Revija SRP 95/96

David Bandelj

 

TRENUTKI ZA SPOMIN

 

 

NOCH V PRESTOLNICI

 

Zaoram v

         gomilo

      spominov

 

  med nochjo

         v sredishchu

       Ljubljane

 

okusham bandidos

          ki

              dishi

          po

     minevanju

 

ti

  si

     zraven

 

moja sodobnost

 

in jazz

   iz bara

 

    nama poje

   uspavanko

 

sama

        sva

med

       mnozhico

kjer je

 

    vsak chlovek

 

            stoletje

      in

         govori

o

    skrivnosti

      bivanja

 

plachava

   vstaneva

       greva

 

spomin

      se opoteka

 

     za nama

 

 

 

 

PRED OKNOM

 

Polni

         dvomov

 

gledamo

            luno

nad

   ljubljanskim

gradom

 

   in

 

strah

          razjeda

 

nashe oglodano

        chrevesje

 

prazne

        ulice

 

oznanjajo

 

razpad

          nashe

                 vrste

 

ko

   vljudno

            prosimo

da bi nas

   kdo razumel

 

nihche

tega

ne

       slishi

 

nasha

    umirjenost

 

sika

   kot zhejna kacha

 

oziram

     se

skozi okno

 

kjer pochasi

 

odtavajo

  she zadnje

klice

        nochi

 

umetni

veter se

prikraja

    med bloki

 

in mi svezhi

obraz

 

  kar ostaja

 

je

   le

spomin

 

pred katerim

   je

      beg

 

zaman

 

 

 

 

TRENUTKI ZA SPOMIN

 

      Matjazhu

 

So dnevi

 

  ko

     bi

        najraje

 

gledal

          norost

 

padanja

           suhega

      jesenskega listja

 

in obnemel

             ob

      njegovem zvoku

             ki spominja

                 na

shkrtanje

          pohojenega stekla

 

 

so nochi

     ko

      bi

        najraje

 

poslushal

           orglanje

         vetra

 

   med pishchali

         posushenih

        dreves

 

ostankov

           nashe

 

staromodne

         brezbrizhnosti

 

 

so trenutki

      ko

       bi

        rad

           le

       bival

 

    in

  pred

 

        tishino

        vechnosti

 

obujal

nedorechenost

 

    samote

 

 

so dnevi in nochi

  in trenutki

 

ko

    smo

 

in nam

      je to dovolj

 

skoraj

        prevech

 

pred

ovekovecheno

           skrivnostjo

        stvarstva

 

zaznamovano

 

       z bivanjem

 

ki mineva

 

a ostane

 

        ostane

 

 

 

 

ZADNJA

 

Prekorachiti zadnjo

    mejo

 

svoboda bivanja

 

odvracha nas le svet

 

odmreti mu che

  zhelish dosechi

 

         vechnost