Revija SRP 95/96

Andrej Lenarchich

 

SHTORIJA O USPEHU

(ali krojenje evropske /neo/demokracije?)

 

Se je njega dni Janezku zahotelo novega oblachila, pa je stopil h krojachu, ki so ga vsi hvalili, da mu vzame mero. In je potem shlo kot po maslu: blago, barva, kroj, mera, prva poskushnja, pa druga in tako naprej. Je bilo sicer Janezku to in ono sprva videti chudno, a krojacha so pach vsi hvalili, in se je sprijaznil: hlache nekako niso bile tisto pravo. Pa je mojster predlagal, da pri hoji z desno nogo nekoliko suva navzven. In sedaj so bile hlachnice kot ulite. Tudi s suknjichem ni bilo tezhav. Sicer je bil levi rokav trmasto kratek, a se je Janezek z nekaj vaje privadil roko tako skrotovichiti, da je bil ravno pravshnji. Ko sta tako od poskushnje do poskushnje popravljala to in ono, je bilo treba nazadnje odpraviti she zoprno gubo pod vratom na hrbtu. Hja, sedaj je imel zhe toliko vaje, da je znal kar sam poiskati pravo drzho, in glej: suknjich je bil prava mojstrovina. Ko je potem prazhnje oblechen shvedral po ulici in se ves zverizhen ponosno kazal znancem, so si ti za njegovim hrbtom, zachudeni, sochutno majaje z glavami, govorili: »Kaj neki se je zgodilo z nashim postavnim fantom? Ampak krojacha ima pa odlichnega ...«

Nich dosti drugachna ni videti znamenita zgodba o uspehu v takile krojashki perspektivi. Tudi tu hvalijo krojache in jih po evropskih kuloarjih spodbudno trepljajo po ramenih: »Bravo, señores! Sijajno ste jim vzeli mero! Dobro jih boste zlikali. Le tako naprej!«

Pa saj drugache niti ne more biti. Kaj drugega je mogoche prichakovati od krojachev, ki so se svoje obrti priuchili na dedishchini gozda, pa v uglednih kumrovshkih in podobnih lemenatih ter se okitili s poshtempljanimi papirji od tod in ondod? Ostane pa skrb, kakshna neki bo ta nasha kura, ko bodo hvaljeni mojstri nanjo navlekli demokratichno sharo po svoji meri.

Dela take pokvechene kvazidemokratichne krojachije moremo obchudovati vsenaokrog. Prvi so se zhe dolgo tega izkazali te sorte krojachi iz ustavnega sodishcha, ki so parlamentarnemu kurniku tako odlochno vzeli mero (po svoji »demokratichni« meri), da tam zlepa ne bo vech komu prishlo na misel, da bi glasoval po svoji pameti ali da bi si mogoche celo domishljal, da ima kakshna drugachna pooblastila, ne le onih, dobljenih od svojih partijskih shefov. Za temi prvimi prav nich ne zaostajajo krojachi iz onih bolj navadnih sodnih salonov, ki imajo chisto svoj obchutek za dolochanje meje, kje se neha ena in se zachenja druga veja oblasti. Chisto po hostarsko znajo vzeti mero poslancu, ki hoche hoditi okoli pokonchno, ne kot kak skrotovichen Janezek. She vech! Brez sramu zakorachijo kar v parlament! Saj hochejo jemati mero tudi, kadar se tam pri opravljanju svojega poslanstva sprichkata dva predstavnika vsega ljudstva.

In takih krojachev tod kar mrgoli. Ker jim demokracija nekako ne gre od rok, jo prekrajajo po svoje. Che je krizh z zakonom, ga pach nekoliko popravijo. Ker o drzhavi (nikar pozabiti slovite iznajdbe glede odmiranja drzhave ... ) ne vedo kaj dosti, razen tega, da je to nekakshna naprava za pobiranje davkov, so jim drzhavne pritikline shpanski kompro ... ne, ne! Shpanska VAS. Zato so tezhave tudi s simboli, pa sharijo z njimi, kot da je to roba s placa. Malo od tu, malo od tam, pa bo mineshtra. She ustavo nategnemo na svoje kopito, pa bo.

Shtorija o uspehu ...