Revija SRP 95/96

Damir Globochnik

 

BALKANSKA VOJNA V KARIKATURAH IN PESMIH

 

Balkan je od konca 19. stoletja veljal za interesno podrochje vechine evropskih velesil. Junija 1908 je Carigrad pretresla mladoturshka revolucija, oktobra istega leta je Avstro-Ogrska razglasila aneksijo Bosne in Hercegovine. Avstro-Ogrska je z aneksijo krshila dolochbe berlinskega kongresa, ki ji je leta 1878 podelil mandat za achasno okupacijo BiH. Sprozhila se je »bosenska kriza«. Rusija in Anglija sta zahtevali konferenco velesil. Mladoturki so organizirali bojkot avstrijskega blaga in prisilili Avstro-Ogrsko k pogajanjem. Italija je zahtevala teritorialno kompenzacijo ob Sochi in na Tirolskem ter se zachela pripravljati na vojno. Bolgarski knez je tik pred udejanjenjem aneksije razglasil neodvisno bolgarsko cesarstvo. Z aneksijo je bila najhuje prizadeta kraljevina Srbija, ki je upala, da je avstrijska okupacija zachasna in ji bo BiH prej ali slej pripadla. Avstro-Ogrska si je prizadevala Srbiji preprechiti izhod na Jadransko morje in omejiti vpliv na balkansko politiko, podpirala je dinastichne boje med Srbijo in Chrno goro in v letih 1906 do 1911 vodila carinsko vojno oziroma gospodarsko blokado proti Srbiji. Grozilo je, da se eventualna vojna med Srbijo in Avstro-Ogrsko spremeni v evropski spopad, vendar je morala Srbija na pritisk velesil popustiti. »Aneksijska kriza« je trajala do marca 1909. Slovenci so aneksijo BiH sprejeli z navdushenjem.

Bolgarija, Chrna gora in Srbija so imele kot skupen cilj in sovrazhnika Turchijo, zato so poskushale najti pot do slozhnega delovanja. Najvech zaslug za zvezo balkanskih drzhav je imela Rusija. Marca 1912 je bila podpisana pogodba med Srbijo in Bolgarijo, ki sta si obljubili pomoch, che bi tuja sila poskushala zasesti del turshkega ozemlja na Balkanu. Tajni dodatek k pogodbi je dolochal skupen nastop zoper otomansko cesarstvo in razdelitev njegovega ozemlja. Razsodnik v morebitnih sporih naj bi bil ruski car. Konec maja se je zvezi pridruzhila Grchija, naslednji mesec Chrna gora. Balkanska zveza si je za vodilo izbrala geslo »Balkan balkanskim narodom«.

Evropske velesile so vojno poskusile preprechiti, zato so od Visoke porte (vlada turshkih sultanov v Carigradu) zahtevale avtonomno civilno administracijo v makedonskih in albanskih provincah ter balkanske drzhave zachele svariti pred prenagljenostjo. Avstro-Ogrska in Rusija sta sporochili, da velesile obsojajo vsako vojno in da ne bodo dovolile ozemeljskih sprememb na Balkanu. Svarilo je prishlo prepozno. Konec septembra 1912 so balkanske zaveznice in Turchija izvedle mobilizacijo. Osmega oktobra je Chrna gora, najmanjsha slovanska drzhava na balkanskem polotoku, stopila v vojno s Turchijo. Druge zaveznice niso zhelele zaostajati. Ker jih obljube Visoke porte o reformah niso zadovoljile, so se deset dni pozneje pridruzhile Chrni gori v boju proti »bolniku« ob Bosporju, ki so ga nedavno nacheli tudi nemiri v Albaniji in poraz v vojni z Italijo za Tripolis v letih 1911–1912.

Balkan kot zloglasno evropsko skladishche smodnika se je znova vnel leta 1912. Spopadi na Balkanu (t. i. prva balkanska vojna) so pozornost evropske javnosti usmerili proti vzhodu. Z osmanskim cesarstvom so se vojskovale balkanske krshchanske drzhave, Turki pa so bili v slovenskih ocheh tradicionalni sovrazhniki, zato je bil na Slovenskem boj balkanskih bratov proti turshkemu polmesecu sprejet z naklonjenostjo. Okrepila se je zavest o povezanosti slovenske narodne usode z usodo Srbije, Chrne gore in Bolgarije.

Slovenci so se zavedli, da niso – che prisluhnemo besedam Ivana Cankarja na znamenitem predavanju 12. aprila 1913 v ljubljanskem Mestnem domu – samo Slovenci, she manj pa samo Avstrijci, »temvech da smo ud velike druzhine, ki stanuje od Julijskih Alp do Egejskega morja. Ko je pochil na Balkanu prvi strel, se je oglasil njegov odmev v nashi najzadnji zakotni vasi. Ljudje, ki se svoj zhivi dan niso brigali za politiko, so s sochutechim srcem, ne samo z zanimanjem gledali na to veliko dramo. In v nas vseh se je zbudilo nekaj, kar je zelo podobno hrepenenju jetnika. Vzbudilo pa se je v nas she nekaj drugega, vse bolj pomembnega in dragocenega – iskra tiste mochi, samozavesti in sile zhivljenja, ki se je bila razmahnila na jugu, je planila tudi na slovenska tla. Slabich je videl, da je brat mochan, in zachel je zaupati vase in v svojo prihodnost« (Ivan Cankar, Slovenci in Jugoslovani, Izbrana dela, X, Ljubljana 1959, str. 392–393).

Povsod so proslavljali zmage balkanskih zaveznikov, v Ljubljani je bil ustanovljen odbor za nabiranje darov v korist Rdechega krizha balkanskih drzhav, v Srbijo, ki jo je »bosenska kriza« leta 1908 povzdignila v »juzhnoslovanski Piemont«, so se podali slovenski zdravniki.

Slovenska javnost je z velikim zanimanjem spremljala spopade na Balkanu, o katerih so pisali vsi chasniki. Balkanske kraje in vojne dogodke so prikazovale tudi fotografije in ilustracije v Slovenskem ilustrovanem tedniku (1911–1914), ki ga je tiskala Uchiteljska tiskarna.

Pri Uchiteljski tiskarni je izhajal dnevnik Dan, ki je podrobno porochal o aktualnem dogajanju na Balkanu. V letih 1912–1914 se je v Dnevu zvrstilo tudi okrog 200 karikatur na temo balkanskih dogodkov (prva in druga balkanska vojna, notranji spopadi v Albaniji), kar predstavlja velik delezh vseh karikatur v chasniku.

Zaradi velikega zanimanja za prvo balkansko vojno so se pri Dnevu (podobno kot 35 let poprej Jakob Aleshovec) odlochili izdati posebno broshuro oziroma satirichni zbornik. Knjizhica Balkanska vojna v karikaturah in pesmih je izshla aprila 1913 kot priloga k 464. shtevilki Dneva. Naprodaj je bila za 30 vinarjev, narochniki Dneva so jo dobili za 20 vinarjev, za tiste, ki so plachali narochnino do 1. julija, pa je bila zastonj. V broshuri je bil na 72 straneh poleg 80 karikatur, ki so se vech ali manj zhe pojavile v Dnevu, objavljen pregled najpomembnejshih vojnih dosezhkov shtirih protiturshkih zaveznikov v prvi balkanski vojni, pesem Antona Ashkerca Jek z Balkana, vrsta prilozhnostnih pesmi in shaljiv sestavek o cenzuriranju Dneva. Ovojni list broshure je bil tiskan v dveh barvah na nekoliko trshem, obarvanem papirju.

Na naslovnici broshure je upodobljen dolgolas mishichast mladenich, nekakshno poosebljenje strahotne »revolucije«, ki udriha po turshki prestolnici Carigradu oziroma Istanbulu. Karikatura neznanega risarja je bila v 395. shtevilki Dneva objavljena pod naslovom Revolucija v Carigradu obenem z istoimensko pesmijo. Lahko bi se nanashala na mladoturshko revolucijo leta 1908 ali pa mladenich predstavlja moch balkanskih drzhav.

V uvodu broshure lahko preberemo: »Leto 1912. bo stalo z zlatimi chrkami zapisano v zgodovini Evrope. To leto je prineslo s seboj “Osvobojenje Balkana”.

Leto 1912 pa bo za vse veke pomenilo najslavnejsho dobo v zhivljenju nashih jugoslovanskih bratov, ki so se proti volji Evrope z lastno silo osvobodili 600letnega turshkega jarma. Zato bo to leto pomenilo za vselej: “Osvobojenje Jugoslovanov”.

S tem pa bo leto 1912. dobilo velikanski pomen v zgodovini slovanstva sploh, ker bo stalo, kot mejnik med dvema dobama: med suzhenjstvom in svobodo. Leto 1912. se je konchalo z “Zmago Slovanstva”.

Naravno je, da je imelo v tem chasu chasopisje mnogo dela. Spoznali smo, kako malo smo poznali svoje juzhne brate. Zato smo takoj ob zachetku vojne posvetili v njih preteklost, v zgodovino, v dobo njih stare slave in tezhke suzhnjosti v chase njih trpljenja in bojev. Shele potem smo mogli razumeti njih velike zmage.

“Dan” je v tem oziru vestno vrshil svojo dolzhnost. Kdor ga je chital vsak dan, je dobil jasno sliko o velikem boju, ki se je vrshil na jugu.

“Dan” je prinashal zgodovinske spomine, popise krajev zanimiva porochila z bojishch.

“Dan” je prinashal tudi karikature, ki so v pravi luchi pokazale Turke in njihove prijatelje. Bilo bi shkoda, ako bi te slike ostale pozabljene, zato smo se odlochili, da jih izdamo svojim chitateljem v spomin in zabavo. Chez desetletja bodo gledali nashi otroci, kako se je bil boj na Balkanu.

Vojna sama je prinesla s seboj mnogo trpljenja in zhalosti, toda to, kar so pocheli razni turshki prijatelji, je imelo v sebi toliko smeshnega, da to zasluzhi svoj spomin« (Balkanska vojna v karikaturah in pesmih, Ljubljana 1913, str. 1–2).

 

Dan je po predhodniku Jutru prevzel tudi nekaj modernih trzhnih prijemov, med drugim uchinkovito ulichno kolportazho. Balkanska priloga Dneva je zaradi aktualne teme ter privlachnega in slikovitega nachina njene obravnave postala velika uspeshnica. V nekaj tednih so jo prodali v 30.000 izvodih. Za drugo izdajo je v kratkem chasu prispelo prek 2.000 narochil.

Naklada bi bila she vechja, che ne bi policija nachrtovane druge izdaje konfiscirala. Cenzorja je zmotila na straneh 54 in 55 objavljena pesem Boj za Drach, v kateri se avstrijski in srbski vojak prepirata za albansko pristanishche Drach. Srbi so Drach zasedli 28. novembra 1912. Pesem Boj za Drach in karikatura sta bili objavljeni tudi v 335. shtevilki Dneva.

Dnevu se zaplemba ni zdela logichna, saj je bila broshura zhe 14 dni v prodaji, med ljudi je shlo zhe 8.000 izvodov in nikomur ni prishlo na misel, da je v njej kaj veleizdajalskega. Na rachun dogodkov na Balkanu je nastalo mnogo karikatur in dovtipov, a vsi chasniki so imeli mir, shele po 14 dneh pa so v drzhavnem pravdnishtvu v Ljubljani ugotovili, da bi morali broshuro Balkanska vojna v karikaturah in pesmih zapleniti, je razmishljalo urednishtvo Dneva, pri katerem so odstranili iz broshure inkriminirana lista, tako da je broshura obsegala 68 strani (po: Balkanska vojna – konfiscirana, Dan, 1913, sht. 480). Zaplemba je samo povechala zanimanje za broshuro.

»Z dezhele nam prihajajo porochila, da orozhniki ljudem “Balkansko vojno” konfiscirajo,« je pisal Dan. »Ne vem, kdo je to orozhnikom narochil vprashali bi le: ali gotovi gospodje poznajo she kaj paragrafov ali ne. Kar ima kdo v roki, je njegova osebna last in nihche mu nima pravice jemati. Ako kdo kupi kako stvar, ki je pozneje konfiscirana, mu ne sme nihche njegovega izvoda konfiscirati. Prepovedano je le konfiscirane stvari naprej prodajati in razshirjati. Zato je naravnost proti zakonu, ako se hoche ljudem jemati kar so si poshteno kupili. Sam zase torej sme imeti vsak “Balkansko vojno” nekonfiscirano, prodajati pa se sme le na ta nachin, da se iztrgata str. 54 in 55. Cele knjige sploh ne sme nihche konfiscirati« (Zopet nekaj novega, Dan, 1913, sht. 487).

Pri Dnevu so se pritozhevali tudi nad dejstvom, da je v nekaj izvodih, ki so jih prejeli po opravljenem cenzurnem pregledu, manjkala vsa tretja tiskarska pola, t. j. 16 strani namesto spornih dveh listov (Dan, 1913, sht. 498).

Karikature v Dnevu in broshuri Balkanska vojna v karikaturah in pesmih vsebujejo zanimive likovne metafore in prenikave analize tedanjega politichnega polozhaja. Stalni karikaturist Dneva Maksim Gaspari je za 286. shtevilko Dneva, ki je izshla pet dni po izbruhu prve balkanske vojne, narisal Chrnogorca, Srbina, Bolgara in Grka, ki podijo Turchina preko evropskih meja nazaj v Azijo. Karikaturo spremlja Pesem od vojske, ki naj bi jo »zlozhil klub veteranov«. Odlomek se glasi: »Chrnogorec je junak, / on dal je prvi bojni znak: / on vajen je na boje / pozna junake svoje. /…/ To drugim je uzhgalo kri / na Turka so junashko shli / zhe zdruzhene njih trope / pode ga iz Evrope.«

 

Karikature so poleg Gasparija risali tudi drugi karikaturisti (zelo pogosto se pojavlja signatura »JS«). Pri mnogih karikaturah v broshuri gre za ilustracije pesmi, npr. karikatura Balkanski narodi pokopujejo “status quo” (sht. 293), na kateri personifikacije balkanskih narodov nosijo krsto z napisom »STATUS QUO«, ki so ga na Balkanu zhelele ohraniti evropske velesile. Na krsti klechi premagani Turek, v pogrebnem sprevodu so se razvrstili Rus, Anglezh, Francoz in Nemec, skrit za hribom jih opazuje Italijan. »Dovolj ste nam gospodovali, / med seboj z nami kupchevali, / za mir evropski vam mar ni, / che Turchin kolje in mori, / vam mar ni za uboge brate, / vam za dezhele je bogate: / to delal je vash “status quo” / kot bilo je, tako ne bo! …«

Karikatura Nemci pred Balkanom v shtevilki 311 je delo Frana Podrekarja. Nemshki bik Mihel (namig na figuro nemshkega Michela, ki na karikaturah od srede 19. stoletja predstavlja tipichnega Nemca) grozeche gleda proti vhodu v »Balkanski savez«, napis na vratih sporocha: »Ulazka vishe nema!!« Tudi Gasparijeva karikatura Turshki kragulj in balkanski sokol (sht. 378 in 391) sprti strani prikazuje s pomochjo preprostih personifikacij: kragulj za Turchijo in sokol za Balkansko zvezo.

Cheprav se je prva balkanska vojna konchala s slovansko zmago in so Turki ohranili samo ozek pas ozemlja okrog Istanbula, je Balkan she vedno veljal za krizno zharishche. Zachasno vojno premirje in grozhnjo novega spopada je upodobil Gaspari na karikaturi Nova vojna (sht. 400), na kateri Chrnogorec, Bolgar, Srbin in Turek brusijo sablje, Balkanski junaki prepevajo: »Hajd junaki, hajdmo bratje, / dobro meche nabrusimo. / Ker molchijo diplomatje, / mi z orozhjem govorimo.«, Turek pa: »Slabo kazhe, slabo kazhe, / kos za kosom nam propada, / che se vojska ne izkazhe – / pridejo do Carigrada.«

Dan je objavil vech karikatur junashkega chrnogorskega kralja Nikite, ki je sam napovedal vojno Turchiji. Nikita oziroma Nikola I. (1841–1920) je bil od leta 1860 knez, med letoma 1910 in 1918 pa kralj Chrne gore. V vojni s Turki v letih 1876/1877 je vech kot podvojil ozemlje svoje drzhave.

Karikaturisti v evropskih satirichnih listih so ga upodabljali kot korpulentnega, v chrnogorsko narodno nosho oblechenega mozha. Za razliko od Dneva, v katerem je Nikola I. veljal za junaka, so namigovali na njegovo podkupljivost, lakomnost, potuhnjenost oziroma zahrbtnost. Chrnogorce so evropski satirichni listi in nasploh chasopisi v nasprotju do drugih balkanskih narodov, npr. Srbov in Albancev, predstavljali kot klen, preprost, a v bistvu simpatichen narod (po: Walter Peterseil, Der Montenegriner in der Karikatur, Nationale Geschichtsbilder und Stereotypen in der Karikatur; doktorska disertacija, Dunaj 1994, str. 539). V nemshkih satirichnih listih so bili balkanski vladarji prikazani v negativni luchi.

»Mi smo kulturen narod. Chitamo radi “Simplicissimus' in “Muskette' in se smejemo karikaturam balkanskih vladarjev,« je zapisal urednik Dneva Ivan Lah (Knjiga spominov / Jeche – Moja pot – Dan 1914, Ljubljana 1925, str. 53). Ivan Lah omenja münchenski satirichni list Simplicissimus in dunajski satirichni list Die Muskette.

Na karikaturi v 464. shtevilki Dneva je chasnikar Nikiti postavil vprashanje: »Velichanstvo! Evropa je zelo v skrbeh za Vasho usodo.«, na katero je prejel »Chasu primeren odgovor« chrnogorskega vladarja: »A jaz – za usodo Evrope.« Karikatura Blokada Chrne Gore v 472. shtevilki prikazuje Nikito, ki kot nekakshna ogromna skala brani svojo drzhavo. Nanj z ene od ladij strelja personifikacija Evrope, Nikita izjavlja: »Shta me briga Evropa«. V shtevilki 473 je sledila karikatura Nikita in Skader, na kateri Evropa Nikiti ponuja denar za gorechi Skadar, ki ga Chrnogorci niso nehali oblegati, cheprav ga je mirovna konferenca prisodila novoustanovljeni drzhavi Albaniji. Komentar: »Nikita se je odlochil in rekel: Dobro je oboje: Najprej milijone – potem Skader.«

Skadar je padel 26. aprila, na Jurjev dan. V 482. shtevilki je bila objavljena karikatura Balkanski sv. Jurij. Sv. Jurij je kralj Nikita, ki je pred odprtimi mestnimi vrati odsekal glavo turshkemu zmaju.

Pri Dnevu so izdali razglednico s karikaturo Nikita vrh Skadra, ki je bila objavljena tudi v 477. shtevilki Dneva, ob padcu Skadra. Na sredi gugalnice, polozhene prek Skadra, stoji ogromen kralj Nikita. Na gugalnici se za ravnotezhje borijo personifikacije evropskih velesil, na eni strani Avstro-Ogrska, Nemchija in Italija (Trozveza) ter na drugi Anglija, Francija in Rusija (Antanta). Razglednica je hitro poshla.

Broshura Balkanska vojna v karikaturah in pesmih ni bila osamljena. Ljubljanski knjigarnar in zalozhnik Anton Turk (1856–1934) je leta 1913 izdal knjizhico Balkansko-Turshka vojna. Kratek opis vojne l. 1912, ki jo je »po raznih virih spisal S. K.« (morda Silvester Koshutnik). Knjizhico krasi 13 podob, natisnil jo je Anton Slatnar v Kamniku.

Katolishka bukvarna v Ljubljani je v dveh delih izdala knjigo Vojska na Balkanu, ki sta jo pripravila oziroma priredila c. kr. profesorja v Ljubljani Anton Sushnik (1880–1934) in dr. Vinko Sharabon (1880–1946). Prvi del na 192 straneh je izshel leta 1913, drugi del na 235 straneh pa leta 1914. Knjiga je opremljena s shtevilnimi fotografijami. Skromnejshi obseg je imela knjizhica Balkanska vojna, ki je izshla leta 1912.