Revija SRP 95/96

Iztok Vrhovec

 

LJUBICA IN LJUBCHEK

 

 »Ljubchek!«

»Ja, ljubica?«

»Ljubchek, spremenil si se.«

»Vse se spreminja, ljubica.«

»Ampak ti, ljubchek, si se spremenil tako zelo, da te komaj she prepoznam. Prav nich nisem zadovoljna, krompirchek moj!«

»Tudi jaz ne, ljubica. Mozhgani mi peshajo, ochi mi slabijo, chedalje slabshe slishim …«

»Ah, ljubchek, to me prav nich ne moti. Mislila sem chisto nekaj dru…«

»Ljubica? Da ti je za moje tegobe tako malo mar?«

»Ljubchek, ne skachi mi vendar v besedo, da ti bom lahko v miru povedala, kar ti moram povedati.«

»Ne vem, ali je mir najbolj pravshnja beseda za opis vzdushja, ki ga povzrochajo tvoje povedi, ljubica.«

»Prekleto, ljubchek! Bosh zhe zaprl kljun!«

»Chiv, shkljoc. Evo, sem zhe tiho, srchece.«

»No, kot sem rekla, ljubchek: prav nich mi ni vshech, ko vidim, v kaj se spreminjash.«

»Pa she prepoznash me skoraj ne vech.«

Ljubica ga ostro pogleda.

»Sem zhe tiho, ljubica. Chiv, shkljoc. No, le povej.«

»Moram, ljubchek!«

»Kar se mora, je tezhko.«

»Jaz sem tezhka, che je treba, ljubchek.«

»Tudi ko ni treba, ljubica.«

»No, vesh kaj!«

»Misli si vchasih izborijo smeri, kamor jim duh veli, ljubica.«

Ga spet ostro pogleda.

»Za bozhjo voljo, ljubchek! Ves chas me mechesh iz tira, potem pa mi iz ust letijo same …«

»Iztirjene?«

»Iztirjene, ja! Ampak, ljubchek! Kaj me spet speljujesh na tanek led?«

»Ko te pa tako rad vidim drseti v ledenico, ljubica – ah, sem zhe tiho, sem zhe tiho. Shkljoc, chiv – komaj she zhiv.«

Ljubica privzdigne obrv.

»Upam, da bosh konchno drzhal besedo, ljubchek … za zobmi, mislim. Toliko blebetanja … Vidish, ravno o tem hochem govoriti s tabo. Vchasih, prekleto, ljubchek – oprosti, ampak ne morem rechi drugache kot prekleto – vchasih nisi toliko blebetal, mislim, govoril … Vchasih sem blebetala le jaz – mislim, govorila, prekleto! Ne glej me no kot lipov bog, potem pa blebetam take neumnosti, mislim, govorim, za boga! Tako preprosto ne gre vech naprej, ljubchek, no!«

Ljubchek odpre usta, hoche nekaj rechi. Ljubica ga ponovno ostro pogleda, ljubchek se premisli in ne reche nich.

»Za bozhjo voljo, ljubchek, poglej se! Ravno se zachenjava skoraj normalno pogovarjati, ti pa bi spet odpiral kljun! Tako preprosto ne gre, no! Jaz govorim, ti poslushash. Kaj ti pri tem ni jasno? Vedno je bilo tako in vedno sva se lepo razumela. Kaj ti je vendar padlo v glavo, da me hochesh kar naenkrat unichiti s tem svojim blebetanjem – mislim, govorjenjem? Saj vesh, da oba prav dobro veva, da je to izkljuchno in samo moja domena ... Ljubchek, noo!«

»Sosedov Karel mi pravi, da sem shleva.«

»Ja, za boga, dragec. Bosh zdaj poslushal Karla ali mene? Saj vesh, da je Karel bedak.«

»Karel pravi, da si ti koza.«

»Koza je prikupna zhival, ljubchek. Za bedaka bi kaj takega tezhko rekla.«

»Torej si koza?«

»Ma ne, ljubchek! Rekla sem, da je koza ljubka zhival, ne pa, da sem jaz …«

»Potem Karel lazhe ali kaj?«

»Karel je najvechji lazhnivec, kar sem jih kdaj poznala.«

»On isto pravi zate.«

»Ampak on lazhe, srchece! Zato morash poslushati le mene, kako …«

»Meketash?«

»Ljubchek, za bozhjo voljo, daj pusti zhe to ubogo zhival pri miru. Revica zhe vech kot prevech trpi, ko jo tisti karlasti lazhnivec vlachi po svojih pishkavih zobeh. Che ti pravim, da mozhakar lazhe, kot pes teche.«

»On pa pravi, da iz tvojih ust shkropi kot poscani psici iz … ee ... no ja … na begu pred konjedercem. Ampak, che Karel res lazhe, ljubica …«

»O tem ne smesh dvomiti niti trenutek vech, ljubchek.«

»Che torej Karel lazhe – pa kaj si potem ti, che ne koza, srchece?«

»Jaz sem najbolj in predvsem tvoja zhena, ljubchek! Zdaj pa zhe pusti tega telebanastega Karla, in se TI nehaj obnashati kot kozel.«

»Ko-zel – ko-za; ljubchek – ljubica. Kot da gre za nekakshno usodno sparjenost, mislim povezanost, ljubica.«

»Tebe, ljubchek, torej ne moti, che se imash za kozla?«

»Nich bolj kot za ljubchka, ljubica.«

»In mene za kozo?«

»Meeeeee.«

»Torej je po tvoje to, kar ti govorim, na stopnji kozjega rezgetanja?«

»Karel pravi, da v kozjem ME-ketanju, ljubica, chuti vech iskrenosti in topline, kot jo lahko zazna iz tvojega rezgetanja, che uporabim tvoj – ein bishen nepravilno rabljen, che smem pripomniti – glagolnik, ljubica.«

»Glagolnik fragolnik … Karel je bedak, ljubchek. To sva zhe zdavnaj obdelala. Prepovedujem ti, da ga she kadar koli omenish ali da se z njim she kadar koli kar koli menish!«

»Morda pa bi mu pogovor z mano koristil, ljubica. Morda potem ne bi bil vech tak bedak.«

»Bedak ne more bedaka nichesar novega nauchiti, ljubchek.«

»Hm, ljubica; che te prav razumem … pravish, da sem tudi jaz ...«

»Ein Trottel! Ja, mein Schatzy! Ein gromozansko velik Trottel!«

»Ampak che je tako, ljubica, zakaj si potem vendar z mano?«

»Konchno sva prishla do bistva, ljubchek. Ravno to je tisto! Na trenutke se sploh ne obnashash vech kot …«

»Bedak?«

»Natanko tako, ljubchek. Kot da si pozabil, da mora za uspeshen zakon vsaj eden od zakoncev biti popoln idiot.«

»Tako pravi tudi Karel.«

»Za bozhjo voljo, ljubchek! Kaj ti nisem prepovedala omenjati tega sluzavega ticha! Razmishljaj o tem, kar sem ti bila ravnokar rekla!«

»Pa kaj imash toliko proti ubogemu Karlu, ljubica? Che je tak bedak, potem bi bil morda zate boljshi kot jaz.«

»Ravno zato, ker je tak bedak, ljubchek. Jaz pa potrebujem takega, kot si ti. Ubogljivega, shlevastega, skrivenchenega, v sluzhbo hodechega, za deco skrbechega, ob meni hropechega, kot teslo donechega …«

 »Mislim, da pochasi zachenjam doumevati globino tvojega argumenta, ljubica.«

»Oh, ljubchek, saj je zhe skrajni chas. Tako sem zhe utrujena od vseh teh globokih misli. Daj, naj te lopnem po chelu in prisluhnem, ali spet doni tako votlo domache kot nekdaj.«

Ga lopne po chelu. Lop, lop.

»No, za silo bi morda shlo, Schatzy. Ampak she vedno se mi zdi, da se tu nekje poja tisti nebodigatreba Karelchek, pa bog ve kateri njegovi sorodniki she. Ven, ljubchek. Shshshshc! Prezheni nepridiprave iz svoje majcene glave. To ni kraj, kjer bi se drenjali ti hujskachi. Te stezice so uhojene izkljuchno za moje nozhice, dragec moj!«

»Se bom potrudil, ljubica. Saj vesh, da ne bi za nich na svetu dovolil, da kar koli ogrozi najin benedictus sanctus metritis*.« Se prekrizha.

»Bosh torej spet tiho kot mish, ljubchek?«

»Kot zverizhen predsednik, ki chaka rezultate javnomnenjske raziskave, preden svechano obelodani, kaj de facto misli, ljubica.«

»Bosh spet prijazno, kimajoche teslo, srchek moj? Tak kot sem te bila vedno vajena?«

»Skrotovicheno, bebavo in prazno, ljubica. Natanko tako, kot pritiche tvoji uglajeni naravi, srchece zlato.«

»Bosh pozabil na nesramnega Karla?«

»Karel je lochen, ljubica. Nikoli vech z lochenimi.«

»Tako se govori, srchece. Zdaj pa pridi, greva nakupovat.«

»Nich ni lepshega kot nakupovanje s tabo, ljubica.«

»Chakal me bosh v avtu, dokler ne nabavim vsega, kar potrebujem, ljubchek.«

»Seveda, ljubica. Nich ni lepshega od svobode s tabo, ljubezen moja! Saj lahko vendar pochnem chisto vse, kar mi dovolish.«

»Zadovoljna sem, da sva se konchno spet tako lepo sporazumela, ljubchek moj. Wirklich zufrieden, mein lieblich.«

»Jaz in moja vesela kozica.«

»No, pa brez pretiravanja, ljubchek.«

»Ah, ljubica draga, seveda, oprosti! Kako neumestno spozabljiv sem. Ti si vendar zhe zdavnaj chisto prava, odrasla koza.«

»Hvala, ljubchek.«

»Hvala tebi, ljubica.«

»Ne, ne, ljubchek – danke dir!«

»Oh, ljubica, ne – hvala tebi!«

»Zdaj pa pojdiva, ljubchek.«

»Da, pojdiva, ljubica. Za naju ni ne mej ne pregrad.«

»Jooj, schatzy! Takega te imam pa res iz srca rada. Auf ganzes Herz, wirklich, ljubchek ...«

»Ti si glavca, ljubica!«

»Ja, ljubchek, jaz, jaz, jaz

 

 

 

_____________

* Ljubchek je (najbrzh po pomoti) zamenjal matrimonium (lat. zakon) z metritis (gr. vnetje maternice); tako je, namesto njunega svetega zakona, blagoslovil sveto vnetje maternice. (Op. avt.)