Revija SRP 95/96

Josipina Turnograjska

 

 

ZMIRAJ KRASNA JE NARAVA

 

 

Zarja rujna se razliva,

velichastni se snezhniki

chez plavoto chisto neba

kopljejo v tresochem zlatu.

In meglice nezhne, lahke

plavajo po zrachnem morju

kakor ladjice leteche.

V nebu, dirno veslajoche,

zlato solnce se pripelje,

iz svetov nam she neznanih

se vzdiguje na obnebju,

svit in zhar krog razlivaje.

Po gozdichih in po gajih

zadonijo chudni zbori,

nezhni, bistri mili glasi,

pevajochi slavo Boga.

Rahli veter v polju ziblje

rozhic kronice leskeche,

iz pereshchkov njih gorechih

se zasveti svetla solza,

nemo znamenje radosti,

Stvarniku solzica hvale.

Penice srebrne spushcha

po kamenchkih skoz livado

potok chisti in prepeva

zhuborecho svojo pesem

skupno z zbori vsega stvarstva.

In z radostjo napolnjeno

mora srce izdihniti:

O prekrasna je narava!

 

 

 

 

Leto je, hudo pripeka

zharko solnce na zemljico,

ki utrujena zdihuje

po dezhja hladilnih kapljah.

Omaguje nje zhivljenje,

ko ji kri ozhivljajocha

voda hladna posahnuje.

Kar naenkrat se uzdigne

izza gor visokih vrhov

siv oblachek, kakor da bi

klicalo ga solnce. Hitro

plava k njemu in chim blizhe,

bolj strahotna je podoba.

Kot poshasti strahovite

se ga primejo oblaki

in v strashnem, urnem tiru

se dvigujo po obnebju,

in postaja chrno temno.

In zashvigne zharna strela

chez temnino, in kot da bi

bilo znamenje naravi,

zdaj razpochi ta vse veze:

grom bobnechi zemljo stresa

in po strmih gor votlinah

se stoglasno mu oglasha

jek grozechi, da s podnebja

se usiplje gosta tocha,

slap vrshi, bobni grmeche,

hudournik se narashcha

in poplavi, kar narava

ustvarila je v radost nasho.

V strashnem boju glasno pricha

celo stvarstvo — nebo — zemlja,

da se tudi v divjem sporu

kar lepo je — lepo kazhe.

In srce trepeche, mora

iz globine izdihniti:

O prekrasna je narava!

 

 

 

 

Solnce plava zhe za gore.

Zadnje svoje svetle zharke

razposhilja chez nebesa

in obliva zemljo z zlatom.

Zadnji zbogom nam prinese

hladni pihljaj, dih jesenski,

ki igra se milosladko

s pozlachenimi vrshichi

dreves zhe orumenelih.

Zhe je solnce blizu grobu,

tone, pada v zlato morje,

kar naenkrat zablishchijo

gore v charovitem svitu.

Iz gorechega srca jim

poshlje solnce plam slovesni.

Skale blede, osnezheni

in v nebo kipechi vrhi

se blishche v njegovem zharu

kakor demanti plamechi.

Zor rumeni opasuje

snezhne vrhe in zavija

zemljo vso v krasoto rajsko,

zmiraj bolj plamti in zhari.

Radostno kipe meglice

po prechistem zlatem nebu,

v lahke vjemajo peruti

boje krasno se blishcheche.

Zmiraj bolj v njih dan pojema,

bolj bledi in omaguje,

dok zablishchi v zahodu

mila zvezda zlatosvetla.

In prevzeto mora srce

iz globine izdihniti:

O prekrasna je narava!

 

 

 

 

Noch je tiha zemljo trudno

spet zavila v chrno krilo,

vsa narava v sladkem miru

odpochiva in nabira

si mochi za dan prihodnji.

Vse je mrtvo. Zima ledna

je poslala na zemljico

mirijado svojih hcheric,

snezhnih zvezdic. Z njih je stkala

za premrzlo zemljo krilce,

krilce krasno, vse srebrno,

in chez njega se razpenja

temno nebo neizmerno

in svetovi migljajochi

mu poshiljajo luch svetlo.

Blesketa se na obzorju

in po sredi zlatih luchic

tam vesla premila luna,

luch prechudno razlivaje

chez osnezheno zemljico.

Nje odeja lesketa se

v zlatem svitu tak prechudno,

kot da biseri blestechi

bi po njej se lesketali.

Chudno dvigajo se kope

gor visokih proti nebu,

segajo v obnebje temno

ko duhovi sveti, chisti,

kteri hrepenijo k Bogu.

Chara takega objeto

mora srce izdihniti:

Zmiraj krasna je narava.

 

 

(1851)

 

 

 

 

OPOMBA K JOSIPINI TURNOGRAJSKI

 

Josipina Urbanchich Turnograjska, por. Toman, rojena 9. 7. 1833 na gradu Turnu pri Preddvoru na Gorenjskem, umrla 1. 6. 1854 v Gradcu, prva slovenska pisateljica pripovedne proze, ena prvih pesnic in skladateljica (uglasbila vech pesmi). Kot hchi grashchaka Ivana Nepomuka Urbanchicha se je na domachem gradu pri zasebnem pouku izobrazhevala v gimnazijskih predmetih, jezikih in literaturah ter v glasbi (klavir); med njenimi uchitelji je bil preddvorski kaplan Lovro Pintar, ki je vso ponemcheno druzhino, posebej pa Josipino navdushil za »matko Slavo«, kot so tedaj rekli, za slovanstvo in za slovensko pisanje (Josipina v nekem pismu pravi, da ne bi nichesar napisala, che ne bi bil ta mozh prishel k njim). Zhe kot sedemnajstletnica prikupnega vedenja in lepe zunanjosti, vitka, svetlolasa in globokih modrih ochi (model slikarju Langusu za sveto Lucijo), je zachela v rodoljubno zanosnem ozrachju po marchni revoluciji leta 1848 objavljati kratko, naivno romantichno, a jezikovno zgledno prozo v tedanjih slovenskih revijah; od tega je posebej zanimiva zgodba Nedolzhnost in sila kot prva literarna obdelava (po Valvasorju povzetega) motiva Veronike Desenishke (prvotni naslov: Nesrechna Veronika Dezinska; o celjskih grofih tudi chrtica Ochetova kletev). Leta 1850 se je zarochila in 1853 porochila s Pintarjevim pobratimom Lovrom Tomanom (1827-1870), pravnikom, politikom iz Bleiweisovega kroga, dezhelnim in drzhavnim poslancem ter domachijsko-rodoljubnim pesnikom, s katerim je delila mnenje, da je rushchina najbolj primerna za vseslovanski knjizhni jezik (takrat so pach mnogi, spricho velikonemshkega plazu, v slovenskem pisanju videli le nekakshno pripravo za idealni skupni cilj nekje v »svetli prihodnosti« prerojenega slovanstva). Zhe za zhivljenja je prek prevodov postala znana tudi pri drugih Slovanih; septembra 1852 jo je obiskal bolgarsko-ruski chasnikar Nikolaj Palauzov. Njeno obetavno literarno delovanje (med drugim je snovala literarno-teoretsko razpravo z zanimivim naslovom Metrika proze) se je konchalo v 21. letu s smrtjo pri prvem porodu: ob mrtvorojenem otroku se je prehladila in dobila she koze; pokopana v Gradcu; osemnajstletni Stritar ji je posvetil zhalostinko. Cheprav njen skromni opus kazhe bolj pisateljico kot pesnico, je v znameniti odi Zmiraj krasna je narava (shtirje deli, vsak o enem letnem chasu; napisano nov. 1851, prva objava Slov. Bchela, Celovec, 1852) z gladko tekochimi trohejskimi osmerci izrazila briljantno slikovito dozhivetje spremenljivosti narave. Tudi za Turnograjsko, enako kot za Fany Hausmann, v starejshih antologijah ni bilo mesta; v Antologiji slovenskih pesnic (2004; ur. Irena Novak Popov) pa je objavljen le prvi del te pesnitve, katere bistvena tehtnost je ravno v shtiridelni zaokrozhenosti.

 

Izbor in opomba Ivo Antich