Revija SRP 93/94

Matej Krajnc

 

 

FOTOGRAFIJE

 

 

 

Fotografije frchijo, kot bi jih gledal z vlaka.

Zvijajo se. Ampak kriv je papir.

Nihche vech jih ne razpostavlja po postelji.

V kopalnici, kjer je bila obchasno temnica, je mir.

 

V duhove ne verjamem, tako sem se odlochil,

ko neko noch nisem mogel spati.

A manj ko verjamem, bolj zavzeto me vsak vecher

kakshen prihuljeno chaka za vrati.

 

Pokrije me in mi zapoje uspavanko

s svojim neslishnim glasom.

Zaprem ochi in znova zachnem

svoj vsevdiljni Chlovek ne jezi se s chasom.

 

Fotografije frchijo, kot bi jih gledal z vlaka.

Po standardih verjetno niso bogve kaj.

A chrnobele so in dishijo.

Globoko vdihnem za vsa leta nazaj.

 

V spomine verjamem. Z njimi krasim knjige.

Z njimi se preprichujem, da me she precej lepega chaka.

Nochem pa, da strojevodja kaj zamochi.

Nochem sestopiti z vlaka.

 

Nochem obstati ob tirnicah in vlechi iz kovchka

starih srajc in pulijev iz nagrmadenih dni.

Zemlja je vedno bolj drobljiva.

Vedno bolj med prsti polzi.

 

Natrosim si sladkorja v vsakdanji kakav.

Okno me chudno gleda.

Narahlo odgrnem zaveso in se zabuljim v zimski dezh.

Chudno, pomislim. Zhe tretja sreda.

 

Kmalu bom moral vstati in iti.

Sedel bom na avtobus. Preshteval postaje.

Izstopil, ko jih bom preshtel na prste vseh rok.

Vrata se bodo odmaknila. To imam najraje.

 

Pustim si she kak opravek za zvecher.

Fotografij bo vedno dovolj.

Spet bom brskal. Spet bom ravnal zvite listiche

in vmes prepoznaval podobe, ki jih pozabljam vse bolj.

 

Predolgo je zhe od takrat.

A to spoznanje ne shteje.

Nerad razmishljam nakopic.

Nocoj brenkanje pride pozneje.