Revija SRP 95/96

Jolka Milich

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XIV)

 

(S kulinarichnim preludijem)

 

Nedelja, pozno popoldne pred porochili. Pripravljam se dushevno na pisanje o svoji priljubljeni temi, in sicer o poeziji in prevajanju, ker je zhe skrajni chas, da oddam svoj redni prispevek urednishtvu, a obenem gledam na Pop TV Ljubezen skozi zhelodec. Sodim med redne gledalke te slastne in simpatichne oddaje. Preden odprem televizor, si prinesem v dnevno sobo nedeljsko vecherjo, ki je obichajno ena sama zhalost, vchasih improvizirana iz bolj revnih ostankov kosila, drugich, ko ni ostankov, si privoshchim navaden ali topel sendvich, odvisno od starosti kruha, ki je na razpolago pri hishi, skodelico chaja ali dva prsta belega vina in sadje. No, med gledanjem te oddaje se mi sline prav nonstop cedijo, kot kakshnemu staremu slinastemu psu, druzhinska kuharja – po tej plati in mladosti navkljub sta she starega potratnega kova sestre Kalinshkove – ochitno nista obsedena od odvechnih kalorij, tudi holesterol – kakshna srecha! – ni njun problem, prej zanemarljiva postavka, s katero nas ne obtezhujeta. Ochitno ju ne muchijo niti finance, ker tako kosilo, sodech po vsem tistem, kar nameshata, navrzheta in dodata, pa naribata in specheta v pechici ali roshtata na ploshchi shtedilnika, pribelita in izboljshujeta, ni ravno dostopno, kaj shele priporochljivo za ljudi z bolj plitvim ali luknjastim zhepom. Ob pogledu na vse tiste kulinarichne dobrote, bi Italijani rekli: "Pancia mia, fatti capanna!", ko bi svoj trebushchek, ki so ga nalashch napihnili v kolibo, da bi zmogel vech dobrega prenesti, zvrhano napolnili z vsemi tistimi sochnimi jedmi. Kakshna nezaslishana slast in sladkost in radost! Zalita z rujnim vincem!

Prijeten je tudi ustvarjalni kaos njune kuhinje, ki veliko pripomore k domachnosti in toplini. Pa otroka, ki kar pogosto rada pomagata in kaj spotoma polizheta, preden sedeta s starshi k mizi. In obilno sorodstvo na pikniku ali s prijatelji za oblozhenim praznichnim omizjem, tako edinstveno uglasheni in nasmejani vsi, kako veselo in lepo, da se lepshe in veselejshe sploh ne da.

Le majceno vprashanjce me trapi. Prijateljujem namrech z mlajsho pesnico, ki neznansko trpi in se mi vedno bridko pritozhuje, ker ni mrshava kot manekenke v zhenskih modnih revijah, pach pa lepo zalita in zaobljena, in zavoljo tega silno nesrechna. Zadnjich me je prosila, vsa obupana, ko je zagledala na moji mizi shopchek iz Dela izrezanih poglavij iz Kuharske enciklopedije Bogdana Novaka in Simona Lenarchicha (tudi epohalno delo na podrochju kuharije), naj jih dam stran, vsaj dokler bo pri meni, ker njej zadostuje, da prebere kak recept ali vidi kaj kuharskega na listu ali na krozhniku in zhe skochi nanjo kakshen kilchek, ni treba niti, da usta odpre. Nasmejala sem se iz srca, a vseeno uvidevno umaknila kuharske izrezke z mize, da ji polepsham popoldne.

Zdaj pa drobceno vprashanje druzhinski materi in vzorni kuharici Valentini Smej Novak. Tudi njeno sorodstvo z otrokoma vred je vse prej kot mrshavo, vsivprek so obdani z mehko avro okroglosti ali vsaj sijoche in rastoche zaokrozhenosti, brez vsake ostrine in bodechih shpic, kar je samo po sebi umevno po tako dobri papici. Razen nje seveda, ki bi se lahko shla – prej suhcena in drobcena kot okrogla – she manekenko, ne sicer ravno one skrajne kategorije nejeshchnih, sestradanih in prav koshchenih. Kako ji uspe ohraniti linijo po tako obilnih kosilih in vecherjah in, domnevam, tudi zajtrkih? Za ta njen prej postni kot pustni kulinarichni recept, ki sodi za marsikaterega gurmana med nedosezhne sanje, bi verjetno rada zvedela tudi moja poetesa. In ne samo ona. Morda kar vechina gledalcev. Da bi se lahko dnevno napokali vseh svetovnih dobrot, ne da bi vzhajali kot kvas in si vitkost s snedenostjo zapravili. Ali se gospa Valentina le dela, da jι, v resnici pa se ob polni mizi posti in za lepoto vse pretrpi? Skratka, koliko kavnih zhlichk ali jushnih zhlic si lahko chlovek privoshchi od vsega, kar z mozhem Lukom nakuhata ali pripravita, da tehtnica ne poskochi ali nevarno ne vztrepeta in strmo ne sili le navzgor?

Lepa oddaja, vsi strashno prikupni in prisrchni, s pripravljenimi jedmi vred, ki nas brez besed vabijo, da prisedemo k mizi in jih do zadnje mrvice pojemo. Pa she krozhnik pomazhemo in si ustnice obliznemo.

 

Mar je bila taka Evridika?

 

Suha kot sardela,

na deklishkih bokih je imela

vijolichast pas:

mar je bila taka Evridika?

 

(Franco Scataglini, narechni pesnik iz Ancone)

 

No, chas je napochil, da odgovorim na vsa vprashanja Iva Anticha, ki sem jih nanizala v oktobrski shtevilki Srpa na straneh 198 in 199. Sicer o teh zakajih sem zhe davno in tudi pred kratkim in kdaj vmes, vsakich, ko je pach nanesla prilozhnost, kar izchrpno odgovorila, vendar izrecno recenzentu Antichu she ne. Zachela bom z vprashanjem o italijanskih sonetih in rimanih pesmih. Zakaj jih ne prevajam? In potemtakem – zdaj modrujem sama – dajem prednost le pesmim s svobodnimi stihi. Odgovor: Saj ne prevajam niti slovenskih rimanih pesmi in niti sonetov, oziroma zelo poredkoma, ko prav sila kola lomi. Razlogov je neshteto, eden izmed njih, a sploh ne najvazhnejshi, je zelo kratek in jedrnat: iz komodnosti. Zakaj bi se muchila z rimami in prepotila ne sedem, ampak sedemdeset srajc, dosegla pa pri italijanskih bralcih slabshi rezultat, kot che jim predstavim popolnoma neznanega pesnika skoraj neznanega naroda iz vzhodne Evrope z nizom prevodov pesmi v svobodnih verzih, za katere ni treba delati posebnih akrobacij, kaj she salte mortale, da jih prevedesh ne samo v spodobni italijanshchini, ampak vechkrat naravnost chudovito, da niti ne chutijo, da berejo prevode, marvech te vprashajo nejeverno in malce norchavo: je res, da je tale pesnik vash in da si ga prevedla iz slovenshchine, ali nam – zafrkantska, kot si po naravi in vsega sposobna – podtikash kakshnega nashega miloglasnega sorojaka, ki smo ga mi skoraj spregledali ali she bolj malo vemo o njem, ti pa si ga umno zakamuflirala in nam bosh na koncu – "ogni bel gioco dura poco" – vsa nasmejana povedala, da nas vlechesh za nos? Bom she nekaj dodala: che bi pesniki morali kot nekoch pisati obvezno v rimah in po dolochenih, sicer najrazlichnejshih in prav domiselnih predpisih (oglejte si Besedno umetnost Silve Trdine, pa knjige Borisa A. Novaka in Matjazha Kmecla pa she koga, ne bom nashtevala), se moja kariera prevajalke poezije ne bi niti zachela, kaj shele konchala (adijo odlichja in priznanja, ve saludo!), ker mi rime – recimo bobu bob! – ne lezhijo, nimam zanje predispozicij! Postala bi samogibno prevajalka pesmi v prozi ali kratke proze, a z mano vred bi se morala prekvalificirati vechina ne samo slovenskih, marvech kar svetovnih pesnishkih trum (!), ki jim, podobno kot meni, rime ne lezhijo, ker nimajo zanje, kar je za stopnjo hujshe kot v mojem prevajalskem primeru, predispozicij, saj ko bi jih imele, bi pach besede najcheshche vezale. Vsaj pol na pol. In zelo veshche, ne pa nich ali precej nerodno. (Sem se zhe ustrashila, da bom ostala po lastni krivdi, zaradi svoje zhe pretirane odkritosrchnosti chisto praznih rok, brez ene same medaljice in priznanjca, zdaj pa sem vseeno odkrila, da bi v svojo poklicno izkaznico prevajalke poezije morala le specificirati: (poezije) v prozi. Tudi tovrstni pesniki bi se morali preimenovati – kot boksarji po tezhi: prve kategorije tisti, ki pishejo rimano, druge vsi ostali. Ni sicer upanja, da bi jaz dobila kakshno odlichje za prepesnitve prvokategornikov, a pri drugovrstnih bi se mi jih kar nabralo in nakopichilo, nich adijo visoka priznanja, marvech: Dober dan, kolajnice, kar naprej stopite in dobrodoshle! Chisto vseeno je, kdo jih je podelil, katera resna, napol resna ali neresna ustanova ali kuhinja oziroma klan ali skoraj klientelistichno zdruzhenje. Saj na svetu kmalu ne bo enega samega chloveka, ne da bi bil okrancljan s kakshnim velepomembnim odlichjem – che za druge ne, za okrancljanega bo to velepomembno! Nikogar brez kakshnega takega hishnega okraska in zasluzhnega predmeta. Saj jih celo predsedniki drzhav – govorim na sploshno, a velja tudi za domache veljake – pogosteje podeljujejo kot, recimo, toplo malico brezdomcem in obubozhanim. Pa recite, da ni tako! Kdor si pach upa.

 

Evropa jaha chrnega bika

 

1.

 

Pazi se, prebivalec planeta,

varuj se besed Mogochnih,

plazu lazhi, tam gor

blebetajo, uchijo praznino.

Daj na varno zasebni,

edin(stven)i glas: jutri ti bo

odvzet kot zhe neshtetim,

kot tozhba pa odmeva igra chash.

 

(Antonio Porta)

 

Zhe iz mojega zapisa v oktobrski shtevilki Srpa je bilo razvidno, da nashi sosedje na sploshno niso tako mahnjeni na sonete kot mi. Sicer jih pishejo, vechkrat tudi nerimano in onstran sonetnih pravil (danes bi rekli: inovativno in kreativno), kar pa je she vedno, v nekaterih primerih, malce vprashljivo; neizpodbitnih dokazov she ni o tej bolj apodiktichni trditvi, da bi bila povsem kredibilna, tudi jaz samo sebe ali koga drugega lahko oklichem za genialca le zato, ker se obnasha(m) drugache od vechine, veliko vprashanje pa je, ali o tem prepricha(m) tudi druge. No, vsaj sodech po italijanskih antologijah, je bolj malo sodobnih italijanskih pesnikov, ki so se zapisali strogo rimani in sonetni poeziji in se zlasti kot dobri sonetisti in pisci rimane poezije vobche vtisnili v spomin bralcev. Rekla sem bolj malo, ne pa nobeden, nekaj jih je nedvomno, a se z nami procentualno ne morejo meriti. Vzela sem v roke – iz shkrupulantstva, da mi ne boste rekli, da potvarjam dejstva s prevech enostranskim navajanjem – knjigo Italijansko pesnishtvo od leta 1960 do danes (Poesia italiana dal 1960 a oggi), ki jo je uredil Daniele Piccini (BUR, Milan 2005 – skoraj 900 strani, 17 evrov). V antologiji je 19 pesnikov – 17 moshkih in dve zhenski; ochitno niti nashi sosedi na tem podrochju niso she odpravili spolne diskriminacije, ali pa gre le za diferenciacijo, chesh poezija ni tipichna zvrst za zhenske? Jim gre bolj tezhavno od rok in dokaj jecljavo iz ust. Stvar konstrukcije pach alias telesnega ustroja. Sicer jim ne manjkajo krila, vendar so neprimerna za pindarske polete, ko pa jih je bog oche ali sveti duh opremil le s kokoshjimi ali z nojevimi okrnjenimi perutnicami, ki zmorejo le bolj pritlehno in kratkotrajno frfotanje, pri poskusih vzponov v stratosferske visochine pa odpovejo zhe na nekajmetrski vishini, da ne rechem nizhini. Shkoda, da se sploh poskushajo v tej moshki disciplini par excellence. Chista izguba chasa. In sredstev. Ko bi se posvetile kvachkanju, bi dosegle vishje oziroma zavidljivo visoke rezultate; nekdo bi jim moral vtepsti v glavo, kaj je zanje zares najbolj perspektivno. A kdo si bo vzel na grbo to delikatno odgovornost?

No, pustimo te izrazito zhenske probleme in se povrnimo k antologiji. Med pesniki so shtirje narechni – in vse njihove pesmi so bolj ali manj rimane, vendar ni nobenega soneta (in vse s prevodom v italijanshchino ob strani, kajpak nerimanim!). Luciano Erba ima 19 pesmi s prostimi stihi in dva nerimana soneta, morda tri, che seshtejemo pri neki pesmi vrstice oziroma verze (14); Giovanni Raboni (njega bi mirne dushe lahko uvrstili med znamenite sonetiste, ob bok s Capronijem in Carlom Betocchijem pa she s kom starejshega datuma in s kakshno zhensko novejshega) ima 15 prostih pesmi in 7 rimanih sonetov, ki sodijo, kot pravi urednik, med tradicionalne, revolucionirane in bolj ritmichne kot kanonichne dikcije ("tradizionali, rivoluzionati, di andamento ritmico non canonico"), da se omejim na en sam stavek. V tej knjigi so spremni eseji bolj zanimivi od izbora pesnikov, o katerem bi se dalo tudi kaj malo ali precej oporekati in tudi o izbranih pesmih dodati kakshno opazko. A vsake ochi dojemajo svet na svoj nachin in vsaka pamet ima svojega ocenjevalca. Vechkrat moramo vzeti, kar nam ponujajo in prodajajo.

 

 

Iz zbirke Kronike in druge pesmi

 

Zdaj se uchim na trgovski sholi,

a ko bom velik, bom mestni

pometach, ker imam rad Milan,

in hochem, da so ceste snazhne,

zelo vshech so mi kombinezoni,

pomagal bom tudi policaju,

ko bo kakshen parchek teptal vrt,

nasheshkal bom tudi otroke, ki skachejo,

ker se spominjam mojega deda,

ki ni maral, da se veselo

igram: otroci morajo jokati

in odrasli delati.

 

(Elio Paglierini)

 

Iz doslednosti in da razbijem monotonijo govorjenja o prevajalstvu, ki neprevajalce samo dolgochasi, sem prevedla nekaj antologijskih pesmi s prostimi verzi. Pri nas je obichaj, da rimane pesmi rimamo tudi v prevodih; iz tega razloga se jih jaz izogibam, povedala sem tudi zakaj. Italijani pa so uvedli zhe davno precej drugachne navade, in sicer tuje pesnike tiskajo vedno dvojezichno, rimajo pa le tisto, kar je mogoche preliti v rime, ne da bi pesem prevech spreminjali ali jo celo posiljevali, mi smo temu vchasih rekli: rimo privlechi za lase. Drugache povedano, pri njih najbolj uspevajo rime, ko prevajajo iz neolatinskih jezikov ali vanje. Pa she takrat, che se kje besedno prevech razlikujejo, dajo prednost pomenu in rimo preskochijo. Seveda poskrbijo, da pesem vseeno zveni blagozvochno. Bralec, ki obichajno ni slep, vidi na golo oko ob sprotni primerjavi, kaj in kako je rekel pesnik in kako ga je prevajalec interpretiral, bolj ali manj spretno, bolj ali manj uzhitno. Ko so si jeziki zelo narazen, pa je rim v italijanskih prevodih bolj malo in vchasih nich, toda je ritem in vse ostalo, kar ciljni jezik dopushcha. Pa saj je zhe tudi pri nas ta novi ali drugi nachin v veljavi, le zdalech manj skrbno je negovan, a tega vechina niti ne opazi, ker najpogosteje ni zraven prevoda tudi izvirnika in niti drobne opombe, da so prevedene pesmi v izvirniku rimane, ne pa kot v prevodu v prostih stihih. Navedla bom en sam primer v ilustracijo, lahko pa bi jih sto: vse tercine – teh je nich manj kot 131 – pesnitve Realnost Pier Paola Pasolinija, ki je izshla leta 2007 v istoimeni zbirki pri LUD Sherpa. Slovenski bralci so potemtakem preprichani, da je italijanski avtor to pesem napisal nerimano.

 

Grafologija nekega slovesa

 

Po tej julijski modrini brez tebe

se spreletavajo prevech chrni hudourniki,

ki po barvi spominjajo na antene,

po rezki obliki in zavojih pa na tvojo pisavo,

ki se spushcha od "dragi" do podpisa

z neba na zemljo

in s streh se povzpne do oblakov.

 

(Luciano Erba)

 

Vendar ne kazhe pozabiti, da sodim med tiste bolj redke prevajalce, ki kontinuirano prevajajo v obe smeri, in sicer iz italijanshchine v slovenshchino in obratno, in v to drugo smer celo bolj pogosto in nachrtno; tu se moja vloga celo podvoji ali potroji, ker sama izberem pesnike in pesmi, zbirko uredim, poishchem, ko je treba, tudi pisca spremne besede in celo zalozhnika, vchasih pripomorem tudi do sponzorjev in podobno. Grem se, skratka, prevajalko in literarno posrednico v najshirshem pomenu besede. Na videz se to zdita precej podobna opravka, v resnici pa se zelo razlikujeta – tudi s psiholoshkih vidikov, ki zahtevajo povsem razlichna postopka. V slovenshchino prevajam predvsem afirmirane sodobne italijanske pesnike, ki so zhe nashli mesto v antologijah in o katerih tudi mi zhe marsikaj vemo, da jih skoraj ni potrebno posebej predstavljati, kazhe le posloveniti kakshno njihovo nepoznano delo in s tem poznanstvo poglobiti. Prevajam she italijanske pesnike z onkraj meje, tudi che ne sodijo med antologijske, saj njihovi verzi vchasih niso prestopili niti italijanskih regijskih meja, a delijo prostor s slovenskimi pesniki, zhivijo z nasho manjshino, vechkrat celo nastopajo skupaj. In slednjich prevajam tiste pesnike, ki she niso v antologijah, a bodo verjetno kmalu zdrsnili v kakshno, ker je antologij na lashkem polotoku neshteto in se kar mnozhijo; ti se gredo urednike in s svojimi prispevki polnijo kakshno sosedno literarno revijo, in na mojo pobudo (mi prevedemo in tiskamo nekaj vashih pesnikov, vi pa boste nashe le objavili, saj bodo zhe prevedeni, to prednost vam navrzhemo, ker se zavedamo, da nimate ustreznih prevajalcev) so nekateri med vprashanimi brez pridrzhkov pristali na izmenjavo in je nastalo v obojestransko korist majchkeno mednarodno sodelovanje, ki she traja. Revialne razmere v Italiji pa so precej drugachne od nashih, o tem bi bilo treba tudi kdaj spregovoriti, pa she o marsichem, drugachnem od resnichnosti; neredko namrech gojimo velike iluzije in se nam niti ne sanja, da se motimo, mislech, da so knji(zhev)ne uzance tudi v zahodni Evropi take, kot so (bile) pri nas in sploh na Vzhodu v chasu socializma, kjer so pesnike in literate shteli skoraj kot mezdne delavce vishje sorte, saj so za svoje literarne usluge prejemali redne honorarje, primerljive s plachami, to pa za zahodni svet ne drzhi in nikoli ni drzhalo. Ko bi nasha prichakovanja uskladili z mozhnostmi ali nemozhnostmi, ki nam jih nudi Zahod, bi brzhchas lazhje dosegli kakshen zares viden rezultat in bi bili konec koncev tudi manj razocharani, bolj v harmoniji s sabo in z danostjo.

Vrnimo se k prevajanju slovenskih pesnikov v italijanshchino. Na primer, ko prevajam Kocbeka, Zajca in celo Shalamuna, ki je najbolj razkrichan po shirnem svetu, in tudi Zlobca, ki je prejel kar nekaj nagrad (denarnih celo!) v Italiji, postopek ni vech tako preprost, kot se morda zdi. Razen redkih Italijanov, pretezhno na Trzhashkem ali Gorishkem, teh slovenskih literarnih asov zhiv krst ne pozna, cheprav je za nas vsak od njih zhe pravi pojem dobre poezije ali proze in jih vechkrat prishtevamo med tiste, ki bodo ostali, ker so zarezali globoko brazdo v domacho knjizhevnost in v njej pustili zhivo sled. Che pa italijanski sosedje zraven naletijo v imenu in priimku she na kakshno streshico (Kolshek, Pavchek, Koshuta, Alesh Shteger, Primozh Chuchnik) pa na prevech soglasnikov (Kuntner, Vipotnik, Podlogar, Kocbek) in na kakshen c in j za namechek (Gorazd Kocijanchich, Miklavzh Komelj, Shkrjanec, Cvetka Lipush, Ciril Bergles), se jih tako prestrashijo, da povsem izgubijo orientacijo; ne le, da ne znajo prebrati imena z inkriminiranimi chrkami (pa jim ga lahko ponovish desetkrat ali stokrat), vsaj za nekaj trenutkov niso vech zmozhni razumeti niti prevedene pesmi brez ene same kochljive chrke, ker se jim zazdi, kot da je med obema svetovoma zazijal prepad; tako vidijo zavoljo nekakshnega zhe tradicionalnega monolingvizma in posledichno tudi odpora do vechjezichnosti ali zaradi malodane gojenega in negovanega nepoznavanja slovanskih jezikov kot nechesa nepotrebnega, razen rushchine. Izjeme kajpak tudi pri tem potrjujejo pravilo. Povedala sem sicer malo bolj slikovito, za vechjo nazornost, a da  je najpogosteje priblizhno tako, jamchim osebno.

Vrh tega pa, kot mi gledamo nekoliko zvishka in precej sumnichavo na literature manjshih in celo vzhodnih narodov, ker smo vnaprej preprichani, da ne dosegajo evropske ravni, tako in morda she bolj postrani in she bolj skeptichno, da zmoremo kaj res dobrega, gledajo zahodnjaki na vzhodnjake, in med slednje sodimo tudi mi. Ko beremo v prevodu, recimo, Quasimoda, Ungarettija, Paveseja ali Pasolinija, okleshchenega celo vseh rim, ki pa jih slovenski bralci ne pogreshajo, saj ne vejo nich o njihovi eksistenci, nam niti na misel ne pade, da bi rekli: kako je ta pesnik zanich, pa she hvalijo ga na vse pretege! Mi kar nacheloma vemo: che pri "Evropejcih" kaj ne shtima ali che kaj hreshchi, je tega kriv prevajalec. Oziroma vemo, da je prevod vsaj za stopnichko manj od izvirnika; che pa so pesmi izvirno rimane, vsaj za pet stopnichk manj. Ne zdvomimo o pesniku, cheprav bi lahko tudi zdvomili! Toda "Evropejci" ne razmishljajo tako, ko berejo prevode vzhodnjakov: pesnik je kratko in malo zanich, che v prevodu ne zazveni (kaj pa naj pride dobrega in velikega iz Nazareta ali Ljubljane?). Povedano malce paradoksalno, a odrazha dejansko stanje.

 

Zato pri izbiri dajem absolutno prednost nerimanim pesmim, ker je ob njih v prevodu lazhje ohraniti izvirno lepoto. V spremnem pismu urednishtvu pa za navrh she dopovem, koga poshiljam in kaj nam predstavlja in zakaj. Drugache povedano: pojem mu hvalo, a ne prevech, le toliko, da pritegne urednikovo zanimanje; navadno poklichem na pomoch she skrite in odkrite preprichevalce in poljudno psihologijo.

 

Pochasnost

 

kakshna srecha ... o chem govorish ... dovolj ti je ta

... ta ljubezen polna dolzhnosti ... kjer

ti kvechjemu odpustijo ...

prevech vetra je in besed, polnih soglasnikov,

da zvesh, da je vse konchano

zlogujeva "nerozumνm, nerozumνm"

... "kje si", me vprasha v nekakshnem

neulovljivem jeziku ...

 

(Milo De Angelis)

 

 

 

(se bo nadaljevalo)