Revija SRP 95/96

Lev Detela

 

LITERARNA POPOTOVANJA

 (VII)

 

Charovnishko velemesto ob Sredozemskem morju

(Barcelona v razponu med zgodovino in sodobnostjo)

 

»To mesto je charovnica,« je zapisal mednarodno uspeshni pisateljski kronist Barcelone Carlos Ruis Zafón v znanem romanu Sence vetra. »Prisesa se ti na telo in ti ugrabi dusho, ne da bi to sploh zapazil.«

 Pravzaprav sestoji to charovnishko milijonsko mesto ob Sredozemskem morju iz zelo razlichnih sestavnih delov: iz stare chetrti Barri Gòtic, iz novodobnega Ravala z velikimi svetlimi cestami in drevoredi platan Las Ramblas, kjer so se v srednjem veku nahajali z vodo napolnjeni jarki pred mestnim obzidjem, iz pristanishkega El Porta z ostanki nekdanjega ribishkega naselja in dolgo peshcheno obalo ob shirokem morju, pa seveda iz gosposkega dela Eixample, kjer stojijo imenitne stavbe svetovnoznanega katalonskega modernizma, Gaudíjeva she vedno nastajajocha fantastichna katedrala Svete druzhine Sagrada Família pa tudi njegova vrtoglava nesimetrichna Casa Batlló in podobne stavbe drugih avantgardistichnih arhitektov. Zadaj, na pobochju hriba Pelada, se vzpenja v vishave Gaudíjev futuristichni park nekega drugachnega zacharanega sveta Güell, na nadmorskem hribu Montjuic, ki mu pravijo tudi »Gora chudes«, pa gospoduje nekdaj osovrazheni kontrolni oblastnishki trdnjavski grad, poleg njega je posejanih nekaj imenitnih muzejev, na primer Muzej katalonskih umetnosti v palachi Palau Nacional, ki so jo zgradili za svetovno razstavo v letu 1929. Za vsakega, ki ljubi moderno slikarstvo, je ogleda vreden muzej fondacije Joan Miró, kjer se nahaja zelo veliko umetnin tega v Barceloni leta 1883 rojenega slikarja z mednarodnim slovesom.

V Zdruzhenih drzhavah Amerike v emigraciji umrli slovenski pisatelj in publicist Mirko Javornik je Barcelono odkril zhe leta 1936, v chasu velikih napetosti med republikanci in frankisti, o chemer je napisal esej Sredishche neznanega naroda in ga objavil v tedanjem ljubljanskem dnevniku Slovenec, pozneje pa she v esejistichni zbirki Pero in chas, torej desetletja pred tem, ko so to danashnjo kultno evropsko turistichno metropolo zacheli odkrivati tudi nekateri novodobni slovenski pisatelji, slikarji in galeristi.

Javornik je Barcelono dozhivel tik pred drugo svetovno vojno sredi njenega ponosnega protishpanskega katalonskega nacionalnega vzpona. To je bil chas, ko je madridska levicharska vlada Kataloncem priznala politichno avtonomijo v okvirih Shpanije, cheprav je istochasno preprechila popolno katalonsko drzhavno neodvisnost, ki jo je po prvem poskusu polkovnika Macie v letu 1931 sredi potokov krvi she drugich oklical leta 1934 Luis Companys iz chudovite barochne vladne palache Generalidada. Javornik je bil tedaj sam pricha barcelonskih nemirov. V svojem eseju porocha, da so anarhisti na blizhnjem hribu zazhgali avtobus, v pristanishkem predelu Barceloneta, »kamor hodijo jest ribe umetniki sveta« (Javornik), pa so prevrnili vozove mestne cestne zheleznice in pretepli policijo. Kljub svoji konservativni usmerjenosti je v poznejshi komunistichni Jugoslaviji prepovedani emigrantski pisatelj na strani katalonskega nacionalnega upora. Barcelono in Katalonijo dozhivlja she v njeni nekdanji narodni in revolucionarni podobi. Chudi se, da se milijonska Barcelona zachenja zhe dvajset kilometrov pred mestom, pri Badaloni: «Tam se ljudje na vlaku zgoshchujejo. Prihajajo delavci v katunastih srajcah in zhenske s pletenimi torbami. Dekleta so polepshana; ne po laseh ne po ocheh ne spominjajo na andaluzijske ali kastiljske ognjenke s plapolajochim krilom in rozhami v laseh. Srednje, skoraj nizke postave, nich izrazito temne, so skoraj podobne nam ali kateremu koli narodu v blizhnjem zaledju Sredozemlja«.

Che hochesh danes sredi mnozhichnega turistichnega vrvezha na zachetku 21. stoletja dozhiveti staro Barcelono, je dobro, da stanujesh v starinskem hotelu v chetrti Barri Gòtik tik ob skrivnostni cerkvi Santa Anna. Tu takoj zachutish nenavadni char srednjeveshkega mestnega jedra s strmimi hishami, ozkimi ulichicami, gotskimi cerkvami in temnimi samostanskimi hodniki. Ni chudno, da je omenjeni Zafónov roman, ki popelje radovednega bralca k mlademu Danielu in njegovemu pustolovskemu razvozlavanju usode po zavitih poteh mesta, tudi dobra uchna knjiga o skriti resnici Barcelone. Namrech knjiga, ki te odpelje stran od glavnih turistichnih privlachnosti mesta na drugo stran, v neko drugachno resnobno mesto, ki pa se zdi, da je narejeno iz sanj. Vendar takoj obchutish, da to, kar beresh, ni fikcija. Takoj zachutish, da je prav to tista Barcelona, o kateri turistichni vodniki ne govorijo in chesar milijoni turistov, ki se valijo po glavnih hrupnih ulicah mesta in se gnetejo po nakupovalnih sredishchih, ponavadi ne vidijo. Zafónova knjiga ti namrech odpre ochi za na prvi pogled nevidno, kar je ostalo sredi danashnjega potroshnishkega vrvezha pozabljeno na drugi strani zhivljenja, a je bistveno za usodo tega velikega mesta ob Sredozemskem morju.

Zafón pishe, da je danes celotna okolica okoli cerkve svete Ane, tega nenavadnega mistichnega kraja, sicer popolnoma prenovljena, polepshana, kultivirano urejena, toda v chasu pisateljeve mladosti sredi Francove diktature je bil to zakoten, mrachen del mesta brez turistov, kjer je s sten starih hish odpadal omet in kjer se je med tremi ali shtirimi trgovinicami v mraku vechera premikalo nekaj tihih siromashnih postav.

Gotska cerkev svete Ane z nekaterimi she starejshimi romanskimi deli je nekoch pripadala samostanu iz 12. stoletja, ki pa so ga v 19. stoletju opustili. Vendar stara samostanska stavba she stoji. V srednjem veku se je ob njej nahajala zloglasna zvodnishka chetrt, s prostitutkami in mnozhico berachev, vendar je cerkev pripovedovala o nekem drugachnem lepem svetu. Za samostanskimi zidovi se she danes ob arkadah in hodnikih nahaja chudovit samostanski vrt, poln zelenja in bodrilnih oranzhevcev, ki privabljajo pogled s svojimi sochnimi temnorumenimi sadezhi.

Mimogrede: nekaj korakov stran od cerkve, na Avinguda Portal de l´Àngel, se na prochelju hishe sht. 40 shopiri 16 metrov visoki termometer. Nekdanji frankistichni rezhim ga je slavil kot svetovno chudo vseh chudes in ga povzdigoval v ponos Shpanije – kot baje najvechji toplomer sveta.

Leta 1936, med shpansko drzhavljansko vojno, je treshchila bomba na blizhnji trg Sant Felip Neri in ubila otroke v blizhnji sholi in na trgu, kjer so se igrali. Na stenah nekaterih hish se she vedno vidijo brazgotine, ki so jih povzrochili nekdanji boji. Carlos Ruiz Zafón porocha, da so bili zidovi cerkve Filipa Nerija tedaj prereshetani s kroglami iz brzostrelk.

Gotska chetrt je prepolna starih legend in zgodb. V neposredni blizhini je nekdanji judovski predel Call, kjer so se v srednjem veku spletale pomembne trgovske vezi z Blizhnjim Vzhodom in severno Afriko. Inkvizicija in shpanska katolishka kralja – Reyes Católicos – Ferdinand in Izabela pa sta Judom leta 1492 postavila ultimat: che ne prestopijo v katolishko vero, morajo takoj zapustiti Shpanijo.

Pri knjizhevnosti in knjizhevnikom namenjenem poslopju Ateneu je stal karmelichanski samostan, ki pa je leta 1936 v nekem napadu pogorel do tal. Takrat so pri pogorishchu, kjer je danes trg Placa Vila de Madrid, odkrili ostanke rimskega pokopalishcha, ki so zdaj na ogled.

Pomembno osishche dogajanja je seveda gotska katedrala La Seu, ki so jo gradili od 11. stoletja do konca 19. stoletja, ko so zbrali toliko denarja, da so lahko po nachrtih iz 15. stoletja konchno dokonchali glavno prochelje. Na zachetku 20. stoletja so zgradili she 70 metrov visoki zvonik. Zafón pripoveduje, da je katedrala blodnjak iz hodnikov in stopnic. Nekoch se je s prijateljem priplazil skoraj do strehe svetishcha, kjer sta se nenadoma izgubila. Tekala sta okoli zvonikov, ne da bi nashla izhod iz cerkve, dokler ju niso zasachili.

Na vrtu pri krizhnem hodniku katedrale se med zelenjem vedno pase trinajst gosi. Te so, skupaj z magichnim shtevilom, spomin na svetnishko zashchitnico mesta Evlalijo, ki je baje doma skrbela za trinajst gosi. Leta 304 je komaj trinajstletna stopila pred tedanjega rimskega konzula in mu ochitala, da je krivichen do kristjanov. Za kazen so jo obsodili na trinajst muk. Med drugim so jo pahnili v sod s trinajstimi ostrimi nozhi, pri koncu muchenja pa je morala nositi krizh vse do trga Placa Pedró, kjer so jo krizhali. Tedaj je zachel padati sneg, ki je prekril muchenkino goloto z belino devishke nedolzhnosti, iz njenega telesa pa je v nebo poletel bel golob. V mestu 12. februarja praznujejo Festa Major v spomin na Evlalijino muchenishtvo.

Ena najlepshih barcelonskih cerkva pa je zagotovo Santa María del Mar, pravi biser katalonske gotike. Podoba je, da je ustvarjena kot iz enega kosa. K njenemu harmonichnemu videzu je pripomoglo dejstvo, da so jo zgradili za tedanji chas zelo hitro, v shtiriinpetdesetih letih. O nastanku te zhe v blizhino morja postavljene cerkve je pisatelj Ildefonso Falcón pred dvema letoma napisal zgodovinski roman La catedral del Mar (Morska katedrala), ki je v Shpaniji postal uspeshnica leta. Nastanku te cerkve so botrovali kar trije kralji. Po katalonski osvojitvi Sardinije v prvi polovici 14. stoletja je namrech Alfonz I. sklenil uresnichiti srchno zheljo svojega ocheta Jakoba I., ki je zhelel na kraju, kjer je stala prej farna cerkev iz 10. stoletja, zgraditi cerkev, posvecheno Mariji, ki bi chuvala pomorshchake na njihovih nevarnih plovbah in varovala obmorsko mesto pred sovrazhnimi napadi. Kljub kugi, ki je razsajala v mestu, je bila cerkev dozidana v chasu tretjega kralja Pereja III.

Levo in katalonsko usmerjena Barcelona je bila za pristashe generala Franca trn v peti.

Potem ko so republikanci v drzhavljanski vojni leta 1938 izgubili Madrid, je Barcelona za nekaj chasa postala glavno mesto republike. Toda zhe januarja 1939 so Francove chete vkorakale v mochno prizadeto mesto. Zmaga frankistov je bila silovit udarec za katalonsko narodno zavest. Povsod po mestu so novi oblastniki, ki niso trpeli ugovorov, nabili svarilne plakate z geslom: Che si pravi Shpanec, potem govori shpansko!

Nekdanja dobro razvejana knjizhevnost v katalonskem jeziku, ki se je razvila zhe v srednjem veku v nekdanji katalonski drzhavi, ko se je barcelonski grof Ramón Berenguer IV. v 12.stoletju porochil z aragonsko princeso Petronillo in so njegovi potomci postali tudi kralji Aragonije, je bila sedaj prepovedana. V chasu Francove diktature so se samo z nostalgijo lahko spominjali srednjeveshkega razcveta te knjizhevnosti, ko je Barcelona osvojila kraljevino Mallorco in so drzhavo razshirili chez Pireneje v Severno Francijo, kjer so si prikljuchili Okcitanijo. Katalonska ekspanzija se je kratkorochno premaknila celo chez Sredozemlje prek Sicilije in Malte vse do Neaplja. Toda leta 1410 je umrl kralj Marti el Humà-Chloveshki brez potomcev. Naslednika sta tedaj postala shpanska katolishka vladarja Ferdinand in Izabela, pozneje pa Habsburzhani. Katalonija je sicer obdrzhala omejeno avtonomijo, toda to so ob razlichnih politichnih premikih shpanski oblastniki v naslednjih zgodovinskih obdobjih skushali vedno znova ukiniti.

Ob smrti Karla II. in s tem tudi ob izumrtju shpanske veje Habsburzhanov so se Katalonci odlochili, da podprejo avstrijske Habsburzhane in njihovega Karla III., ocheta Marije Terezije, ki se je razglasil za novega shpanskega kralja. Toda odshel je na Dunaj, kjer je postal po smrti Jozhefa I. kot Karel VI. novi cesar nemshkorimskega cesarstva. V boju proti francoskim Bourbonom in z njimi povezanim kastiljskim Madridom je bila Katalonija neusmiljeno porazhena. 11. septembra 1714 so zdruzhene francoske in shpanske chete zasule Barcelono s krizhnim ognjem in jo mochno razrushile, novi bourbonski kralj Filip V. pa je nato ukinil vse katalonske pravice. Danes je ta usodni septembrski dan katalonski drzhavni praznik.

Novejsha katalonska knjizhevnost je ponovno zazhivela shele v romantiki sredi 19. stoletja tudi kot zgodovinski spomin na utemeljitelja knjizhevne katalonshchine Mallorchana Ramona Llulla iz 13. stoletja in kot obuditev soochanja s staro knjizhevnostjo, na primer s svoj chas slavnim viteshkim romanom Tirant le Blanc Joanota Martorella. Tedaj je Carles Aribau objavil odo La Patria (Domovina), Narcis Oller pa se je leta 1890 v romanu La febre d´or (Zlata mrzlica) zhe spopadel z resno socialno temo – z vzponom barcelonske tekstilne industrije in njenih bogatih baronov, ki so si v mestni chetrti Eixample zacheli s pomochjo pomembnih avantgardistichnih arhitektov graditi modernistichne vile in druge prestizhne objekte, medtem ko je istochasno narashchala tudi moch izkorishchanega delavstva, ki se je upiralo v shtevilnih nemirih.

Leta 1907 je Enric Prat de la Riba ustanovil Institut d´Estudis Catalans (Inshtitut za raziskovanje katalonskega jezika). Tedaj je Pompeu Febra i Poch, po katerem je dobila ime tudi velika barcelonska univerza, sestavil katalonske slovarje, slovnico in pravopis knjizhne katalanshchine.

Med najsijajnejsha obdobja katalonske umetnosti in kulture vsekakor sodi vzpon tako imenovanega modernizma in avantgarde na zachetku prejshnjega stoletja. Leta 1907 je Santiago Rusinol objavil morda najznachilnejshi roman tega obdobja. Pod naslovom L´Auca del Senyor Esteve (Nanizanka podob o gospodu Esteveju) je zgostil pripoved o shtirih generacijah neke barcelonske druzhine in njihovem vzponu v vrste velemeshchanstva. Josep Vicenç Foix je tedaj pisal »postfuturistichne« katalonske pesmi in prijateljeval z mednarodno uveljavljenima slikarjema Salvadorjem Dalíjem in Joanom Mirójem.

Prav tedaj so barcelonsko umetnost namrech obogatili trije svetovno pomembni slikarji: Picasso, Dalí in Miró. Najimenitnejshi spomenik tega chasa pa je zagotovo vrtoglava katedrala Sagrada Familia Antonija Gaudíja. Zanesenjashki arhitekt, ki ga je leta 1926 do smrti povozil tramvaj, si je zamislil fantastichni bozhji hram novega chasa, ki naj spontano, kot silovito drevo, rase vedno vishe v nebo. Kot v nebesa vzpenjajocha se bozhja rastlina naj se postopoma dviguje nad mesto. Stavbenik, ki so ga imeli nekateri za blaznezha, svoje zamisli, ki she danes nastaja le s pomochjo prostovoljnih prispevkov, verjetno ne bi mogel uresnichiti na nobenem drugem kraju sveta, temvech le v zanesenjashko nori Barceloni. V svojih vizijah si je Gaudí zamislil cerkev s shtevilnimi od sto do stoosemdeset metrov visokimi stolpi iz chistega kamna, s stenami in strehami v vijugastih neravnih oblikah, ki se odpirajo na vse strani sveta in neba. Ta cerkev v nastajanju je zagotovo chudo novejshe arhitektonske umetnosti, toda tudi v najnovejshi Barceloni nastajajo novatorske stavbe, na primer 142 metrov visoki izzivalni stolp Torre Agbar v blizhini morja in olimpijskega naselja iz leta 1992 v na novo nastajajochem podrochju Poblenou, pa tudi drugache je Barcelona vsepovsod posejana s kipi in spomeniki, ki so jih ustvarili pomembni sodobni umetniki Roy Lichtenstein, Botero ali Miró.

Leta 1923 je generalni kapitan Katalonije Primo de Rivera ob podpori kralja Alfonza XIII. zaradi delavskih nemirov izvedel drzhavni vojashki udar in po vsej Shpaniji prepovedal vsakrshno avtonomistichno dejavnost. Politichno in kulturno zhivljenje je zamrlo, vendar je diktatura s pomochjo javnih narochil pozhivila gospodarstvo, ki je bilo okronano leta 1929 s svetovno razstavo v Barceloni. Konec diktature je leta 1931 pomenil tudi konec shpanske monarhije. V Kataloniji je na volitvah zmagala levica. Toda avtonomno zhivljenje ni trajalo dolgo. S puchem generala Franca se je leta 1936 zachela drzhavljanska vojna, ki se je leta 1939 zakljuchila z zmago desnice in ta je nato vladala kar 40 let. Franco je skushal Barcelono in Katalonijo spremeniti v shpansko provinco. Katalonski jezik je bil prepovedan. Diktaturi so kljubovali predvsem levi emigrantski krogi in deli katalonske katolishke cerkve, ki se je zbirala v svoji katalonski nacionalni trdnjavi, znamenitem samostanu Montserrat pri Barceloni. Tam na zlatem oltarju kraljuje chrna Marija chudezhne mochi. V chasu revolucije so jo hodili poljubljat verniki, menihi in anarhisti, ker velja za simbol katalonske samosvojosti. Ponosna Katalonija se tudi v chasu frankistichnega rezhima ni hotela vdati. Po dezheli so se shirile nova canco, protestne pesmi v katalanshchini. Pochasi se je zachela spet oglashati tudi katalonska literatura. Merce Rodoreda, Llorenc Villalonga ali Josep Pla so samo tri imena iz bogate zakladnice katalonske knjizhevnosti, ki je skushala kljubovati tudi diktaturi. Z romanom Na Trgu Diamant o trdem zhivljenju glavne protagonistke Colomete v Barceloni prvih povojnih let, ki je preveden v shtevilne jezike, je Merce Rodoreda med prvimi uveljavila katalonsko knjizhevnost tudi v shirshi mednarodni javnosti.

Danashnja katalonska knjizhevnost je mochno razvejana. She v chasu Francovega rezhima je Eduardo Mendoza napisal barcelonski roman Ciudad de los prodigios (Mesto chudezhev), v katerem opisuje druzhbeni vzpon Onofra Bouvila med obema barcelonskima svetovnima razstavama v letih 1888 in 1929 do najbogatejshega chloveka na svetu. Juan Marsé pa je sploh vse svoje romane uokviril z Barcelono. Montserrat Roig je roman Chas cheshenj posvetila zhenskam Barcelone. Novejshi katalonski pisatelji pa so se medtem zhe precej odmaknili od nekdanjih socialnih in politichnih tem. Terenci Moix na primer opisuje meshchanski sloj v gosposki chetrti Eixample, homoseksualnost in dekadenco.

Vendar Barcelona ni le mesto Kataloncev. V resnici je dvojezichno mesto, v katerem zhivi tudi zelo veliko shpanskih priseljencev, ki so se v veliki vechini kot delavci priselili sem v chasu Francovega rezhima. Nekateri v Barceloni zhivechi pisatelji pishejo svoje knjige direktno v shpanshchini, saj si s tem zhelijo zagotoviti vechji krog bralcev in boljshe trzhne pogoje za svoje delo. Chez meje Shpanije so zasloveli nekateri pisatelji barcelonskih kriminalnih romanov. Manuel Vàzquez Montalbán se je v tem sklopu uveljavil z deli, v katerih privatni detektiv Pepe Carvalho nemirno krozhi po temnih blodnjakih Barcelone in ishche nevarne zlochince. Glavna junakinja kriminalnih romanov avtorice Alice Giménez Bartlett je emancipirana policistka Petra Delicado, ki se uveljavi s svojim znanjem in spretnostjo tudi v strogem moshkem svetu. Danashnja Barcelona je poleg tega znana iz nagrajenih filmov Pedra Almodóvarja in – v najnovejshem chasu - Woodyja Allena. Allenov leta 2007 v Barceloni z igralkama Scarlett Johansson in Penelope Cruz posneti film je imenitna ljubezenska pesem o sredozemskem ognju tega velikega mesta.

Barcelona je seveda mochno zasidrana tudi v svetovni literaturi. Francoski nobelovec Claude Simon je izbral za kraj dogajanja v stilistichno zanimivem eksperimentalnem romanu Palacha Barcelono v chasu drzhavljanske vojne, George Orwell opisuje v knjigi Homage to Catalonia svoje spomine na Barcelono v istem chasu razmejevanj med levimi in desnimi silami, medtem ko provocirajochi francoski dramatik Jean Genet v Dnevniku tatu opisuje pustoto propadajochega barcelonskega predela Raval sredi pijane revshchine v letu 1930.

Zashchitnik Katalonije je sveti Jurij – Sant Jordi. Na njegov dan, 23. aprila, je v Barceloni navada, da podarish svoji najblizhji vrtnico – ali pa knjigo. Zhe od zachetka 20. stoletja namrech Katalonci na ta dan slavijo tudi moch lepe besede, saj so z njo, podobno kot Slovenci, utemeljili in zashchitili svojo narodno kulturo. Za svetovno literarno zgodovino je 23. april nekaj posebnega. Na ta dan so namrech umrli kar trije velikani knjizhevnosti: Miguel de Cervantes, Lope Felix de la Vega Carpio in William Shakespeare. Velikokrat se zgodi, da se she danes na ta dan v Barceloni spopadejo pristashi shpanske univerzalistichne literarne vizije in zagovorniki katalonskega avtonomistichnega gibanja.

 

 

 

_________

Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I – LIZBONA (SRP 83-84/2008); II – MALLORCA (SRP 85-86/2008); III. – FIRENCE (SRP 87-88/2008); IV – PRAGA (SRP 89-90/2009); V – RIM (SRP 91 – 92 / 2009); VI – BENETKE (SRP 93 – 94 / 2009).