Revija SRP 95/96

Bogdan Novak 

 

 

BRATJE SESTRE SMRTI

 

(V)

 

»Kdor bo stegnil gobec, jih bo dobil po gobcu!« je zarentachil Gashper. »Shli bomo za pogrebom gospoda Dolnicharja in bomo trdili, da smo njegovi prijatelji. To bo zastonj. Nekakshno dobro delo.«

»Pa zakaj?« se je zachudil Krishtof. »Nikoli nisem poznal nobenega Dolnicharja. Dolanca ja, Dolnicharja ne. Vsaj takega ne, da bi lahko bil z njim prijatelj.«

»Po nakljuchju sem bil v pisarni na Zhalah,« je povedal Gashper, »ko je prishla uredit vse potrebno za pogreb svojega mozha uzhaloshchena vdova. Narochila je najbolj skromen pogreb, pa she ta se ji je zdel predrag, chesh da sta z mozhem imela zelo skromno pokojnino. Tisti prefrigani polizanec, ki sprejema narochila, ji je na vsak nachin zhelel s svojim maziljenim glasom vsiliti she kaj dodatnega, samo da bi kaj iztrzhil. Ampak gospa se ni dala. Povedala mu je, da ima samo sedemindvajset desetakov pokojnine, mozh je imel komaj kakshnega petaka vech. V sili ji je prodajalec ponudil she poklicne zhalovalce. Tedaj je zamencala. Zelo si je zhelela vsaj enega zhalovalca, ker jo je bilo strah, da bo sicer sama za pogrebom. Rachunala je nekaj v svoji glavi, pomagala si je s prsti, ampak potem je rekla, da si ne more privoshchiti niti poklicnega zhalovalca. Zhe tako se je za pogreb zadolzhila do vratu. No, in tedaj sem sklenil, da ji moramo pomagati. Vsi shtirje bomo shli za Dolnicharjevim pogrebom in se bomo izdajali za njegove prijatelje.«

»Prav, ampak to te bo stalo najmanj eno rundo v gostilni,« se je strinjal Miha.

»Velja,« se Gashper ni upiral. »Takoj po pogrebu bomo zavili k Zadnji kapljici. Saj danes tako nimamo drugega dela.«

»Ne vem, che bom zmogel,« je zagodrnjal Krishtof. »Nekaj me chrvichi po trebuhu. Prejle sem imel na skretu takshno drisko, da se je drek razletel po shkoljki kot jata vrabcev.«

»Bosh pa stisnil ta zadnjo,« je zagodrnjal Gashper. »Nobenega ugovora ne uposhtevam. Ali si pa nekam zatlachi shtofelc.«

»Takshnega s krilci, ki omogochajo neomejeno gibanje, kot v reklami za damske vlozhke,« se je zarezhal Fonzelj. »Takshna krilca, ki imajo obliko harmonike, kot pravijo. Bolje bi bilo, che bi posneli reklamo z zhensko, ki hodi, zraven pa nekdo v taktu razteguje harmoniko: shkrip, shkrap, shkrip, shkrap …«

»Samo na babe mislish,« je vzdihnil Miha.

»Ne vem, Gashper, moral bosh dati ne le za pivo, ampak tudi za vodko,« je Krishtof poskushal naviti ceno. Ko je videl, da Gashper kima, je naglo dostavil: »Za veliko pivo in malo vodko, se razume.«

Tako so se ob sedemnajsti uri popoldne vsi shtirje napotili do mrlishke vezhice shtevilka sedem, kjer je lezhala zhara s pepelom pokojnega gospoda Dolnicharja, upokojenega umetnostnega kovacha.

Vdova Dolnicharjeva jih je radovedno opazovala, kako so prishli vsi resnobni, oblecheni v chrnino. Pokrizhali so se pred zharo, segli po pushpanovo vejico, jo pomochili v blagoslovljeno vodo in pokropili pokojnikove ostanke. Miha je poleg vdovinega shopka dal velikanski shop pisanih, srednje ovenelih rozh, ki so jih spotoma pobrali z grobov, mimo katerih so shli. Drug za drugim so stopili do vdove, ji stisnili roko in zamrmrali nerazumljive besede sozhalja.

Ko so prishli pogrebniki z duhovnikom in ministrantom, so jih spremili do groba. Obred je bil zelo kratek, duhovnik ga je odzhebral v petih minutah, ker je izvedel v pisarni, da je vdova zelo revna. Govora se mu ni zdelo vredno imeti za peterico pogrebcev. Tlesknil je molitvenik skupaj, godrnjaje stisnil roko vdovi, pomignil ministrantu, ki je nosil kropilnico, in zhe sta naglo odhlachala v belih koretljih med chrnimi grobovi. Tudi chrni pogrebniki so se jadrno pobrali kot krokarji med belimi in sivimi nagrobnimi spomeniki.

Vdova je pretrgala muchno tishino.

»Ste ga poznali?« je tiho vprashala.

»Bili smo mladostni prijatelji,« je zhalobno prikimal Gashper.

»Chudno, nikoli mi ni omenjal kakshnih prijateljev,« se je zachudila gospa Alojzija. »Precej samotno sva zhivela. Povedal bi mi za prijatelja. Vi pa ste kar shtirje!«

»Oh, prijateljevali smo v davnih chasih,« se je znashel Gashper. »Z Dolchijem smo bili skupaj pri vojakih.«

»Tako?« je resnobno rekla gospa Alojzija. »Dolchi ste ga klicali?«

»No ja, samo med seboj,« se je nasmehnil Fonzelj.

»Bil je dober tovarish,« je prikimal Miha in strmel v luknjo, v kateri je bila zhara, ker se mu je zazdelo, da je v razkopani zemlji opazil mastnega pokopalishkega chrva. Zapomnil si je shtevilko groba, da bi se pozneje vrnil tod mimo.

»Veste kaj,« je rekel Gashper, »che vam ni odvech, saj tukaj je vse mimo, bi vas povabili v gostilno. Na nekakshno sedmino. Prav veselilo bi nas, che bi lahko z vami pokramljali o Dolchiju.«

Vdova je za hip pomislila, potem je pristala:

»No prav, saj doma tako nimam kaj pocheti, odkar mojega Hinka ni vech.«

»Katerega Hinka?« je zinil Fonzelj.

»Dolchija,« se mu je nasmehnila vdova, drugi pa so proti njemu vrgli strupen pogled, da je obstal z odprtimi usti.

Gashper in Miha sta vzela vdovo Alojzijo medse, Fonzelj in Krishtof sta hodila zadaj.

»Kmalu bi vse zasral,« mu je siknil Krishtof. »Res je, da razen neumnosti nimash drugega greha, ampak ta je tvoj naglavni, smrtni greh.«

Poleg krematorija so zavili k Zadnji kapljici. Gashper je narochil pijacho za vse. Cheprav jih je vdova Alojzija shtela zhe krepko chez sedemdeset, je bila drobna zhenica bistrih ochi in jasnega duha. Zhivahno je klepetala s prijatelji svojega pokojnega mozha. Zanimivo pa je bilo, da se ni kaj dosti posvechala spominom nanj, ampak je skushala z radovednimi vprashanji izvlechi iz shtirih mozh v chrnini chim vech njihovih osebnih zadev.

»Ste porocheni?« je na primer vprashala Krishtofa.

»Zhe dolgo ne vech,« je zagodrnjal Krishtof, pri chemer se mu je pivo skoraj zaletelo. Odlozhil ga je in naglo segel po mali vodki, ki jo je zvrnil na dushek, potem pa poplaknil s preostankom piva.

»Torej ste nekoch bili porocheni? Lochenec?« je vrtala vdova. »Vas je ona zapustila ali ste vi njo?«

»Jaz njo,« je priznal Krishtof.

»Pa zakaj?« je zhelela izvedeti gospa Alojzija. »Oprostite, prosim, moji radovednosti, toda o lochitvah vem tako malo. S Hinkom nama nikoli ni prishlo na misel, da bi se lochila, pa cheprav sva bila porochena vech kot petinpetdeset let in nisva mogla imeti otrok.«

»To je predolga zgodba,« se je izmikal Krishtof.

»Saj je vseeno, kar povejte jo!« je vztrajala vdova. »Chasa imamo tako na pretek. Vsaj do smrti.«

»A se bosh res pustil prositi uzhaloshcheni vdovi?« je siknil Gashper. »Te ni sram?«

Potem je dojel, da ima Krishtof suho grlo, in narochil je novo rundo. Krishtof je takoj prishel k sebi.

»Vse skupaj je bil nesrechen nesporazum,« je zachel Krishtof. »Svojo zheno Mojco sem imel zelo rad. Bila je moj pishchanchek. Drobna in majhna, vendar zhivahna. Vendar sem kmalu po poroki zachutil v trebuhu hude bolechine. Bil sem preprichan, da imam raka in so mi dnevi shteti. Ker sem svojo Mojco neizmerno ljubil, sem ji sklenil prihraniti to bolechino, da bi me morala gledati, kako jemljem konec v hudih bolechinah. Tako sem se preprosto odselil, da bi umrl kje na samem, skrit pred njenimi angelskimi pogledi.«

»In?« je rekla vdova, ko je Krishtof umolknil. »Kaj je bilo zatem?«

»Nich,« je Krishtof skomignil z rameni. »Vlozhila je tozhbo za lochitev, chesh da sem jo zapustil, in tudi uradno sva se lochila. Bolechine v trebuhu so ponehale. Medtem sem se zapil, ker sem trpel drugachne vrste bolechino. Takshno v dushi. Bil sem neizmerno nesrechen, ker sem izgubil Mojco. Potem so se bolechine v trebuhu vrnile. Bilo je, kot bi me kdo z nozhem prebadal. Lepega dne sem se zgrudil za shankom, odpeljali so me v bolnishnico, kjer so mi izrezali slepich. Od takrat sem zdrav kot riba v vodi. She prehlada nisem dobil. Ampak tu notri,« je rekel Krishtof in se s pestjo pobutal po prsih, da je votlo zabobnelo kot tamtam, »tu notri je she vedno bolechina tiste najhujshe vrste. Ne vem, zakaj se hude rechi vedno zgodijo dobrim ljudem.«

»Torej ni bil rak!« je vzkliknila vdova Alojzija. »Oh, kakshna ganljiva ljubezenska zgodba! Za roman! Ste zares zapustili zheno, ker ste ji zheleli prihraniti dosti hujshe bolechine, ko bi vas morala gledati, kako umirate?«

»Res!« je slovesno prikimal Krishtof. »Bil sem she mlad in neumen.«

»Zdaj si star in neumen,« je shepnil Miha.

»Pa zakaj se potem, ko ste izvedeli, da je bil samo slepich, niste vrnili k njej?« ga je vprashala vdova.

»Bilo je zhe prepozno,« je vzdihnil Krishtof. »Precenjeval sem njeno ljubezen. Komaj se je lochila od pijanca, kakor me je zmerjala, zhe si je nashla drugega. Sumim sicer, da zhe dosti prej. Ko so me odpustili iz bolnishnice in sem bil lochen, sta takoj skochila v nov zakonski jarem. Od takrat nisem nikoli vech zapustil nobene zhenske.« Za hip je pomolchal, potem je dostavil: »Vedno so one zapustile mene, chesh da sem pijanec in kloshar. Jaz sem vselej vztrajal do konca. Pa saj v primerjavi z Mojco tudi niso bile toliko vredne, da bi si lahko privoshchile koga boljshega od mene.«

»Kljub vsemu je to najbolj pretresljiva ljubezenska zgodba, kar sem jih kdaj slishala,« je vztrajala gospa Alojzija.

»Tako si butast, da si zhe druzhbeno nevaren, che res verjamesh v to sranje,« mu je siknil na uho Fonzelj. »Moral bi te aretirati.«

»Tudi moj Hinko me je zapustil,« je neprichakovano rekla gospa Alojzija. »Bil je druge vrste pijanchek. Nikoli ni shel v gostilno, samo sedel je doma in ga luckal od jutra do vechera. Tako kot strastni kadilci je bil. Tisti, ki se zjutraj zbudijo in takoj sezhejo po cigareti na nochni omarici. Vchasih mi je Hinko prepeval pesem Hochem tvoj foto, tvoj foto, tvoj foto na nochni omarici, potlej pa je imel tam namesto moje slike kozarec s pijacho. Che se je ponochi prebudil, je takoj segel po kozarcu in naredil dolg pozhirek, da je dolil.«

»Vam je bilo hudo zhiveti s takim pijanchkom?« jo je sochutno vprashal Miha. Hkrati je razmishljal, kako bi se izmuznil in odshel nazaj k Dolchijevem grobu po pokopalishke chrve. Che bo zdajle zamudil, bo moral pohiteti zhe zgodaj zjutraj, sicer bodo grobarji prej zasuli zharo.

»Sploh ne,« je odkimala vdova Alojzija. »Cheprav je pil tako rekoch dan in noch, ni bil nich zoprn. Ni dosti govoril, zato ni chvekal neumnosti, ni razgrajal in ni me tepel. Sploh ni pochel drugega, kot da je sedel za mizico na kavchu in molche pil, medtem ko sem jaz kuhala ali gledala televizijo. Ampak mene je motilo. Grozno me je motilo, iz leta v leto bolj. Tisti vonj po cenenem zhganju, ki je puhtel iz njega in iz njegovih oblek. Pa zabuhel obraz in krvavo podplute ochi. Drobne rdeche razpokane zhilice na nosu in po licih. Stalno sem ga nagovarjala, naj neha piti, sicer ga bo pobralo. Potem sem ugotovila, da bolj ko ga nagovarjam, naj neha piti, bolj je pil. Zato sem nehala in takoj je preshel v normalo.«

»Koliko je bil zdaj star?« je zanimalo Gashperja.

»Enainosemdeset,« je povedala vdova. »Vse zhivljenje sem si zhelela, da bi zhivel dlje kot jaz. Da bi on pokopal mene, ne obratno.«

»Saj,« je rekel Gashper in zardel ob debeli lazhi. »Zdaj se spomnim, da je bil Dolchi zhe pravi starec, ko je prishel k vojakom. Mi pa smo bili rosni mladenichi, katerim bi on lahko bil oche.«

Vdova se mu je prijazno nasmehnila.

»Potem sem ga le preprichala, naj neha piti,« je nadaljevala svojo pripoved. »Obljubil mi je, da bo nehal shestnajstega marca. Ne vem, zakaj si je izbral prav ta dan. Do njega je pil vedno bolj zverinsko, shestnajstega pa je zares prenehal piti. Zjutraj se ni dotaknil pijache. Obsedel je za mizo kot obichajno in molchal, le da ni pil alkohola. Vsa vesela, da se mi je izpolnila dolgoletna zhelja, sem odhitela k mesarju po dva koshchka pljuchne pechenke. Zhelela sem mu pripraviti za kosilo nekaj dobrega, nekaj, chesar zhe dolgo nisva imela na mizi. Da bi nekako proslavila, da bi mu pokazala, kako cenim njegov trud, ker mu ni vseeno zame.«

»Pa?« je nestrpno vprashal Fonzelj. »Kaj se je zgodilo? Slutim, da se je nekaj zgodilo. Shestnajstega je bilo pred tednom dni. Chlovek se ne odreche kar tako svoji najljubshi zhivljenjski razvadi.«

»Pusti no gospo, naj pove svojo zgodbo!« se je razjezil Krishtof.

»Che me pa zanima,« se je branil Fonzelj. »Rad imam zgodbe s pouchnim koncem. Prav gotovo ima ta zgodba na koncu kakshen primeren nauk.«

»Chisto zares ga ima,« se je zhalostno nasmehnila vdova Alojzija. »Ko sem prishla od mesarja, sem nashla Hinka v predsobi. Visel je na vrvi s pomodrelim obrazom in z iztegnjenim vijolichastim jezikom. Na prsih mu je visel velik karton, na katerem je pisalo: Lojzka, a si zdaj srechna, ko ne pijem vech?  Tako je bilo to. Zhal.«

»Chloveka se ne sme siliti v nekaj, kar mu ne pashe,« je tiho rekel Miha.

Drugi so molchali.

Vdova Alojzija se je prva zdramila iz zamishljenosti.

»Nisem si mislila, da je imel Hinko tako dobre prijatelje,« je dejala prostodushno. Pogledala je na zapestno uro. »Zhal moram zdaj oditi. Che bi bil moj Hinko she zhiv, mu ne bi bilo vshech, da hodim naokoli ob tako pozni uri. Gospodje, iskreno se vam zahvaljujem, da ste prishli na njegov pogreb.« Vsakemu posebej je stisnila roko. Gashperju je pogledala v ochi in mu rekla: »Ne vem, zakaj ste prishli, a morali ste imeti svoj vzrok. Bilo je plemenito. Mimogrede: Hinko ni bil nikoli pri vojakih, ker je bil vojashchine oproshchen zaradi prehudo ploskih nog.«

»Nedoumljiva so pota Gospodova,« je zinil Gashper v zadregi.

Nasmehnila se jim je in oditela iz bifeja. Vsi shtirje poklicni zhalovalci so strmeli za njo. Nich se ji ni poznalo tistih shest brinjevchkov, ki jih je zvrnila z njimi.

»Kakshno zvezo pa ima to, kar je rekla?« se je zachudil Fonzelj. »Da Dolchi nikoli ni sluzhil vojakov?«

»Bedak!« so se vsi trije hkrati zadrli nanj.

Fonzelj je zachudeno skomignil z rameni, natakar zhalostnih ochi Korel pa je razumel njihov krik, kot da hochejo novo rundo, in pohitel je polnit kozarce.

 

+ + +

 

Bil je imeniten pogreb. Zanj so najeli vse shtiri poklicne zhalovalce in na koncu so jih povabili na sedmino, ki so jo priredili z narochilnico na drzhavne stroshke v blizhnji gostilni Pri treh okostnjakih nasproti Zhal.

Pokojnik je bil namrech visok politik. Menda iz bivshih krshchanskih demokratov, zdaj razdevichenih od SLS, stranke ljudskih sleparjev, kot so govorili ljudje; na pogreb so namrech prishli tudi shtirje shkofje. Seveda na pogrebu ni manjkalo cele vrste politichnih mozh in zhena; bili so pokojnikovi strankarski kolegi, pa celo iz konkurenchnih strank so prishli izprichat, da verjamejo v enakost na pokopalishchu, ali pa so morda le pokazali veselje, da je enega od nasprotnikov manj.

Predsednik republike in premier sta poslala sozhalno brzojavko in venec v slovo, kar je bilo tako ali tako na drzhavne stroshke, potem pa se nista vech ukvarjala s tem. Drugache pa se je najprej ob grobu, pozneje pa she v gostilni zbrala smetana slovenskega politichnega prizorishcha. (Ne smemo pozabiti na semantichno podrobnost: smetana in smetje imata isti koren.)

Pokojnikova druzhina je sedela na chastnem mestu, na chelu mize, sicer pa se niso kaj dosti zmenili zanjo.

»Naj bodo zadovoljni, da jim vse stroshke pogreba placha drzhava,« je dejal bivshi notranji minister in rignil zaradi prevelike kolichine hrena, ki si ga je nametal k hladni govedini iz juhe.

Natakarji so tekali, na mizo je romala jed za jedjo. Zhalovalci so pokushali vsake malo, saj niso bili vajeni tako obilne hrane. Pach pa so bolj posezali po kozarcu. She celo mogochni Krishtof je omagal po shesti rihti, medtem ko so politichne suhe juzhine zhrle in glodale, zhvechile in grizljale she naprej kot nenasitni termiti.

Pokojnikovi sorodniki so sedeli pri polnih krozhnikih, po katerih so odsotno brskali z vilicami in nozhi, prekladali prikuho s tega konca krozhnika na onega, prerezali zrezek, vtaknili v usta krompirchek, ga pol ure zhvechili, medtem so prishli natakarji, jim odnesli nepojedeno jed in prinesli zhe drugo, po kateri so se lotili brskanja z enako vnemo kot po prejshnji. Prestrasheno so se ozirali po gostilnishki sobi, po kateri je vedno bolj odmeval hrup razigranih in opitih udelezhencev sedmine, ki so zhrli in zhlampali, kot da zhe teden dni ne bi imeli v ustih ne grizhljaja ne pozhirka.

»Tem je lahko,« je Miha pomignil z glavo proti sosednjim mizam. »So vajeni jesti in piti za shtiri. Vsak dan imajo kakshen banket, slovesno vecherjo, stojechi bife, sprejem ali kaj podobnega. Po njih postavi vidish, kdo je dolgo v politiki. Chez nekaj let se zredish in postanesh podoben prashichu. Le she dve ochki in nosnici kot rilec se vidijo iz zrejenega obraza. Ko sem hodil she v sluzhbo, so me nekoch povabili na tak banket v financhnem ministrstvu. Vse si nashel, od kaviarja in prekajenega lososa do odojka na zharu in prekmurskih ocvirkov za predsednika, ki jih je hlastal kar z roko. Bila je stojecha miza, hladni bife, gore hrane. Ko je bilo konec govoranc, so se povabljenci s krozhniki v roki zapodili k oblozheni mizi in chez deset minut ni bilo nichesar vech, razen razbrskanih ostankov, pa she te so gledali le kratek chas. Nekdo je hodil naokrog s kruhom in mazal prazne krozhnike. Kdor ni med prvimi pridrvel k mizi, je ostal praznih rok in s chistim krozhnikom v roki.«

»Saj, od vsakdanjih pozhrtij se jim razshiri zhelodec in potem lahko pozhrejo vse, kar vidijo,« je zinil Fonzelj. »Kot je rekel Leonardo da Vinci: Za vechino ljudi ne ostane nich drugega, kot polne latrine. Tako je to.«

»Pa ste res na policijski sholi zajemali znanje z veliko zhlico,« se je dobrohotno nasmehnil Gashper. »Ali pa ste Leonarda pretepali, dokler vam ni izdal te skrivnosti?«

»Zdaj mi je jasno, zakaj so tako gromozanski davki,« je zagodrnjal Krishtof. »Nekako je treba poravnati rachune za vse te pozhrtije.«

»In pijanchevanja,« je pokimal Gashper, pri chemer je vzdignil kozarec z vinom. Bil je nekaj let star shipon. »Dajmo ga, fantje, saj ga zhe dolgo nismo pili zastonj in ga tudi she dolgo ne bomo.«

Trchili so in zvrnili kozarce. Takoj so si jih spet napolnili in opozorili natakarja, da preredko zahaja na njihov konec. Natakar je pohitel, kajti vedel je, da se v tej druzhbi ne gleda na denar, in chim vech bodo popili in pozhrli, vechji rachun jim bodo lahko izstavili, pa she kakshnih trideset odstotkov vech, kar bodo natakarji odnesli domov v obliki steklenic in prshutov. Financhno ministrstvo je bilo dober plachnik drzhavnih pogrebshchin.

Gostje na sedmini so bili precej okajeni in vedno bolj glasni. Nekateri so zhe odkrito ugibali, kdo bo zamenjal pokojnika na njegovi visoki funkciji.

»Kdor koli! Saj je vseeno!« je zajedljivo dejal debeli podpredsednik socialnih demokratov. »Saj se vladajoche stranke she vedno obnashajo kot komunistichne. Vsak je sposoben za vse in skache s funkcije na funkcijo. Danes je predsednik vlade, jutri predsednik stranke, pojutrishnjem zunanji minister, potem minister za sholstvo, naslednjich drzhavni sekretar za Slovence po svetu, na koncu pa shef policije ali pa varuh chlovekovih pravic, saj je vseeno.«

»Bi tudi vi zgrabili vsako funkcijo, che bi vam jo dali,« mu je oponesel bradati veljak iz vrst bivshih krshchanskih demokratov.

»Dajte no mir!« je zavpil drzhavni sekretar za turizem iz vrst Zdruzhene liste, ki je priporochil gostilno Pri treh okostnjakih za sedmino in bo zato z druzhbo lahko petkrat brezplachno vecherjal v tej gostilni za neomejeno vsoto. »She v gostilni bi delali zdrahe! A jih nimate zhe dovolj v skupshchini?«

»Tam jih delate pretezhno vi,« je zinil bivshi minister za obrambo. »Ko smo zhe pri tem, bom pa povedal vic na to temo. Je bil krasen pogreb. Krsta, svojci, potem dolga vrsta pogrebcev. Se ustavi mimoidochi in vprasha: “Kdo je pa umrl, da je toliko pogrebcev?” “Ah, nekomu je umrla tashcha,” so mu odgovorili. “Zetov doberman jo je oklal do smrti.” “Hm,” se je zamislil mimoidochi, “pa bi se dalo izposoditi tega psa”?” “Se boste morali kar v vrsto postaviti,” mu je eden od pogrebcev pokazal na konec povorke.«

»Prastare vice klatish,« mu je oponesel nekdo iz ministrstva za kulturo. »Bom jaz povedal novejshega. Moshki seksa z zhensko kar na grobu. Pride nekdo mimo in vprasha: “A lahko she jaz malo?”, oni pa mu odvrne: “Kar svojo si izkoplji!”«

Nekateri so se rezhali, drugi so odmahovali z roko, chesh da je tudi ta vic star. Nekdo je navrgel, da je Kajna ubil Abel, ker je pravil stare vice.

»To ni nich,« se je zarezhal predsednik nacionalistov, ki bi lahko v Goethejevem Faustu mirne dushe igral Mefista, tako mu je bil podoben. »To sploh ni vic, ampak resnica. Zadnjich sem obiskal v bolnishnici nesojenega tasta, saj veste, da sem koruznik. Kap ga je zadela in ponochi so ga dohtarji dvakrat ozhivljali, pri chemer so mu polomili shtiri rebra. Ko sem prishel k njemu, mi je hotel na vsak nachin nekaj povedati. Vendar ni zmogel drugega kot sikanje iz pljuch, tako je bil slaboten. Shele med naslednjim obiskom je lahko zajel toliko sape, da je spregovoril. Povedal mi je, da ga zelo skrbi, ker she ni vlozhil svojega certifikata. Tako dolgo je cincal, kam naj ga da, da ga je prej kap, ha-ha. Na smrtni postelji ga je skrbelo, ker she ni vlozhil svojega certifikata. Che ta ni dobra!«

»Moj je boljshi,« se je zasmejal javni tozhilec, ki je bil ves rdech v obraz, cheprav je bil vchasih pri belih. »Smo na vasi bliz Grosupljega vprashal mamco, che bo dala kaj zraven za asfalt. Je rejkla: “Nak, ne dam, me naute okol prenashal, sem dala tude za merlishk vojz, pa se she zdej nejsem pelala z njem”.«

»Pa ta?« se je krohotal minister za okolje. »Pa ta? Je klical moshki dohtarja in vpil: “Pomagajte, pomagajte, se je tashcha obejsla!” “A ste jo odrezali s shtrika?” ga je vprashal zdravnik. “Nak, se bojim, ker she miga!”«

Rezhali so se in klamfali drug chez drugega. Ozhji sorodniki pokojnega so se napotili zhe domov, ne da bi jih kdor koli pogreshal. Sedmina je bila vedno bolj podobna veselici. Sredi tega norenja so se shtirje shkofje mirno pogovarjali o duhovnih in posvetnih recheh ter se vmes neutrudno basali s hrano in pijacho.

»Zaloge si delajo,« je menil Gashper. »Ker se enkrat tedensko postijo, menda ob petkih, ko gledajo pornografske filme na svoji televiziji T 2. V Afriki zhivi pleme Hotentotov, ki si dela zaloge v zadnjichnih blazinicah. She posebej zhenske tega plemena imajo strahotne zadnjice, polne sala, vendar lahko na rachun te zaloge stradajo tudi po mesec dni. Takrat porabijo mashchobo iz zadnjice in shujshajo na obichajno mero. Njihova zadnjica ima podobno vlogo kot kamelja grba.«

»Ja,« je zagodrnjal Krishtof, »le da nashi shkofje nabirajo zalogo sala ne le v zadnjicah, ampak tudi na licih, stegnih, na trebuhu, plechih, ramenih, prav povsod, kjer je she kaj prostora.«

»Zato pa lepo pojejo,« je pripomnil Gashper.

»Ti bi tudi lepe pel, che bi bil na njihovem mestu,« je siknil Fonzelj. »Kup denarja, osebna limuzina s shoferjem, ki bi te vozil pijanega domov, osebni tajnik, ki bi ti sproti nalival pijacho ... She pri mashi bi ga pil in ministrant bi ti ga nalival. Tistega najboljshega, mashnega.«

»To ni zame,« je zagodel Krishtof. »Pred oltarjem je prevech stopnic in zagotovo bi se nenehno spotikal in padal.«

»To o lepem shkofovskem petju je krivichno,« je menil Gashper. »Prepevanje je v slovenski naravi. Pesem je Slovencheva dusha. Ko smo Slovenci najbolj dobre volje, se pa dol usedemo in eno ali pa dve zhalostni zapojemo. Tako pach je. Slovenec sem, Slovenec sem, tako je moja mati djala ...«

»Ta je tudi zhalostinka,« je prikimal Krishtof. »Po Cankarju je Bog srechal na obcestnem kamnu jokajochega chloveka. Vprashal ga je, kaj mu je, che mu lahko pomaga. Oh, nich, mu je odvrnila cmera na miljniku, Slovenec sem. In dobri Bog se je razjokal, chesh da mu tudi on ne more pomagati, che je tako.«

»Tega so zagotovo krivi upokojenci,« je pokimal Gashper.

»Tega pa ne razumem,« se je chudil Miha. »Kaj zhe spet serjesh? Kaj imajo s tem upokojenci?«

»Oh, nich,« je zamrmral Gashper. »Upokojenci nikoli nimajo nich, pa so za vse krivi. Ko sem bil she policaj, sem spremljal predsednika vlade na obhodu po mestu. Zashchita, saj veste. Politiki se vedno bojijo ljudi. Chesh da jih bo kdo kar na lepem oklofutal in opljuval, ker so krivi za vse hudo na tem svetu. No, che ne na tem svetu, vsaj za tisto v drzhavi. Predsednik se je torej s svojo zarochenko ustavil pred izlozhbo in si ogledoval obleke. Madonca so drage, je vzdihnil, nashi upokojenci si tega zagotovo ne morejo privoshchiti. In so mu kar solze prishle v ochi od ganjenosti. Takrat je mimo prishel neki upokojenec in ko je videl solze v premierjevih ocheh, me je shepetaje vprashal: Zakaj pa joka? Tedaj mi je prekipelo, zachel sem udrihati s pendrekom po njem in rjovel: Zaradi tebe! Zaradi tebe, pokvarjenec!«

 

KONEC

 

_________

Iz she neobjavljene knjige Bogdana Novaka Bratje sestre smrti (Ljubljana, 2006). (Op. ur.)