Revija SRP 93/94

Radovan Pavlovski 

 

GOSTIJA KLJUCHEV

 

 

GOSTIJA KLJUCHEV

 

Vecherjajo kljuchi

suhi in zvezdnati

Zalogaj kruha pozhirek vode

iz razlichnih chasov jemljejo

Poti se drobijo

In vesolje se drobi

Kljuchi in kljuchavnice

nekateri z morskega dna

drugi s polarnega kroga

za mizo juga

vecherjajo

Kljuchna mesta menjavajo

V teh dejanjih –

hrana in chas.

 

 

 

 

ORFEJ SE OZRE

 

Obrnil se je proti Njej in Ona je ozhivela.

Zaspala je nad mojo pesmijo.

Je zhelela, da bi ostal ljubech

in nerojen? Prerokbe

so prishle iz svetlobe

kot prepleten glas prepirljivcev.

Je bil to zvonchek, hranjen s snegom,

ko sem v sebi shtel valove?

Iskal sem te.

Taval sem.

Taval sem.

 

Ne.

Ni smrti.

Nebesa so nedolzhna.

 

 

 

 

OPOMBA K PAVLOVSKEMU

 

Mikroantologija sodobne balkanske poezije je, sledech abecedi, prishla do Makedoncev, ki so poseben geohistorichni in jezikovno-kulturni etnofenomen na juzhnem koncu drzhavnega prostora nekdanje Jugoslavije. Ta je bila, chetudi za nekatere »nenaravna tvorba«, zlasti kot SFRJ (tri »latinichne« in tri »cirilichne« republike z mejno Drino vmes) svojevrstno uteleshenje »supersimetrije« (»super-symmetry« – termin iz sodobne fizike, ki pozna tudi »zlom simetrije«), v kateri je bila SRM skoraj zrcalni »spodnji antipod« SRS z vech podobnimi znachilnostmi: robna pozicija (najzahodnejshi in najjuzhnejshi slovanski narod), velikost ozemlja, shtevilo prebivalstva, dve »vzorchni« jezeri, reka kot sredishchnica (Sava – Vardar), »problematichna« avtohtonost, odrezani dve tretjini t. i. zgodovinskega prostora (Pirinska in Egejska Makedonija – Koroshka in Beneshka Slovenija), legendarni vladar »enakega imena« (»kralj Samo« – »car Samuil«), po njem stoletja »ilegale«, kmechki upori (Gubec – Karposh), ljudsko izrochilo o bojih s Turki (Peter Klepec – Bolen Dojchin), deloma »problem morja« (SLO v sporu s HR, MAK povsem »landlocked«; grshki »prastrah« pred slovanskimi Makedonci, Samuil je skushal zavzeti Solun, »makedonski Trst«; Makedonci so na zahtevo Grkov spremenili drzhavno zastavo, Avstrijci Slovencem oporekajo knezhji kamen); teze o »planinskih Hrvatih«, »juzhnih Avstrijcih« in »vardarskih Srbih«, »severnih Grkih« itd.

 

»Bivanje v ilegali« je bilo seveda pri Makedoncih (zlasti pod Turki) she hujsha abioza kot pri Slovencih; che so slednji otroci »marchne revolucije« (1848), so prvi otroci »oktobrske revolucije« (osvoboditev s komunistichnimi partizani okt. 1944). Od leta 1944, ko je makedonshchina prvich uradni jezik, je makedonska knjizhevnost, povzemajoch nekdanje skromne in bolj obchasne zachetke, v dobrem desetletju naredila edinstven razvoj s pravo eksplozijo vitalne identitete. Na vrhu tega zagona je poezija, ki je v treh generacijsko-stilskih valovih (kolektivizem: 1945–1950; intimizem: 1950–1960; modernizem po 1960) dobesedno preskochila stoletja in se kot suverena komponenta uvrstila med ostale juzhnoslovanske, balkanske in evropske literature (za ene je to »makedonska lirska falanga«, za druge »makedonska pesnishka shola«). V vrsti markantnih avtorjev se zdi najbolj paradigmatichna osebnost v makedonskem pesnishtvu druge polovice XX. st. (v prvi polovici Kocho Racin) Radovan Pavlovski: pripadnik modernizma, rojen 1937 v Nishu, otroshtvo v vasi Zhelezna reka pri Gostivarju, shtudiral pravo in knjizhevnost v Skopju, zhivel v Zagrebu (1964-1982), Beogradu (1982-1985), od 1985 v Skopju. Cenjen od prve zbirke (1961), s shtevilnimi nadaljnjimi (nekatere napisane tudi v srbhrv.) je zgradil opus, znachilen po zgoshchenem prostoverznem izrazu v pretezhno krajshih pesmih, z intenzivno ekspresivno-nadrealistichno metaforiko (imenovan »princ metafore«), konsistentno v svoji rustikalno-nacionalno-balkanski ikonografiji (cit. nekaj verzov: »She od Samuila peshachim she od Bizanca /…/ moj duh blodi po Balkanu« /…/ »V meni zhivi zhivljenje ljudstva«, v znamenju nacionalnih barv in simbolov: »Rdechi in chrni petelin /…/ Veliko je sonce«; prev. V. Taufer); prevajan v shtevilne jezike.

 

Izbor, prevod in opomba Ivo Antich