Gabriella Musetti
POSHEVEN OSTAJA CHAS
neki zasebni zgodbi
ki pa ni chisto zasebna
posheven ostaja chas
drobna luska med prsti
pametna leta
obvisijo med besedami
prevladujejo zmerno upognjena
vsak dan izzove svoj kako in kdaj
zvecher veter poneha
*
1
kje tichi najina strast
izbira pozhelenje
obchutek preden se odpreva stvarem
vrochina dneva nad nama
val, ki trepeche pod pechinami
mesec, ki navpichno zhari
dusha sveta na dnu najinih ochi
2
minevajo dnevi minevajo
kakor sipka mivka med prsti
poniknejo v tla
v brezlichne kupe
kot mravljinchja gnezda
kradoma prikorakajo med zrnjem
(na tleh) skritim med suhim listjem
oglodanimi vejami, trhlo suhljadjo
in kakshen bel in bolj konichast kamen
tam, kjer usahli zlati koren valovi
v togem ritmu z vetrom
3
che rechem ljubezen ljubezen rechem che
pomislim na tvoje roke
na komaj zachrtane kotichke ust
kjer nich, se zdi ne budi navdushenja
ampak potem, ko zashvigajo ochi
se povrnem h gibanju
in chutim in ne chutim
odresheno stran – ono predrzno –
ki vsako napetost spremeni v smeh.
4
iz razmrshene klobke ne privre vedno
ena sama beseda
kot takrat
ko sedé ob ograji
se dvigne veter
in ostro zazhvizhga brezobzirno
med zheleznimi palicami
5
spomni se name
ko se oddaljish
ko drugi dnevi te med
rokami tezhijo
spomni se, da sem – tudi jaz –
le malce bolj ob strani
che capljam za tabo
6
ko sem te danes zjutraj pogledala
svetloba tvojih ochi
sivina las
sta napolnili sobo
celo med dnevom
zavidam barvam
sprashujem se, kdaj bo spet nov dan
ne da bi chakala odgovor, se vrnem v posteljo
zaprem zhaluzije
in zaspim
7
zakaj si tako zaprt – vchasih –
ne opraska te senca
tanka ost
kot skala zaprta vsaki sapi
s svojo bolechino notri
zadrzhujesh vsak gib vsako besedo
nepristopen
8
ko se sprostish
se zdi kot darilo
nehotena kretnja
in v hipu popusti napetost
ki vedno presenecha – tebe prvega
9
odkrivati polagoma
zhe znane stvari videti jih dejansko
besedne odtenke drobne
detajle, ki jih najbolj pozorno
oko zgreshi
pa vendar odmevajo notri
neshtetokrat primerjani
z drugimi enakimi
10
od tebe od mene
kaj ostane
od odsotnega chasa
od tvojih tezhkih rok
od nenasitnih misli
in slednjich od vsega
razvezanega zlomljenega
mar nich ne ostane?
11
koliko let sva zhe skupaj
in vendar, che si dalech
te pogresham
ne vem, kaj naj rechem
je kot da bi lebdela
v zraku
nad nekim zidom
12
mashchevanja teles so strashna
ob pochasnem drobljenju chasa
ni toliko starajoche se telo
ki krichi od ogorchenja
kolikor je ugasli pogled
ki izrisuje zgubo
vsake obzirnosti
13
zdaj najpogosteje molchiva
ampak pozorno sledim korakom
na stopnicah najdem tvojo pipo
v kopalnici uzrem na stolu
she vedno razgrnjen chasopis
in vem, da si v sosedni
sobi
14
prava igra je biti skupaj
drug drugega najti chakati kot nova
zhe znana obchutja pa vendar
nekoliko drugachna
to je igra v poshevnem
ogledalu, ki se splacha
podoba, ki jo kazhe primerjati
she pred uchinkom
15
tebi, ki si z mano zhe
nekaj let in zamenjujeva nochi
in dneve v poznanih krajih
podaljshujesh svoj dih
ko kadar veter pritiska
iz zadrzhanih gibov vidim opazim
medlo krozhenje chasa obrachanje
16
moj drugje je tu
iz ograj tega stopnishcha
napol odprta okna
cesta
posejana s parkiranimi avtomobili
tja do vrtnih vrat, kjer Zenia zalaja
ko se nenadoma prikazhe izza zidu
17
nich nam ni dano dokonchno
– zhe storjeno – dorecheno – poslushano –
vselej se ponovi skrajna negotovost
– doklej? –
in vzdigne se proshnja:
naj se ponavlja neshtetokrat
da se nam bo o tem she sanjalo
18
ni mogoche nadzorovati vsega
lochiti resnichnost in sanjarije
strahove dati pod kljuch
odpreti dusho le gotovostim
gledati na zhivljenje brez trepeta:
najbolj spokojna najbolj neshkodljiva
oblika skriva tanchico sence
ki jo je treba doumeti
19
kje je preteklost?
ne tista iz osebne zgodbe
ki mogoche ni kdove kako zanimiva
misel je skochila iz chlanka
bezhno prebranega ob dimu cigarete
zgodaj popoldne konec pomladi
dom je tih
moj sin je pravkar shel ven s psom
odprto okno razkadi
vonj po dimu
Penelopa zmajuje z glavo
20
ostane notranja potreba
med stvarnim obrachanjem stvari
zhivljenje je vsestransko tveganje
sicer nas ne izpolnjuje vech
prazno nebo
niti skrajna napetost
ne odzhene zdrobljenosti vracha se
kot poraz iluzije
21
od tisoch naslutenih stanj
od presenechenj in nezhnosti
komaj izgovorjenih chisto pritlehnih
na balkonu proti vecheru – z vrta
se previdno prikazhe kos
s stisnjenimi krili
morda zoblje chrva
ampak pochasi
pochepne se strese
naenkrat odleti v zrak
in pusti prazno gredo –
z ochmi spremljamo njegov
tu pa tam opotekavi polet
med hishami
O AVTORICI
Gabriella Musetti, italijanska pesnica, pripovednica, esejistka, kriticharka, urednica in kulturna delavka, se je rodila v Genovi leta 1948. Diplomirala je iz filozofije na tamkajshnji Filozofski fakulteti. Zhe vech kot desetletje zhivi z druzhino v Trstu, kjer je do upokojitve pouchevala, zdaj pa se ukvarja predvsem z literaturo, zalozhnishtvom in organizacijo pesnishkih srechanj. Poleg nekaj proznih del je izdala shtiri pesnishke zbirke: E poi, sono una donna (Navsezadnje sem zhenska), 1992; Mie care (Moje drage), 2001; Obliquo resta il tempo (Posheven ostaja chas), 2005, in A chi di dovere (Komu po dolzhnosti), 2007; za slednjo je prejela nagrado Senigallia Spiaggia di Velluto za leto 2007. V tisku ima peto pesnishko zbirko in knjigo chrtic. Je glavna urednica trzhashke literarne revije L'almanacco del Ramo d'Oro, ki je zelo odprta tudi za slovenske knjizhevnike. Zhe vech let je z zalozhnikom Cenetiempom (Il Ramo d'Oro) glavna organizatorka mednarodnega vechdnevnega srechanja pesnikov, pisateljev, umetnikov in zalozhnikov Residenze Estive (Poletna bivanja), ki je prerastel v festival. Zhe vsaj pet let se ga udelezhujejo tudi slovenski literati. Tako lani kot letos so obiskali in si ogledali v Tomaju Kosovelovo domachijo, kjer so brali njegove in svoje pesmi; za navrh pa so se letos 29. junija, zadnji dan pred odhodom, predstavili tudi slovenskemu obchinstvu z vechjim vechernim recitalom v Kosovelovem domu v Sezhani, kjer so nastopili skupaj z domachimi pesniki.
Prevedene pesmi so iz zbirke Obliquo resta il tempo (Posheven ostaja chas), ki je izshla pri zalozhbi LietoColle v Faloppiu – Como 2005.
Prevod iz italijanshchine in opomba Jolka Milich
Glej tudi: Gabriella Musetti, Moji cilji, Revija SRP, 45/46