Revija SRP 95/96

Gabriella Musetti

 

POSHEVEN OSTAJA CHAS 

 

neki zasebni zgodbi

ki pa ni chisto zasebna

 

 

 

posheven ostaja chas

drobna luska med prsti

pametna leta

obvisijo med besedami

prevladujejo zmerno upognjena

vsak dan izzove svoj kako in kdaj

zvecher veter poneha

 

*

 

1

 

kje tichi najina strast

izbira       pozhelenje

obchutek preden se odpreva stvarem

vrochina dneva nad nama

val, ki trepeche pod pechinami

mesec, ki navpichno zhari

dusha sveta na dnu najinih ochi

 

2

 

minevajo dnevi minevajo

kakor sipka mivka med prsti

poniknejo v tla

v brezlichne kupe

kot mravljinchja gnezda 

kradoma prikorakajo med zrnjem

(na tleh) skritim med suhim listjem

oglodanimi vejami, trhlo suhljadjo

in kakshen bel in bolj konichast kamen

tam, kjer usahli zlati koren valovi

v togem ritmu z vetrom

 

3

 

che rechem ljubezen ljubezen rechem che

pomislim na tvoje roke

na komaj zachrtane       kotichke ust   

kjer nich, se zdi ne budi navdushenja 

ampak potem, ko zashvigajo ochi

se povrnem h gibanju

in chutim in ne chutim

odresheno stran       – ono predrzno –

ki vsako napetost spremeni v smeh.

 

4

 

iz  razmrshene klobke   ne privre vedno

ena sama beseda

kot takrat

ko sedé ob ograji

se dvigne veter

in ostro zazhvizhga       brezobzirno

med zheleznimi palicami

 

5

 

spomni se name

ko se oddaljish

ko drugi dnevi te med

rokami tezhijo

spomni se, da sem – tudi jaz –

le malce bolj ob strani

che capljam za tabo

 

6

 

ko sem te danes zjutraj pogledala

svetloba tvojih ochi

sivina las

sta napolnili sobo

celo med dnevom

zavidam barvam

sprashujem se, kdaj bo spet nov dan

ne da bi chakala odgovor, se vrnem v posteljo

zaprem zhaluzije

in zaspim

 

7

 

zakaj si tako zaprt – vchasih –

ne opraska te senca

tanka ost

kot skala zaprta vsaki sapi

s svojo bolechino notri

zadrzhujesh vsak gib       vsako besedo

nepristopen

 

8

 

ko se sprostish

se zdi kot darilo

nehotena kretnja

in v hipu popusti napetost

ki vedno presenecha – tebe prvega

 

9

 

odkrivati polagoma

zhe znane stvari       videti jih dejansko

besedne odtenke       drobne

detajle, ki jih najbolj pozorno

oko zgreshi

pa vendar odmevajo notri

neshtetokrat primerjani

z drugimi enakimi

 

10

 

od tebe od mene

kaj ostane

od odsotnega chasa

od tvojih tezhkih rok

od nenasitnih misli

in slednjich od vsega

razvezanega zlomljenega

mar nich ne ostane?

 

 

 

 

11

 

koliko let sva zhe skupaj

in vendar, che si dalech

te pogresham

ne vem, kaj naj rechem

je kot da bi lebdela

v zraku

nad nekim zidom

 

12

 

mashchevanja teles so strashna

ob pochasnem drobljenju chasa

ni toliko starajoche se telo

ki krichi od ogorchenja

kolikor je ugasli pogled

ki izrisuje zgubo

vsake obzirnosti

 

13

 

zdaj najpogosteje molchiva

ampak pozorno sledim korakom

na stopnicah       najdem tvojo pipo

v kopalnici       uzrem na stolu

she vedno razgrnjen chasopis

in vem, da si v sosedni

sobi

 

14

 

prava igra je biti skupaj

drug drugega najti       chakati kot nova

zhe znana obchutja pa vendar

nekoliko drugachna

to je igra v poshevnem

ogledalu, ki se splacha

podoba, ki jo kazhe primerjati

she pred uchinkom

 

15

 

tebi, ki si z mano zhe

nekaj let in zamenjujeva nochi

in dneve v poznanih krajih

podaljshujesh svoj dih

ko kadar veter pritiska

iz zadrzhanih gibov vidim       opazim 

medlo krozhenje chasa       obrachanje

 

16

 

moj drugje je tu

iz ograj tega stopnishcha

napol odprta okna

cesta

posejana s parkiranimi avtomobili

tja do vrtnih vrat, kjer Zenia zalaja

ko se nenadoma prikazhe izza zidu

 

17

 

nich nam ni dano dokonchno

– zhe storjeno – dorecheno – poslushano –

vselej se ponovi skrajna negotovost

– doklej? –

in vzdigne se proshnja:

naj se ponavlja neshtetokrat

da se nam bo o tem she sanjalo

 

18

 

ni mogoche nadzorovati vsega

lochiti resnichnost in sanjarije

strahove dati pod kljuch

odpreti dusho le gotovostim

gledati na zhivljenje brez trepeta:

najbolj spokojna najbolj neshkodljiva

oblika skriva tanchico sence

ki jo je treba doumeti

 

19

 

kje je preteklost?

ne tista iz osebne zgodbe

ki mogoche ni kdove kako zanimiva

misel je skochila iz chlanka

bezhno prebranega ob dimu cigarete

zgodaj popoldne konec pomladi

dom je tih

moj sin je pravkar shel ven s psom

odprto okno razkadi

vonj po dimu

Penelopa zmajuje z glavo

 

20

 

ostane notranja potreba

med stvarnim obrachanjem stvari

zhivljenje je vsestransko tveganje

sicer nas ne izpolnjuje vech

prazno nebo

niti skrajna napetost

ne odzhene zdrobljenosti       vracha se

kot poraz iluzije

 

21

 

od tisoch naslutenih stanj 

od presenechenj in nezhnosti

komaj izgovorjenih       chisto pritlehnih

na balkonu proti vecheru – z vrta

se previdno prikazhe kos

s stisnjenimi krili

morda zoblje chrva

ampak pochasi

pochepne se strese

naenkrat odleti v zrak

in pusti prazno gredo –

z ochmi spremljamo njegov

tu pa tam opotekavi polet

med hishami

 

 

 

O AVTORICI

 

Gabriella Musetti, italijanska pesnica, pripovednica, esejistka, kriticharka, urednica in kulturna delavka, se je rodila v Genovi leta 1948. Diplomirala je iz filozofije na tamkajshnji Filozofski fakulteti. Zhe vech kot desetletje zhivi z druzhino v Trstu, kjer je do upokojitve pouchevala, zdaj pa se ukvarja predvsem z literaturo, zalozhnishtvom in organizacijo pesnishkih srechanj. Poleg nekaj proznih del je izdala shtiri pesnishke zbirke: E poi, sono una donna (Navsezadnje sem zhenska), 1992; Mie care (Moje drage), 2001; Obliquo resta il tempo (Posheven ostaja chas), 2005, in A chi di dovere (Komu po dolzhnosti), 2007; za slednjo je prejela nagrado Senigallia Spiaggia di Velluto za leto 2007. V tisku ima peto pesnishko zbirko in knjigo chrtic. Je glavna urednica trzhashke literarne revije L'almanacco del Ramo d'Oro, ki je zelo odprta tudi za slovenske  knjizhevnike. Zhe vech let je z zalozhnikom Cenetiempom (Il Ramo d'Oro) glavna organizatorka mednarodnega vechdnevnega srechanja pesnikov, pisateljev, umetnikov in zalozhnikov Residenze Estive (Poletna bivanja), ki je prerastel v festival. Zhe vsaj pet let se ga udelezhujejo tudi slovenski literati. Tako lani kot letos so obiskali in si ogledali v Tomaju Kosovelovo domachijo, kjer so brali njegove in svoje pesmi; za navrh pa so se letos 29. junija, zadnji dan pred odhodom, predstavili tudi slovenskemu obchinstvu z vechjim vechernim recitalom v Kosovelovem domu v Sezhani, kjer so nastopili skupaj z domachimi pesniki.

Prevedene pesmi so iz zbirke Obliquo resta il tempo (Posheven ostaja chas), ki je izshla pri zalozhbi LietoColle v Faloppiu – Como 2005.

 

 

Prevod iz italijanshchine in opomba Jolka Milich

 

 

 

 

Glej tudi: Gabriella Musetti, Moji cilji, Revija SRP, 45/46