Revija SRP 93/94

Matej Krajnc

 

DAMOKLEJEV SECH

(odlomek iz romana)

 

Ko sem bil majhen, sem kar naprej poslushal o dolgih cestah. Kako da so na njih she daljshi avtomobili in da se v njih vozi jara gospoda, ki nima za avtobus. Sam sem imel vedno raje avtobus; vedno sem zheljno chakal, da bo shofer z vrati priprl kakshno starko. CCCCC bi naredilo in potem she AIIIIII in starka bi s stlachenimi ledvicami padla pod kolesa. Na naslednji postaji pa spet podobno.

Vendar sem se shel uchit za trgovca. Koliko stane bela moka, so me vedno sprashevali. Besna ptica naj vam odgrizne nos, sem jim vedno odgovarjal, kako neki naj vem! Ko sem tezhkal med avtobusi in belo moko, me je to zadnje premamilo. Rekli so, da je v trgovstvu poshtenje doma. Rekli so tudi, da se morajo shoferji avtobusov nekoch upokojiti. To mi ni prevech dishalo.

Moja mama je bila gospodinja. Ocheta sem poznal priblizhno kakshni dve leti, potem pa mu je mama s shivalnim strojem razbila glavo. Lokalni policist, ki smo mu pravili stric Fedor, je bil njen brat, in je zatrjeval, da si rajnki she srajce ni znal zashiti. Sodnik se je zgrozil in mami v pokoro nalozhil devetnajst intimnih srechanj z njegovo zheno. Zato so mi vedno rekli zgolj sodnikov sin. Vendar sem se shel uchit za trgovca. Mama mi je doma med vecherjo vbijala v glavo, da mora biti desna utezh enako tezhka kot leva, che pa je nimam, moram dati na ono stran toliko manjshih, da gospa Vrbovec ne dobi samih najboljshih kosov. Stara prasica, kot ji je pravila, naj bi bila svojchas organ pregona. Tega nisem najbolje razumel, a mamo je ob misli nanjo oblil krvav spomin in je bilo bolje molchati. Imel sem namrech samo dvanajst let.

Pri osemnajstih sem zmagal na Slovenski popevki, pustil trgovstvo, mamo oddal pod srchkan nagrobnik na lokalnem pokopalishchu, pozhebral kakih osemdeset nakljuchnih psovk in se odpravil v svet, kot se je takrat temu reklo. Danes pravijo temu eskapizem. No prav, bojo zhe she dobili svoje!

Bolj ko sem hodil, bolj sem v svoji vzgoji odkrival luknje. Mama mi ni nich govorila o tem, da se chevlji med hojo izrabijo in da morash potem bos po asfaltu. Naletish na kak ostanek steklenice in potem morash tam prenochiti. Morda je she bolje, da mi ni povedala – znorel bi. Tako pa se je med mano in mano razvil prav zabaven dialog. Noge sem imel zhe chisto porezane, ko je mimo pripeljal avto, voznik pa se je sklonil skoz okno in mi pljunil na levi palec. Tega pljunka nisem nikoli obrisal. Besno sem gledal za avtomobilom in si mislil svoje. Pravzaprav nich svojega – samo nich takega, da bi se spodobilo zapisati v leposlovno delo.

Ne, ne bom vam povedal, kako mi je ime. Kaj pa vas briga! Smo mar skupaj lovili bizone po okrozhju? Nichesar vam ni treba vedeti. Tudi mene ni zanimalo ime vsakega potepuha, ki sem ga srechal na dezhju, che je zhe bilo treba kam iti. Hodil pa sem kar precej.

Zachelo se je pravzaprav zelo standardno. Obichajno. Popotnishko. Ampak kaj vam tvezim, ko she nisem povedal, kako je bilo z mojo trgovsko odsluzhbo. Sedel sem v slashchicharni, ja, tam sem konchal, med tortami, kremnimi rezinami, bonboni z dvojnim dnom, pitami iz zobnih past … Vstopila je gospa, ki je vedno delala »hummm« in je bila obrita po glavi. Vsako dopoldne je prishla tochno sedemnajst minut chez deseto in narochila pito iz buchnic brez buchnic. Zraven je hotela she ambientalno rumovo potichko in kaseto s hrupom avtomobilov iz predora nad slashchicharno.

Vedno sem jo enako pozdravil.

Vedno je enako odzdravila.

Dokler ni oglushela. Potem je vame zhe pri vstopu vrgla dezhnik. Pobral sem ga, stopil k njej, se ji z megafonom zadrl v uho, che prinesem kot ponavadi, in jo, kavko, z dezhnikom zgnal do mize. Kar poskakovala je, tako je padalo. Potem je res bila lachna. Che ni pojedla vsega, kar sem prinesel, jih je spet dobila z dezhnikom. Za domov nismo zavijali, to se je zdelo greshno. Che ne zmoresh pojesti, ko pridesh, tudi doma ne bosh. Nad pultom sem imel obesheno tablo, ki je bila dovolj zgovorna: PSOM IN PROSIMABIMIZAVILZADOMOVCEM VSTOP PREPOVEDAN!

Potem je bil tu she gospod Jamby, katerega svak je bil iz Mendocina, svakinja pa iz obskurnih gorovij nekje v Juzhni Ameriki. On sam je bil Poljak. Tezhko je dihal. Prishel je enkrat tedensko in razbijal po pultu, chesh rogljichki s solno filo niso bili dovolj mastni. Trgovska kariera se mi je naenkrat zazdela malce pretezhavna. Nisem si tako predstavljal materinih besed o vaganju in tehtanju in vrachanju denarja. Lastnik slashchicharne je bil Mongol, pisal se je Kan in kadil Chesterfield lahke. Che ni bil v pisarni, je kje polagal ploshchice. Nekoch je zahteval, da zaklenem slashchicharno zhe ob dveh popoldne in mu pridem pomagat. Druzhina, pri kateri je polagal ploshchice, ga je prosila, naj jim zamenja she stranishchno shkoljko in pomije vsa okna. Uganite, kdo je pomival okna. Ko sem ugotovil, da sta mladoporochenca vnuka gospe »hummm«, mi je bilo dovolj. Zahteval sem, naj se vsi prebivalci hishe nemudoma postroje v ravno vrsto na zgornjem hodniku. Pochakal sem, da so imeli glave v isti liniji in jih vse skupaj z enim zamahom preluknjal z dezhnikom gospe »hummm«. Kan me je potem hotel napasti s keramichno ploshchico, a mu je spodrsnilo na malti in vdrl se je v tla. Nikoli vech ga nisem videl. Pa tudi slashchicharne ne.

Ni se tezhko odlochiti, da gresh na pot. Tezhje je ostati doma. She posebej, che si podnajemnik in morash urediti to in ono. To je bilo tokrat precej prizanesljivo, Ono pa se mi je prikazovalo v obliki agencije, ki je imela v lasti niz nizkih hish; v eni od njih sem tudi sam prebival. Imel sem sobo in balkon, genitalije pa so mi dali posebej, da ne bi plashil sostanovalk. Pochutil sem se utesnjenega. Tistega jutra, ko sem se odlochil, da grem, sem od znanca odkupil rachunalnishki virus, shel na sedezh agencije, sedel na rob direktorjeve mize in zadevo hladnokrvno poslal po omrezhju. Vrnili so mi vse najemnine in potem sem lahko shel.

Prvi potepuh, ja … Bil je za prvim grmovjem. Vedno, ko gre chlovek na pot, ga nekje chaka prvo grmovje. Ponavadi, che seveda ne ve natanchno, kam jo maha, in jaz se z destinacijo res nisem hotel obremenjevati, tam prvich odtochi, ne da bi vedel, da je prva gostilna tako blizu, da mu tega pa res ne bi bilo treba.

Ko sem ravno spushchal she zadnje kapljice, me je nekdo od zadaj sunil v hrbet.

»Baraba!«

Zachudeno sem se boril s silo tezhe in hkrati hotel instinktivno ubiti in umoriti neznanega nasilnezha.

»Baraba, dej mi grmovje nazaj!«

»Od kdaj je pa grmovje privatizirano?« sem zachudeno pogledal, she vedno budno gojech morilske tezhnje.

»De neb mogoche teb povedu!« se je namrgodil neznanec.

Zasukal sem se na petah in ga s kazalcema obeh rok sunil v ochi. Zabolelo me je. Imel je steklene.

»Ha!« je poskochil. »Kr zlom si prste, reva!«

Imel je prav. Oba sem si zlomil. Kar po desni nogi sem skakal od bolechin. Nato mi je odpadla.

»No, kua bosh pa zdej?«

Res nisem vedel. Bolj kot kdaj koli prej sem hotel pobiti neznanca na tla in mu s cirkularko pognati male mozhgane v trtico, a zdaj nisem imel vech noge, da bi se pochutil mochnejshega. Kar skakal sem in pihal v zlomljena prsta.

Neznanec me je sunil, da sem se zvrnil po tleh.

»Po svojem grmovju shchij!« je rekel in shel.

Preden sem se spomnil, da bi se postavil na nogo, ki mi je she ostala, je bil zhe vecher. She vedno sem bil v blizhini grmovja, zijal sem v nebo in luni vpil opolzkosti. Potem sem se odlochil, da je treba naprej, dokler je she leve noge kej, saj sem se vendar odlochil za popotovanje.

Zlomljena prsta me nista vech bolela. Potisnil sem ju med oblizhnje vrtnice in se je zadeva zacelila. Nobenih operacij, nobenih narkoz, tega nisem maral. Che sem videl rdechi krizh, sem jokal od togote. Che sem videl prijemalko in stetoskop, sem krichal. Che mi je kdo hotel vzeti kri, sem ga ubil. Tako sem se pretolkel skoz najhujsha leta. Vendar me vse to ni pripravilo na popotne preizkushnje. Skoraj se mi je zhe stozhilo za slashchicharno, pa sem pomislil: ne bodi Shleva, dedec nima zob! In mi je bilo lazhje. Sem se tudi zaobljubil, da bom iztaknil kajfezha, ki je kriv, da hodim po svetu s primanjkljajem vitalnih organov. Po drugi strani pa: saj sem ga sam sunil v ochi, kako naj bi vedel, da ima steklene?! Tudi noga mi je sama odpadla. Kako naj bi vedel, da ni stabilna?! Vsega je kriva slashchicharna, sem pomislil. Tam sem trgoval in jedel pregreshnosti, namesto da bi vsak dan preplaval vsaj osemnajst milj. Ne, na svojo fizichno kondicijo res nisem mogel biti ponosen.

Rohnecha tema je zhe mrknila nad dnevom, ko sem priskakljal do gostilnice, kakih petdeset metrov stran od grmovja, pri katerem sem chepel ves dan.

»Imate prazhene emujeve ledvichke?« sem vprashal gospodichno, ki se je z blokcem ustavila pri moji mizi.

»Ne!«

»Kaj pa tlachene gamsove vampe?«

»Ne!«

»Koruzne kosmiche?«

»Samo za Kralja Diksilenda in njegovo spremstvo, ki prihaja sem vsak dan tochno ob osmih zvecher!«

»Kaj pa potem lahko dobim?«

»Odojka z rizhem ali pa Prezhagane Kremenateljce S Sipo ™. Kot dodatek postrezhemo s kroketi, prelitimi s hladnim pivom, solata je pa zastrupljena, se opravichujemo, lahko pa zraven spijete skodelico mladinske literature z ledom!«

»Chisto nobene solate ni?«

»Che ne marate za polnochno chishchenje zhelodca …«

»Jaaa?«

»Tisina hrustalka!« je izstrelila.

Pokimal sem. Ena noch gor ali dol.

Ko sem se zjutraj zbudil, je bila noga spet na svojem mestu. Okonchinam ne gre nikoli zaupati, prevech shtrlijo od telesa. Ne da bi plachal sobo, sem skochil skoz okno in se podal za krvjo, ki se je vlekla pred menoj, ko sem si pri skoku odbil eno nosnico. No, in potem me je zachelo dajati. Oseminosemdeseti kilometer sem tisti dan poskushal pokonchati s podplati, polnimi chrepinj. In potem pripelje mimo tista zgaga in mi pljune na levi palec!

Vrgel sem sidro in zaustavil njegovo vozilo. Popotnishko pravilo sht. 1: sidro je nujna zadeva, she bolj kot rezervni chevlji. Brez njih lahko she vedno shantate kot poklapan pes, brez sidra pa ne morete zaustavljati avtomobilov!

 

»Pusti me!« je zavpil v strahu.

»Glej no, glej!« sem se nasmehnil, ko sem ga pogledal v obraz. »Che ti nisi tisti, ki si mi vcheraj polomil oba prsta! Kje pa si pustil narechje? In kako to, da vozish s steklenimi ochmi?«

»Ha, to je trik, star kot Rupurut, ki mu je zhe zdavnaj potekel rok trajanja!« je nekako ponosno odgovoril steklenko. »V resnici sploh nimam ochi!«

»Povej, kako ti je ime, da bom vedel, kaj vklesati na tvoj nagrobni kamen!« sem vpil.

»D. A. Moklejevsech!« je zabrbral steklenko. »In na nagrobnik, prosim, napishi: TU LEZHI ZHRTEV MUTIRANEGA SADJA!«

Zavzdihnil sem in ga spustil. Ne bom ga udaril s pestjo po sencih. Raje mu bom z vrtacho izdolbel jezero v mehur. Zhe sem zachel stikati po zhepih za vrtacho, ko se naenkrat oglasi:

»Ti si videt pameten chlovek!«

»Res?« sem ga mrko pogledal. »Kako, da she nisi zavrtel kljucha in odropotal?«

»Saj res!« se je spomnil oni. Hitro je zavrummmal avto in pritisnil na plin.

»Pochakaj!« sem rekel in spet vrgel sidro. »Saj menda ne mislish, da bo shlo tako enostavno!«

Pogledal me je z zhalostnimi ochmi.

»Res si pameten chlovek!«

»Ne vem!« sem rekel in grozeche podrzhal vrtacho nad njegovim mehurjem.

»POCHAKAJ!« je zavpil. »HOCHESH BITI SLAVEN NA VEKOMAJ PLAMEN?«

»Ne!« sem rekel in mu izdolbel jezero v mehur. Na nagrobnik sem vklesal, kar je zhelel, si v oblizhnjem vodnjaku umil roke in se napotil naprej, kar chez most, ki je drzhal do motela, kjer sem nameraval prespati. Zavlekel sem se v klet, si dal pod glavo mozhnar in zaspal.

»PSSST!« sem zaslishal sredi nochi.

»Kaj …« sem nejevoljno dvignil glavo, da bi videl, kdo si drzne buditi popotnika, ki mu pravzaprav sploh ni jasno, kam bi sam s sabo.

»PSSST! HOCHESH BITI SLAVEN NA VEKOMAJ PRAMEN?«

Zavzdihnil sem.

»Kaj pochnesh nad nagrobnikom, baraba?«

»To zdaj ni pomembno!« je shepnil D. A. »Pomembno je nekaj drugega. Vedno je tako. Te draga mati niso uchili teh modrosti?«

»Moji materi ni bilo ime Draga, baraba!« sem siknil, utrujen do dvojnih presezhkov. »Marsh nazaj pod nagrobnik, da ti ne zvrtam she enega jezerca v …«

»Kdo te je uchil teh nasilshchin?« je zanimalo D. A.-ja.

»Bil sem trgovec!« sem zamrmral in legel nazaj na mozhnar. »Spokaj se in se ne vrachaj pred 31. avgustom, nochjo okamenelih samostojnih podjetnikov!«

»Poslushaj vendar!« je nestrpno shepetal D. A. »Vem, da sem bil oni dan nekolikanjci grob in da sem ti povrh vsega she narobe …«

Sunkovito sem vstal.

»Pljunil si mi na prst!« sem siknil.

Prav tako sunkovito sem spet legel nazaj.

»Prav. Kdor je brez greha, naj prvi ukrade rochno bombo!« je resignirano zavzdihnil D. A. »Ampak ti si pameten chlovek …«

V meni je zhe vse polagalo ploshchice.

»Kako naj se te reshim?« sem zavzdihnil. »Moja jutrishnja norma je devetindevetdeset kilometrov tjale!« sem pokazal s prstom chez njegovo glavo. »Daj mi vendar mir!«

»Samo dovoli, da povem do konca!«

»Prav! Noch je itak shla adijo!«

D. A. si je shel z motornim kolesom prek chela. Nato je zavzel nekakshno polegipchansko pozo in slovesno vprashal:

»Hochesh biti slaven na vekomaj shaman?«

»Ne!« sem mu odvrnil zelo znavelichano. »Si konchal?«

»Si kdaj slishal za Sveti Tuul?«

»Kot vsak, ki je konchal srednjo trgovsko!«

»Potem vesh, za kaj gre!«

»Vem. Gre za pravljico o hermetichno zaprtem antichnem tulcu za meche, v katerem naj bi se nahajal Damoklejev sech. Prava relikvija, zelo dragocena, pravijo. Institucijo je stala vsaj shestnajst krizharskih pohodov. Stoletja in stoletja so shla mimo, pa ni nihche uspel ugotoviti, ali je samo trohica od tega resnichna. Si mi to hotel povedat? Hvala. Lahko noch!«

»POCHAKAJ!« je zarohnel D. A. »Nikar ne prehitevaj!«

»Menda ni she kaj

»Je. Sveti Tuul naj bi bil skrit v kl …«

Nekaj je gromozansko zadonelo. In she enkrat.

»Eh, ura je dve!« si je oddahnil D. A. »Poslushaj torej – itak brezperspektivno tavash po svetu, a bi ti shkodilo, che bi mi vsaj poskusil verjet?«

»Bi!« sem rekel. »Che si konchal, me prosim pusti spat! Pojdi nazaj pod nagrobnik in ostani pod njim, vse dokler se vampirji ne pokristjanijo!«

 

Zjutraj sem se zbudil ves premochen, ker sem celo noch sanjaril o skakanju po poljih s kakavovimi vrtinami. Skochil si na napachno mesto in – FLAAAF! – oblila te je rjava brozga, she nesladkana.

Z menoj je skakal tudi Jim, skakach. Nikakor drugache se mi ni predstavil. Povedal mi je, da je znan obrezovalec sadnega drevja in da se skriva pod psevdonimom, ker ima nacheloma sladkorno.

Meni je bilo prav. Dokler je bil Jim tiho in je popil manj kakava kot jaz, se nisem pritozheval. Celo noch sva skakala in pila in bila proti jutru zhe kar do vrha polna rjavih substanc. Srajca mi je plesala sambo od potu. Hotel sem jo ustaviti, pa me je fotografirala. Bliskavica me je oslepila in zbudil sem se.

Lezhal sem zvezan v nekakshni prikolici, verjetno nekakshnega tovornjaka.

Moral bi sicer panichariti, a sem storil, kar se v takih primerih pach stori. Zachel sem peti francoske budnishke korachnice v kitajskih prevodih. Vozilo se je nemudoma ustavilo.

»Kaj se dogaja?« je pritekla chudna okapucana postava. Spoznal sem jo. Bil je D. A.

She naprej sem pel. Odlochil sem se, da bo tako, vse dokler me ne odvezhejo.

D. A. je splezal v prikolico in me odvezal.

»Pri zbirki cenzuriranega rumenega tiska ocheta Opeljna, nehaj!!!« je rotil.

Odlochil sem se, da bom pel she naprej. Vse dokler mi ne pojasnijo.

»Pri zbirki redkih znamk zhajbljevih sinov, druga svetovna retorika je mimo; nehaj vendar!!!!« je rotil.

Njegove proshnje so naletele na umazan sluhovod. Hotel sem vedeti, kaj pochenjam na prikolici in kdo me je zvlekel sem. Cheprav mi je bilo v tistem hipu  zhe jasno. D. A. se ni pustil kar tako odpraviti. Ugrabil me je, da bi z njim iskal Sveti Tuul.

»Poslushaj,« je zamrmral D. A. »Oprosti, ker sem te moral takole prisilit, ampak nujne razmere so nujne razmere, ochitno!«

»Ti si navaden furuholmen!« sem ga opsoval. »Zakaj me ne pustish pri miru?«

»Ker si pameten chlovek!« je rekel D. A. »Che sem se zhe odpravil na ta kvest, je najbolje, da ga opravim s pametnim chlovekom!«

»Saj nisem edini pameten chlovek na svetu!« sem zarohnel. »Najdi si koga drugega!«

»Kaj pa mislish, da sem pochel z avtom oni dan?« je zavzdihnil D. A. »Ampak nihche ni hotel z menoj zastonj, zavoljo zgodovinske resnice. Vsi so idioti, vesh. Obkrozhen sem z idioti. Idioti so zavzeli Zemljo, vesh! Iz raznih osonchij jih vleche vkup sem dol! Ti she ne vesh ne, kakshne bolechine so to!«

Vedel sem, da je premaknjen she bolj kot rondo pri moji faciliteti. Ampak potem sem pomislil: che ga zdaj ubijem, bo joj! Vsi gledajo!

Spustil sem globok izdih. Poprej je bil predolgo privezan. Moral je po svoje.

»Prav!« sem rekel. »Kaj zdaj?«

D. A. me je hvalezhno pogledal.

»Zdaj mi morash pomagat pri zbiranju denarja za odpravo! Zadnje feljchnike sem potroshil za kerozin!«

»Na, she to!« sem zamrmral.

»Kaj pravish?«

»Nich!« sem rekel. »In kako nameravash zbrati denar? Bosh davil, kradel, v pekel padel, se v sedmi krog stisnil in tam presvisnil? Bosh obiral jabolka v sadovnjakih? Bom moral jaz prodajat svoje telo?«

»Vidish, to je pa to, ko ne vem!« je zmignil z rameni. »Zato pa imam tebe. Ti si tu pameten chlovek!«

»Prav!« sem rekel. »Kandidirajva na vashkih volitvah!«

»NORO!« je vzkliknil. Zachel je poskakovati po prikolici gor, po prikolici dol. »NORO, EJ! TO JE PA NORO! EJ, NORO! NO-RO! DIVJE, MATI! OJ, NORO! NORO, EJ!«

Tako je poskakoval, da se je prikolica odklopila. Bila sva na cesti boljvklanec, kot se to ponavadi zgodi, in z nesluteno hitrostjo sva zachela drveti navzgor.

»TESLO!« sem zakrichal. »Nisi vreden, da bi te bichali sredi blata! Lej kaj si storil s svojim divjanjem!«

Prepozno. Zabila sva se naravnost v ribnik, ki je mirno bival ob cesti na vrhu klanca. CHACHA-CHOF! je reklo in debelo pogledalo.

»TOVORNJAK!« je murgnil D. A. in skochil iz prikolice. Stekel sem za njim. Tovornjak je she vedno stal na polovici klanca.

»Bom jaz vozil!« sem rekel. »Ti si ob rojstvu popil prevech humusa za kaj takega!«

 

 

 

____________________ 

Iz she neobjavljene knjige Mateja Krajnca Damoklejev sech. (Op. ur.)