Revija SRP 95/96

Iztok Vrhovec

 

JAGODA R.

 

Jagodo sem spoznal, ko sva bila she skoraj otroka. Lizala je sladoled, se nastavljala soncu (spoznala sva se poleti na morju) in se prefrigano smehljala. Zhe takrat je slovela po tem, da je govorila v narekovajih. Skorajda ni bilo stavka, v katerega ne bi bila vkljuchila kakshne besede v narekovajih. Tako je na primer rekla: »Ko sem se zjutraj odpravljala na plazho, sem mislila na neke “grde” stvari, a ti jih ne bom povedala, ker bi potem morda ne hotel vech govoriti z mano«. Ali pa: »Tistega, kar si mi vcheraj napisal, sem bila pa vesela, tako – malo za “dusho”.«

Tisti pametnejshi med vami – in verjamem, da je pomembna vechina med vami prav takih – se gotovo sprashujete, kako je med govorjenjem postavljala narekovaje. Preprosto: vsakich, ko je izgovorila besedo, ki ji je namenila narekovaje, je dvignila levo in desno roko v vishino glave ter na hitro dvakrat pokrchila in iztegnila kazalca in sredinca obeh rok. Preprichan sem, da ste gotovo zhe videla koga pocheti isto.

To ji je tako zelo preshlo v kri, da tisti, ki so jo malo bolje poznali, tega skorajda niso vech opazili. A mene je danes ponochi – po toliko letih nemega opazovanja – vendarle nekaj predramilo tako mochno, da sem sredi nochi (ura je 3 in 15 minut), ko vechina svobodnih drzhavljanov Evrope prezhivlja noch lezhe, z zaprtimi ochmi in z upochasnjenim srchnim utripom, vstal in se poglobil v tole razpravo o Jagodi in njenih narekovajih.

Ena od besed, ki jo zelo pogosto postavlja v narekovaje, je dusha. Je v tem morda kakshen globlji smisel ali gre preprosto za nepomembno nakljuchje? Pa poskushajmo razvozlati uganko!

Za zachetek si oglejmo mnenji dveh strokovnjakov s podrochja navedkologije. Profesor Baltazar Moizes z univerze v Koebenhavnu meni, da osebe, ki postavljajo v narekovaje besede, kot so dusha, telesnost, dober tek, profatibilnost in onegavljenje, kazhejo jasno tendenco »po razgradnji tistih dihotomnih psihodialektichnih muzikalij, ki so se nakopichile v chlovekovem osebku zaradi tendence po zblizhanju z njemu lastno brezkompromisno gospodarnostjo v nov, dialektichni priblizhek neabstraktne sfere bivanja.« Baltazarjev razmislek je zgovoren sam po sebi, zato menim, da ne potrebuje dodatnega komentarja.

Grshki uchenjak Mati S. Tavros Papadopolos pa v svoji znani Razpravi o poljedelcu sredi trga na strani 302, 3. odstavek, levo zgoraj, zapishe takole: »Vsak subjekt, ki v navednicah oznachuje svojo ali tujo dushnost, ne glede na svojo grshkost ali poljedelskost, s to svojo navedbo izrazha naravnanost k negrshkemu, zatorej k vagabundskemu neskladju z lastno animo, ki ga sili k razprodaji svoje misli v dejanju samoodpovedi, torej k trzhni naravnanosti svoje poklicne usmeritve.« Ne dvomim, da se boste tudi tokrat strinjali z mano, che rechem, da Papadopolosova jedrnatost prav tako ne potrebuje nikakrshnih dodatnih razlag.

In zdaj, tako oplemeniteni s sijajem danskega in grshkega uma, poskushajmo problem osvetliti she z lasno mislijo!

Ko je bila Jagoda stara dobrih pet let, jo je (bilo je ponochi) obiskal Marsovec Vili. Povedal ji je, da ji v resnici ni ime Jagoda, temvech Robida, vendar naj to ostane njuna majhna skrivnost. Jagoda se je s tem strinjala, potem pa je zaspala in pozabila na Vilijev nochni obisk (vsaj na tistem nivoju zavesti, ki ji obichajno rechemo budnost). A od takrat naprej se je vsakich, ko je bila slishala koga izgovoriti svoje ime, skoraj strahoma zdrznila, kot da bi globoko v sebi vedela, da nekaj ni chisto tako, kot bi moralo biti, in se popraskala po glavi.

Shtos pa je bil (tudi) v tem, da jo je Vili obiskoval she kar naprej. In vedno le ponochi, ko je Jagoda – ali Robida, che hochete – spala. Paradoks nastalega polozhaja seveda bode v ochi. Vsi vemo, kako pozabljivi smo za vse tisto, kar se nam zgodi v spanju, pa chetudi gre za tako pomembno zadevo, kot je obisk nekakshnega Marsovca. Seveda ne smemo pustiti vnemar niti vprashanja, kako se je Vili dokopal do omenjenih informacij in seveda – ali jim lahko verjamemo. Prostorska stiska nam na tem mestu dovoljuje le to, da vas glede marsovskega vprashanja napotim k branju razmeroma znamenite razprave patra Franknhelmshteinza z naslovom Dih razkrizhja (1813). Opisuje Napoleonovo bitko pri Waterlooju, na strani 513 (2. izdaja, Lds & Rode Verlag, 2002) pa se pomembno dotakne tudi pravkar zastavljenega vprashanja. Verjamem, da bo knjiga pomembno vechino preprichala o resnichnosti Vilijevih izjav. Zdaj pa nazaj k Jagodi.

Njeno praskanje po glavi je zaradi vsega omenjenega (zhal) postajalo vse pogostejshe. Opazila ga je njena mama, opazil ga je njen oche Jurij, celo machka Luiza se ji je zachela izogibati (pravijo, da machke zachutijo, che ima kdo stike z Marsovci in da tega ne odobravajo; vech o tem si preberite v J. J. Rousseau: Zakaj se uspeshen eksperiment vedno ponesrechi na enak nachin ali skrivnost kuharice, 9. zv., XIX. knj., 25. pogl.). Odpeljali so jo torej k druzhinskemu zdravniku, ki ji je predpisal baldrijanove kapljice. Ko te niso zalegle, so poskushali z mazilom proti srbechici, in ko tudi to ni pomagalo, je skrbni zdravnik poklical svojega kolega Tomazha F. Eliksirja, dr. med., ki je priporochil univerzitetno izobrazbo, zato so Jagodo – brzh ko je bilo to mogoche – vpisali na fakulteto, cheprav si je bila sama zhelela zhiveti v miru. A pritisk in zhelje okolice so bile vendarle dovoljshnje, da je popustila. In – glej ga, zlomka – nasvet T. F. Eliksirja, dr. med., je pomagal. Praskanje po glavi je opazno pojenjavalo in do konca shtudija je popolnoma izginilo. A (ja, uganili ste!) namesto praskanja po glavi se je zdaj – na videz tako nenadoma in nakljuchno kot nekoch nadloga z glavo – zachelo pojavljati postavljanje narekovajev. Vendar to Jagodine (zdaj zhe ostarele) mame, betezhnega ocheta, pred leti umrle stare mame in deda, sklerotichnih tet in stricev, otopelih bratov in sester, sluzhbenih znancev, prijateljev in prijateljic ni vech motilo. Ni pa tega prezrl njen bistroumni profesor kemije, dr. Lebensfrik, ki je v svoj dnevnik zapisal takole: »Kruh, namazan z marmelado, vedno pade na tla s tisto stranjo, ki je namazana z marmelado. Cena marmelade pa je premosorazmerna z debelino namazane marmelade.« (Lebensfrik: Izohorina nabuhlost, 1982). Menim, da prav prenikava profesorjeva misel zadane v samo jedro problema! Morda se je kdo med vami, dragi bralci, namrshchil, chesh: kaj pa imata marmelada in premosorazmerje z Jagodinimi narekovaji! Le she trenutek potrpite in vse bo jasno!

Kot gotovo vsi dobro vemo, marmelada izvira iz Egipta, premosorazmerje iz Mezopotamije, postavljanje narekovajev pa z Vicha. Jasno je, da so se Rimljani zhe leta 14 (nashega shtetja) ob postavljanju Emonskega zidu tega zelo dobro zavedali in zato so narochili Viliju (Mars), naj to zapishe v debelo knjigo z naslovom Napoleonova usoda. Napoleon se je moral njene vsebine nauchiti na pamet, she preden se je bil rodil, che se je hotel roditi. Vili je v Napoleonovo glavo posadil precej narekovajev (shlo je preprosto za to, da se z nekaterimi stvarmi, ki jih je bil moral zapisati v tisto knjigo, ni popolnoma strinjal), a ker je domneval, da s pritozhbo ne bo dosegel kaj prida, je storil edino, kar se mu je zdelo, da lahko stori – vanjo je postavil neverjetno veliko shtevilo narekovajev. Domneval je, da bo s tem vsaj delno omilil usodno moch Napoleonove usode. Ubogo Napoleonovo podzavest pa so narekovaji tako zmedli, da se je njegov she nerojeni um ukvarjal z njimi ves chas nosechnosti in ob tem porabil toliko kalorij, da je podhranjeni Bonaparte zrasel v majhnega, sitnega in bledichnega mozhiclja. A to je zhe druga zgodba in o njej morda vech kdaj drugich. Prva (zgodba) pa se nadaljuje tako, da je Napoleon ob ustanavljanju Ilirskih provinc pri enem od nochnih pohodov spoznal Nono R. (pozneje porocheno P.). Druzhila sta se natanko sedem nochi, kar je bilo dovolj, da je dobrih devet mesecev pozneje na svet privekala Babica R. (pozneje tudi P.). Ta se je preselila na Vich, kjer je zhivela do rojstva svojih dveh hchera in (edinega) sina, nakar so se preselili v zapushcheno hisho v blizhini Zmajskega mostu, kjer so zhiveli do leta 1895, ko se je bajta ob znamenitem ljubljanskem potresu podrla. Druzhina je ostala brez strehe nad glavo, she nerojena Jagoda pa bi skoraj ostala brez stare mame, ki jo je napadla mesec in pol trajajocha pljuchnica. (Da ne bo nikakrshne pomote: da, ena od R.-jinih hchera je pozneje postala Jagodina mama in po teoriji kvantne izobare se prav tu skriva Jagodinino pravo ime – ki se zachenja z R, natanko tako kot deklishki priimek njene stare mame).

Veliki vechini je zdaj gotovo zhe jasno, kako usodno je trikotnik Vich-Egipt-Mezopotamija vplival ne le na celoten tok evropske zgodovine, temvech tudi na usmerjenost tiste genske informacije, ki jo je globoko v sebi nosila nasha Jagoda, in na to struno je zabrenkal nich hudega slutechi T. F. Elisksir, dr. med., s svojo sugestijo o spremembi terapije. Sorodnost nashe Jagode z zloglasnim Napoleonom pa naj vas ne vznemirja prevech. Nekaj chasa se je nad njim navdusheval celo sam (takrat sicer she dokaj mladostno lahkoverni) Ludvik van Bethofn – cheprav se mu je, kot vemo, odpovedal, potem ko je mladi Bonapart zahrzal svojo krvavecho korachnico tudi v njegovi vasi (o resnichnem vzroku Ludvikove izgube sluha tudi kdaj drugich) in je bledichnost njegove hropeche sape zachutil na svojih plechih. A to je zhe devetnajsta zgodba ...

S prvo pa smo prispeli do konca in vas z njo, upam, preprichali o mochi zdrave pameti in o neovrgljivi neoporechnosti znanstvenih in zgodovinskih resnic. Pa lahko noch, dobro jutro ali dober dan, odvisno od tega pach, kateri letni chas vam je najbolj pri srcu.