Tatjana Pregl Kobe
NISI IN SI
V izlozhbi vidim reklamo, ki najavlja, kaj vse nam bo spremenilo
zhivljenje in iz vseh nas ustvarilo ljudi prihodnosti. In zavem se
tvojega obstoja, neskaljene podobe, ki jo nosim v srcu. Med nama
se vech ne iskri, tudi erotike vech ni, ampak nenehno gibanje duha,
ki kot dim izginja skozi sredishche steklene kupole tam zgoraj,
visoko. Tako je, kakor bi videl skozi tanchico lastne bolechine,
a bi mi vseeno skushal pomagati. Pishesh oporoko in ne postavljash
nobenega pogoja. Zdi se mi, da vidim, kako zresh vame, toda
nisem preprichana. Kako bi lahko zrl v vse moje chudashke sanje,
v moje drzno hrepenenje, v lazhno nedolzhnost in se nasmehnil?
Morda gledash z ochmi duha, morda je svet skoznje spremenjen?
Ne verjamem. Zato pojem in pleshem, krichim in krilim z rokami
– za oba. Ochitno uspeshno. Glavna ulica, prekrita z obokanim
stropom iz stekla in jekla, izgine. Nisi in si. Naj se dogaja karkoli.
1
Skozi okno lije velik dan, zabrisuje poteze in odseva v ochesni belini.
Govorish. Nagnjen naprej, z obrazom, moshko drhtechim od zanosa, z
radostnim izzivanjem v ocheh, da ves trepetash. In kar na lepem, brez
razloga, navdushenje mine, kot bi odrezal, kot kadar se utrga prevech
napeta nit ali dezh iz oblaka. To jutro je najina ljubezen absolutna in
dokonchana, a preveva me gotovost, da je to prvich in zadnjich. Obraz
si umijem z ledeno vodo iz pipe in gledam svoj odsev v zamegljenem
ogledalu. Ob vrnitvi v stvarnost, ki grozi iz raztezajochih se senc,
se drhtechi char razblinja in ostaja le bolecha zhelja in nemir brez imena.
S trdo, nevajeno kretnjo v tishini, ki prekriva vonj po smehu in goloto
razvnetih teles, zmajesh z glavo in zmignesh z rameni, odhitish proti oknu,
ga sunkoma odpresh in se nagnesh ven, ne glede na dezh, kakor kdo,
ki se poskusha reshiti iz luknje brez zraka. Nekaj samovoljnih misli,
porojenih iz utripa krvi, she plahuta zdaj sem, zdaj tja po povrshini.
2
Zadnje ure minevajo v nekem drugem svetu, v vesolju bezhnih
dotikov, spogledovanj, ki jih ne razumem in mi grizejo misli.
Strmo pot od pomola do kamnite hishe na vrhu otoka prehodiva
v tishini, ne da bi si upala izrechi tisto, kar imava v mislih. Hodiva
narazen, skrivajoch se drug pred drugim. Sledish slanemu okusu
mojih ustnic in za seboj vlechesh vprashujoch pogled, ki me sprashuje,
ali se mi vsaj malo svetlika, kaj pochnem. Ura je zhe skoraj polnoch,
ko obstaneva pred vhodom in se spogledava, ne da bi se vsaj
skushala pretvarjati. Dovolj je, da te le oshinem s pogledom, vem,
da je moja razburjenost le pish v viharju, ki divja v tebi. Tega mi
ne bosh nikoli odpustil. Grenka luna z rumenimi zharki potuje po
planjavi moje kozhe, tvoji lasje se dotikajo mojih, veter poje chez
tlakovan plochnik in s sten neslishno odpada plesniv omet. Moja
tishina se trzajoch odbija od tvoje. Obrnesh se proch in odidesh v noch.
3
Drobna iskrica, stokrat manjsha od kresnice, pristane na kapljici
plina nekje blizu motorja. Najprej zaprasketa, nato se prikazhe
plamen. Ogenj se odbija od luzhe do luzhe, tli in cvrchi, plameni
dosezhejo rezervoar za gorivo, vse zazhari in odleti v zrak. Natrgam
cvetove vrtnic in z listichi napolnim kosharo iz protja. Okrog mogochnih
hrastov, kjer si zamishljam grob, jih, cvetne liste, posujem kot pepel.
Bele breze na jasi pred hisho te pogreshajo bolj, kot mi povedo. Drobno
listje pada na tla, ki so jih poljubljali tvoji koraki, ne da bi ochitalo.
Predstavljam si, kako me v zadnjem jutru zhivljenja po vsem telesu
obliva vrochina, nekaj silnega, pozheljivega. Nochna luchka v pochasi
odhajajochi temi she vedno igrivo osvetljuje strop z jantarjevo
svetlobo, ki kot oblak prahu lega na tvoja gola ramena. Po strastnem
ljubljenju lezhiva na postelji, in v bleshchavi jutranjega sonca gledava
v razcvetel kostanjev drevored. A vsi znaki kazhejo, da to jutro lazhe.
4
Stojim nepremichna, nema in tresocha se. Izmislim si pretvezo,
ki naj bi te odvrnila od misli, da se poslavljam za vselej.
Nenadoma se ti spremenijo poteze na obrazu, glas zamira
v hropenje, na chelo stopi mrzel pot. Pomislim, da je to
konec. Smrtni krch, ki trzne skozi telo, se za hip umiri, znova
me pogledash s shiroko odprtimi ochmi. Brezbarvne ustnice se
smehljajo, nato glava omahne. Sklonim se, poishchem svecho,
jo prizhgem in jo primem z obema rokama, da ne bi kapljalo
z nje in da ne bi ugasnila. Stopim k postelji in zrem v odtis
telesa na odeji, v polprazen kozarec na polici, na zmechkano
brisacho z izvezenim monogramom. Zachutim lahne sunke vetra,
svecha trepeta kot ljubezen. V morechem obupu za nekaj trenutkov
otrpnem, potem hipoma planem ven, v noch. Samo she luchka
na temnem hodniku gori. Pochutim se bedno, bezhe iz obrocha.
5
Za hip postanem pri odprtem oknu, obsijana s shkrlatnim zharom
zahajajochega sonca, in vsa prevzeta strmim na vrt, ki se kopa v
rdechkasto oranzhni svetlobi, dokler ne zachutim hladu vechernega
zraka. She sapica se ne zgane. Ni pomembno, da te nikoli vech
ne srecham, da podoba, ki jo zhe tako dolgo nosim v svojem srcu,
vse bolj bledi. She vedno obstajajo nebo, zvezde in chudovite,
vechne, neumrljive sanje, kjer me – jetnico na otoku svojih sanj –
lahko kadarkoli poklichesh, ko hodish s svojo knjigo pod roko,
in mi ponudish bonbone. Ne vem, ali me opojni zvok pishchali vabi,
da mu sledim, ali pa sem ga v zmeshnjavi svojih spominov
pograbila kot reshilno bilko, da bi se otresla samote, in mu sledim.
Razposajen nochni chuvaj se naglo priblizhuje, prepevajoch kancone,
spremljajoch se s sladkim pozvanjanjem kljuchev in s koraki,
ki jim ugaja rdech plamen. S tvojim imenom na ustih zaspim.
6
Nedeljsko dopoldne je sonchno, obeta se lep dan. Z lahkotnim
korakom – kot da nimam nobenih problemov – se sprehajam
po glavni ulici mesta, izmikajoch se mladenichem s telefoni
v rokah in njihovim mrzlichnim pogovorom, urejenim uradnicam,
ki se vrachajo z dopoldanske kavice v blizhnji kavarni, prodajalcem
srechk, ki smehljaje se poplesavajo med mnozhico pred semaforjem,
in baletu pometachev, ki ustvarjajo sliko, kot bi mesto chistili s
chopichi, brez naglice in s premishljenimi, filigransko natanchnimi
potezami. Brez cilja tavam, ne vem, kam grem. Hodim mimo
izlozhb trgovin, ne da bi jih zares videla, ne da bi vstopila.
Prebijam se med avtomobili in brezimno mnozhico ljudi na
prehodu za peshce, ne da bi na karkoli mislila, brez posebnih
namenov. Bezhim pred sabo, ko se srechava. Nasmehneva se drug
drugemu, a vem, da se pri sebi smehljava razlichnim stvarem.
7
Ostra sapa je popila oglushujoche piske izplulih ladij. Umito nebo se
neizmerno in vedro razpenja nad mestom z za spoznanje modrikasto
belino. Ulice so snazhne, prochelja se smejijo v prvomajskem soncu.
Bele naoknice se svetlikajo, ker jih je dezh polakiral. Praznichen dan.
Mnozhica se zgrinja, njen jezik polni zrak. Vedno mi je tesno, kadar
se znajdem na robu mrmrajochih pomenkov in se moram potopiti vanje.
Pred mrachnostjo glasov padam v globino. Vidim ljudi, nasilne, surove,
pijane od iluzij, hlastajoche po varnosti in navidezni srechi. Vse te ljudi,
ki hodijo naravnost naprej z na pol zaprtimi ochmi med plashnicami
in niso imeli she nikoli toliko poguma, da bi pogledali globoko noter,
vase. Chutim nered, negotovost, nepriznan strah pred neznanim. Nebo
je she vedno modro kot zastava, veter chist in svezh, dishech po morju. V
sipkem pesku se bleshchijo stopinje. Z mnozhico sva zdaj kot ogledalo,
ki vse vidi in vse odseva. Ne ona ne jaz ne veva, kje sva ne kam greva.
8
Hodim proti sredishchu mesta, ne da bi se ves chas prestrasheno
ozirala nazaj. Polashcha se me absurdna gotovost, da je vse
mogoche, zdi se mi, da zapushchene beneshke ulice z zapeljivih
ustnic nikoli zaspanih hish ponujajo spodbuden nasmeh, in
da sovrazhni veter z morja, ki prinasha zle slutnje in strahove,
dishi po upanju. V katedrali odzvanja polnoch. Ko pridem pred
cerkev sv. Marka opazim, da se je na prazni, le z mesechino
osvetljeni ploshchadi pred njo zbrala jata golobov. Pokrivajo
trg kot plashch belih kril, ki se pozibava v skrivnostni tishini.
Hochem se jim v loku umakniti, zato stopam dalje in chutim,
kako se ptice – ne da bi se prestrashile in vzletele – odmikajo
ob mojih korakih in kako za menoj ponovno stopajo
skupaj in prhutaje sklepajo obroch. V oceanu srebrnkastih
senc obstanem. V objemu plashcha nochi varna, dalech od ljudi.
9
Ura na trgu iz daljave z udarci skriva dojetje odmevajochih korakov
in odhajajochega chasa. Morda sanjam o sebi in se bom nato zbudila?
Moj chas ni izgubljen, je resnica na meji med stvarjo in nichem. Morda
sem zunaj sebe, v prihodnosti? Moje telo je napeto od prichakovanja,
vsak moj gib stremi k luchi. Jaz sama sem ta prichakovanja, chakam se
pod ulichnimi svetilkami, na cestnih krizhishchih, na vogalih renesanchnih
hish, na stopnishchih velikih galerij. V hishi ob jezeru chakam, da pridem
tja s sinjo svetlobo v ocheh, oblechena v presojno obleko. Vstanem,
vsa prerojena – pomladna in krhka – kot iz Botticellijeve shkoljke.
Obstanem negibna, z rokami ob telesu, s kepo v grlu, ki se razshirja
v neznosno sladkost tega, da sem. Zachutim, da v meni spet ozhivlja
zhelja po nichemer. Moja samota je tako popolna pod lepim nebom,
prijetna kot chista vest sredi nemirne mnozhice zvezd, da osupnem
nad svojim bivanjem. Rdechkasti mesec drsi na blazinah oblakov.
10
Med prihajajochim in odhajajochim dnem trzajo krila metuljev,
ki prechkajo pokopalishche mojih minulih zhivljenj in vstopajo v
sanjsko vrochico. Pri kraju pozhelenja, pri mestu, kamor me tako
vleche, zagledam velichastne gore in visoke griche, ki se vzdigujejo,
in reko, prekrito z rahlo meglico. Piha tako, da gozd odnasha
glasove ljudi, ki mi prihajajo nasproti, v kakshno drugo smer ali
jih mesha v vsesploshno shumenje tako dolgo, da pridejo chisto blizu.
Mlajshim skupinam se lazhje izognem, saj zhenejo tak vik in krik,
da lahko she tako mochno shumi, pa se kljub temu celo proti vetru
slishi njihove zhivo razigrane glasove. Najbolj zahrbtno je, ko se
mi chisto potiho priblizhash sam in te zachutim shele tik ob srechanju.
To ustvari neprichakovano napetost, tako da mi zachne srce prav
tako neprichakovano mochno razbijati in ni chasa za umik. Iz rechne
struge je slishati zhuborenje vode, ki komaj gasi najin vrochi dotik.
11
V svetlobi jutranjega svita si videti kot prijazen, le rahlo
postaran otrok. Skrit pod obok, nasmejan, z rozho v gumbnici.
Obril si se, si nadel obleko, edino spodobno, ki jo premoresh,
bombazhno in krem barve, na pogled ponosheno, a elegantno.
Poslusham te, kako mi pripovedujesh o mrachnih skrivnostih
Angelskega gradu, o nekem domnevnem cholnu, ki ponochi
pluje po Tiberi, pobirajoch dushe obupanih ljubimcev, ki so
skochili v derocho vodo in utonili, o tem, kako poje chrni kos
in kako zapeljuje drobna sinichka, o tisoch in enem chudezhu,
ki si jih sproti izmishljash, da te ne bi mogla nichesar vprashati.
Molche te opazujem in v tebi ishchem moshkega, pisca knjig,
ki jih znam skoraj na pamet, ker sem jih tolikokrat prebrala,
fanta valovitih las, ki je – prikupno iskriv, a nikoli bos –
nekoch poznal to najino vechno mesto do zadnjega kotichka.
12
Zjutraj, ko stopim na prag prijaznega toskanskega hotela,
ulice she vedno pochivajo v meglicah in rosi. Svetilke utripajo
v pochasnih vzdihljajih tako, kot se mesto pochasi preteguje
in slachi svojo akvarelno masko. Jasnina jutra prenika chez
polkna in skozi zhaluzije v presojnih pihljajih poshevne svetlobe,
ki ne prispejo do tal. Ustavim se pred izrezljanim lesenim
portalom, pochrnelim od chasa in vlage. Podoba, ki se dviga
pred menoj, je v mojih ocheh videti kot truplo neke palache,
muzej odmevov in ochitajochih senc. Leta so vse spremenila.
Kaj je resnichno? In kaj vizija? Svet, ki ga vidim, ali svet, kakor
ga vidim? Sonce brez zharkov, mesta brez parkov, vrtovi brez
trave? Ali ljubezen omamna? Hishe na Piazza della Signoria
se she vedno zavedajo svoje veljave. Tudi David iz kamna.
Spogledava se in ishcheva prave besede v chasu, ki ne obstaja.
13
S trudnim pogledom romam po obzorju, samo da bi se izvila
iz notranjega miselnega mlina, kjer sem med trenji kamnitih
besed pozabila na lastno vizijo. Jate radozhivih kavk s hrushchem
preletavajo rushevine solinarskih hish, kjer skrivajo svoja varna
gnezdishcha, in si sladostrastno izbirajo najchistejshi kraj za lovishcha.
Kakor hitro naletijo na oviro, ki ni po njihovem okusu, se vreshchech
dvignejo in v enakomernih zaganjajochih se manjshih skupinah
spushchajo na naslednjo sipino. Tam brkljajo po tleh, se nato malo
dvignejo, in to ponavljajo znova in znova. Prilashcham si njihovo
samozavestno gibanje in svobodo in ravnino. V razplamtelosti
razdalje, na zibajochih se valovih shiroko razprtih kril, je slika jasna,
vidim, kako hitro zahaja dan, kako hitro gre zhivljenje mimo. Zdaj
plujem po zelenih ocheh na obrezhju zgodovine. Na baldahinu neba
udomachene zvezde mi, chiste, spochite, zvecher berejo svojo poezijo.
14
Na obe strani je videti milje dalech, she posebej, ker teche pot po vrhu.
Dalech stran stojeche hishe so kot pike na obzorju, na videz nich vechje
kakor majhne shkatle. Stopam skozi zhalostno noch, v temnih nevihtnih
oblakih tam dalech pred mano kdaj pa kdaj zagrmi, kar me vznemirja.
Tako je, kot da je moje zhivljenje nenadoma zapustilo privajeno
stezo in ubralo novo smer. She pred svitom nekdo skrbno grabi
po tleh. Poteguje z grabljami, da ostajajo za njim ravne in tanke
globoke sledi. Z rastochim dnem raste tudi toplota in listje postaja
temno zeleno. Rdeche slive se mehchajo in se sladijo, hrushke se medijo.
V roke vzamem grozdje. Slastne, velike grozde. Moj jezik strastno
srka in lizhe sladkost. Rosa na cheshminovih grmih se zlato svetlika
v prvih sonchnih zharkih. She nikoli nisem videla takega jutra. She nikoli
se me luch ni tako dotaknila. Spoznanje, da nebo ni prazno, ampak da
s tihim veseljem strmi v vsak nov razcvet stvarstva, pomirja. Nekje si.