Revija SRP 93/94

Milan Budimir

 

ILIRSKI SLEDOVI V ILIADI

 

Glavna epa antichne knjizhevnosti – Homerjeva Iliada in Vergilova Eneida – sta she zmeraj, vsaj po imenu, znana sholanim ljudem. Toda strokovnjaki se she danes trudijo pojasniti osnovno misel in pravi namen teh zares klasichnih pesnitev. To zlasti velja za Homerjevo Iliado, katere chas in nachin nastanka sta nam skoraj povsem neznana. Pri Vergilovi Eneidi, ki je pravzaprav ostala nedokonchana, nam je nejasna simbolika, dovolj pa smo obveshcheni o samem Vergilu in njegovih sodobnikih. Toda pri Homerju in njegovi Iliadi so stvari precej bolj zapletene. Dovolj je, che rechemo le to, da chasovni krog, v katerega strokovnjaki dolochajo to delo, zajema nekaj stoletij, od 14. do 16. stoletja pred nasho ero. Zato je precej rizichno govoriti nekoliko bolj dolochno o nastanku tega epa in o vsem tistem, kar je moralo biti njegova predhodnica, naj se to nanasha na zgodovino opevanih dogodkov ali pa na zgodnejshe podobne poskuse prikazati boje med helenskimi osvajalci in nehelenskimi staroselci.

Nekoliko podobna je zadeva tudi z Iliri, najstarejshimi prebivalci tistih podrochij, ki danes sestavljajo nasho dezhelo. Po eni strani imajo ilirska plemena, ki pripadajo isti jezikovni druzhini kot Slovani in Heleni, Latinci in Kelti, Germani in Albanci, Iranci in Indijci, za najstarejshe prebivalce celotne Juzhne Evrope, od Atlantika do Dardanel, po drugi strani pa jih umeshchajo v vzhodnojadransko primorje. Ni nam povsem jasen niti jezikovni polozhaj starih Ilirov, ki jih najstarejshi latinski spomeniki imenujejo Hiluri. Po enih pripadajo zahodnim Indoevropejcem, po drugih pa vzhodnim. Najverjetneje bo, da so bila njihova naselja med vzhodnimi in zahodnimi Indoevropejci. To pomeni, da so se zhe v antichni dobi na Balkanskem polotoku meshali zahodni Indoevropejci z vzhodnimi.

Ta nasha nevednost izvira iz tega, da od ilirskih govorov vemo le za veliko shtevilo osebnih in zemljepisnih imen, ni pa nam na voljo nikakrshen ilirski stavek. Brez kakshnega stavka, pa cheprav takega iz ene same besede, ni mogoche dolochiti znachaja dolochenega jezika, in to iz preprostega razloga, da so, dialektichno gledano, stavki starejshi od besed.

Teh nekaj ilirskih imen, katerih sestav nam je dovolj razumljiv, nam pomaga v homerskem imeniku v Homerjevi Iliadi najti kakshno sled, ki nas usmerja na ilirsko stran. Seveda so taki sledovi, celo che jih je vech, preneznatni in preslabotni za boljshe razumevanje Iliade kot pesnishkega dela. Vseeno so ti skromni sledovi zanimivi zato, ker nam odkrivajo zelo zapleteno predzgodovino starobalkanske kulture skupaj s helenskim besedishchem, zanesljivim prichevalcem predgrshkih Indoevropejcev, ki jih imenujemo Pelazgi ali bolje Pelasti. Tako se ilirski sledovi pomalem dotikajo tudi najstarejshe zgodovine balkanskih Slovanov, v katere so se schasoma pretopili ne le ilirski staroselci, temvech tudi druga starobalkanska plemena severno od grshkih naselij.

Kot pravi »oche« zgodovine Herodot, Iliada opisuje spopad med Vzhodom in Zahodom, ki se je odigral pred kakshnimi tridesetimi stoletji na anatolski obali pred Dardanelami. V tem svetovnozgodovinskem dogodku so sodelovala tudi starobalkanska plemena, bolj ali manj sorodna z ilirskimi plemeni. To so Pajonci (tudi Peonci, ob Vardarju – op. prev.) in Dardanci, ki jih mnogi strokovnjaki imajo za Ilire, zatem Frigi ali Brugi, ki so pustili sled tudi na ilirskem Jadranu. Glavni trojanski junak ima sicer v Iliadi grshko ime: Hektor, toda poznamo tudi njegovo negrshko ime, ki se glasi: Darej. Glavni helenski junak se imenuje Ahil, ki je kakor njegova mati (Tetis ali Tetida, morska nimfa, boginja morja – op. prev.) povezan z morjem, pa mu je dano kratko zhivljenje in hitrost morske burje. Zato se ta junak imenuje tudi »gospodar Ponta« (póntos – gr. morje; op. prev.), ker kot nekdanji demon burje gospoduje morskim potem. Oba njegova konja imata negrshki imeni in eno od teh imen je zagotovo ilirskega porekla, toda dalech pomembnejshe je dejstvo, da se ta najvechji junak v Homerjevi Iliadi ne obracha na Zevsa Olimpijskega, ki mu je mnogo blizhe in ki je nedvomno kot »gospodar bogov in ljudi« glavno helensko bozhanstvo, prevzeto iz davnih indoevropskih chasov. Ahil se po smrti svojega najblizhjega tovarisha Patrokla obracha na tistega Zevsa, ki je najbolj oddaljen od sovrazhne Troje in njenega Hektorja. To je Zevs Dodonski v daljnem Epiru na zahodni strani Balkanskega polotoka.* Tu je v Dodoni, pod planino Tomor, znamenito prerochishche Zevsa, glavnega bozhanstva indoevropskih Pelastov, kot to pishe v uchenem komentarju k temu stihu 16. speva Iliade. Tu je njegov znameniti hrast, katerega trepetajoche listje ustvarja preroshko glasbo, razumljivo le njegovim svechenikom, ki se imenujejo Seli, znani po svojem nenavadnem asketizmu. Ti Zevsovi svecheniki si iz kultnih razlogov ne umivajo nog in spijo na goli zemlji. Ta znamenja asketizma so povsem neznana helenskemu kultu in helenski religiji, vsi pa vemo, da kult in religija tvorita strzhen antichne kulture in antichnega zhivljenja.

Vse to pomeni, da ima glavni Homerjev junak svojega posebnega Zevsa, ki se po kultu povsem razlikuje od helenskega Zevsa na Olimpu. Tudi sam pesnik chuti to pomembno razliko, kajti zdi se mu potrebno, da na tem mestu svojim poslushalcem podrobno opishe tega Zevsa v Dodoni in njegove nenavadne svechenike. Po drugi strani vemo, da na podrochju Dodone prebivajo ilirski Agraji ali Graji, tako pa se pri rimskih pesnikih imenujejo tudi Heleni. Poleg tega prerochishcha v Dodoni teche tudi voda, imenovana Dodon, in strokovnjaki premishljujejo, kaj je smisel teh imen. Enako ime vode so ugotovili tudi v Litvi.

Toda mnogo bolj kot Litva je imenu Dodone in dodonskega Zevsa blizu skrajshana oblika predgrshke boginje zemlje, ki se je imenovala Do ali Domater. Zato je iz vech razlogov mogoche osnovo ilirskega imena Dod poistovetiti z nashim imenom Dazhbog in Dajbog, poleg katerega imamo Dajbabo, pozneje, v krshchanski dobi, pa tudi Hromega Daba. Razumljivo je, da obstaja she kakshna specifichno slovansko-ilirska zveza, kot npr. Tergeste in Trg ali Perun in Peraun itd. Vse te stare zveze so razumljive, che uposhtevamo, da so ilirski Indoevropejci na Balkanu starejshi od helenskih plemen in so, kot je bilo zhe recheno, jezikovno blizhji Latincem, Keltom in Germanom, medtem ko so Pelasti, h katerim poleg Ilirov pripadajo Dardanci, Trachani in Makedonci, predstavniki prvih in najstarejshih Indoevropejcev v Sredozemlju.

Veliki trojanski junak je tudi Dardanec Enej, ki daje ime Vergilovi Eneidi in je osnoval Rim, pobozhni pesnik Avgustove obnove pa ga imenuje tudi »pobozhni Frig«. Pomeni torej, da sta oba glavna junaka, tako v Homerjevi Iliadi kot v Vergilovi Eneidi, starobalkanskega, pravzaprav ilirskega porekla. Tistim, ki se chudijo takim sporochilom, je treba rechi, da je bilo med osmimi najvechjimi antichnimi vladarji – to pa so Iranec Darij, Filip Makedonski, Aleksander Veliki, Julij Cezar in njegov posinovljenec Avgust, dalje Dioklecijan, Konstantin Veliki in Justinijan – pet Balkancev: Filip, Aleksander, Dioklecijan, Konstantin in Justinijan. Tej peterici je vsekakor treba dodati tudi Julija Cezarja, ki je bil po rimskem izrochilu potomec Dardanca Eneja. Spotoma omenimo, da so starejshi zgodovinarji Srbe in Hrvate imenovali Iliri, Tribali in Dardanci, sledech bizantinskim zgodovinarjem, ki so antichna imena prenashali na sodobne narode. She pomembnejshe je spoznanje, da je vech kot trideset Ilirov, vechinoma vojakov, daljshi ali krajshi chas sedelo na prestolu rimskih imperatorjev.

Tako so balkanski Slovani prek Ilirov povezani ne le z antichno Evropo, temvech tudi z najvechjim in najstarejshim delom evropske knjizhevnosti – s Homerjevo Iliado. V drugem spevu Iliade, kjer je naveden pregled glavnih chet na eni in na drugi strani, so nedvomno omenjena ilirska imena. To je hitra junakinja Batieja, ki nas spominja na ilirske vladarje Batone. To ni le nakljuchno ujemanje v prvem zlogu teh imen, kajti po latinskih napisih z Jadrana vemo, da ilirsko ime Baton pomeni »Hitrc«, a pesnik Iliade svoji junakinji, ki ima gomilo pred Trojo, nadene svojo grshko razlago njenega imena v istem smislu, tj. »Hitrica«.

She bolj pomembno je ilirsko ime Tevtamid, ki se pojavi v istem spevu Iliade. To je pravzaprav priimek kralja iz Larise v Tesaliji, ki pripelje svoje Pelazge, tochneje Pelaste, pred Trojo. Obliko Pelazgi je treba zamenjati s Pelasti zato, ker je ime le v slednji obliki dokumentirano na terenu, ne pa le pri uchenih piscih, she posebno, ko vemo, da se prav v Tesaliji nahajajo svobodni kmetje nehelenskega porekla, ki se imenujejo Penesti in ki imajo svoje soimenjake v juzhni Italiji, torej na podrochju, naseljenem z ilirskimi doseljenci z Balkana. Priimek Tevtamid je vazhen iz dveh razlogov: najprej ker nima nikakrshne naveze v celotnem grshkem besedishchu, tudi v homerskem ne, potem pa tudi zato, ker po besedah pesnika Iliade pripada Pelastom, to pa pomeni Ilirom. V ilirskem besedishchu je zelo dobro znana skupina imen z osnovo Tevta, ki pomeni narod. Iz te osnove je tudi ime znamenite ilirske kraljice Tevte ali Tevtane. Ta osnova se pojavlja ne le pri ilirskih, temvech tudi pri zahodnih in baltsko-slovanskih Indoevropejcih (prim. Tevton, Deutsch – op. prev.), ter je zaradi vokalnih sprememb v osnovnem delu ni mogoche imeti za ostanek predindoevropskega besedishcha, kot to sicer menijo nekateri strokovnjaki, ki so celo Ilire, skupaj z Dardanci, imeli ne za Indoevropejce, temvech za Mediterance.

Ker je v ilirskem besedishchu precej imen s konchnim zlogom -op, je zelo verjetno, da je treba tudi tesalske Dolope v Ahilovem odredu imeti za ilirsko pleme, she posebno, ker jih zhe stari pisci imajo za Pelaste. Med te Pelaste nedvomno sodijo tudi ilirski Pajonci z Vardarja, h katerim pripadajo tudi ilirski Pajopli. Neki Pajonec v Iliadi se imenuje Ofelest, torej gre za isti konchni zlog kot pri tesalskih Penestih in v imenih Tergeste, Segesta pri Sisku. Neki pajonski vladar je na svojih novcih zapustil dve obliki svojega imena: Lukej in Lupej. Zaradi tega nihanja v srednjem soglasniku je mozhen sklep, da ti vardarski Pajonci, ki igrajo vazhno vlogo v Iliadi, in to na trojanski strani, pripadajo k indoevropskim Pelastom kakor tudi Iliri.

Mozhno bi bilo najti she takih jezikovnih drobtin, ki kazhejo na ilirske sledove v Homerjevi Iliadi. Toda te drobtine ne kazhejo in ne razlagajo tistega, kar je glavno: Iliada, ki jo danes prebiramo, je edina in enotna. Njen pesnik Homer, glede chigar porekla se je prepiralo sedem mest, nima niti enega soimenjaka v helenskem imeniku. To pomeni, da je tudi to ime povsem osamljen pojav. Pesnik Ovidij ga imenuje Majonec (Maeonides, iz Maeonije v Mali Aziji – op. prev.), drugi antichni pisci pa nam porochajo, da je obstajala she neka druga Iliada, in to ne v grshkem jeziku, temvech v jeziku zhe omenjenih Frigov, ki so se doselili v Anatolijo s centralnega Balkana in ki so imeli istoimene plemenske rojake na samem Jadranu. Pesnik te Iliade, ki jo danes beremo in ki ga imenujemo Homer, je poleg grshchine znal she neki jezik, ki ga ne moremo tochneje dolochiti. Za Aristarha, najvechjega antichnega filologa, je Homer po poreklu iz samih Aten, a prav za najstarejshe Atene staro izrochilo pravi, da so pripadale Pelastom. She vech, nekateri lingvisti menijo, da tudi sam verz, v katerem je spisana Iliada, ni helenskega porekla. Vse to pomeni, da bodo strokovnjaki imeli she veliko dela z Iliado. Na srecho nasha vednost in obveshchenost o najstarejshem Balkanu nenehno narashchata. Danes beremo spomenike s Krete in s Peloponeza, ki so vsekakor starejshi od trojanske vojne ter zato tudi od najstarejshe Iliade, che jih je bilo vech. Utemeljeno je torej upanje, da se ne bo znatno razshirila le nasha vednost glede Homerjeve Iliade, temvech da se bo tudi chasovni okvir vse bolj pomikal proti zachetku drugega tisochletja pred nasho ero. Najstarejshi Indoevropejci na Mediteranu, med katere prishtevamo Ilire in ostale Pelaste, se pojavljajo zhe ob koncu tretjega tisochletja. Tako bomo v blizhnji prihodnosti, ko bodo zanesljivo razvozlani vsi predgrshki teksti, vedeli veliko vech tako o Iliadi kot o njenih izvirih.

 

 

* Ahil moli k Zevsu Dodonskemu she pred Patroklovo smrtjo v bitki:

»Zeus, dodonski gospod, Pelásgishki, v sinji daljavi,

zimne Dodóne vladar, kjer Seli, duhovniki tvoji,

nog neumitih lezhé, krog tebe, na goli zemljini:«

(citat: Homer, Iliada, prevedel Anton Sovrè, Ljubljana, 1950, str. 313, spev XVI, verz 233-235).

(Op. prev.)

 

 

Prevod iz srbshchine Ivo Antich

 

 

 

MILAN BUDIMIR (1891 – 1975), srbski klasichni filolog in zgodovinar, rojen v Bosni (Mrkonjich Grad, do 1924 im. Varcar Vakuf), umrl v Beogradu. Sholanje v Sarajevu, chlan org. Mlada Bosna, klasichno filologijo shtudiral na Dunaju, kjer doktoriral 1920; od tega leta zhivel v Beogradu. Kot vojni invalid slep od 1922, ob pomochi sorodnikov in sodelavcev razvil osupljivo znanstveno-pedagoshko dejavnost z obsezhno bibliografijo; redni profesor in shef katedre za klasichno filologijo na FF v Beogradu (upok. 1962). Velja za utemeljitelja (srbske) paleobalkanistike. Pred drugo sv. vojno ustanovil in urejal Revue Internationale des Études Balkaniques. Komparativno etimoloshko preucheval predgrshke jezike treh konvergentnih vzhodnomedite-ranskih polotokov: Balkanskega, Apeninskega, Maloazijskega – na pradavnem presechishchu Zahoda in Vzhoda. Po predgrshkih prebivalcih Balkana Pelazgih (Pelastih) je poimenoval najstarejshe indoevropsko narechje – »pelastichko« (Etrurce je imenoval »Tirseno-Pelazgi« in dopushchal njihovo zvezo s Slovani v t. i. tripoljski kulturi v Ukrajini). Po njem so Iliri tisti del Pelazgov, ki se je tako ali drugache stikal s protoslovanstvom na Balkanu in v Mali Aziji (Protoslovenski i staroanadolski Indoevropljani, 1952). Kratko razpravo Ilirski sledovi v Iliadi (Ilirski tragovi u »Ilijadi«) je emitiral beograjski radio 1961; prvich natisnjena v beograjski knjizhevni reviji Delo (1985-7); to je pravzaprav zgoshchen povzetek celotnega avtorjevega opusa, posvechenega prepletu med lingvistiko in antichno literaturo ter (pred)grshko-ilirsko-(proto)slovanskim stikom. Budimir je s shirino svojih razgledov »pripravil tla« tistim novejshim juzhnoslovanskim raziskovalcem, ki so v luchi poglobljenega »avtohtonizma« kritichno-inovativni do vsiljivo uveljavljenega (»uradnega«) evropskega zgodovinopisja (Peshich, Vuga itd.).

(Op. prev.)