Revija SRP 93/94

Tatjana Pregl Kobe

 

NISI IN SI

 

 

V izlozhbi vidim reklamo, ki najavlja, kaj vse nam bo spremenilo

zhivljenje in iz vseh nas ustvarilo ljudi prihodnosti. In zavem se

tvojega obstoja, neskaljene podobe, ki jo nosim v srcu. Med nama

se vech ne iskri, tudi erotike vech ni, ampak nenehno gibanje duha,

 

ki kot dim izginja skozi sredishche steklene kupole tam zgoraj,

visoko. Tako je, kakor bi videl skozi tanchico lastne bolechine,

a bi mi vseeno skushal pomagati. Pishesh oporoko in ne postavljash

nobenega pogoja. Zdi se mi, da vidim, kako zresh vame, toda

 

nisem preprichana. Kako bi lahko zrl v vse moje chudashke sanje,

v moje drzno hrepenenje, v lazhno nedolzhnost in se nasmehnil?

Morda gledash z ochmi duha, morda je svet skoznje spremenjen?

 

Ne verjamem. Zato pojem in pleshem, krichim in krilim z rokami

za oba. Ochitno uspeshno. Glavna ulica, prekrita z obokanim

stropom iz stekla in jekla, izgine. Nisi in si. Naj se dogaja karkoli.

 

 

 

1

 

Skozi okno lije velik dan, zabrisuje poteze in odseva v ochesni belini.

Govorish. Nagnjen naprej, z obrazom, moshko drhtechim od zanosa, z

radostnim izzivanjem v ocheh, da ves trepetash. In kar na lepem, brez

razloga, navdushenje mine, kot bi odrezal, kot kadar se utrga prevech

 

napeta nit ali dezh iz oblaka. To jutro je najina ljubezen absolutna in

dokonchana, a preveva me gotovost, da je to prvich in zadnjich. Obraz

si umijem z ledeno vodo iz pipe in gledam svoj odsev v zamegljenem

ogledalu. Ob vrnitvi v stvarnost, ki grozi iz raztezajochih se senc,

 

se drhtechi char razblinja in ostaja le bolecha zhelja in nemir brez imena.

S trdo, nevajeno kretnjo v tishini, ki prekriva vonj po smehu in goloto

razvnetih teles, zmajesh z glavo in zmignesh z rameni, odhitish proti oknu,

 

ga sunkoma odpresh in se nagnesh ven, ne glede na dezh, kakor kdo,

ki se poskusha reshiti iz luknje brez zraka. Nekaj samovoljnih misli,

porojenih iz utripa krvi, she plahuta zdaj sem, zdaj tja po povrshini.

 

 

 

2

 

Zadnje ure minevajo v nekem drugem svetu, v vesolju bezhnih

dotikov, spogledovanj, ki jih ne razumem in mi grizejo misli.

Strmo pot od pomola do kamnite hishe na vrhu otoka prehodiva

v tishini, ne da bi si upala izrechi tisto, kar imava v mislih. Hodiva

 

narazen, skrivajoch se drug pred drugim. Sledish slanemu okusu

mojih ustnic in za seboj vlechesh vprashujoch pogled, ki me sprashuje,

ali se mi vsaj malo svetlika, kaj pochnem. Ura je zhe skoraj polnoch,

ko obstaneva pred vhodom in se spogledava, ne da bi se vsaj

 

skushala pretvarjati. Dovolj je, da te le oshinem s pogledom, vem,

da je moja razburjenost le pish v viharju, ki divja v tebi. Tega mi

ne bosh nikoli odpustil. Grenka luna z rumenimi zharki potuje po

 

planjavi moje kozhe, tvoji lasje se dotikajo mojih, veter poje chez

tlakovan plochnik in s sten neslishno odpada plesniv omet. Moja

tishina se trzajoch odbija od tvoje. Obrnesh se proch in odidesh v noch.

 

 

 

3

 

Drobna iskrica, stokrat manjsha od kresnice, pristane na kapljici

plina nekje blizu motorja. Najprej zaprasketa, nato se prikazhe

plamen. Ogenj se odbija od luzhe do luzhe, tli in cvrchi, plameni

dosezhejo rezervoar za gorivo, vse zazhari in odleti v zrak. Natrgam

 

cvetove vrtnic in z listichi napolnim kosharo iz protja. Okrog mogochnih

hrastov, kjer si zamishljam grob, jih, cvetne liste, posujem kot pepel.

Bele breze na jasi pred hisho te pogreshajo bolj, kot mi povedo. Drobno

listje pada na tla, ki so jih poljubljali tvoji koraki, ne da bi ochitalo.

 

Predstavljam si, kako me v zadnjem jutru zhivljenja po vsem telesu

obliva vrochina, nekaj silnega, pozheljivega. Nochna luchka v pochasi

odhajajochi temi she vedno igrivo osvetljuje strop z jantarjevo

 

svetlobo, ki kot oblak prahu lega na tvoja gola ramena. Po strastnem

ljubljenju lezhiva na postelji, in v bleshchavi jutranjega sonca gledava

v razcvetel kostanjev drevored. A vsi znaki kazhejo, da to jutro lazhe.

 

 

 

4

 

Stojim nepremichna, nema in tresocha se. Izmislim si pretvezo,

ki naj bi te odvrnila od misli, da se poslavljam za vselej.

Nenadoma se ti spremenijo poteze na obrazu, glas zamira

v hropenje, na chelo stopi mrzel pot. Pomislim, da je to

 

konec. Smrtni krch, ki trzne skozi telo, se za hip umiri, znova

me pogledash s shiroko odprtimi ochmi. Brezbarvne ustnice se

smehljajo, nato glava omahne. Sklonim se, poishchem svecho,

jo prizhgem in jo primem z obema rokama, da ne bi kapljalo

 

z nje in da ne bi ugasnila. Stopim k postelji in zrem v odtis

telesa na odeji, v polprazen kozarec na polici, na zmechkano

brisacho z izvezenim monogramom. Zachutim lahne sunke vetra,

 

svecha trepeta kot ljubezen. V morechem obupu za nekaj trenutkov

otrpnem, potem hipoma planem ven, v noch. Samo she luchka

na temnem hodniku gori. Pochutim se bedno, bezhe iz obrocha.

 

 

 

5

 

Za hip postanem pri odprtem oknu, obsijana s shkrlatnim zharom

zahajajochega sonca, in vsa prevzeta strmim na vrt, ki se kopa v

rdechkasto oranzhni svetlobi, dokler ne zachutim hladu vechernega

zraka. She sapica se ne zgane. Ni pomembno, da te nikoli vech

 

ne srecham, da podoba, ki jo zhe tako dolgo nosim v svojem srcu,

vse bolj bledi. She vedno obstajajo nebo, zvezde in chudovite,

vechne, neumrljive sanje, kjer me jetnico na otoku svojih sanj

lahko kadarkoli poklichesh, ko hodish s svojo knjigo pod roko,

 

in mi ponudish bonbone. Ne vem, ali me opojni zvok pishchali vabi,

da mu sledim, ali pa sem ga v zmeshnjavi svojih spominov

pograbila kot reshilno bilko, da bi se otresla samote, in mu sledim.

 

Razposajen nochni chuvaj se naglo priblizhuje, prepevajoch kancone,

spremljajoch se s sladkim pozvanjanjem kljuchev in s koraki,

ki jim ugaja rdech plamen. S tvojim imenom na ustih zaspim.

 

 

 

6

 

Nedeljsko dopoldne je sonchno, obeta se lep dan. Z lahkotnim

korakom kot da nimam nobenih problemov se sprehajam

po glavni ulici mesta, izmikajoch se mladenichem s telefoni

v rokah in njihovim mrzlichnim pogovorom, urejenim uradnicam,

 

ki se vrachajo z dopoldanske kavice v blizhnji kavarni, prodajalcem

srechk, ki smehljaje se poplesavajo med mnozhico pred semaforjem,

in baletu pometachev, ki ustvarjajo sliko, kot bi mesto chistili s

chopichi, brez naglice in s premishljenimi, filigransko natanchnimi

 

potezami. Brez cilja tavam, ne vem, kam grem. Hodim mimo

izlozhb trgovin, ne da bi jih zares videla, ne da bi vstopila.

Prebijam se med avtomobili in brezimno mnozhico ljudi na

 

prehodu za peshce, ne da bi na karkoli mislila, brez posebnih

namenov. Bezhim pred sabo, ko se srechava. Nasmehneva se drug

drugemu, a vem, da se pri sebi smehljava razlichnim stvarem.

 

 

 

7

 

Ostra sapa je popila oglushujoche piske izplulih ladij. Umito nebo se

neizmerno in vedro razpenja nad mestom z za spoznanje modrikasto

belino. Ulice so snazhne, prochelja se smejijo v prvomajskem soncu.

Bele naoknice se svetlikajo, ker jih je dezh polakiral. Praznichen dan.

 

Mnozhica se zgrinja, njen jezik polni zrak. Vedno mi je tesno, kadar

se znajdem na robu mrmrajochih pomenkov in se moram potopiti vanje.

Pred mrachnostjo glasov padam v globino. Vidim ljudi, nasilne, surove,

pijane od iluzij, hlastajoche po varnosti in navidezni srechi. Vse te ljudi,

 

ki hodijo naravnost naprej z na pol zaprtimi ochmi med plashnicami

in niso imeli she nikoli toliko poguma, da bi pogledali globoko noter,

vase. Chutim nered, negotovost, nepriznan strah pred neznanim. Nebo

 

je she vedno modro kot zastava, veter chist in svezh, dishech po morju. V

sipkem pesku se bleshchijo stopinje. Z mnozhico sva zdaj kot ogledalo,

ki vse vidi in vse odseva. Ne ona ne jaz ne veva, kje sva ne kam greva.

 

 

 

8

 

Hodim proti sredishchu mesta, ne da bi se ves chas prestrasheno

ozirala nazaj. Polashcha se me absurdna gotovost, da je vse

mogoche, zdi se mi, da zapushchene beneshke ulice z zapeljivih

ustnic nikoli zaspanih hish ponujajo spodbuden nasmeh, in

 

da sovrazhni veter z morja, ki prinasha zle slutnje in strahove,

dishi po upanju. V katedrali odzvanja polnoch. Ko pridem pred

cerkev sv. Marka opazim, da se je na prazni, le z mesechino

osvetljeni ploshchadi pred njo zbrala jata golobov. Pokrivajo

 

trg kot plashch belih kril, ki se pozibava v skrivnostni tishini.

Hochem se jim v loku umakniti, zato stopam dalje in chutim,

kako se ptice ne da bi se prestrashile in vzletele odmikajo

 

ob mojih korakih in kako za menoj ponovno stopajo

skupaj in prhutaje sklepajo obroch. V oceanu srebrnkastih

senc obstanem. V objemu plashcha nochi varna, dalech od ljudi.

 

 

 

9

 

Ura na trgu iz daljave z udarci skriva dojetje odmevajochih korakov

in odhajajochega chasa. Morda sanjam o sebi in se bom nato zbudila?

Moj chas ni izgubljen, je resnica na meji med stvarjo in nichem. Morda

sem zunaj sebe, v prihodnosti? Moje telo je napeto od prichakovanja,

 

vsak moj gib stremi k luchi. Jaz sama sem ta prichakovanja, chakam se

pod ulichnimi svetilkami, na cestnih krizhishchih, na vogalih renesanchnih

hish, na stopnishchih velikih galerij. V hishi ob jezeru chakam, da pridem

tja s sinjo svetlobo v ocheh, oblechena v presojno obleko. Vstanem,

 

vsa prerojena pomladna in krhka kot iz Botticellijeve shkoljke.

Obstanem negibna, z rokami ob telesu, s kepo v grlu, ki se razshirja

v neznosno sladkost tega, da sem. Zachutim, da v meni spet ozhivlja

 

zhelja po nichemer. Moja samota je tako popolna pod lepim nebom,

prijetna kot chista vest sredi nemirne mnozhice zvezd, da osupnem

nad svojim bivanjem. Rdechkasti mesec drsi na blazinah oblakov.

 

 

 

10

 

Med prihajajochim in odhajajochim dnem trzajo krila metuljev,

ki prechkajo pokopalishche mojih minulih zhivljenj in vstopajo v

sanjsko vrochico. Pri kraju pozhelenja, pri mestu, kamor me tako

vleche, zagledam velichastne gore in visoke griche, ki se vzdigujejo,

 

in reko, prekrito z rahlo meglico. Piha tako, da gozd odnasha

glasove ljudi, ki mi prihajajo nasproti, v kakshno drugo smer ali

jih mesha v vsesploshno shumenje tako dolgo, da pridejo chisto blizu.

Mlajshim skupinam se lazhje izognem, saj zhenejo tak vik in krik,

 

da lahko she tako mochno shumi, pa se kljub temu celo proti vetru

slishi njihove zhivo razigrane glasove. Najbolj zahrbtno je, ko se

mi chisto potiho priblizhash sam in te zachutim shele tik ob srechanju.

 

To ustvari neprichakovano napetost, tako da mi zachne srce prav

tako neprichakovano mochno razbijati in ni chasa za umik. Iz rechne

struge je slishati zhuborenje vode, ki komaj gasi najin vrochi dotik.

 

 

 

11

 

V svetlobi jutranjega svita si videti kot prijazen, le rahlo

postaran otrok. Skrit pod obok, nasmejan, z rozho v gumbnici.

Obril si se, si nadel obleko, edino spodobno, ki jo premoresh,

bombazhno in krem barve, na pogled ponosheno, a elegantno.

 

Poslusham te, kako mi pripovedujesh o mrachnih skrivnostih

Angelskega gradu, o nekem domnevnem cholnu, ki ponochi

pluje po Tiberi, pobirajoch dushe obupanih ljubimcev, ki so

skochili v derocho vodo in utonili, o tem, kako poje chrni kos

 

in kako zapeljuje drobna sinichka, o tisoch in enem chudezhu,

ki si jih sproti izmishljash, da te ne bi mogla nichesar vprashati.

Molche te opazujem in v tebi ishchem moshkega, pisca knjig,

 

ki jih znam skoraj na pamet, ker sem jih tolikokrat prebrala,

fanta valovitih las, ki je prikupno iskriv, a nikoli bos

nekoch poznal to najino vechno mesto do zadnjega kotichka.

 

 

 

12

 

Zjutraj, ko stopim na prag prijaznega toskanskega hotela,

ulice she vedno pochivajo v meglicah in rosi. Svetilke utripajo

v pochasnih vzdihljajih tako, kot se mesto pochasi preteguje

in slachi svojo akvarelno masko. Jasnina jutra prenika chez

 

polkna in skozi zhaluzije v presojnih pihljajih poshevne svetlobe,

ki ne prispejo do tal. Ustavim se pred izrezljanim lesenim

portalom, pochrnelim od chasa in vlage. Podoba, ki se dviga

pred menoj, je v mojih ocheh videti kot truplo neke palache,

 

muzej odmevov in ochitajochih senc. Leta so vse spremenila.

Kaj je resnichno? In kaj vizija? Svet, ki ga vidim, ali svet, kakor

ga vidim? Sonce brez zharkov, mesta brez parkov, vrtovi brez

 

trave? Ali ljubezen omamna? Hishe na Piazza della Signoria

se she vedno zavedajo svoje veljave. Tudi David iz kamna.

Spogledava se in ishcheva prave besede v chasu, ki ne obstaja.

 

 

 

13

 

S trudnim pogledom romam po obzorju, samo da bi se izvila

iz notranjega miselnega mlina, kjer sem med trenji kamnitih

besed pozabila na lastno vizijo. Jate radozhivih kavk s hrushchem

preletavajo rushevine solinarskih hish, kjer skrivajo svoja varna

 

gnezdishcha, in si sladostrastno izbirajo najchistejshi kraj za lovishcha.

Kakor hitro naletijo na oviro, ki ni po njihovem okusu, se vreshchech

dvignejo in v enakomernih zaganjajochih se manjshih skupinah

spushchajo na naslednjo sipino. Tam brkljajo po tleh, se nato malo

 

dvignejo, in to ponavljajo znova in znova. Prilashcham si njihovo

samozavestno gibanje in svobodo in ravnino. V razplamtelosti

razdalje, na zibajochih se valovih shiroko razprtih kril, je slika jasna,

 

vidim, kako hitro zahaja dan, kako hitro gre zhivljenje mimo. Zdaj

plujem po zelenih ocheh na obrezhju zgodovine. Na baldahinu neba

udomachene zvezde mi, chiste, spochite, zvecher berejo svojo poezijo.

 

 

 

14

 

Na obe strani je videti milje dalech, she posebej, ker teche pot po vrhu.

Dalech stran stojeche hishe so kot pike na obzorju, na videz nich vechje

kakor majhne shkatle. Stopam skozi zhalostno noch, v temnih nevihtnih

oblakih tam dalech pred mano kdaj pa kdaj zagrmi, kar me vznemirja.

 

Tako je, kot da je moje zhivljenje nenadoma zapustilo privajeno

stezo in ubralo novo smer. She pred svitom nekdo skrbno grabi

po tleh. Poteguje z grabljami, da ostajajo za njim ravne in tanke

globoke sledi. Z rastochim dnem raste tudi toplota in listje postaja

 

temno zeleno. Rdeche slive se mehchajo in se sladijo, hrushke se medijo.

V roke vzamem grozdje. Slastne, velike grozde. Moj jezik strastno

srka in lizhe sladkost. Rosa na cheshminovih grmih se zlato svetlika

 

v prvih sonchnih zharkih. She nikoli nisem videla takega jutra. She nikoli

se me luch ni tako dotaknila. Spoznanje, da nebo ni prazno, ampak da

s tihim veseljem strmi v vsak nov razcvet stvarstva, pomirja. Nekje si.