Revija SRP 95/96

Lev Detela

 

O KONCU DRUGEGA TISOCHLETJA NA SLOVENSKEM

 

Alojz Rebula: Pod vrhom tisochletja

(Dnevnik 1996 – 1999);

Zalozhba Mladika, Trst 2009, 316 strani

 

Ugledna starejsha trzhashka avtorja, Boris Pahor in Alojz Rebula, nista le pomembna romanopisca in novelista, temvech tudi pisca shiroko razvejanih dnevnishkih zapisov. Te je na Slovenskem kot posebno literarno-meditativno zvrst z aktualnimi druzhbenopolitichnimi obelezhji mojstrsko uveljavil Edvard Kocbek. Pri Pahorju je angazhiranost za narodno stvar in za osvezhitev zgodovinskega spomina morda odlochilen povod njegovih literarnih dejanj, h katerim sodijo tudi shtevilni dnevnishki zapisi, v katerih vedno znova razkriva oportunistichno zakrite druzhbene krivice, ki so bile prizadejane shibkim in drugachnim.

Alojzu Rebuli meditativno religiozna usmerjenost njegovega znachaja in njegov intelektualni kritichni pristop, s katerim meri pozitivne in negativne znachilnosti chasa ter skusha posegati v misterij transcendentalnih razsezhnosti bivanja, omogochata drugachen pogled na svet. Primerno literarno obliko dosega z mochno razumsko kontrolo, s katero pristopa k opisovanju in analiziranju stvarnosti. Pri tem so njegovi povechini lapidarni, vchasih kar telegramsko kratki dnevnishki zapiski nabiti z gosto vsebino iz najrazlichnejshih dogodkov in napolnjeni z razmishljanji o religioznih in literarnih delih in pojavih ter srechanjih.

Pred dnevnikom Pod vrhom tisochletja, nastalim med letoma 1996 in 1999, ki je v pochastitev letoshnje pisateljeve petinosemdesetletnice nedavno izshel pri trzhashki zalozhbi Mladika, je Rebula izdal zhe sedem knjig dnevnishkih zapiskov. Vse te – z naslovi Gorje zelenemu drevesu, Oblaki Michigana, Previsna leta, Partitura zhivljenja, Vrt bogov, Koraki apostolskih sandal, Ko proti jutru gre – so odsev avtorjevih notranjih razpolozhenj, stanj in spoznanj pa tudi analitichna refleksija zaznav v politiki in kulturi ter v zhivljenju katolishke Cerkve. Na dogajanje doma in po svetu, v domachem in lokalnem mikrokozmosu, pa v velikem svetu ter v makrokozmosu skrivnostnega Univerzuma zre Rebula skozi prizmo zasebnega, iz katerega se z zagnano angazhiranostjo zvedavega vernika in skeptichnega opazovalca sodobne materialistichne in agnostichne civilizacije poganja dalech v transcendentalne skrivnosti bivanja. Pri tem je vchasih janzenistichno strog do idejno in politichno drugache usmerjenih, nerazumevajoch do zhivljenjskih spoznavnih poti, ki so zaznamovale usode nekaterih drugih iskalcev Resnice.

V tem novem, osmem dnevniku (iz let 1996-1999) z odkritosrchno odprtostjo skozi zaporedje vchasih navidezno vsakdanjih dogodkov razkriva vpogled v svojo literarno delavnico. Ob nizanju najrazlichnejshih srechanj z znanci in prijatelji, kulturniki, politiki, verniki, cerkveno hierarhijo, a tudi s slovenskimi podezhelskimi duhovniki, s temi velikokrat idealistichnimi, proti mrzlemu vetru chasa kljubujochimi »Martini Chedermaci«, ne more zakriti svojih marljivih vsakodnevnih pisateljskih postoritev ter neugnane vprezhenosti v stalna literarna in kulturna pa tudi – rekli bi lahko – versko ozaveshchevalna prizadevanja. Zakaj zdi se, da Rebulovo celotno dejanje in nehanje ves chas preveva izkushnja osebnega stika z duhovnimi razsezhnostmi biblichnih korenin in Kristusovega evangelija.

Novi Rebulov dnevnik se zachne na slovesen nachin z dunajskim novoletnim koncertom po Evroviziji, s habsburshkim razpolozhenjem ob poslushanju »Radetzkymarscha«, zhe naslednji dan, 2. januarja 1996, pa ga pot zanese v sibirsko zasnezhene koroshke Tinje, kjer predava o dvojezichni ustvarjalnosti, cheprav sam, kot takoj pristavi, »v dvojezichno literarno pisanje komaj verjame«. Pisateljevi dnevi so napolnjeni s kritichnimi pristopi k literaturi, s filozofskimi razmishljanji in pomenki, z branjem klasikov, med drugim s preuchevanjem zanj dvoreznega Goetheja, in modernistov, katerim v glavnem ni posebno naklonjen. O misli »Mi z nashim napol francoskim Chopinom in ne najbolj zanesljivo nashim Kopernikom ne vzdrzhimo italijanske, francoske, angleshke in ruske konkurence« izpod peresa poljskega pisatelja Gombrowicza, ki ga ima iz katolishkega zornega kota morda po pravici za pogana, zapishe: »Koliko veljavnejshi od tega manjvrednostnega umovanja je argument enakopravnosti pred Bogom ...«

24. novembra 1999 naleti v Plochevinastem bobnu Güntherja Grassa na »ogabno blasfemichnost, ki kazhe, da je Grass brez ognja za sveto ... Pravzaprav takshnega norchevanja iz Srca Jezusovega she nisem nashel.«

V dnevnik Pod vrhom tisochletja je pisatelj vkljuchil tudi nekaj daljshih esejistichnih tekstov, ki jih je napisal za razne prilozhnosti. Z datumom 17. novembra 1996 na primer ponudi razmishljanje o binomu Slomshek in Presheren, ki sta zanj vrh slovenske svetosti in vrh slovenske poezije, 6. februarja 1999 pa prebere v Loki pri Zidanem mostu sestavek Slovenci pred tretjim tisochletjem. Tu na koncu pristavi: » ... Za kristjana, – za vernika v Njega, ki je obljubil, da bo napravil vse novo – , bi bila tudi atomska katastrofa prehod v novo domovino«. Ta velichastni optimizem navkljub vsemu hudemu in navkljub zlu sveta me nekoliko spominja na vzpodbudne Luthrove besede, da bi tudi »na predvecher sodnega dne pred svojo hisho she posadil novo drevo«.

S kritichno pozornostjo motri, kot meni, nezrelo in neetichno slovensko politichno dogajanje. 5. septembra 1996 daje prav Dragu Jancharju, ki se v Delu »poshteno in pogumno kakor komaj kdo v nashi literarni srenji oglasha v zvezi z danashnjo situacijo«. Zapishe: »Slovenija mora dozhivljati celo to, moj Bog, da Mitja Ribichich daje lekcije dr. Puchniku«. Pri branju spominov dr. Sirca dobi 24. maja 1998 vtis, da je bila »ob ravnanju Udbe vmes vech kot chloveshka zloba, da smo v obmochju satanizma«.

Svoje dnevne misli in zapise o srechanjih in dogodkih velikokrat mojstrsko povezhe z lepotami slovenske pokrajine in s posebnostmi njenih ljudi. Z lirichnim zanosom pripoveduje o gobarjenju, o sprehodih ob rekah, o vzponih na hribe. Ob opisih stikov s preprostejshimi ljudmi in lepo naravo, ko mu ni potrebna premochna religiozna indoktrinacija, je bolj domach, tudi najbolj chloveshko simpatichen. V nenadomestljivo pomoch kot sochlovek pa tudi kot sogovornica in kritik njegovih del mu je njegova zhena, pisateljica Zora Tavchar. Z njo, s katero dozhivlja svetle pa tudi tezhke dni tako ob njeni kot ob svoji bolezni, se ustvarjalno gibljeta med Trstom in Loko ter krizharita sem in tja po raznih krajih Slovenije, potujeta pa tudi v notranjost Italije vse do Rima, v Pariz, v francoski Tours in decembra 1998 na Dunaj. Na zanimiv nachin mu zhena tu, kjer je v chasu druge svetovne vojne zhivela v deklishkem penzionatu v chetrtem okraju, predstavi razlichne mestne znamenitosti. Rebula nastopi z nekaterimi drugimi slovenskimi pisatelji 2. decembra na literarnem vecheru v Avstrijski druzhbi za literaturo.

Rebulov dnevnik iz let 1996-1999 vsekakor ponuja mozhnost, da tega vidnega trzhashkega pisatelja ponovno in she bolje spoznamo kot avtorja in kot chloveka.