Revija SRP 95/96

Ivo Antich

 

POSEBNA SORTA

 

 

Divji kostanj pred oknom, na dvorishchu, skoraj sredi mesta, to je pravzaprav razkoshje, je pomislil Kapitan malone vsakokrat, kadar se je zazrl v razcvetelo kroshnjo, ki je zakrivala razgled, da je bilo zgoraj videti le kos neba, spodaj pa del drvarnic. Zadnja zima je po vech letih spet enkrat prinesla precej snega, ki je moker in tezhak visel po drevju in ga, ker je ponochi primrznil, veliko polomil; med zhrtvami je bil tudi stari kostanj na dvorishchu. Njegovo deblo je takoj od tal raslo v rogovilo in na enem od obeh krakov je sneg sredi zime odlomil zajetno vejo, da je v temni skorji zazijala velika bela rana. Stanovalci blizhnje hishe so, ko so se zjutraj odpravljali v sluzhbe, zaskrbljeno pogledovali v to rano in trebushasti obchinski uradnik je s pomenljivim strokovnjashkim poudarkom menil, da se bo najbrzh zdaj célo drevo posushilo (le kaj naj bi ta kreten vedel o drevju, si je mislil Kapitan, ko je prislushkoval za svojim oknom). Trebuhar zaradi odlomljene veje ni mogel z avtom iz garazhe, zato se je, nejevoljno godrnjaje, v novih shkornjih napotil chez zasnezheno dvorishche v svoj brlog na obchini. Kapitan je skozi zaprto okno gledal za majhno, nerodno racajocho postavo in pri tem obchutil nekaj privoshchljivosti, chesh kar naj gre, shchurek pisarnishki, enkrat pesh do sluzhbe, ki je v zrachni chrti oddaljena kakshnih dvesto metrov. Che bi se on, Kapitan, z osebnim avtom, posebej prirejenim za takega invalida, vozil v blizhnjo sluzhbo, pach niti ne bi bilo chudno, ne pa da ta domishljavi trebuhar niti takrat noche malce razmigati svojih ritnih otishchancev, kadar bi to lahko storil chisto spotoma. Kapitan seveda nikoli ni imel avta in ga tudi nikoli ne bo imel; s svojo invalidsko pokojnino (ki mu jo je trebuhar nekako celo zavidal, saj je nedavno ob njegovi navzochnosti grobo revsnil, da je vse vech raznih socialnih podpirancev) ni smel pomisliti na nich, kar bi presegalo pravzaprav chisto golo prezhivetje. Invalid je bil zhe vech desetletij; kot mlad mornar na prekoceanki si je poshkodoval nogo (med viharjem mu je velik zaboj padel na levo stopalo), nakar se je poslovil od morja, opravljal najrazlichnejsha dela, najdlje je z znancem, ki je imel cirkularko, po hishah zhagal drva, dokler ni v gostilnishkem pretepu zaradi udarca skoraj oslepel na desno oko. Lastnik cirkularke mu je rekel, da s tako okvarjenim vidom ne more biti zanesljiv pri zhaganju; potem je bil nekaj chasa hishnik na neki osnovni sholi, ker pa je vse bolj segal po kozarcu, so se ga kmalu navelichali. Po lochitvi od zhene, s katero je odshel tudi sin, je bil chisto na tleh, zachenjal je zhe pravo klosharijo, k sebi ga je vzela ena od snazhilk na sholi, kjer je bil prej hishnik, chudna zhenska z nekaj romske krvi, doma iz neke zakotne luknje ob Kolpi, imela je hrapav, skoraj moshki glas, kadila je »kot Turek«, pila in se cele nochi divje prepirala s Kapitanom; tudi njo so na sholi vse tezhe gledali, gotovo bi jo pognali, che je ne bi prej pljuchni rak spravil pod rusho. S pomochjo zdravnika, nekdanjega partizana, ki se je zelo zavzel zanj, je prishel do invalidske pokojnine; ostal je v snazhilkinem stanovanju (majhna soba, she manjsha kuhinja, souporaba stranishcha na drugem koncu hodnika v stari podgrajski hishi) in poslej ob toplih dnevih najvech posedal na klopi pred drvarnico, prebiral chasopis, krmil golobe, nasekal drva zase in tudi za kakshno drugo stranko v hishi, pil pa je vse manj. Na sebi je imel temnomodro mornarsko chepico in suknjich enake barve, vlekel je pipo, kratko prirezana bela brada je she prispevala k videzu starega »morskega volka« in tako ga je nekdo krstil za Kapitana (vchasih ga je kakshen otrok tudi podrazhil, da je »gusar«). Narochen je bil na dnevnik, ki ga je zmeraj bral pochasi in natanchno, z ochali, za katerimi so bile njegove ochi videti povechane, chudno zmalichene, bolshchave kot ribje; vechkrat je z nekakshnim obzhalovanjem omenil, koliko znanja in vednosti je zbrano v chasopisu, ki gre zhe naslednji dan na stranishche in v smeti, chasnikarji pa z unichenim zdravjem umirajo v najboljshih letih. Knjig je imel malo: zgodbe svetega pisma, molitvenik, prastaro osnovnosholsko chitanko, prvi zvezek leksikona v nemshki gotici, shtiri romane Karla Maya, prirochnik za gospodinje (ta je bila najbolj zdelana, tako rekoch polrazpadla), nekaj letnikov kmechke pratike in Cankarjeve »Podobe iz sanj«. Dechku iz sosednje hishe, desetletnemu pozhiralcu knjig z ochalci, ki je pri njem odkril Karla Maya, je zaupal, da je imel vchasih she vech del tega pisatelja, pa mu jih mulci, katerim jih je bil posojal, velikokrat niso vrachali, in da ga na Cankarjeve »Podobe« vezhe prav poseben spomin. Dechka ta knjiga ni prav nich pritegnila, za vselej pa si je zapomnil tisto, kar mu je Kapitan povedal v zvezi z njo. Bilo je med vojno v majhnem podezhelskem kraju, nekaj med vasjo in trgom, od shole do cerkve in pokopalishcha zraven nje je stala vrsta divjih kostanjev, spomladi so razkoshno zacveteli z belimi stozhci, le prvi na desni strani od zheleznih pokopalishchnih vrat je imel rdeche cvetove. Kapitan, takrat dechek, je sedel z uchiteljem, ki je bil suhljat dvajsetletnik z dolgimi, nazaj pochesanimi plavimi lasmi in nebesno modrimi ochmi, na kamnih pod enim od kostanjev, beli stozhci so opojno dishali v sonchen majski dan, uchitelj je iz aktovke potegnil knjigo in jo dal dechku, rekoch, da mu jo podarja, ker od vseh njegovih uchencev najraje bere. Rekel je she, da je to knjiga najvechjega slovenskega pisatelja, zbirka kratkih zgodb z naslovom »Podobe iz sanj«, da se mu zgodbe zdaj najbrzh ne bodo zdele zanimive, ko pa bo vechji, jih bo bolje razumel in bo videl, da so resnichno charobne. Odprl je knjigo in mu pokazal naslov ene od zgodb: »Kostanj posebne sorte«. Nato je kazalec usmeril proti vhodu na pokopalishche in rekel, da je tudi tisti rdechi kostanj nekaj posebnega, kot so posebna sorta ljudi »ta rdechi«, ki v hostah vodijo boj proti okupatorju: malo jih je, a bodo vseeno zmagali, ker njihov boj je pravichen, po zmagi pa bodo zacheli graditi nov svet enakosti in bratstva. Pri tem so mu modre ochi chudno zazharele in Kapitana, takrat dechka, je obshlo spoznanje, da se uchitelj poslavlja od njega: odshel bo v hosto, med »ta rdeche«, knjiga mu bo najbrzh pri tem odvech (kasneje, kot odrasel, je Kapitan vechkrat pomislil, da za partizana gotovo ne bi bilo priporochljivo, da s sabo prenasha »sanjashko« pisanje). Kapitan se je spominjal, da ga je tedaj nekaj stisnilo v grlu, saj ga je preblisnila tudi misel, da uchitelja, ki je prav njemu v celem kraju namenil to lepo darilo, nikoli vech ne bo videl, saj vojne najbrzh ne bo prezhivel; ta slutnja se je uresnichila na pol. Kapitanov oche je govoril, da so partizani brezbozhni banditi, sovjetski plachanci, strup, ki ima namen sesti narodu za vrat, ko bodo velike sile premagale okupatorja; mezhnarja, ki je bil ochetov bratranec, so nashli z razbito lobanjo za pokopalishkim zidom in ljudje so govorili, da so ga potolkli »ta rdechi«. Kapitan, takrat dechek, se je resnichno zgrozil: »ta rdechi« bodo enega za drugim pobili vse, ki ne bodo navdusheni nad njimi. Jeseni plavolasega uchitelja ni bilo vech, naslednje leto spomladi pa je Kapitan po nakljuchju slishal pogovor dveh kmetic, ki ga nista videli, in tako zvedel, da v skednju ene od njiju skrivajo nekega ranjenega hostarja. Chutil je kot svojo dolzhnost, da to pove ochetu; ko se je chez nekaj dni igral pri potoku na robu gozda, je nenadoma opazil skupino moshkih, ki so prihajali iz vasi in se napotili proti pokopalishchu: v soncu so se svetile cevi pushk in zmrsheni rumeni lasje edinega, ki je bil razoglav. Takoj je spoznal uchitelja, tudi zato, ker je zhe od ocheta slishal, kdo je bandit, ki so ga bili odkrili v tistem skednju (gospodarjeva hchi in uchitelj sta se imela rada). Brzh se je skril za grmovje in opazoval dogajanje, ki se je zaradi oddaljenosti zdelo kot nekakshna igra, da – kot podoba iz sanj – se je domislil. Uchitelj je imel roke zvezane na hrbtu, pobeshal je glavo in stopal z negotovimi koraki, okoli vratu mu je visel karton, na katerem je bilo nekaj napisano, a Kapitan napisa ni mogel razbrati. Skupina je prishla do vhoda na pokopalishche in se ustavila pod rdechim kostanjem; nato so »ta beli« ujetnika sunili, da se je opotekel iz sence proti zidu, ki je obdajal pokopalishche, izgubil ravnotezhje in padel na kolena. Od zadaj mu je pristopil vojak in mu prislonil cev pushke na tilnik, vendar ni sprozhil, ampak je kar stal in chakal, uchitelj je nepremichno klechal, ostali vojaki pa so se malomarno prestopali naokrog, kadili in se glasno norchevali iz ujetnika, eden se je celo obrnil tesno k drevesu, se razkorachil in odtochil. Ko je naposled pochilo, se je Kapitan v svojem skrivalishchu zdrznil, kot da bi bil strel neprichakovan; videl je, kako se je uchitelj z glavo nasadil v zemljo in obstal v tem chudnem polozhaju, dokler ga eden od vojakov ni z brco pod rebra prevalil na hrbet. Shele precej chasa po odhodu vojakov je Kapitan nehal drgetati v svojem skrivalishchu in cheprav mu je od razburjenja kar shumelo v ushesih, je vseeno obchutil gluho tishino, ki je obvisela nad vso pokrajino; nobenega pticha ni bilo slishati, zdelo se je, da celo veter ne poshumeva vech v kroshnjah cvetochih kostanjev. Kapitana je premagala radovednost, naredil je shirok ovinek in se od zadaj priblizhal pokopalishchnemu zidu, zavil okrog vogala in pochasi stopil do mrtveca, od katerega je v tistem hipu odskochila potepushka chrna machka. Glava ubitega uchitelja je lezhala v chudno izkrivljenem polozhaju, kot bi bila odrezana od okrvavljenega vratu; obraz je bil bled in nekako tuj, da ga je dechek komaj prepoznal; levo oko je strmelo v nebo, desno je bilo zaprto, zabuhlo, pochrnelo. Na kartonu na prsih je bilo nakracano s chrnilom in chopichem: JAZ SEM RDECHI PES. Po toliko letih spet shumi pomlad v divjih kostanjih, tako v tistih v Kapitanovem rojstnem kraju kot v teh, ki jih ni malo po Ljubljani, in tudi v tem, ki je ochitno premagal zimske rane in se spet prav velichastno razcvetel pred njegovim oknom na dvorishchu. Sanje so ga pretresle: videl je vhod na pokopalishche, starinska zhelezna vrata, pred zidom na levi strani kostanj z belimi, na desni kostanj z rdechimi cvetovi, vmes ustreljeni uchitelj, lezhech na poti, ki vodi skozi vhod (v resnici ni lezhal na tem mestu, ampak bolj ob strani, na desni); sklonil se je k lezhechemu in opazil, da gleda in se smehlja kot zhiv, da premika roko, da bi mu rad nekaj povedal, in Kapitan je razumel, da mu hoche rechi, naj ga odstrani s poti. Kapitana je stiskalo v grlu, dushilo ga je, hotel je uchitelja potolazhiti, da ni nikomur v napoto, a iz sebe ni spravil besede, tudi premakniti se ni mogel. Zbudil se je, v sobi je bilo kljub zagrnjeni zavesi zhe svetlo, zaspal je bil v pozno jutro; ker je bilo ponochi she hladno, je imel zaprti obe okni, notranje in zunanje, zrak pa je bil zatohel. Sedel je na rob postelje, si z roko podrgnil oznojeni obraz, vstal in naglo odprl okno. Kroshnja kostanja se je dvigala k jasnemu nebu kot belo-zeleni ognjemet, noben list se ni premaknil, nikjer ni bilo slishati ne pticha ne chloveka (odrasli so se zhe porazgubili po sluzhbah, otroci po sholah). Shele chez chas se je od nekod iz goste kroshnje zaslishalo shibko mijavkanje; Kapitan je odshepal iz stanovanja, iz prvega nadstropja pohitel na dvorishche in iz drvarnice vzel lestev. Prislonil jo je h kostanju in se povzpel v kroshnjo; prislushkoval je, razmikal listje in lezel vse vishe, kajti ugotovil je, da mijavkanje prihaja iz ptichje hishice, ki jo je bil sam postavil. Mlad chrn machek je chepel v njej kot v kletki, saj je bila na gosto ovita z zhico. To sta storila trebuharjeva mulca, je pomislil Kapitan; zmeraj sta mu nagajala. Obshel ga je bes, zachel se je tresti, v prsih je zachutil ostro bolechino, pohabljena noga je izgubila oporo, zagrabil je v prazno. Prvi ga je nashel dechek z ochalci iz sosednje hishe; odpadel mu je pouk, prishel je po Karla Maya. Kapitan je lezhal pod kostanjem, na hrbtu, desno oko je imel zaprto, levo je strmelo v cvetoche drevo.

 

(1998)