Josipina Turnograjska
ZMIRAJ KRASNA JE NARAVA
Zarja rujna se razliva,
velichastni se snezhniki
chez plavoto chisto neba
kopljejo v tresochem zlatu.
In meglice nezhne, lahke
plavajo po zrachnem morju
kakor ladjice leteche.
V nebu, dirno veslajoche,
zlato solnce se pripelje,
iz svetov nam she neznanih
se vzdiguje na obnebju,
svit in zhar krog razlivaje.
Po gozdichih in po gajih
zadonijo chudni zbori,
nezhni, bistri mili glasi,
pevajochi slavo Boga.
Rahli veter v polju ziblje
rozhic kronice leskeche,
iz pereshchkov njih gorechih
se zasveti svetla solza,
nemo znamenje radosti,
Stvarniku solzica hvale.
Penice srebrne spushcha
po kamenchkih skoz livado
potok chisti in prepeva
zhuborecho svojo pesem
skupno z zbori vsega stvarstva.
In z radostjo napolnjeno
mora srce izdihniti:
O prekrasna je narava!
Leto je, hudo pripeka
zharko solnce na zemljico,
ki utrujena zdihuje
po dezhja hladilnih kapljah.
Omaguje nje zhivljenje,
ko ji kri ozhivljajocha
voda hladna posahnuje.
Kar naenkrat se uzdigne
izza gor visokih vrhov
siv oblachek, kakor da bi
klicalo ga solnce. Hitro
plava k njemu in chim blizhe,
bolj strahotna je podoba.
Kot poshasti strahovite
se ga primejo oblaki
in v strashnem, urnem tiru
se dvigujo po obnebju,
in postaja chrno temno.
In zashvigne zharna strela
chez temnino, in kot da bi
bilo znamenje naravi,
zdaj razpochi ta vse veze:
grom bobnechi zemljo stresa
in po strmih gor votlinah
se stoglasno mu oglasha
jek grozechi, da s podnebja
se usiplje gosta tocha,
slap vrshi, bobni grmeche,
hudournik se narashcha
in poplavi, kar narava
ustvarila je v radost nasho.
V strashnem boju glasno pricha
celo stvarstvo — nebo — zemlja,
da se tudi v divjem sporu
kar lepo je — lepo kazhe.
In srce trepeche, mora
iz globine izdihniti:
O prekrasna je narava!
Solnce plava zhe za gore.
Zadnje svoje svetle zharke
razposhilja chez nebesa
in obliva zemljo z zlatom.
Zadnji zbogom nam prinese
hladni pihljaj, dih jesenski,
ki igra se milosladko
s pozlachenimi vrshichi
dreves zhe orumenelih.
Zhe je solnce blizu grobu,
tone, pada v zlato morje,
kar naenkrat zablishchijo
gore v charovitem svitu.
Iz gorechega srca jim
poshlje solnce plam slovesni.
Skale blede, osnezheni
in v nebo kipechi vrhi
se blishche v njegovem zharu
kakor demanti plamechi.
Zor rumeni opasuje
snezhne vrhe in zavija
zemljo vso v krasoto rajsko,
zmiraj bolj plamti in zhari.
Radostno kipe meglice
po prechistem zlatem nebu,
v lahke vjemajo peruti
boje krasno se blishcheche.
Zmiraj bolj v njih dan pojema,
bolj bledi in omaguje,
dok zablishchi v zahodu
mila zvezda zlatosvetla.
In prevzeto mora srce
iz globine izdihniti:
O prekrasna je narava!
Noch je tiha zemljo trudno
spet zavila v chrno krilo,
vsa narava v sladkem miru
odpochiva in nabira
si mochi za dan prihodnji.
Vse je mrtvo. Zima ledna
je poslala na zemljico
mirijado svojih hcheric,
snezhnih zvezdic. Z njih je stkala
za premrzlo zemljo krilce,
krilce krasno, vse srebrno,
in chez njega se razpenja
temno nebo neizmerno
in svetovi migljajochi
mu poshiljajo luch svetlo.
Blesketa se na obzorju
in po sredi zlatih luchic
tam vesla premila luna,
luch prechudno razlivaje
chez osnezheno zemljico.
Nje odeja lesketa se
v zlatem svitu tak prechudno,
kot da biseri blestechi
bi po njej se lesketali.
Chudno dvigajo se kope
gor visokih proti nebu,
segajo v obnebje temno
ko duhovi sveti, chisti,
kteri hrepenijo k Bogu.
Chara takega objeto
mora srce izdihniti:
Zmiraj krasna je narava.
(1851)
OPOMBA K JOSIPINI TURNOGRAJSKI
Josipina Urbanchich Turnograjska, por. Toman, rojena 9. 7. 1833 na gradu Turnu pri Preddvoru na Gorenjskem, umrla 1. 6. 1854 v Gradcu, prva slovenska pisateljica pripovedne proze, ena prvih pesnic in skladateljica (uglasbila vech pesmi). Kot hchi grashchaka Ivana Nepomuka Urbanchicha se je na domachem gradu pri zasebnem pouku izobrazhevala v gimnazijskih predmetih, jezikih in literaturah ter v glasbi (klavir); med njenimi uchitelji je bil preddvorski kaplan Lovro Pintar, ki je vso ponemcheno druzhino, posebej pa Josipino navdushil za »matko Slavo«, kot so tedaj rekli, za slovanstvo in za slovensko pisanje (Josipina v nekem pismu pravi, da ne bi nichesar napisala, che ne bi bil ta mozh prishel k njim). Zhe kot sedemnajstletnica prikupnega vedenja in lepe zunanjosti, vitka, svetlolasa in globokih modrih ochi (model slikarju Langusu za sveto Lucijo), je zachela v rodoljubno zanosnem ozrachju po marchni revoluciji leta 1848 objavljati kratko, naivno romantichno, a jezikovno zgledno prozo v tedanjih slovenskih revijah; od tega je posebej zanimiva zgodba Nedolzhnost in sila kot prva literarna obdelava (po Valvasorju povzetega) motiva Veronike Desenishke (prvotni naslov: Nesrechna Veronika Dezinska; o celjskih grofih tudi chrtica Ochetova kletev). Leta 1850 se je zarochila in 1853 porochila s Pintarjevim pobratimom Lovrom Tomanom (1827-1870), pravnikom, politikom iz Bleiweisovega kroga, dezhelnim in drzhavnim poslancem ter domachijsko-rodoljubnim pesnikom, s katerim je delila mnenje, da je rushchina najbolj primerna za vseslovanski knjizhni jezik (takrat so pach mnogi, spricho velikonemshkega plazu, v slovenskem pisanju videli le nekakshno pripravo za idealni skupni cilj nekje v »svetli prihodnosti« prerojenega slovanstva). Zhe za zhivljenja je prek prevodov postala znana tudi pri drugih Slovanih; septembra 1852 jo je obiskal bolgarsko-ruski chasnikar Nikolaj Palauzov. Njeno obetavno literarno delovanje (med drugim je snovala literarno-teoretsko razpravo z zanimivim naslovom Metrika proze) se je konchalo v 21. letu s smrtjo pri prvem porodu: ob mrtvorojenem otroku se je prehladila in dobila she koze; pokopana v Gradcu; osemnajstletni Stritar ji je posvetil zhalostinko. Cheprav njen skromni opus kazhe bolj pisateljico kot pesnico, je v znameniti odi Zmiraj krasna je narava (shtirje deli, vsak o enem letnem chasu; napisano nov. 1851, prva objava Slov. Bchela, Celovec, 1852) z gladko tekochimi trohejskimi osmerci izrazila briljantno slikovito dozhivetje spremenljivosti narave. Tudi za Turnograjsko, enako kot za Fany Hausmann, v starejshih antologijah ni bilo mesta; v Antologiji slovenskih pesnic (2004; ur. Irena Novak Popov) pa je objavljen le prvi del te pesnitve, katere bistvena tehtnost je ravno v shtiridelni zaokrozhenosti.
Izbor in opomba Ivo Antich