Revija SRP 93/94

Matej Krajnc

 

 

MOZH, KI JE PREBRAL SVETO PISMO

V ENEM DNEVU

 

I.

 

Meseci techejo, leta minevajo,

mozh pa she kar sedi.

Lista stran za stranjo

in molchi.

 

Spominjamo se ga s starih slik.

Z razglednic in pisemskih glav.

In nihche natanchno ne ve,

kdaj bo vstal.

 

In nihche natanchno ne ve,

kaj se mu podi po glavi.

Vsi molche.

 

Tu pa tam kak dan kak bolj siv oblachek

na polovico neba pristavi

in razglednice potemne …

 

 

II.

 

Dnevi tiktakajo,

kot bi jim shlo za glavo.

Nabiralniki skovikajo.

Nocoj ni chas za slavo.

 

Nocoj bo treba pojesti kak roman

in se zaviti v molk.

Mrak bo spet

razpotegnjen in dolg.

 

Nocoj bo mozh s starih slik

spet zagoveden,

bradat tolazhnik,

 

svoje preteklosti vreden,

siv kakor poshtni zhig

in z nashim molkom obseden …

 

 

III.

 

Kdo nashteva ure

in poje o zamujenih prilozhnostih?

Vstajamo zgodaj in v tem, kar nastaja,

ni sledu o pobozhnosti.

 

Z zidov bingljajo

poceni romani.

In mozh, ki se sklanja nad knjigo,

je isti kot lani.

 

Nikoli ne vidimo

njegovega pogleda.

Nikoli nam

 

zares ne preseda,

dokler se ne namrshchi in zamrmra nekaj shtevilk –

bolj zase, seveda.

 

 

IV.

 

Skrivnostni mozh,

klobuki so iz mode.

Nosi jih she samo Leonard Cohen,

a le zato, ker z njimi ne dela shkode.

 

Poje pach

in prav dobro artikulira.

Klobuki mu pristojijo,

ker jih odlichno dozira.

 

Se mrshchish,

ti je razglednica pretesna?

Ti upodobitev ne gódi?

 

Pochakaj she hipec,

pa bo noch zadobila pridih starih lokalov

in klobuki bodo spet v modi.

 

 

V.

 

Meseci techejo, leta minevajo,

mozh pa she kar sedi.

Lista stran za stranjo

in molchi.

 

Nekje zunaj odmevata revsk in bevsk

vsevdiljnih pasjih dni.

Bliska se zgolj na prestopna leta.

Mestna hisha gori.

 

Nekje bo treba potegniti chrto

med molkom in slabo vestjo.

A nismo she zreli za to.

 

Nismo she prishli na vrsto,

da bi se zbogali s samimi sabo.

Rojeni smo s shibko pestjo.