Revija SRP 95/96

Lev Detela

 

ISKANJE NOTRANJEGA MIRU IN SVOBODE

 

(Prva pesnishka zbirka na Dunaju zhivechega Antona Levsteka)

 

Anton Levstek: Podobe iz pesmi;

spremna beseda dr. Silvija Borovnik;

Ellerjeva edicija (pesnishka edicija Mohorjeve), knjiga sht. 35;

Mohorjeva zalozhba, Celovec 2008, 75 strani

 

Antonu Levsteku, leta 1958 v Dolenji vasi pri Ribnici na Dolenjskem rojenemu dosedanjemu direktorju dunajskega slovenskega kulturnega centra Korotan, se je naslov za prvo pesnishko zbirko morda porodil ob njegovi razgibani dejavnosti kuratorja likovnih razstav v Korotanu. To razvejano delovanje nadrobno dokumentira tudi obsezhni dvojezichni slovensko-nemshki zbornik velikega formata Korotan – Kulturne prireditve 1991-2008, ki je prav tako kot Levstekova zbirka pred kratkim izshel pri celovshki Mohorjevi zalozhbi. Obogaten je s spremnimi eseji Antona Levsteka ter univerzitetnih profesorjev Borisa Podrecce, Marjete Ciglenechki, Silvije Borovnik in Primozha Kureta ter z barvnimi reprodukcijami slikarskih in kiparskih objektov umetnikov, ki so razstavljali v Korotanu. Ponuja pa tudi natanchen pregled vseh dosedanjih likovnih, literarnih, glasbenih in drugih dogodkov v tem povezovalnem slovenskem kulturnem sredishchu na Dunaju.

V zbirki Podobe iz pesmi avtor niza shtevilne kot metaforichne besedne podobe nabrane miselne utrinke v razpoznavno lirichno strukturo, ki deluje kot odsev ali zaris dolochenega spoznanja, dogodka ali kot oznaka lastnosti kakega chloveka ali  njegovega nachina vedênja. Mnoge od teh Levstekovih »podob iz pesmi«, napisanih vechinoma v svobodnih verzih, uchinkujejo kot mimobezhni zapisi trenutnih razpolozhenj in stanj.

Nekateri stihi razmishljujochega znachaja so ochitno nastali v samoti osame in palestinske pushchave, kamor se je avtor podal zhe v zgodnjih letih iz odpora do hitrobezheche civilizacije, da bi nashel notranji mir in ponotranjeno svobodo. Velikokrat so verzi prepleteni z moralistichnimi in socialnimi tendencami, ki se dotikajo pesnikovega odnosa do prijateljev in soljudi. Ponekod se priblizha modernistichni estetiki grdega, kot je bila znachilna za slovensko mlajsho poezijo, med drugim za Daneta Zajca, v shestdesetih in sedemdesetih letih prejshnjega stoletja. V pesmi Konjski tat na primer z nizanjem negativnih prispodob kot v kakem akcionistichnem happeningu uprizori »ubijanje vola na prashnem podstreshju polnem debelih podgan ...« . Tu in tam se zna ludistichno poigrati tudi z ljubeznijo, ki ji je posvetil nekaj osnovnih pesmi. V tekstu Zakaj je nisem ubil namrech deziluzionistichno govori o svoji najboljshi prijateljici, ki ni bila zahtevna in ga ni zapustila, vendar shele na koncu izvemo, da je ta prijateljica »bila navadna muha«. V pesmi, ki jo je imenoval V vinu in besedah, uperi kritichno ost v »Kristusove prichevalce ki niso bili nikdar lachni nikdar zhejni prichevalci ljubezni in vendar prvi potrebni te osnovne hrane bivanja« in ostro pristavi: «Nashi mozhgani so svinjske glave v enem samem koritu / Nasha pamet je kuhana repa .../  Zaradi debelosti nismo vech sposobni ljubiti ...«.

Zato ne zachudi, da lirski subjekt v glavnem delu Levstekove pesnishke zbirke, kjer prevladujejo teksti ljubezenskega oziroma erotichnega znachaja, ishche pot iz samote v ljubezensko srecho. Romantichno hrepenenje po ljubljeni zhenski se povezuje z razlichnimi prichakovanji ter se zdruzhuje s shtevilnimi drugimi obchutki in dushevnimi stanji, s strastjo in zheljo po intimni raznezhenosti pa tudi s slutnjo odpovedi in neuresnichenosti zazhelenega ljubezenskega prichakovanja.

Vchasih so ta prichakovanja le hrepenenje in sanjarjenje nedozhivetega, drugich pa nezatrta strast v razplamtelosti ljubezenskega objema. Ljubljeno bitje, po katerem vedno znova koprni, imenuje »gazela moja« in »moja vila«.

Vseeno pa v Levstekovih ljubezenskih verzih tu in tam obchutimo nekakshno ambivalentnost ali dvojnost obchutkov, razpolozhenj in prichakovanj. Ljubezenska srecha je velikokrat le kratkotrajna postaja na heterogeno razvejani zhivljenjski poti. Tudi pri Levsteku je ljubezen velikokrat nekaj gradnikovsko opojnega in istochasno temnega. Ljubezen se druzhi s smrtjo, lirski subjekt pa drsi v samoto, prepolno razmishljanj o trpkosti bivanja in deficitih zhivljenja.

Ob nizanju razdvojenih obchutkov in spoznanj, ki ga depresivno potiskajo »pod tezhko, zaprto nebo«, Levstek vseeno noche izgubiti upanja v polnost in enkratnost zhivljenja, to pa se verjetno najbolj razpoznavno zrcali iz neizmerne ljubezenske sile.

Avtor je svojo pesnishko zbirko obogatil z nizom lastnih risb, predvsem aktov golih moshkih in zhenskih teles, kar she poudari nekatere osnovne tendence njegovega pesnishkega sporochila.