskega izvora; zraven sodi selo, sesti, sedeti (SNO, ESSJ). Italijani izvajajo sella »sedia; sedezh«, starinsko *sedla, v povezavi s sedere »sedeti« iz latinskega sella(m) »sedezh«; sedia z metatezo iz starinskega sieda »sedeti«; sedere »sedeti« iz indoevropskega korena *sed »sedeti«, od koder tudi grshko-shpartansko hellá.

Streme, enako ali sorodno je v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *streme se je lahko razvilo iz indoevropske osnove *strebh, kar bi kazalo na to, da so Slovani uporabljali le iz vrvi, trakov ali jermenov spletena stremena, ne pa kovinskih ali koshchenih (SNO). Po moje ta Snojeva domneva kazhe nekaj drugega: da so Slovani zhe izredno zgodaj, pred poznavnjem zheleza, uvedli stremena, na kar navaja tudi zgodovina razvoja uporabe udomachenega konja. Potem ko je chlovek po vsej verjetnosti sprva redil konja za prehranjevanje kot druge udomachene zhivali, ga je postopoma zachel uvajati v poljedelska opravila in tovorjenje, vpregal ga je v plug, brano ipd. ter tudi v sani, dokler se ni pojavil voz. Prav tovorjenje pa zahteva ustrezno opravo na konjskem hrbtu, na katero se pritrdi tovor, in je sestavljena iz jermenov, pasov, drzhal, opornic, koshev ipd. Ko je bilo to na konju, se je sprva bolj nakljuchno, a ob razlichnih potrebah, spravil she chlovek nanj in pri tem izkusil, da mu tiste vrvi, zanke, jermeni, dobro rabijo, udobneje in zanesljiveje je jahati – iz tega se je razvilo namensko streme in se schasoma dopolnjevalo ter bogatilo s kostmi in kovinami, med katerimi ni manjkalo niti zlato. Zato nas lahko samo razveseli slishati razlago, da beseda streme izvira iz samih zachetkov konjereje, ko she ni bilo niti kovin, kaj shele zheleza.

Anglezhi imajo za streme izraz stirrup < stir (izg. stә:): (1) »a loop, ring, or other contrivance of metal, wood, leather etc. Suspended from the saddle of a horse to support the rider«s foot«; (2) »nautic, a short rope with an eye at the end hung from a yard to support a footrope, the footrope being rove through the eye«; (3) »also called binder« (vez, zanka); (4) anatom. stapes »ushesni stremenci«; [prvich zabelezheno pred letom 1000, staroangleshko stigrap (stige »vzpon« + rope »vrv« = vrv za vzpenjanje); nemshko stegreif ]. Ochitno so tudi Anglezhi in Nemci izpeljali izraz za streme iz vrvi. Pach pa so Italijani svojo staffa dobili od Langobardov: staffa »stopnichka, stopalka« ...

Komat, »konjski jarem«; po Snoju je prevzeto iz srednjevisokonemshkega komat (danashnje nemshko Kummet), to pa izposojeno iz slovanskih jezikov, za kar lahko primerjamo narechno slovensko homot, homod, cerkvenoslovansko homotъ, srbsko in hrvashko homut in komat, rusko homut, cheshko chomout. Praslovansko ali slovansko *homotъ etimoloshko ni zadovoljivo pojasnjeno, morda izposojeno z vzhoda, chuvashko homэt, tatarsko kamэt, kazahstansko kamit, mongolsko homud »komat«. Druga mozhnost je domnevna izposoja iz gotskega *hamands »kar ovira, stiska«, to je tvorni delezhnik glagola, ki se je ohranja npr. v srednjevisokonemshkem hamen »ustavljati, ovirati, stiskati«, od tod izpeljano narechno nemshko Ham, Hamen »komat« (SNO). Tako, kot to predstavlja Snoj, si lepshe zmede ne morem zamisliti. Prvich da naj bi Slovenci dobili izraz iz nemshchine, ta pa si ga je izposodila v slovanshchini ... ? Potem she rekonstruirani gotski *hamands, ki je zgolj domneva, torej neverodostojno izhodishche za resno primerjavo tako s slovanskimi kakor vzhodnimi jeziki, zato nemshka izvirnost tu odpade, che jo imajo tudi dalech na vzhodu! In zato je tisti narechno nemshki Ham, Hamen lahko le preoblikovana izposojenka iz slovanshchine.

Moje mnenje je, da gre za slovansko izhodishche okom »priti v okom, odvrniti, onemogochiti, preprechiti, priti v okom nevarnosti, brez znanja takemu chloveku ne pridesh v okom – nisi mu kos, ne pridesh mu do zhivega« (SSKJ); ali okom »v okom priti chemu, prestrechi, prehiteti, odvrniti, zavreti neko stvar«, tudi iz *okon > konati »do kraja pritirati« (ESSJ), kar bi pomenilo, da je komat tista priprava, ki omogocha »priti konju v okom«, torej ga obvladati! Poleg te je she druga, po moje sicer manj pomembna mozhnost: okobal, okobalj, okobel »v razkorachenem polozhaju kakor pri jahanju, okobal sesti, okobalo sedeti« (SSKJ), to naj bi po razlagi Bezlaja in Snoja verjetno izhajalo iz italijanskega a cavallo »na konju« (ESSJ, SNO); pach pa Bezlaj she pravi, da je mogoche izhajati z domachim kobaliti se »nerodno se valiti, kobacati« itd.; primerjaj she priimek Kobal ; sicer pa je tu she kobila (ESSJ). Po mojem mnenju ima Bezlaj v osnovi prav, da je mozhno izhajati iz slovanskih jezikov, ko je mogoche izpeljati prek dobro znanega b>m tudi okoba(li)ti > okoma(li)ti > okomatiti.

Bolj preprichljivo je srbsko in hrvashko okomit »pravokoten na kaj, navpichen; strm«, okomiti se »govoriti zadirchno, spraviti se na«. Karadzhich ima celo okomni=okolni »der Umgegend befindlich, benachbart, qui circa est, vicinus«; okomak, okomka »der ausgedroschene Kuruzkolben, arista zeae semine privata«, prim. okominja »klas, komushina, komushkina, kochanj, kukuruzina, oklasina, chokov«; okomito »bergab, declivis«; okomiti »aus schälen; decortico; okorubati, oljushtiti, osuzhbati kukuruz« ili »seine Augen werfen auf etwas, oculor conjicio [prim. baciti]; okomice »stotzweise, mit einem Stotze; pulsando; udarao ga pushkom okomice«. Rusko okometь »pretvoriti se v kepo, bushko; kos=del«, okomina »preostali del (od nechesa)«, okomitь »napraviti grudo, napraviti okroglino na palici«. Kot pravi Bezlaj (ESSJ), je kom »Widerrist; viher na konjskem vratu med grivo in hrbtom; sprednji, izbocheni del hrbta pri nekaterih zhivalih«, pomensko sorodno je rusko kom, komok »shara«, komitь »zvijati«, komshitь »zvijati, stiskati«, ukrajinsko kim, komu »shara; nekaj zvitega«, srbsko in hrvashko kom, koma, komina, kominje »tropine; ostanki stiskanja-stisnjenci« ipd., lotishko kams »gruda, grucha«; zraven prishtevajo she cheshko in slovashko kmen »deblo, chok«; povezljivo z okom. Vse navedeno funkcionalno povsem ustreza komatu in etimoloshko smiselno razlozhi izvor te besede, ko je bilo treba nekaj dati, oviti, odebeliti, oblozhiti okoli konjskega vratu – koma.

Jahati, z mnogimi izpeljankami, enako ali podobno v drugih slovanskih jezikih; to je porvotno iz *eti, edo k iti, ido in s pripono -cha- ali podobno, cerkvenoslovansko jachati, jachajo; tudi »potovati«, pohajati.

Jezditi, sploshnoslovanski termin, praslovansko *ezda, najbolj verjetno izvedeno iz *e(d)ti, *edo, ali *jasda iz *jasati < jahati, cerkvenoslovansko jazhda.

 

Zhe to temeljno besedishche v zvezi s konjerejo nedvomno kazhe na izvirni razvoj slovanskih osnov za specifichne funkcije iz sploshnih indoevropskih besednih korenov, zato je mogoche rechi, da se je konjereja pri Slovanih razvijala od vsega zachetka avtonomno, cheprav ne izolirano od shirshe okolice, in je del teh izrazov preshel tudi v druge sosednje jezike, vljuchno z nemshchino in latinshchino.

Ker se je v 19. in 20. stoletju utrdilo mnenje, da so barbarski zakarpatski Slovani v srednjem veku preplavili pol Evrope in so tako prishli v stik s civilizacijo, kar jim je omogochilo prevzeti poleg vseh kulturnih dosezhkov »zahodnega sveta« tudi besedishche, a ne le za civilizacijske dobrine, izposojali naj bi si celo izraze za stvari, ki so tipichne za barjanski svet pripjatskih mochvirij – npr. bichje. Zato sodobne teorije, kot je teorija kontinuitete, ki postavljajo stvari na glavo ali, bolje recheno, na pravo mesto, razumljivo povzrochajo nelagodje in odpor med »ustaljenimi delavci«, ki so pretezhno gradili svoje strokovne kariere na izhodishchih izpred dvesto let. A preobrat v razmishljanju se ne tiche le Slovanov (zato je zadeva she zagatnejsha), marvech gre za izvor in razvoj Indoevropejcev nasploh.