David Bandelj
TRENUTKI ZA SPOMIN
NOCH V PRESTOLNICI
Zaoram v
gomilo
spominov
med nochjo
v sredishchu
Ljubljane
okusham bandidos
ki
dishi
po
minevanju
ti
si
zraven
moja sodobnost
in jazz
iz bara
nama poje
uspavanko
sama
sva
med
mnozhico
kjer je
vsak chlovek
stoletje
in
govori
o
skrivnosti
bivanja
plachava
vstaneva
greva
spomin
se opoteka
za nama
PRED OKNOM
Polni
dvomov
gledamo
luno
nad
ljubljanskim
gradom
in
strah
razjeda
nashe oglodano
chrevesje
prazne
ulice
oznanjajo
razpad
nashe
vrste
ko
vljudno
prosimo
da bi nas
kdo razumel
nihche
tega
ne
slishi
nasha
umirjenost
sika
kot zhejna kacha
oziram
se
skozi okno
kjer pochasi
odtavajo
she zadnje
klice
nochi
umetni
veter se
prikraja
med bloki
in mi svezhi
obraz
kar ostaja
je
le
spomin
pred katerim
je
beg
zaman
TRENUTKI ZA SPOMIN
Matjazhu
So dnevi
ko
bi
najraje
gledal
norost
padanja
suhega
jesenskega listja
in obnemel
ob
njegovem zvoku
ki spominja
na
shkrtanje
pohojenega stekla
so nochi
ko
bi
najraje
poslushal
orglanje
vetra
med pishchali
posushenih
dreves
ostankov
nashe
staromodne
brezbrizhnosti
so trenutki
ko
bi
rad
le
bival
in
pred
tishino
vechnosti
obujal
nedorechenost
samote
so dnevi in nochi
in trenutki
ko
smo
in nam
je to dovolj
skoraj
prevech
pred
ovekovecheno
skrivnostjo
stvarstva
zaznamovano
z bivanjem
ki mineva
a ostane
ostane
ZADNJA
Prekorachiti zadnjo
mejo
svoboda bivanja
odvracha nas le svet
odmreti mu che
zhelish dosechi
vechnost