Revija SRP 95/96

Lev Detela

 

PROPAD 

III

 

Spet neumne sanje. Stojim v velikanski sobi. Na sredi skoraj praznega prostora se shopiri zaboju podobna pisalna miza, na kateri je orjashka skladovnica nekakshnih papirjev. Pisateljevi rokopisi?

Dva pajaca v rdechih hlachah in rumenih srajcah, ki ju sprva nisem opazil, se prekopicujeta po prostoru, grabita popisane liste papirja na mizi, jih cefrata in trgata na drobne kose.

»Vojna, vojna!« rezgetata in se mecheta po podu.

»Konec literature, gospod,« krichita in nesramno buljita vame. »Konec vsega, gospod! Konec drzhave, konec Evropske unije!«

Eden od pajacev se mi razgrajashko priblizha in me sune pod rebra.

»Konec sveta, gospod!«

Zbudim se popolnoma prepoten, vendar se mi zdi, da she vedno sanjam, cheprav sem buden. Ushchipnem se v lice, ker ne vem, ali spim ali bedim. Kaj se res ne morem vech zbuditi?

 

o o o

 

Mihael nima chasa za lepoto mariborske mestne pokrajine. V upornishkega nechaka slovenskega drzhavnega predsednika se je namrech vgnezdilo nemirno prichakovanje. Ob vrchku piva zhdi s svojimi pristashi v zakotni gostilni pod dravskim mostom. Lokal je zares pripraven za kovanje zarot. Vsak trenutek se bo srechal z razgibanim gospodom nadvojvodo, ki se je za ta namen kljub svojim visokim letom in vojni med Avstrijo in Slovenijo ilegalno pretihotapil iz Gradca do Pesnice.

»Da se visokosti ja ni kaj pripetilo, ker ga she ni,« se vznemirja eden od slovenskih zarotnikov in mrko gleda v tla.

»Ah,« reche predsednikov nechak in dvigne chasho piva. »Se je pach nekje malo zamudil. Saj veste, kako ljubi svoje ljudstvo. Na vsakem ovinku pokramlja s starimi zhenicami. Popolnoma drugachen je kot nash naduti predsednik, ki mu ni nihche mar in misli samo na lastno korist.«

»Zhe, zhe,« godrnja zarotnik. Kot vsi navzochi je oblechen v sivozelen staroshtajerski lovski gvant, ki tudi iz shibkega moshkega naredi trikratnega mozha.

 »Lahko pa bi se oziral na nas v tej pivski luknji ... Vsak trenutek nas bo odkrila policija.«

»Kakshna policija, gospoda?« rentachi predsednikov nechak. »Smo mozhje ali smo babe? Moj stric in njegovi policaji so preneumni, da bi nas zasachili in aretirali.«

She preden lahko to misel razvije do konca, se vrata s pokom odpro.

Na gostilnishkem pragu se med tremi ali shtirimi slovenskimi spremljevalci pojavi nasmejan starejshi gospod v staroavstrijskem ljudskem suknjichu.

Zarotniki po vojashko vstanejo. Se spodobno priklonijo.

»Doper dan, moji tragi zlovenski prijateli, obrostite, ker bom goforil po nemshki ...«

Zarotniki ob teh nadvojvodovih domachih slovenskih besedah navdusheno zahrumijo kot iz enega grla in dvignejo vrchke piva: »Zhivio, zhivio, velichanstvo ...«

»Zhe dobro,« reche nadvojvoda Janez. »Dovolite, da se usedem ...«

»Tukaj, velichanstvo, na chastni stol,« se dobrika Mihael.

»Hvala, prijatelji ... Pot iz Gradca, chez drn in strn, je bila kar naporna. Cheprav sem zhe od mladih nog navajen na manevre ...«

»Seveda, visokost,« hiti predsednikov nechak. Se skloni in postavi pred nadvojvodo velik vrchek piva..

»Dobro pivo. Zlatorog?« se zadovoljno smehlja suhi nadvojvoda skozi koshate brke.

 »Ne, za vas smo nabavili puntigamsko grashko pivo, ker smo mislili ...«

»Zhe prav, tudi puntigamer je dober,« reche nadvojvoda.

»Ne, ne, takoj prinesemo zlatoroga ...«

»Ja, pravzaprav je prav, da na slovenskih tleh pijemo slovensko pivo,« modruje nadvojvoda. »V novem obdobju, ki prihaja, bo treba pozhiviti celotno slovensko industrijo ...«

Zarotniki navdusheno zaploskajo in hlastno goltajo pivo.

»K vam sem prishel z velikimi prichakovanji in velikansko ljubeznijo do nashe skupne domovine,« reche nadvojvoda in dvigne chasho piva. »Tu med vami sem, dragi prijatelji, tudi z zheljo, da vas reshim iz najhujshe stiske, v katero vas je pahnil ta vash nori predsednik in general ...«

»Tako se govori!« se dere zarotnishka drushchina ob omizju.

Nechak Mihael vstane in skloni glavo.

»Visokost, tu smo se zbrali, da vam ponudimo krono nashe tezhko preizkushene velike vojvodine Slovenije. Ponizhno vas prosimo, da sprejmete to nashe darilo, ki je tudi veliko breme. Toda samo vi, visokost, kot predstavnik slavne habsburshke cesarske druzhine, ki nam je stoletja milo vladala in nas srborito chuvala pred sovragi, poznate skrivnosti slovenske dushe in skrivne zhelje nashega naroda po blaginji in svobodi ...«

Nadvojvodi se pri teh besedah od ganjenosti orosijo ochi.

Zarotniki bojevito vstanejo. Zaslishi se udarna melodija himne Naprej zastava slave.

Doni kot strela z jasnega iz pogumnih mozh kakor iz enega samega grla. Nadvojvoda se blazheno smehlja.

 

o o o

 

Nachelnik avstrijskega generalnega shtaba se zaziblje nad za strateshke namene vidno povechanim zemljevidom Slovenije. Premishljuje.

»Ja, starost je bila naglo tu. Nich ne vidim. Moje ochi trpijo. Kje je Lubana? Saj veste, da slabo vidim.«

Generalni podpolkovnik Stock se skloni proti sivolasi nachelnikovi glavi. Preslishi predstojnikovo zmrdovanje.

»Ekscelenca so mogoche vseeno ugotovili, kje bi lahko predrli slovenske obrambne vrste,« reche samovshechno. »Z neznatnimi izgubami moramo zasesti najvazhnejshe predele sovrazhnikovega teritorija.«

Nachelnik zahrza kot konj, se strumno zravna. S prstom zdrsi chez zemljevid in se ustavi na z zelenimi in rjavimi chrtami pikchasto preprezheni lisi med Logatcem in Postojno.

»Tu!« zarezgeta z odlochnim glasom.

»Kako tu?« se vznemiri generalni podpolkovnik. »Tu so samo skale in goshchava, mochvirje, vrtache, jame, luknje, medvedi in volk, popolnoma nedostopna divjina!«

»Tu in samo tu!« se nachelnik jezno zadere. »Kot sem rekel.«

»Kako tu?« ponovi Stock svoje prejshnje vprashanje.

»Ah, Stock, kaj ne morete doumeti, za kaj gre?« motovili nachelnik in nervozno miga z glavo.

»Za kaj, ekscelenca?« brbra generalni podpolkovnik s tresochim se glasom.

»She dobro, da je goshchava ... Prav zato bomo tja spustili do zob oborozhen odred padalcev ... V gozdovih jih ne bodo odkrili ... Ena, dve, tri ... se bodo chez drn in strn pretihotapili do, kako se zhe reche, ja, do Lublane, in jo – ena, dve – zasedli v junashki diverzantski akciji. Prodreti pa morajo tudi do generalnega predsednika in ga aretirati. Che se bo upiral, so potrebni posebni ukrepi ...«

»Ah, kroglo v glavo pa konec,« se zarezhi generalni podpolkovnik. »Potem bo konchno red in mir ... in mogoche se nam posrechi s pomochjo teh upornih Slovencev ponovno uresnichiti zgodovinsko vizijo o nashi veliki Avstriji prijateljsko zdruzhenih narodov ...«

»Ja, ja,« reche nachelnik bojnih sil in se kislo nasmehne. »Le sanjajte, Stock, lepo sanjajte! Sanje niso nich shkodljivega ... Toda, ali se uresnichijo?«

Spet se skloni nad zemljevid in reche: »Prav tu, v goshchavi se bo dogodil zgodovinsko pomembni napad, nash avstrijski vojashki chudezh, ki bo odlochil vojno v nash prid ...«

Stock navdusheno dvigne roke in se priblizha svojemu predpostavljenemu, kot da bi ga hotel objeti in poljubiti, a se v zadnjem trenutku zave nedostojnega pochetja. Sunkovito se zaustavi kar sredi razkoraka.

»Ekscelenca, to je genialno!« zavpije in poskochi v zrak. Ochi se mu svetijo od navdushenja.

Nachelnik ga pokroviteljsko pogleda.

»Treba je znati misliti, Stock, ja, misliti je treba, potem teche vse kot namazano ...«

»Ja, ekscelenca, misliti je treba ... Vi odlichno mislite ...«

»Ah, malenkost,« se zadovoljno rezhi nachelnik bojnih sil. »Mislim po svojih najboljshih mocheh ... Ja, misliti moram, kaj hochem ...«

Se skloni proti Stocku, ga skoraj prijateljsko pogleda.

»Veste, pa naj svet govori, kar hoche ... Tisto chvekanje o nekakshnih nepravilnostih, zlochinih. Ta vojna je humano dejanje ... Kljub nekaterim zhrtvam ... Za plemenito novo podobo sveta gre ... In che smem strogo zaupno privatno pripomniti ... Za ponovno vzpostavitev nashega starega evropskega reda gre ...«

»Ja, ekscelenca! To so besede!«

»Ja, ampak strogo zaupno, Stock. Brez te neumne Evropske unije, ki je zhe davno odpovedala. Propadla zaradi stalnih prepirov in spletk med drzhavami in politiki ... Za nasho staro pravdo gre, Stock ... Razumete, Stock?«

»Ja, ekscelenca ... Vse za vero, dom, cesarja!«

»Tako je ... Ampak bodiva zdaj she tiho ... To je samo vizija, Stock ... Ampak vizija, ki lahko postane kri in meso ...«

 

 

o o o

 

V vaseh za Kamnikom izbruhnejo nenavadni nemiri. Neka zhenska napove za tretji chetrtek po prazniku vseh svetnikov konec sveta.

Deset mochno vinjenih brezposelnih delavcev she isti dan vdere v Tushevo veletrgovino, razgraja pred policami s sadjem in zelenjavo, meche konzerve in kislo zelje po tleh, oklofuta poslovodechega glavnega prodajalca in se z nesramnimi namigi priblizha dvema na smrt preplashenima blagajnicharkama.

Konchno pijanci zagledajo na desni strani prostorne veleblagovnice neskonchno vrsto steklenic z najrazlichnejshimi vrstami vina in zhganih pijach. Z veselimi kriki se zazhenejo k policam in odpechatijo pet imenitnih buteljk z izbrano zhlahtno kapljico. Ko omamljeni od tezhkega vina oblezhijo pod prodajalno mizo, pokliche poslovodechi prodajalec policijo, ki takoj strokovno ukrepa.

Kmalu zatem domachi zhupnik Zhganjar pri nedeljski mashi s tresochim se glasom oznani, da je chista resnica vse tisto o koncu sveta, kar napoveduje bogabojecha vernica Marichka v hishi pod grichkom.

»Zdaj prihaja kazen za dandanashnji razvrat, vi nesrechni bratje in sestre. Zakaj niste hoteli zhiveti po resnici in pravici? Niste sposhtovali bozhjih zapovedi, greshili ste in nechistovali in tako sodu zhivljenja izbili dno. Tako bo, kot pishe v sveti knjigi ... Nastal bo velik potres, sonce bo postalo chrno kakor zhimnata rashevina, mesec bo rdech kot kri in zvezde neba bodo padale na zemljo tako, kakor odmetava smokva svoje nezrelo sadje, kadar jo stresa velik vihar ... Nikamor se ne boste mogli skriti, vi preshushtniki, tatovi in morilci, ko bo dobri in pravichni Stvarnik zemlje in neba udaril chez ta nash ubogi svet s svojo hudo shibo bozhjo, da enkrat za vselej v kali unichi vasho brezbozhnost in pohoto ...«

V nekaterih obchinah zachne razsajati nenavadna bolezen, ki napada predvsem otroke in zhenske. Pojavi se vedno v zgodnjih vechernih urah z visoko vrochino, s krchi v trebuhu in hitrimi omedlevicami. Kljub odlichnemu cepivu, ki ga je z mrzlichno hitrostjo razvila farmacevtska veleindustrija, so ponochi tezhko preizkushani bolniki zjutraj ponavadi zhe mrtvi.

V Ljubljani kupujejo ljudje kljub temu, da jim je zaradi vojne in vedno hujshe gospodarske krize zmanjkal skoraj ves denar, na kredit vse, kar jim pride pred ochi in pod roko.

Brezbozhne veselice in nesramna rajanja kar po cestah so na dnevnem redu. Zato na pobudo gospoda nadshkofa po dolgih stoletjih nespametne pozabe spet obudijo iz nemarnega spanja prelepo ljudsko pobozhnost. Vsak petek se tako na Shmarno goro ponovno vzpenja ob pretresljivem petju litanij in zhebranju pomirjujochih molitev spokornishka procesija prestrashenih vernikov.

Na univerzi pride po hrupnih tridnevnih shtudentskih demonstracijah do odlochilnih sprememb. Odstavijo strogega starega rektorja in izvolijo za vse lepo in dobro izredno vneto nekdanjo miss Slovenia, ki pa je pretekli petek zhe diplomirala in po kratkem postopku postala nova mlada profesorica.

Predstojnik filozofske fakultete lahko zdaj z bobnechim glasom prek radia in televizije napove zadnjo zhivljenjsko modrost iztekajochega se chloveshkega obdobja:

 »Jejte in pijte, dushice dobre, pa ne trpite prevech, temvech se raje veselite ... Tudi che pride konec sveta, se bo energija zhivljenja, ki je v nas, pretvorila v svojo presezhno vrednost in dokazala vsemu prostranemu vesolju, da smo vechni ...«

Vsa Ljubljana si pripoveduje, da se v nekaterih zasebnih klubih in nochnih barih dogajajo nadvse opolzke in pravzaprav prepovedane stvari. Vsak moshki, ki zaide v tak dvomljivi lokal, lahko rachuna, da ga bo zhe po nekaj minutah nagovorila zapeljiva druzhabnica in ga povabila na hitri koitus na stranishchu. Zelo vrocha noch se za takega nadebudnega obiskovalca nadaljuje s pitjem shampanjca in z uzhivanjem najrazlichnejshih spremljevalnih dobrot, dokler mu ob zori, ko se odpravi domov, ne zmanjka tal pod nogami. Na vsem lepem se nesrechno zvrne na strmih stopnicah ob vhodu v zabavishche in si zlomi vrat ...

 

o o o

 

»Kaj je to? Zakaj tako grdo porochajo o nashi drzhavi?«

Avstrijski zvezni kancler she enkrat razjarjeno oplazi mastni tisk na prvi strani neodvisnega SINGAPORE TIMESA z dne 24. oktobra 2027. Se trese od jeze, ko prebira nesramno vest:

 

 

MASAKER NAD SLOVENSKIM CIVILNIM PREBIVALSTVOM

 

(ps) Nash stalni dopisnik porocha iz Ljutomera v Sloveniji, da je tu prishlo do krvavih nemirov. Okrog 200 lachnih, brezposelnih in zapostavljenih demonstrantov se je napotilo proti poslopju poveljnishtva avstrijskih okupacijskih sil. S seboj so imeli transparente, na katerih je pisalo »Izginite nazaj v vash avstrijski raj!« in »Dajte nam kruha in dela, da bo domovina spet vesela!« Po she nepotrjenih vesteh so demonstranti hoteli popolnoma miroljubno vdreti v stavbo, kjer so se pred avstrijsko zasedbo nahajali obchinski upravni prostori in zobozdravnishka ordinacija. V neredih, ki so sledili, so avstrijski okupatorji popolnoma po nepotrebnem zacheli streljati v mnozhico tezhko preizkushanih ljudi, ki so v zadnjih mesecih zaradi avstrijske okupacije severne Slovenije izgubili sluzhbo. Po prvih nepotrjenih podatkih je bilo ubitih 47 demonstrirajochih, med njimi vech zhena in otrok. Slovensko drzhavno predsedstvo pod vodstvom Velikega generala Predsednika je zhe vlozhilo pritozhbo pri Organizaciji Zdruzhenih narodov, ki bodo na pobudo Kraljevine Francije ta nagnusni incident obravnavali v Varnostnem svetu. Seje se bo, kot so sporochili iz Pariza, z odlochnim protestnim nagovorom udelezhil novi francoski kralj Ludvik XXVII., ki je ta chas tudi predsednik Evropske unije. Zhal je ta v krizi, ker so med nekaterimi drzhavami chlanicami popolnoma po nepotrebnem izbruhnili vojni spopadi, mnozhijo pa se tudi razlichni nemiri in neredi na ozemljih posameznih drzhav chlanic, ki jih tare tezhka gospodarska kriza.

 

Kancler razburjeno bulji v mastne chrke na chasopisu. Z ochmi brca po papirju, kot da bi hotel pregnati uroke.

»Kakshna lazh!« krichi kot obseden. »Saj nashe vojske sploh ni v Ljutenbergu!«

 

o o o

 

»Ja, raztrgati mi hochejo srchno ljubljeno Avstrijo!«

Te besede cesar izgovori tiho, s poveshenimi ochmi, kot da bi molil za greshnike, ki ne vedo, kaj delajo. Zhalostno strmi nekam v temo, premika ustnice. Zdi se, da prosi Boga, naj se usmili po Dunaju razsajajoche pocestne drhali, ki nespodobno vzklika proti prevzvisheni vladarski hishi in monarhiji ... Mogoche se vendarle spametujejo. Samo ljubi dobri Bog jim lahko velikodushno odpusti njihove hude zablode.

Ja, kaj naj odpusti? Kaj naj jim odpusti? Naj odpusti, da bo moral podpisati nekakshne papirje, ki so mu jih treshchili na pisalno mizo, na katerih pishe, da se mora odpovedati kroni in cesarskemu nazivu?

»Zakaj nochete ohraniti nashe skupne lepe domovine, nashe velike Avstrije?« jim je rekel.

»Prepozno, velichanstvo, zdaj je prepozno,« so jecljali in se sprenevedali.

Zhe zjutraj, ko so z blatnimi chevlji prirohneli v vladarsko pisarno, jim je povedal, da ne more odstopiti. Kot cesar po milosti bozhji je dolzhan pred Bogom svoje dolzhnosti in chasti izpolnjevati do konca. Zato ga naj kar postavijo pred zid in ustrelijo.

Videl je, kako so prebledeli, se spogledovali in zmedeno buljili v tla. Za eksekucijo niso imeli dovolj poguma. Kaj bi rekel svet? Se tako postopa v visoko civilizirani Avstriji?

Zdaj so mu prinesli nov predlog, nekakshno izjavo, ki mu ohranja cesarski naslov, vendar z dolochilom, da se odpoveduje vsem dolzhnostim in pravicam javnega udejstvovanja. Drzhavne posle zato prepushcha drzhavnemu zboru in njegovim predstavnikom.

Ali lahko to podpishe?

Okrog pisalne mize je gost mrak. Le tri sveche nad goro papirjev osvetljujejo sklonjeno glavo nesrechnega Karla I.

Vse se je urochilo proti cesarstvu in cesarski druzhini. Za namechek pa zdaj she totalna kapitulacija! Cheprav bi vse govorilo za mozhnost zmage. Ali vsaj za chastno premirje. Vojna mornarica je she vedno pripravljena, da zada sovrazhnikom zmagovit protiudar.

Ja, kaj ni bil she pred kratkim tam na sinjem morju, pri njemu tako dragih italijanskih in hrvashkih mornarjih? She pred petimi tedni so mu vzklikali »Eviva l´Austria!«

Pridni Slovenci pa so mu zapeli ganljivo podoknico v vechno chast in slavo:

 

Zasedel si Avstrije mogochno prestolje!

Pozdravlja Slovenec te, mladi vladar!

Pogumno kot vedno nezlomljeno voljo

In hrabrost Ti zvesto prinasha v dar.

Zapishi v knjigo, ti vechno slavna zgodovina:

Le Avstrija je nasha domovina!

 

A zdaj ta polom! Ta propad!

Zhalostno skloni glavo in za trenutek pomisli na zadnja chudna leta, ko se mu je nenadoma, kot da bi izstrelil iz topa, konchalo zlato poletje tam nekje na parniku Ungaro-Croata in so truplo v Sarajevu umorjenega prestolonaslednika na veliki vojni ladji Viribus unitis pripeljali nazaj na dunajski habsburshki dom.

Cesar se mrko nasmehne.

November 1918 ima zares mrzle kosti. Schönbrunn je brez kurjave in brez elektrike. Uporniki spodaj v mestu so mu jo verjetno zanalashch izklopili.

Osamljen in pretresen se zavija v vojashki plashch. Prezeba. Samo nekaj najzvestejshih sluzhabnikov in ostanki chastne strazhe so she tu. Vznemirjeni. Negotovi.

Strah se podi v polmraku po skoraj popolnoma opustelem schönbrunnskem gradu.

 

o o o

 

V ljubljanski stolnici svechano zazvoni, vendar Olivia ne pohiti v cerkev, temvech se poda v popolnoma drugo smer. Njen obchasni spremljevalec, uradni drzhavni komunikator in prevajalec slovenskih rekov in izrekov v angleshchino z drzhavnega oddelka za komunikacije, ji je namrech povedal, da se v prostorih nekdanjega muzeja za zgodovino pod Shishenskim hribom, ki so ga pred desetimi leti spremenili v ljudsko zabavishche, zachenja strogo obvezni techaj proti slovenskemu analfabetizmu.

»Veste,« reche mladi moshki in zvedavo pogleda shvicarsko-avstrijsko novinarko. »Nash gospod generalni predsednik ima popolnoma prav. Po zadnjih podatkih dobro obvlada slovenshchino samo she okrog trideset odstotkov prebivalstva. Vsi, mladina pa zhe kar od mladih nog, pogumno tolchejo angleshchino, kakrshna koli ta pach je.«

»Ali res?« se chudi Olivia Flopp.

Z nekoliko prezirljivim pogledom oshvrkne zanjo nezrelega mladenicha. Zdi se ji nezanimiv in premlad. Z njim nikoli ne bi shla v posteljo.

»Samo ponekod na kmetih v Prekmurju in v Prlekiji she nekoliko govorijo po slovensko,« reche spremljevalec. »Manj pri ostankih delavstva v zadnjih she obratujochih tovarnah. Saj jih ne rabimo vech. Vse uvazhamo iz nevtralnih drzhav.«

»Tega pa res ne razumem,« mrmra lepa novinarka. »Zakaj je stanje slovenshchine tako slabo?«

»Ah,« jeclja mladenich. »Res ne vem, zakaj je tako. Internet ... Televizija. Delavci ponavadi uporabljajo kar bosanshchino ali srbshchino. Veste, ostanek starega chasa, ko se je she cedil med z vsakega drevesa ...«

»Kaj se v sholah vech ne uchijo slovenshchine?« zachudeno vprasha Olivia.

»To zhe, a samo po tri ure na teden,« reche spremljevalec. »Pa she takrat zabushavajo ali pa se na skrivaj igrajo z malimi rachunalniki ... v angleshchini ... Toda zdaj bo popolnoma drugache. General predsednik je namrech vcheraj izdal ukaz, da se morata vsak Slovenec in vsaka Slovenka v starosti od shestega do petinsedemdesetega leta udelezhevati novih priuchevalnih techajev slovenshchine ... Rekel je, da to zahtevata chast in ljubezen do domovine. Kdor ne bo uposhteval ukaza, bo strogo kaznovan.«

»Neverjetno,« se pred muzejskim poslopjem razdrazheno zahihita novinarka. »Kljub vsemu to pri nas ne bi bilo mogoche.«

Mlada chloveka vstopita v poslopje. K njima prihiti nadebudna ravnateljica in ju popelje v uchilnico, kjer sedi okrog petnajst otrok, nekaj delavcev in osem zhe precej ostarelih upokojenk in upokojencev.

»Dobili smo visok obisk,« se razburjeno zasmeje ravnateljica. »To je gospa Flopp, novinarka iz Shvice. Zelo se zanima za nashe uchenje slovenshchine. Za rehabilitacijo nashega chudovitega, toda nadvse zanemarjenega jezika ... Zato se bomo zdaj lepo potrudili, da bo gospa dobila ugoden vtis o nashem domoljubnem delu ...«

Vzdigne knjigo in reche: »Gospod Pishkur, zdaj ste vi na vrsti ... Kako bi se reklo po slovensko: I am Mr. Pishkur. Very nice weather today?«

Starchek nervozno premika glavo: »Pijem kafu, jesam Pishkur. Ampak ni dobro vreme ...«

»Dobro, skoraj popolnoma dobro, cheprav sije sonce. Ampak od kod kava, gospod Pishkur?«

Se obrne k majhnemu fantku v kotu:

»In ti Tonchek, kaj mislish ti o vsem tem?«

»I speak English!«

»Dobro, Tonchek, ampak potrudi se govoriti slovensko ...«

Ravnateljica se zadihano, z rdechico na obrazu obrne k Olivii.

»Veste, she ne zna dovolj,« reche v angleshchini. »Njegovi starshi ne govorijo vech slovensko.«

Ko Olivia chez pol ure zdrvi iz muzeja za uchenje slovenshchine, je zelo nemirna.

Chuti, da mora za dunajski STANDARD napisati chlanek o krizi slovenskega jezika, kar bo zagotovo ugajalo tamkajshnjim uglednim politichnim krogom, ki v sedanji vojni skushajo na vse nachine, torej tudi s pomochjo jezika, destabilizirati sosedno in zdaj na zhalost sovrazhno drzhavo.

 

o o o

 

»Gospod zvezni kancler vas najlepshe pozdravlja ...«

Predstojnik drzhavne pisarne se zasoplo ogleduje po prostoru.

»Shkandal je to, da vam povem,« zacvili in zakoraka po bolnishki sobi. »Kako podlo so vas obritoglavci napadli, iz zasede ...«

Z navidezno sochutnostjo pogleda doktorja Schoiswohla, ki kot velika vrecha cementa, preprezhena s cevmi in aparaturami za izboljshanje zdravja, otozhno sameva na veliki zhelezni postelji.

She preden lahko dvorni svetnik zashepeta nekakshno kozjo molitvico v pozdrav, oddrdra vladni obiskovalec kot kak bedasto programirani robotski avtomat nekaj besed v pozdrav: »Saj bo! Saj bo. Vidim, da vam gre bolje ... Le pogum ... Ja, pogum.«

Neumno zre v dvornega svetnika.

»Gospod kancler vas obishche takoj, ko bo utegnil,« zareglja. »Saj veste. Ogromno dela in skrbi. Vojna. Vse za domovino in dom ...«

Shele zdaj se zaustavi, strmi v dvornega svetnika.

Ta premika ustnice. Zhlobudra nerazumljive besede ...

V ushesa predstojnika drzhavne pisarne silijo Schoiswohlovi zamolkli polglasovi: »Vovova, ova, op, ova, to je ba, ba, ja, ja, baba, fop ...«

Predstojniku se zazdi, da slishi nekaj sladko razburljivega v obliki »Ooliviiiaa Floooppp«.

Dvorni svetnik se nenadoma vzpne nekam v zrak kljub zacementiranosti sredi posteljnega zheleza in vseh zdravilnih aparatur. V glavo mu butne bolna rdechica, iz ust pa se mu zakadi splet chudnih besed: »Ja, ja! Jooshki!«

Predstojnik drzhavne pisarne ob tej izjavi obstane kot zaklet. Kot da ga je neka vishja sila pribila na parket pred glavno dovodno cevjo za Schoiswohlova zdravila, vendar se spomni, da so mu po vladni seji narochili she nekaj odlochilno vazhnega.

Skloni se proti prizadetemu na postelji, zapiska: »Zvezni kancler iskreno obzhaluje vasho nesrecho in vse hudo, kar ste morali prestati. Zelo ceni vash pogum, vashe vztrajno hrabro prizadevanje za blagor domovine. Sporochim vam lahko veselo novico, da je zvezna vlada na vcherajshnji seji na predlog gospoda zveznega kanclerja soglasno sprejela odlochitev, da se vam podeli velika zlata drzhavna medalja za hrabrost ...«

Predstojniku se zazdi, da so se ob teh besedah Schoiswohlu od ganjenosti orosile ochi. Zdi se mu, da se bolnik skusha odlochilno dvigniti iz prizadetosti v cementu na postelji, ker bi se rad iskreno zahvalil za velikansko chast. Vendar se nesrechnik proti vsem prichakovanjem onemoglo zavali nazaj med cevi in blazine.

Namesto besed zahvale se po sobi premetavajo samo njegovi krakajochi glasovi o »shpijooonazhi z joooshki, ja, ja, shpijonazha z velikimi joshki ...«

Predstojnik drzhavne pisarne se brez pozdrava obrne proti vratom in zdrvi na varni hodnik.

 

o o o

 

Nad Arturjevim zhivljenjem se kopichijo chrni oblaki. V oddelku za intelektualno obrambo so mu namignili, da je z njegovim zgodovinopisjem ochitno nekaj hudo narobe.

»Doktorat tega bedaka gor ali dol!« grmi debeli glas iz sobe surovega shefa, majorja Stareka. »Kaj bosh s takimi sodelavci? Bolj prav bi mi prishlo pet pomozhnih delavcev. Ti znajo vsaj popraviti kljuko na vratih in dvigniti kishto z bombami na pravo mesto. Pri tem doktorju pa bi, preden bi bila zadeva urejena, zletela celotna vojashnica v zrak!«

Artur povesha glavo, da mu ne bi bilo treba prenashati shkodozheljnih pogledov pisarnishkih sotovarishev. Najraje bi izginil med orumenele papirje starih porochil s soshke fronte, ki jih she vedno pregleduje. Kljub vsemu hoche najti chudezhno formulo, ki bi Avstrijo lahko reshila pred propadom. Se mu bo to posrechilo?

Toda kako se naj loti dela, ko major Starek spet krichi kot obseden? Pred dvema urama je namrech prejel nesramno pismo iz generalnega shtaba, ki ochita oddelku za intelektualno obrambo totalno nesposobnost. Najbolj pa ga je razburil rdeche podchrtani pripis: »Zdi se nam, da popolnoma po nepotrebnem troshite in zapravljate obsezhna drzhavna financhna sredstva, ki bi jih tezhko preizkushana domovina nujno potrebovala za odlochilne obrambne postopke!«

Artur odlozhi mapo s porumenelim papirjem. Dvigne glavo in se strese, kot da je vanj udarila strela. Iz majorjeve sobe se namrech zaslishi nekakshno ropotanje in razbijanje, treskanje z vrati, pokanje in hreshchanje, kot da bi se lomili stoli in sesuvale omare. Skozi stene strelja majorjev jeznoriti, pobesneli glas: »Hudich naj vzame to vojno, generale in vso Avstrijo!«

Artur ne ve, kam bi se dal. Najraje bi postal knjizhni molj, ki je v arhivu razjedel zhe skoraj polovico za drzhavo vazhnih listin in drugih znamenitosti, ki bi bile nujno potrebne za reshitev domovine. Ja, za vedno bi rad izginil v starem papirju, zares bi rad zapustil to nemogocho chloveshko druzhbo ... in to grozno sluzhbo ...

 

o o o

 

Olivia se je za spoznavni vecher v klubu dobrotnikov naroda oblekla po zadnji francoski modi, vendar je izbrala izzivalno eksotichno varianto z globoko izrezanim dekoltejem. Prerachunljivka dobro ve, da je nachelnik kluba dobrotnikov, kar se njenih telesnih charov tiche, zelo pozhreshen. Pa saj ni v tem nich napachnega. Zaradi njenih obveshchevalnih nachrtov ji je Nadbrezhnik lahko samo v korist.

V nochnem baru dobrotnikov naroda je ob zapeljivi glasbi ochitno skoraj vse dovoljeno.

Na mizicah stojijo najrazlichnejshe alkoholne pijache in druge dobrote, lichne natakarice z razgaljenim oprsjem pa sprejemajo celo narochila za ljubeznive dodatne usluge.

Posamezni pari se v decentni poltemi ob sladki glasbi drzhavnega radijskega orkestra prostodushno prepushchajo erotichno vznemirljivemu plesu. Na pol slechene gospe zardevajo ob razdrazhljivih dotikih spolno neuchakanih poslovnezhev in funkcionarjev javnih ustanov in znanstvenih inshtitutov ter na hitro izginjajo v sosedne prostore, zagrnjene s temnordechimi brokatnimi zavesami.

Pogled chrnolase novinarke se zaustavi pri stranski mizi, potisnjeni v nekakshno lozho med tremi stebri. Z ochmi nemirno opazuje pleshastega moshkega srednjih let, ki so mu od vse obleke preostale na telesu le chrna kravata okoli vratu in spodnje hlache, saj so mu vsi drugi deli s suknjichem in srajco vred zhe oblezhali pod mizo. Verjetno je kak premozhen tovarnar ali ugleden banchnik v lovu na vse lepo, zato ni chudno, da pravkar potiska svojo na glas hihitajocho se partnerko globoko med blazine.

»Kaj se bosta kar tu?« se zasmeje Olivia.

»Kaj hochemo ... To je nash novi minister za kulturo,« reche Nadbrezhnik v dokaj razumljivi angleshchini. »Misli, da si lahko vse dovoli ...«

»No ja, je kar lepo predrzen,« se hihita novinarka.

She vedno ne more premakniti pogleda od moshkega v lozhi. Bulji vanj in she sama zardeva ob dotikih, s katerimi minister obdeluje svojo druzhabnico, ki ji je pravkar slekel hlachke in jo po vseh pravilih drznega ljubezenskega zblizhevanja nasadil med svoja kolena.

Nenadoma se minister ozre proti Olivii in takoj prepozna njeno radovednost. Z levico privzdigne dolgo hrushkasto dojko svoje zhe popolnoma slechene partnerice in jo, medtem ko pomezhikne proti Olivii, perverzno potrese in zagnano poljubi naravnost na izbocheni sesek.

»Nikar ga tako ne glej!« se zdrzne Nadbrezhnik. »Nazadnje pride she k nama in potem ne bosh vech imela miru pred njim ...«

»Ali bi bilo to narobe?« se zasmeje novinarka.

»Ne vem, ali bi ti bil vshech,« reche dobrotnik naroda. »Je namrech shpecialist za od vzadaj. In navrh novembrski shkorpijon po datumu rojstva. S svojimi debelimi kleshchami rad vshchipne v zadnjico vsakega, ki ga dobi pod svoj strupeni bat!«

 »No ja, pa kaj?« se zahihita novinarka. »Mene zanimajo taki moshki.«

»Kaj res rabish toliko poznanstev in uzhitkov?« jezno zamrmra Nadbrezhnik.

»Ah, pozabi!« reche novinarka.

»Ja, ja,« nervozno zastoka Nadbrezhnik.

» Glavno je, da se lepo zabavamo,« se zasmeje Olivia. »Zhivljenje je kratko. Naj bo vsaj sladko. Mene vse to ne moti. Sem po naravi zelo svobodna. Kaj si ne bosh slekel hlach?«

Nadbrezhnik chudno zatrza. Objame novinarko okrog ramen.

Olivia se skoraj nich ne upira, ko jo ljubeznivi chastilec povabi v sosednji prostor, potopljen v nezhno rdechkasto svetlobo.

»Zdaj se lahko she bolje spoznava,« reche dobrotnik naroda ter nekoliko negotovo zdrsi z roko chez Shvicarkina stegna, ki predrzno molijo iz navzgor zavihanega krila.

»Ja, le daj ... Nich se ne boj ... To smesh,« se glasno zasmeje Olivia. Si odpne obleko. Se skloni proti Nadbrezhniku. Ve, da ima ta veljavni moshki – kakrshen koli zhe pach je - v rokah kljuch, ki ji lahko odpre vsa vrata navzgor, mogoche celo glavna vrata do generala in predsednika drzhave.

Nadbrezhnik se zadihano trese pred polno, popolnoma razgaljeno novinarkino dojko. Zardeva nad njenimi chez kolena navzdol potegnjenimi hlachkami.

Neka chudna spolna zavora?

»Ah,« stoka in drsa z roko po razprtem mesu pod Shvicarkinim trebuhom. »Kako lepo topla si ... Toda skoraj mi je lazhe zasluzhiti dvajset milijonov kakor popolnoma osvojiti zhensko, kot si ti!«

»Zares?« se Olivia zasmeje.

Pobozha ga po podbradku in reche: »Saj si me zhe skoraj osvojil ... Toda jaz bi bila, kar se tiche teh tvojih milijonov, zadovoljna zhe z enim samim ... Ali mi ga dash?«

»Pa kaj je en milijon?« zasopiha dobrotnik naroda. »Najmanj deset milijonov je potrebnih, da nastane pravi dobichek ...«

»Ali mi jih dash?« she enkrat zagostoli Olivia in se z nashobljenimi ustnicami priblizha Nadbrezhnikovemu vratu.

»Chudovita zhenska si,« preslishi dobrotnik novinarkine besede.

 Onemoglo sope, jo na neprijeten nachin grabi po napetih prsih, da boli. Onegavi po novinarkinem telesu. Stoka in se muchi. Ne more narasti v pravo moshkost.

»Nekoliko sem izmuchen. Prevech je stresa,« reche.

»Chudovit si,« se lazhe Olivia. »Upam, da nisva bila zadnjich skupaj!«

Okrog nje zavalovi zrak. Nastane vrocha napetost. Zachuti pritisk v glavi. Kot da se blizha nekaj odlochilnega.

»Ah,« zagrmi oster glas za njunima hrbtoma. »Nadbrezhnik, dovolj dolgo si jo imel … Mi lepo gospo lahko zdaj prepustish za kratek strokovni pomenek? Saj ti jo potem spet pripeljem nazaj ...«

»Minister, zdaj hochesh?« jeclja dobrotnik naroda.

Popolnoma nagi mozhakar s plesho se obrne k Olivii, se zasmeji in jo pochi po razgreti zadnjici.

»Vidish, takshen sem, pri meni ni ovinkarjenja, lepa devica ...«

Jo vidno pozhira z ochmi.

»Moje ime je Ocvirk. Kulturni minister ...«

»Sem vas videla zhe prej, pri vashi prijateljici ...« zardi novinarka.

»Ah, ali je s tisto gospo kaj narobe?« se zarezhi visoki politik. »Saj je dobila vse, kar je hotela ... Naj se, che hoche, zabava she s kom drugim ... Sem kot politik in kot zasebnik vedno in povsod za popolno svobodo ... Zdaj si ti na vrsti ... Vshech si mi ... Saj nismo otroci ... Tu smo sami zreli ljudje, ki jih zanimajo chari zhivljenja in vesele spremembe ...«

»Ja, vem ... Saj je prav, da ste popolnoma svobodni,« zashepeta Olivia.

V zadregi povesi pogled, ko jo minister pobozha po bokih in pod vlazhnim trebuhom.

»To zdaj je doba novega chloveka,« reche visoki politik, ko jo galantno potisne na shiroko posteljo za rdecho zaveso. Ne da bi she kaj slepomishil, saj je chlovek hitrih dejanj, jo prevrne na hrbet in zachne poljubljati po razkoshni zadnjici.

»Lepo rit imash!« zatrza.

Sopiha chez polno toplo meso, ki drgeta, vstaja, zhari, trepeta, se vabljivo potresa pod njegovim trebuhom.

Olivia med dotiki razvnetega moshkega nagne glavo na stran in v vzburjenosti zapre ochi. Prsi ji nemirno valovijo.

»Pomiri se,« reche minister, ko se je takoj zatem s koleni ostro oprime okoli bokov in zadnjice. Jo na hitro zajaha od vzadaj in jo zachne po dolgem in pochez osvajati na vse mozhne nachine.

»Ti si torej tista novinarka iz Avstrije,« zadihano rezgeta kar med poljubljanjem.

»Veliko zanimivega sem zhe slishal o tebi.«

»Pravzaprav sem iz Shvice,« stoka Olivia pod ostrim moshkim.

»Vem,« piska razvneti minister, ko vedno bolj strastnoritno poskakuje chez Oliviino napeto zadnjico.

»Sem mednarodna dopisnica za razlichne uveljavljene chasopise ...« sope novinarka

in se krchevito oprijema ministrovih trdih bokov.

»She dobro, da si iz Shvice,« cvili minister. »Che bi bila iz Avstrije, bi te pri nas zhe

zdavnaj vtaknili v luknjo. Vojna je vojna ... Nich ne pomaga, che si lepa in navrh she usmiljena do nas ... ubogih moshkih ...«

Se vzpne chez novinarkino telo. Shari po kopastih razsezhnostih Shvicarkinega vedno bolj voljnega mesa.

»Te je Nadbrezhnik dobro napokal?« zahrza.

»Ah, zares je bil zanich ...«

»No, to pa rad slishim ...« se minister zlobno zarezhi in preide v zadnji napad. »Upam, da sem jaz boljshi,« zapiska in se razpochi v novinarkine sladke nesramnosti.

 

o o o

 

Trem slovenskim izvidnishkim chetam se sredi oktobra posrechi prebiti avstrijski obroch in prodreti globoko na sovrazhnikovo ozemlje. Popolnoma premrazheni avstrijski vojaki se sredi najvechjih nalivov neurejeno umikajo po blatnih kolovozih v blizhnje gozdove. Polkovnik Stockfisch, ki poveljuje oddelkom v hribih pri Gleichenbergu, je ves iz sebe. Zhe trikrat ali shtirikrat je zapovedal jurish navzdol, proti Slovencem v dolini, vendar ga nihche ne poslusha.

Na enem od gozdnih obronkov so se zakopali shtirje dunajski prostovoljci, ki hochejo nuditi odpor do zadnjega. Z mitraljezi merijo nekam v temo, vendar ne vedo, kaj se dogaja.

Po enem od kolovozov se zadihano umika kakih trideset vojakov obmejnega bataljona Feldmarshal grof Montecuccoli. Skozi blato in dezh se hochejo kar pesh prebiti do Gradca.

Neprestano dezhuje. Mokrota polzi mozhem pod srajce in hlache. V chevljih jim klokota blato. Brozga, po kateri tavajo v temo, padajo in chofotajo, je neizprosna.

Na samotni gozdni jasi lezhi v mokri travi dvanajst pijanih vojakov. Steklenice z rumom in zhganjem krozhijo od mozha do mozha.

Za enim od grmom ropotajo razburjeni glasovi. Prepir ali pretep. Potem pochi pushka. Za trenutek zavlada grobna tishina, ki jo razbijeta krik in ropot.

»Majorja Lista so zadeli,« tuli neki glas.

Osem vojakov, robatih kmechkih mozh, ki so si izkushnje za zhivljenje v gozdu nabrali zhe doma kot lovci in drvarji, lomasti kar po divjem chez drn in strn. Premocheni do kozhe divje preklinjajo vlado in rotijo vse svetnike, naj zhe vendar ustavijo to brezsmiselno vojno.

Za staro lovsko lopo sedi ob ognju pet premrazhenih mozh. Zbijajo nespodobne shale in pechejo na razhnju prashicha, ki so ga zaplenili spodaj v vasi.

Eden od v vojsko pred dvema tednoma vpoklicanih shtudentov joka kot nora baba. Mimo prihrumi podoficir in ga sune pod rebra.

»Ne bosh zhe tiho!«

Vzadaj za grmom pochi bolj za shalo kot zares strel iz pushke. Krogla zazhvizhga mimo ushes vojaka, ki skusha pravkar pobegniti v blizhnji gozd.

Vechje shtevilo razcapih prostovoljcev se klati po vinogradih v okolici, drugi so se izgubili v dezhju in koruzi, mnogi so baje zashli v slovensko vojno ujetnishtvo. Zmeshnjava je popolna.

 

o o o

 

Zaradi za drzhavo zelo neugodnega polozhaja se zvezni kancler zateche po pomoch k svoji ostareli materi.

Z aktovko, v kareri ima pecivo in she nekaj drugih drobnarij, se ihtavo vzpenja v gosposko stanovanje v drugem nadstropju velike hishe v dunajskem trinajstem okraju.

Vso noch ni zatisnil ochesa. Slovenci so v preteklem tednu pri Preddvoru zajeli kar dva tisoch avstrijskih vojakov. Le kako se bo ta nesrechna vojna iztekla?

Samo mati ga zares razume! Nikoli je ne bi zatajil! Komaj chaka, da mu ponudi skodelico toplega chaja, h kateremu bo prigriznil pecivo, ki ga je prinesel za ta namen v aktovki.

»Saj si tak kot tisti Hitler pred sto leti,« mu je svoje dni hudomushno rekla. »Tudi on je nosil s seboj na obiske kekse, o katerih je mislil, da so lahko prebavljivi.«

To ga je takrat nekoliko prizadelo, cheprav ve, da Hitlerja she vedno prevech kritizirajo in bi njegovo trdo roko v tem tezhkem vojnem chasu she kako krvavo potrebovali!

Krchevito se zaustavi pred materinim stanovanjem in trikrat pozvoni.

»Kaj naj naredimo? Slovenci so zhe sredi Shtajerske in Gradishchanske,« zastoka kar pri vhodnih vratih. »Zelo hitro prodirajo proti Dunaju!«

»Saj vesh, da je srecha opotecha,« ga tolazhi mati. »Molimo, molimo, pridno molimo za ubogo domovino. Ampak v zadnjem trenutku se lahko she vse pravilno zasuka ... V nasho korist ...«

Kancler dvigne glavo. Se skusha umiriti.

»Ali mislish resno? Vesh, v shtirih motoriziranih enotah se nam priblizhujejo ... Ne vem, kaj bo, che pade Dunaj ...«

»Ne bo padel, Adolf,« reche kanclerjeva mati. »To mesto bo vechno nashe ... Che smo premagali turshke nevarnosti, smo tudi danes sposobni odbiti vse sovrazhne napade ...«

«Ja, mama, shli bomo v protinapad ... in nich nas ne bo zaustavilo ...«

 

o o o

 

Ob petih zjutraj Ljubljanchane prebudi mochna eksplozija. Na stavbah mestnega jedra popokajo shipe. S streh pada opeka, z zidov se krushi omet. Preplasheni ljudje bezhe na ulice.

Po treh minutah ponovno pochi. Za Ljubljanico se rushi cerkveni zvonik. Na Gradu zatulijo sirene. Spet zastrashujoche zagrmi. Nad mestnim sredishchem se nevarno kadi. Ochitno je raketa najnovejshega tipa, ki so jo shibki avstrijski vojski podarili tajni arabski prijatelji, da bi jo reshili pred propadom, treshchila v zgornji del nebotichnika. Ponosna stavba v sredishchu mesta je samo she kup razvalin.

Nad gradom pochi tretja raketa, vendar zgreshi cilj.

Ljudje zmedeno kriche. Se umikajo v kleti.

Chez deset minut se polozhaj nekoliko umiri. Muchno tishino prekinjajo samo sirene reshilnih, gasilskih in policijskih avtomobilov.

V stolnici neprestano zvoni. Pravkar berejo sveto masho za reshitev domovine.

General predsednik vsega tega ne vidi in ne slishi. Zhe dalj chasa se preplasheno skriva v atomskem bunkerju sredi pragozda. Za javnost je nedosegljiv.

Vreme je she vedno postavljeno na glavo. Neprestano neprijetno dezhuje.

 

o o o

 

Ponochi se Arturju v sanjah ponovno prikazhe lepa Olivia. V izzivalno svetli obleki, z rdecho vrtnico v laseh. Gleda ga nekoliko dvoumno, vprashujoche, kot takrat, ko sta se srechala v dunajskem hotelu. Le zakaj jo je moralo odnesti v Slovenijo? Nora zhenska! V vojnem chasu se poda v levji brlog.

Zadnje dni je bolestno ljubosumen. Vedno bolj blazno zaljubljen. Ko hoche zaspati, ga vznemiri misel, da se njegova chrnolasa novinarka pravkar predaja drugemu moshkemu. Medtem ko si privoshchi kakega nespametnega slovenskega natakarja, pa je na njega, odlichnega znanstvenika, zgodovinarja in profesorja, zhe popolnoma pozabila.

Tako ne gre naprej. Zdaj mora ukrepati. Zaradi Olivie je pripravljen zapustiti zheno, pobegniti iz Avstrije, dezertirati iz oddelka za narodno propagando, zaprositi v Sloveniji za azil.

 

o o o

 

V petek ob petih zjutraj prestrashi Olivio razbijanje po vratih njenega zachasnega ljubljanskega stanovanja. Na hitro si natakne s chipkami obrobljeno modro haljo chez prozorno spalno srajco in pohiti k vhodu.

Pred njo stojita dva temna moshka v usnjenih plashchih, s chrnima klobukoma na glavah.

»Ali smeva naprej, sposhtovana gospa?«

»Kdo ste? Kaj zhelite?« ju novinarka hladno pogleda.

»Samo nekaj vprashanj imava,« reche levi, nekoliko vechji mozhak v polomljeni angleshchini in sune s chrnim chevljem leve noge proti na pol odprtim vratom.

»Dovolite nama, da vstopiva vsaj v predsobo,« reche debeli desni mozhak in podobno odlochno kot njegov levi tovarish potiska chevelj proti vratom v stanovanje.

»Ja, kaj pa je narobe? Ali imate dovoljenje za preiskavo?« se zatrese Olivia.

Le mirno kri, si misli, saj niso mogli izvedeti, da sta jo dvorni svetnik Schoiswohl in avstrijsko zunanje ministrstvo poslala v Slovenijo s posebno poizvedovalno nalogo.

»Imate dovoljenje za preiskavo?« nekoliko trdo ponovi svoje vprashanje, ker oba mozhaka chudno molchita.

»Sami ste povedali, lepa gospa,« reche debeli desni mozh v usnjenem temnem plashchu. »Nekaj mora biti narobe, che je potrebna preiskava ...«

»Ali imate torej dovoljenje?« nervozno ponovi Olivia.

»Ah, gospa ... Saj dovoljenje ni potrebno ... Midva bi vam rada le zastavila nekaj vprashanj ... Popolnoma prijateljsko ... Saj veste, vojna je, zato nam je potrebna vasha pomoch ...«

»Kakshna pomoch? Sem samo dopisnica mednarodnih chasopisov ... Preberite moja porochila, pa boste vedeli, kaj mislim ...«

»Ne gre za to, gospa Flopp ... Mi tu v Sloveniji bi hoteli le nekaj vashih pojasnil v zvezi z dogodki, v katere so vpletene nekatere nashe osebnosti, predvsem politiki in gospodarstveniki ...«

»Kakshni dogodki, gospoda? Kaj hocheta od mene?«

»Ah, dovolite vendar, da vstopiva v stanovanje ...«

»Ne, tega vama ne dopustim!«

»Potem pa ste sami krivi, che vaju bova morala aretirati ...«

»Kaj, aretirati!« se zatrese Olivia. »Jaz sem prijateljica vashe drzhave. In prijateljica vashega gospoda kulturnega ministra ...«

Se obrne proti oknu. Gleda v mokro drevo na cesti.

Ochitno res ne vesta za Schoiswohlovo zheljo, da shpionira za Avstrijo. Hvala bogu. Se bo zhe nekako izmazala.

»Ah, pustite tistega nekdanjega gospoda ministra lepo pri miru,« se zadere eden od mozhakov v dolgih plashchih. »Zhe vcheraj smo ga aretirali, ker je poneveril velikansko vsoto denarja, ki je bila namenjena za gledalishke dejavnosti in novo koncerntno sezono z izbranimi svetovno znanimi pevci iz New Yorka ...«

»Kaj, ministra ste aretirali?«

»Ja, lepa gospa, zato pazite, kako govorite in kaj delate ... Prav dobro nam je znano, da ljubite sladko zhivljenje ... Kot vash prijatelj nekdanji minister ...«

»Ah, kaj,« se vznemiri Olivia. »Kaj ima to opraviti z mojim poklicnim delom?«

»Zelo veliko, gospa ... Prav dobro so nam znani vashi erotichni stiki z razlichnimi gospodi, tudi z bivshim ministrom Ocvirkom. Pa tudi z gospodom nachelnikom kluba dobrotnikov Nadbrezhnikom ... Tudi njega smo vcheraj zaprli ...«

»Kaj?«

Olivia je brez besed.

»No, gospa, ali smeva vstopiti?«

»Prosim,« zatrepeta Olivia in zamahne z roko nekam proti notranjosti stanovanja.

»Oprostite,« reche debeli mozhakar, ko si otepa chevlje na predprazhniku. »Ampak sluzhba je sluzhba ...«

»Ali smeva sesti kar tja k pisalni mizi, gospa?« reche vechji mozhakar in se, ne da bi chakal na odgovor, usede na stol pred rachunalnikom.

Shkili po stanovanju.

»No, kar lepo ste se nastanili,« reche. »Avstrijci pach dobro plachajo ... Zhal pri nas kar mrgoli tipov, ki bi se celo za majhen denar prodali tujcem ...«

»Kaj hochete rechi, da sem se prodala?« ga Olivia jezno pogleda.

»Nich nisem rekel, gospa Flopp,« reche tajni policist. »Hotel sem vam samo dati priznanje, da lepo stanujete ...«

»No, pa zaradi tega, da bi mi pohvalili stanovanje, verjetno niste prishli ob petih zjutraj na obisk,« ga Olivia zafrkne.

»Ah, gospa, ne nakladajte takih neumnosti ... Zaradi tega se ne bomo prepirali ...«

Privzdigne tri pisma, ki lezhijo na pisalni mizi, in shari po ovojnicah.

»Berlin, Bern. Se dobro slishi, kajne? Imate veliko prijateljev, kajne?«

Odpre ovojnico. Izvleche pismo.

»Ali smem?« reche, ne da bi chakal na odgovor.

»O, nemshko pismo ... Seveda ... Kulturvolk, Deutschland, Deutschland über alles ... Land der Hämmer, Land der Dome … O du schönes Österreich … Veste, nekaj nemshchine sem se nauchil she v sholi ... Pa staro teto sem imel v Gradcu ... Ja,ja ... Ho, ho ... Kaj pa je to? Hofrat Dokor Schoiswohl vam pishe ... Ho, ho ... To pa ni kar tako ... Glejte, glejte, kaj tu pishe: Sehr geehrte Gnädige Frau ... Gestatten Sie mir eine Frage ... Ja, ja, ta vash folk ima she prave manire ... To so gospodje stare shole ... In ne taki barbari kot mi, ali ne, gospa?«

Olivia se trese in prebledeva, ko vidi, kako policist brska po pisalni mizi. Vendar ve, da ne bo nashel nichesar obremenilnega. Schoiswohlovo pismo je le vljudnostnega znachaja. Z Dunaja ji je pisal tudi vanjo zaljubljeni profesor Artur. Pa seveda urednik STANDARDA. Iz Berlina direktor tamkajshnje televizije. A to so zasebne in poklicne zadeve. Zares neobremenilno. Popolnoma nedolzhno.

»Dajte mi pisma takoj nazaj ... Nobene pravice nimate, da bi se vmeshavali v moje zasebne stvari ... In she to. Avstrijci niso moj folk. Jaz sem Shvicarka.«

»Avstrijka ali Shvicarka ... Kdo pa se pri vas sploh spozna, kaj je kdo, lepa gospa? O pravici mi pa prevech ne kvasajte! Saj sami dobro veste, kako je s tem ... Ja, pravica je sirotica prav zaradi takih kot ste vi, gospa Flopp ... Raje nama povejte, s kakshno pravico Avstrija tepta nashe slovenske pravice ... S kakshno pravico je napadla nasho prelepo Slovenijo ... S kakshno pravico pozhiga nashe domove, ubija zhene in otroke, pustoshi po vaseh in mestih ...«

»Matjazh,« se nenadoma oglasi debeli tajni policist, ki je do zdaj ves chas nemo chepel na stolu v kotu. »Tega pa zdaj ni treba pogrevati. To je zadeva politike. Kaj ko bi preshla k stvari in vprashala gospo Flopp, kakshen vtis je nanjo naredil tisti Nadbrezhnik? Pa seveda bivshi minister Ocvirk ...«

»Ah, Franchek ... Saj vesh, kakshen vtis je naredil, ko je najino lepo gospo prijemal za joshke ... Ja, Olivia Flopp, da vesh, chisto navadna kurba si ... In ne bosh se nama izmazala ... Veva, da Nadbrezhnika in Ocvirka nisi shlatala samo za jajca, ampak si hotela she vech ... Dobro vemo, da si z njima kovala zaroto proti gospodu generalu predsedniku in nashi dragi domovini ... Kratko in malo, vsi skupaj ste se hoteli polastiti oblasti, da bi Slovenijo predali Avstriji in tujemu kapitalu ...«

Olivii se pri teh policistovih besedah zavrti pred ochmi. Smrtno bleda se zrushi na stol.

»To ni res!« zavpije s solzami v ocheh.

»Che ni res, kaj pa je potem res?« se zadere vechji tajni policist.

»Samo fukala bi se, kaj? Po krizhem in pochez ... Meshala glave vodilnim moshkim nashega naroda in istochasno pripravljala drzhavni prevrat!« se zadere debeli tajni policist.

»Ne, ne, gospoda ... Ni res ... Sem nedolzhna ...«

»Kaj bosh nedolzhna, che silish z vsakim dedcem v posteljo ... Se lepo imet pa istochasno pripravljat teroristichni napad na nashega sposhtovanega predsednika ... Temu pravish nedolzhnost!« se spet zadere debeli policist.

»Prosim vaju, gospoda ... Verjemita mi, da nimam politichnih namenov ...«

»Kakshne namene pa imash potem?« vzroji debeluh.

»Ah, samo zaljubljena in radovedna sem vchasih ... Che je kdaj prishlo do spolnih kontaktov s katerim od gospodov, ki sem jih pri vas spoznala, je bilo to nekaj popolnoma privatnega ... Od mene in od partnerja zazhelenega ... Hrepenenje po lepem ... Z vsakim gospodom vzajemno dogovorjeno ... Z vsakim partnerjem sva se vedno popolnoma prijateljsko zblizhala ...«

»Pa tudi prefukano lochila, ali ne?« se zarezhi debeli tajni policist.

»Ah, pustimo te prazne marnje!« reche vechji policist in s prezirljivim nasmeshkom oplazi Olivio.

»Vesh, punca, zares si v kashi ... Ampak lahko se she reshish, che bosh pridna in ubogljiva ... Che spoznash, da si pochenjala napachne stvari in se spreobrnesh ...«

»Vesta kaj, gospoda,« zakrichi novinarka, »to je izsiljevanje! Poklicala bom nashega shvicarskega poslanika tu v Ljubljani ... Gospoda doktorja Burlija ...«

»Pozabi na tistega Burlija ... Ta jo je zhe pred petimi dnevi zaradi vojne odkuril nazaj v Shvico. Veleposlanishtvo pa so predvcherajshnjim zaprli,« neprijazno pojasni vechji mozhakar v usnjenem plashchu.

Olivia zmedeno povesi pogled.

»Toda, che zhe hochesh, lahko poshljemo v Shvico pa she v Avstrijo porochilo o tvojih orgijah tu na Slovenskem ... Kako svinjarish z raznimi kurbirji drugod po svetu, nas ne zanima ... Nasha mednarodna intervencija ti ne bo koristila ... Konec bo s tvojo dopisnishko kariero,« se smeji neprijazni mozhakar.

»Vesh, punca«, se zarezhi debeli policist. »Midva lahko kar zdaj takoj narediva s tabo, kar hocheva. Lahko te zakoljeva in skuhava iz tvojega sladkega mesa golazh, lahko te posiliva in vrzheva na cesto kar skozi okno ... Samomor ... Kaj je zhe to ... Ena manj na tem prekletem svetu ... Same vojne in kurbarije ... Vsak trenutek na stotine mrtvih ... She mrdnili ne bodo tisti tvoji Shvicarji, che te jutri zagrebemo na najblizhjem smetishchu ali pa utopimo v Savi ...«

»Kaj torej hocheta od mene?« zashepeta chrnolasa novinarka in skloni glavo.

»Kot vemo, imash dobre zveze z vishjimi krogi v Avstriji ... S tistim doktorjem Schoiswohlom in podobnimi ... Morda bi jih malo ovila okoli svojih prstov ... Saj to znash ... Da bi ti povedali, kaj nameravajo glede Slovenije ... In podobno ... Na primer glede Evropske unije ... Pa Kitajske, ki se je nevarno razpishtolila in zhe ogrozha ves svet ... In tako naprej ... Za to ti bo gospod general predsednik zelo hvalezhen ...«

»Ja, in kako naj izvedem vse to, kar zhelite?«

»Vidim, da si pametna zhenska,« reche veliki policist. »Sodelovanje z nami ti bo zelo koristilo ... Tudi pri novinarski karieri ... Le tako naprej!«

»Pa oprostite, da sva bila nekoliko groba,« reche debeli policist in si menca roke.

»Toda zdaj bo spet vse dobro in v redu,« reche veliki policist in podrsa s tezhkim chrnim chevljem po parketu pred stolom.

Olivia skloni glavo in ne reche nich.

 

o o o

 

 

 

 

____________________

Glej tudi predhodni objavi PROPAD (I) in PROPAD (II) v SRPu sht. 91 - 92, junij 2009, in sht. 93 - 94, oktober 2009.