Revija SRP 93/94

Lucijan Vuga

Iz zgodovinskega spomina

 

 

VENETI V TROJI

(VIII)

 

 

POVEZAVE MED HETITI IN PAFLAGONSKIMI VENETI

(2. nadaljevanje poglavja)

 

*

Na severu Anatolije so bile v dobi trojanske vojne vazalne drzhave Pala, Tumana, Arawanna in Kassiya priblizhno na ozemlju, ki ustreza Homerjevi Paflagoniji, od koder so bili (V)eneti, in Pala ustreza omembi, da je bila palajshchina »manjshinski jezik« v hetitski drzhavi. Tudi v enem zgornjih poglavij omenjena Zalpa kot pomembno hetitsko mesto, morda celo njihova prva prestolnica, je na ozemlju Pale, tik ob izlivu usodne reke Halys v Chrno morje.

Zalpa, Zalpuwa – osnova za prvi del besede, ki je morda zal »lep, postaven« (18. st.), je presenetljivo nastala iz dolochne oblike pridevnika *zъlъjь »hud, hudoben, slab« (16. st), cheprav je bil izhodishchni pomen *»srchen, krepak, silen, mochan« (podoben razvoj spremembe kakovosti pomena je dozhivel izraz gorshi »lepshi, boljshi«, prvotni pomen »slabshi, hujshi«); primerjati she z zel, zla »slab, hudoben«, enako starocerkvenoslovansko in praslovansko zъlъ; indoevropska osnova *ghulo »posheven, zakrivljen, izkrivljen«. Drugi del besede je iz osnove lep, starocerkvenoslovansko in praslovansko lepъ »cheden, lep«, ki se je verjetno razvila prek vmesnih pomenov *»dober, ustrezen, prilegajoch se« (SNO); tako bi nastalo zal (srchen, krepak, silen, mochan)+ lep, lepa (dober, ustrezen, prilegajoch se) > *zal-lepa > *zalpa > *zalpuva (kakor Kladovo, Valpovo ipd.) v smislu *»mochna in na pravem mestu«.

Poleg tega ni mogoche spregledati niti izhodishcha zhal »peshchena (morska) obala« + drugi del kakor zgoraj > *zhal-lepa > + *zhalepa > *zhalpova, v smislu »ustrezna, lepa peshchena morska obala«.

In konchno she osnova pluti, starocerkvenoslovansko in praslovansko pluti, sedanjik plovo in plujo, z mnogimi izpeljankami, od tod pluti > plava > zaplava >* zalpa(va), v smislu, da s tistega mesta zaplava ladja, torej »pristan, luka«.

Na otoku Hvaru je Zavala pri Jelsi. In kakshnih 45 km severozahodno od Dubrovnika je dobrih deset kilometrov zrachne chrte od morja, na zgornjem koncu Popovega polja, nad desnim bregom reke Trebishnjice, naselje Zavale s samostanom Zavala.

Na nasprotni strani severnega Jadranskega morja vzbuja pozornost podoben prastar in enigmatichen toponim Zavlea, Zevlea, Zvlea/Zәvlea, Zaolea, Zuvlea, ki ga nikakor ne znajo pojasniti (glej Jantarsko pot). To je bilo ime za pristanishche slovitega starodavnega velemesta Spina le malo severneje od Ravene (verjetno je to bila pra-Ravena), ki je bilo sprva venetsko, potem so ga osvojili Etrushchani in na koncu Rimljani; bilo je strateshko prevech pomembno, da si ga ne bi pozhelel vsak, ki je hotel obvladovati zgornji Jadran. Ta Zavlea (ali le njeno pristanishche) naj bi se imenovala tudi Vatreno, enako tudi pritok Pada na tistem kraju. Za nobeno od teh imen – Ravena, Spina, Zavalea, Vatreno, vsa tesno skupaj na venetskem ozemlju – etimologi ne najdejo preprichljive razlage, po drugi strani pa vidimo ochitne mozhnosti razlage na slovenski etimoloshki podlagi. (To sem podrobneje obdelal v Jantarski poti.)

Zgolj formalna primerjava: Zavlea, Zevlea, Zvlea/Zәvlea, Zaolea, Zuvlea in Zalpa, Zalpuwa ; za prvi, jadranski toponim dobimo niz: zavl-, zevl-, zvl-, zәvl-, zaol-, zuvl-, kar je z glasoslovnega stalishcha ekvivalentno in se zreducira na zl-; za drugi, chrnomorski toponim je prvi zlog zal- > zl-, torej identichen s prvim; glede sufiksov pa velja uposhtevati pestrost, ki jo srechujemo pri vseh toponimih in izhaja iz zapisov v razlichnih chasovnih obdobjih pod vpivom (ne)spretnosti pisarjev; sufiksi so razlozhljivi, a so drugotnega pomena, saj le dopolnjujejo osnovo.

 

Ker je zelo pomembno, smo se ustavili ob imenu Zavlea, Zevlea, Zvlea/Zәvlea, Zaolea, Zuvlea in ga primerjali z Zalpa, Zalpuwa zaradi dejstva, da se na venetskem ozemlju v Paflagoniji pojavljajo she druga krajevna imena: Tumana, Aigalo, Arawanna, Kromna, Sesam, Taruisa, Tarsus, Pala ... , zelo podobna z onimi na venetskem obmochju ob zgornjem Jadranu: Timav(a), Oglej-Aquileia, Ravenna, Krmin, Sezhana - Senozheche - Sezhanje, Tarsaticum / Trsat – Tergeste / Trst, Pula/Pulj/Pola ...  Tega ne moremo razlozhiti z golim nakljuchjem; tudi che uposhtevamo vse kronoloshke, zgodovinske in lingvistichne zadrzhke, ostaja dovolj razlogov za njih pozorno preuchitev.

 

(OPOMBA: Bralca prosim, naj se ne odvrne prehitro od teh podrobnosti, chesh da gre za prenagljeno poenostavljanje, marvech naj si podrobnejshe utemeljitve ogleda v mojih prejshnjih knjigah, saj tukaj ni mogoche vsega ponavljati.)

 

Tumana – ta toponim spominja na ime nashe reke Timav(a), kar sem obshirneje obdelal v Jantarski poti, cheprav se pri tem nakazuje smiselno prikladnejsha reshitev iz teme, temena, temenica, temenishche, temenski, cerkvenoslovansko teme »lobanja, chelo«, podobno v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *teme, temene »teme, vrh glave«; kot pravi M. Snoj (SNO), etimoloshko ni zadovoljivo pojasnjeno. Ne da bi se spushchal v jezikoslovne podrobnosti, po mojem mnenju osnova teme v tem primeru smiselno in formalno ustreza pomenu naselbine na temenu vzpetine; imen s podobno osnovo imamo pri nas vech: Temenica, Temljine/Telmine, Temnica/Tamnica, Temnjak, Temovec ipd.

 

Arawanna – v ochi zbode, da je na venetskem obmochju na zgornjem Jadranu pristanishche Ravena, Ravenna in da je bila na anatolski obali Chrnega morja s skoraj enakim imenom venetska Arawana. Jadranska Ravena, naselbina iz najstarejshih chasov, saj jo omenja v zachetku nashega shtetja Strabon (STR V, 1, 7): Raouenna, s poudarkom, da je bila tesalska (grshka) kolonija. Po nekaterih mnenjih (Devoto) naj bi bil ta toponim refleks iz predlatinske oblike. Ravena je bila na venetskem ozemlju, tudi che je tam bila v dolochenem chasu grshka kolonija; po mojem mnenju ime izhaja iz osnove *rava »kazhe na plazovito brezhino, strmino in vodni tok, ki spodjeda« pa tudi »blato, glen, mulj«, sufiks -enna pa naj bi bil po mnenju nekaterih etrushchanskega tipa, vendar imamo v slovenshchini oblike Ravna. V knjigi Davnina govori sem opozoril, da so se tod stikali Veneti in Etrushchani, toda shele potem, ko so slednje Rimljani potiskali z zahodne obale Apeninskega polotoka oziroma so jim zapirali Tirensko morje in so si etrushchanski trgovci morali iskati druge, cheprav manj ugodne poti v Sredozemlje. Poleg tega pa v etrushchini ni osnove *rava. Devotova metoda ni vselej zanesljiva; npr. ko navaja ravo »biondo scuro«, se prevod »biondo=svetlolas, plavolas, rumenolas, zlatolas ter scuro=temen, zamolkel« izide kot rjavo. Devoto presenetljivo sklene: latinsko ravus je brez drugih povezav. Etimolog Zingarelli pa pravi, da je ravo latinski knjizhni, ucheni izraz ravu(m), z neznano etimologijo, pomeni pa barvo med chrno in rdecherumeno, kar je vsekakor slovensko »rjavo«. Tudi druga domneva, da *rava »kazhe na plazovito brezhino, strmino in vodni tok, ki spodjeda«, ima svojo slovensko iztochnico rovati, rujem »riti«, od koder she riti, rvati, rov ipd. Kako to, da etimologi ne opazijo slovanske vzporednice? Po mojem mnenju zato, ker po uveljavljenih paradigmah Slovanov tam ne sme biti. Dokaz za to je Devotovo izhodishche, da ima beseda *rava neki neznani, predlatinski izvor; to je nedopustno izmikanje pred reshitvami, sprenevedanje. Bezlaj obravnava celo geslo ravena »ravan, ravnina«, ki dopushcha praslovansko obliko *orven iz *oru-, aru- (ESSJ). Predlatinska *rava je venetska in izhaja iz raven, ravnina in Raouenna ne potrebuje etrushchanskega sufiksa –enna, ker ga ima tudi slovensko Ravena, Ravna, Ravne, Ravnica itd.; ostalo so prenaredili latinski in drugi pisci.

 

Kassiya – (1) kas »hiter tek konja, pri katerem se istochasno premikata diagonalna para nog«, kasati »techi, tresoch z glavo (o konju)«, starocerkvenoslovansko kasati se »dotikati se«, rusko kasatsja »tikati se, zadevati«, slovensko kosati se (s kom) »meriti se s kom« ipd. V drugih slovanskih jezikih; praslovansko *kasati je verjetno pomenilo *»dotikati se«. (2) kos »ptica Turdus merula«, enako v ostalih slovanskih jezikih, praslovansko *kosъ; krajevna imena po zhivalih in tudi pticah niso redka (npr. Vransko, Orlek, Jastrebarsko, Kragujevac, Zherjav, Kosovo polje itd.), torej kos > kosje. (3) kos »biti mochan, sposoben izvrshiti neko delo«, kosati se, prekositi; praslovansko *kosъ »kriv, nagnjen; strm, navpichen, raven«, za pomenski prehod iz »raven« v »mochan, sposoben« primerjaj biti raven »biti kos« ali iz pomena »kriv« prek »zvit, lokav« (SNO). (4) Ni izkljucheno niti koza (> Kozje), tako tudi v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *koza ; zelo bogata besedna druzhina: kozorog, kozodoj, kozolec, kozel (mnogovrstna orodja in hishni pribor, kar kazhe na prastaro slovansko besedno izhodishche, ki se je reflektiralo na razlichne chlovekove dejavnosti), kozlati, kozica, kozarec, kozha ; prav kozha nudi izvrstno prilozhnost, enako in podobno v ostalih slovanskih jezikih, praslovansko *koza ; naslednja stopnja do danes zelo sploshnega pomena je *»(odrta) zhivalska kozha«. Primerjaj nashe pogoste toponime: Kozina, Kozje, Kazje, Kozlacha, Kozlek, Kozlak, Kozlake, Kozina itd.

 

Pala – Varja Cvetko Oreshnik pishe (CVE str. 25, moj prevod iz nemshchine): »... Paloi skitski koren /... /,« s pripombo: »K temu spada /... / tudi nerazlozheno Spali pri Jordanesu, pojasnjeno s slovanskim ispolinъ velikan«. Kot mozhno etimoloshko povezavo navaja (z vprashajem) staroindijsko pāla »chuvaj«, afganistansko pālal »varovati, chuvati« (primerjaj Vasmer, REW I, 489).

 

Ker so pri nas Pale (Ajdovshchina, Sarajevo), Paljevo (Plave pri Gorici), Palezh, Palijashi, Paljetina itd. pogosti toponimi, a ne izvirajo vsi iz istih osnov, je mogoche, da (1) pale ipd. opredeljuje podrochje, pripravljeno za kmetijsko obdelavo ali bivanje, potem ko je bilo opaljeno, pozhgano, iztrebljeno – torej ochishcheno dreves, grmichevja in nizkega rastja; (2) pal, pali »blato, glen«, paliti »pokriti z baltom«, palnica »blato, ki ostane na travi po poplavi«; palacha »poplavljena barska tla« itd.; grshko pelos »blato, glen, mochvirje« zagotovo ne sodi zraven; pogosti toponimi: Pali, Pale, Palovec, Palna njiva; (3) pala »skril«, pale »skrilaste zemeljske plasti«, gotovo izvedeno iz praslovanskega *paliti »cepiti, klati«; (4) pala »odebelina na niti«, iz praslovanskega palъ, *pala »nabrekel, debel«; gl. palec, paglavec, paljkati; (5) pol, pola, poli »Brückenjoch =kobila, kobilica=naziv shtevilnih priprav, npr. ogrodje na treh ali shritih nogah, podstavki mostu, klop, velika skala, rogovila itd.«; »pod, tla; pograd v kmechki izbi; nastlan prostor za spanje v kmechki izbi«; (6) pola, polica »strm gorski pashnik; pechina; plitka zemlja, ki ni primerna niti za setev niti za oljke; toponimi Pola, Pole; pomensko enako je retoromansko pala; (7) pola »list, plast, kos blaga-platna, krilo vrat«, iz slovanskih jezikov je albansko pollë »kos tepiha, tkanine«, romunsko paala »narochje, krilo«; gl. tudi plat; (8) pola »sloj, plast«, npr. »troja mochvirska pola«, k temu polast »slojevit – polast svet, polasta gora«; primerljivo s pala, pol, pola; (9) polje, pole; (10) pala, palica, praslovansko »kol, kij« > paliti »tolchi«.

Pri takem shtevilu mozhnih osnov je neupravicheno povsem izkljuchiti slovansko etimologijo; podrobneje gl. moje prejshnje knjige ter (ESSJ).

Podobno paflagonskemu toponimu Pala je na jadranski strani Pali, Pale, Palovec, Palna njiva, Pole, Polje, Pula/Pulj/Pola, Polava itd.

 

Sesam – gr. Sesamon, lat. Sesamos, mesto ob reki Partenaia, na juzhni obali Chrnega morja, je bilo v mestni zvezi (sinehizmu) z Amastrisom. Prav ob tem primeru bi rad ilustriral probleme nashe etimologije. Ko France Bezlaj obravnava izvor imen nashih krajev, se loti tudi tistih s sufiksom -ana (BEZ/E str. 87) ter pravi, da »so razlichnega porekla in ne pripadajo vsa isti jezikovni plasti. (...) Najvech teh imen pa je izvedenih iz deloma predlatinskih, deloma pa tudi zhe latinskih osebnih imen. Isto velja za imena na -an tipa Solkan (Silicanum), Sesljan, 1139 Sistigliana, Ozeljan, 1186 Ossellan, Albukan, 1202 Albucanum, Piran, Vedrijan, Chepovan. Stari ilirski sufiks -ona je izprichan pri nas v Brginj, 1170 Vergin, 1275 Bergona, Humin, furl. Glemone iz Glemona, Tolmin iz Talamona, Vrtovin, 1001 Ortaona. Nekoliko drugache se je razvilo ime Krmin, furl. Cormons, 1028 Cordenons iz Cortis Naonis, vendar je moralo biti zgodaj sprejeto v slovenshchino, ker imamo prav tako -i- za predromanski ali tudi she za zgodnjeromanski dolgi -o- «. To Bezlajevo razglabljanje moramo analizirati z vech strani.

(1) Izvod njegove knjige Eseji o slovenskem jeziku, iz katere sem povzemal, hrani Gorishka knjizhnica Franceta Bevka v Novi Gorici in ima na prvi notranji strani zhig »Iz knjizhnice dr. Franca in dr. Milka Kosa« (ochitno gre za njuno zapushchino, ki je preshla v last knjizhnice). To je pomemben podatek, ker je na strani, s katere je gornji citat, s svinchnikom pripis: »je pri Pordenonu« ter podchrtano »Cordenons iz Cortis Naonis«. Verjetno je to, kakor tudi druge na enak nachin v knjigi s svinchnikom zapisane opazke, delo enega ali drugega Kosa. A ne glede na to je res, da je Bezlaj ochitno pomeshal dve imeni krajev vech kakor sto kilometrov narazen. V knjigi Davnina govori sem podrobneje obdelal tudi ta toponim; stari zapisi za Krmin so: Pavel Diakon Cormones, leta 791 Carmonis ruralia, 963 subtus Cromonis, okoli 1000 Carmonum, 1084 de Cormons itd. (to je Bezlaj v kasnejshih delih uposhteval). Ramovsh rekonstruira prvotno slovensko *kъrmynъ < Cormones, iz te slovenske oblike sledi starovisokonemshko *kremun, *kermun itd. Ker ne bom vsega ponovno navajal, omenim le she to, da Bezlaj sam v ESSJ obravnava Krmin na dveh mestih razlichno in kljub ochitnim slovenskim osnovam vztraja, da gre za ilirsko-venetski karuant »kamenit, skalnat«, torej je s tem pokazal, da je bil povsem na liniji v njegovem chasu zelo razshirjene teorije, ki je videla izhod iz labirinta v panilirizmu, tako tudi ilirski izvor Venetov; to pa je danes zhe presezheno in zavrachajo mnogi ugledni jezikoslovci ter zgodovinarji. Mario Alinei v svoji najnovejshi teoriji kontinuitete pravi, da so bili Iliri Slovani ali kvechjemu v nekem obdobju vojashka kasta, elita, sicer ni mogoche razlozhiti, da so Iliri skoraj povsem izginili (?), razen che pogojno uposhtevamo albanshchino (Albance?) kot preostanek ilirshchine, chesar pa se upravicheno otepajo mnogi lingvisti in zgodovinarji.

(2) Che bi sprejeli Bezlajevo trditev, da so omenjeni toponimi ilirskega izvora in da so Slovani prishli v Brda, na Kras in v Benechijo shele dokaj pozno in prevzeli ilirske toponime, potem so tam she nashli Ilire (kam so ti potem izginili?) ali pa so po Ilirih (kdaj in kam so ti odshli?) zhivela na tem ozemlju druga ljudstva in se moramo vprashati, katera. Eni odgovarjajo, da so to bili rimski naseljenci, pa Kelti, pa Langobardi itd.; od njih naj bi prishleki, Slovani, prevzeli ilirska imena krajev. Ugledni zgodovinarji poudarjajo, da je bila rimska zasedba nashih krajev bolj politichno-administrativna; Rimljani so zhiveli v utrjenih naselbinah in so po zlomu imperija s svojo vojsko tudi odshli, torej je bila romanizacija zelo povrshinska, zato je na pretezhnem delu slovenskega ozemlja obstajala kontinuiteta, ki naj bi jo shele Slovani pretrgali, ko naj bi preplavili velik del Evrope ...  Ta scenarij se trdozhivo ohranja kljub mnogim dejstvom, ki govore nasprotno. Zato osebno mislim, da gre v veliki vechini za prastare slovenske toponime, in tudi v primeru Krmin je tako. Bezlaj she pravi o imenu Krmin, da »je moralo biti zgodaj sprejeto v slovenshchino« (ibid. str. 88); shkoda, ker ne omeni, kaj pomeni »zgodaj«, to je strashansko raztegljiv pojem.

(3) She en primer zgreshenega pristopa, ki pa je zgovoren: Bezlaj prishteva tudi Solkan med toponime tipa -an, v resnici pa je najstarejshi dokumentirani zapis Silicanum s sufiksom -um iz leta 1001, ko so tod zhe bili Slovenci naseljeni vsaj nekaj stoletij, tudi po veljavni teoriji o srednjeveshki naselitvi, medtem ko je Solkan (po dokumentih) precej mlajsha oblika, torej nikakor ne more biti ilirskega izvora. Podobno pochne Bezlaj she v vrsti drugih primerov, tudi ko pravi za stari ilirski sufiks –ona, da »je izprichan pri nas v Brginj, 1170 Vergin, 1275 Bergona«, toda sam je navedel starejsho obliko Vergin iz leta 1170, ta pa je z -in, medtem ko je Bergona z -ona shele iz leta 1275.

(4) Podobno Bezlaj razlaga imena s sufiksom -ana, za katera sicer pravi, da so razlichnega porekla, a med njimi navaja »Biljana, 1205 Beliana, (...) Koshana, 1247 Cosana, Kozhana, po 1086 Cossanam, Cosana, (...) Sezhana, po letu 1086 Cesana ...« Bezlajeva metoda je invalidna; Biljana je v Gorishkih Brdih, toda pod njimi v Vipavski dolini so Bilje, brez sufiksa -ana, cheprav gre ochitno za isto osnovo. Drugi primer je Sezhana, niti ne 30 km stran so Sezhanje pod Snezhnikom, osnovi sta nedvomno enaki, tudi tokrat brez sufiksa -ana. Enako pri Koshana, Cosana, Kozhana, Cossanam, Cosana Bezlaj spregleduje, da imamo etnik Koshak, Kozak, Kosec itd., od koder so se razvili tudi predialni (praedium) toponimi, ki pa so bodisi v narechni izgovorjavi spremenili sufikse ali pa jih je tujerodni pisar zapisal, kakor mu je bilo najprirochneje, kolikor se nista celo kombinirala oba dejavnika. Ne smemo pozabiti, da je skoraj ves najstarejshi dokumentarni fond na Slovenskem iz nemshkega in latinsko-italijanskega fevdalnega in cerkvenega sistema.

Che naj bi bila imena s sufiksom -ana ter -an ilirskega izvora, bi morali po tej logiki biti ilirski tudi kraji Levan v drzhavi Utah (ZDA), Tetouan v Maroku, Cavan na Irskem, Oban na Shkotskem, Multan ob reki Ind v Pakistanu, Birjan, Kerman, Kuchan v Iranu, gora Balkan (1880 m) pri Krasnovodsku na jugovzhodni strani Kaspijskega morja (torej ni le en sam Balkan), Kazan ob Volgi itd. Vendar ni treba tako dalech, da se preprichamo o ochitno slovanskih sufiksih: Stran (ali pogoste Strane, kar nam razlozhi, kako pride do sufiksa -an, to je z okrajshavo; iz iste osnove she Stranica, Stranice, Stranje in seveda Stranska vas itd.), gora Travan (481 m) in tik zraven nje zgovorni Travnik (399 m) vzhodno od vasi Zhejane zhe na hrvashki strani severozahodno od Reke; naselje Triban vzhodno od Kopra, iz osnove treb(iti), dalje Luzhan Zagorski, Ravan, Poljana, Grljan/Grignano (slovensko obmorsko naselje pri Trstu), Jablana zahodno od Zagorja; glede vseh teh ni mogoche dvomiti o slovenski osnovi.

Ugledni ruski jezikoslovec A. M. Selishchev v razpravi Iz staroj i novoj toponimii (Izbrannye trudy, Izdat. Prosveshchenie, Moskva, 1968, str. 80) pravi: »... konchnica -ani namesto starejshega -ana, -ane ; tvorbe s tem sufiksom kazhejo na skupnost prebivalcev dolochenega kraja. Tako npr. Verholjana – predel vasi Mostovaja v Egorshinskem okraju Sverdlovske oblasti.« Tam dalech v Rusiji zagotovo ni bilo Ilirov, po katerih naj bi ostal sufiks -ana, kot domneva France Bezlaj za Biljana, Koshana itd. v Brdih, na Krasu in drugod po slovenskem ozemlju.

 

Grshka oblika Sesamon sicer vzbuja misel na orientalsko rastlino sezam »Sesamum indicum«, arabsko susam, akadsko shammashshamu, aramejsko shumshema, hetitsko sham(m)am(m)a, v grshchini je ime zanjo sesamon, dorsko sasamon, mikensko sasama; lakedaimonsko sáamon ipd., osnovni pomen je kot v sloveshchini »seme, zrnje«. Paflagonski Sesamos je bil z Amastrisom v mestni zvezi, sinehiji, grshko synecheya »zveza, skupnost, zrashchenost«; synéchein »zvezati, povezati, drzhati skupaj« = syn »z, skupaj« + echein »imeti, stati, imeti«; synoikizein = syn + oikizein »naseliti, kolonizirati« iz oikia »hisha, bivalishche, stan«. To bi morda pomensko ustrezalo slovenskemu: s < se (kot v se-siriti) v pomenu »skupaj, z« + sam »mozh«, sama »zhena«; pomensko enako je rusko sam »mozh, gospodar«, sama »zhena, gospodarica«, belorusko sam, sama, starocheshko sam »gospod, gospodar«, sama »gospa, gospodarica«, enako ali podobno slovashko, narechno poljsko; praslovansko *samъ, z enakim pomenom *»zadosten, zmozhen, sposoben« (gl. ESSJ); torej se-sam = »skupaj gospodariti, skupaj gospodovati; skupnost gospodarjev, svobodnjakov, enakopravnih«. Sinehija je bil v stari Grchiji pojav, da so se prebivalci dveh ali vech mest povezali v mestni skupnosti in tako postali enakopravni drzhavljani enotne mestne drzhave.

Zanimivo se zdi tudi izhodishche sezheti iz osnove zheti, zhmem, zhamem, cerkvenoslovansko zheti, zhьmo »stiskati, tishchati, ozhemati«, hrvashko-srbsko zheti, rusko zhatь, sedanjik zhmu, s predpono *- »skupaj« imamo she starocerkvenoslovansko sъzheti, sedanjik sъzhьmo »stisniti«, praslovansko *zheti, sedanjik *zhьmo »stiskati«, iz indoevropskega korena *gem- »zgrabiti z obema rokama, stisniti«. Torej *- zhьmo > sezheti »skupaj stisniti, zdruzhiti«.

Podobno se kazhe, che uposhtevamo najstarejshi zapis za Sezhana v 11. st. Cesana, pri chemer mislim, da gre za zadrego tujerodnega pisarja, saj imamo she zaselek Sezhanje vzhodno od Svishchakov, torej Sezhanje > Sezhana, in je mogoche imeni rekonstruirati: s < se »skupaj, z« + zheti, »kjer se skupaj zhanje«; v okolici so Senozheche, drugje she Senozheti, Senozheta, Senozhete, Senozheti ipd.

 

Kromna – gr. Kromna, mesto v Paflagoniji ob Chrnem morju; krma »zadnji del ladje«, staro slovensko krnj »krma«, starocerkvenoslovansko krъma, praslovansko *kъrma, izhodishchni pomen *»odrezan, odsekan del ladje ali cholna«; povezano krn, okrnjen, krmiti/krmariti; krma »hrana za zhivali«, praslovansko *kъrma »rezati, deliti, razdeljevati«; kot zhe omenjeni Krmin zahodno od Gorice, ki ga Pavel Diakon omenja kot Cormones, leta 791 Carmonis, 963 Cromonis, Cormonum ipd. (ostalo gl. pod Sesam ; she podrobneje v knjigi Davnina govori).

 

Aigalo – gr. Aigialon, lat. Aigialos, mesto v Paflagoniji ob Chrnem morju; Igalo je tudi zdravilishko obmorsko mesto v Chrni Gori v Boki Kotorski in Igal, naselje juzhno od Blatnega jezera, Ig naselje pri Ljubljani, Iga vas pri Starem trgu jugovzhodno od Cerknishkega jezera; igalka »Blagajev volchin« (Daphne). Osnova (1) igla in druge podobne oblike, starocerkvenoslovansko igъla, praslovansko *jьgъla v prvotnem pomenu *»orodje za zbadanje«, iz indoevropskega * (a)igulah »kopje, zadeti z ostrim orozhjem«; znani toponimi Igla, Iglenik ; (2) igo, izhesa »jarem«, enako starocerkvenoslovansko, praslovansko *jьgo, dopustna analogija z oje »krmilo, prednji del pluga«, v pomenu »vprechi, vezati«; npr. rusko igo »igo, jarem, nadoblast, blazina pri saneh, suzhenjstvo; moralni pritisk«, kar kazhe na pomenske odtenke socialnega in politichnega reda.

Med mnogimi, ki so poskusili razreshiti izvor imena Aquileia, je tudi znameniti italijanski venetolog Prosdocimi; uposhtevajoch narechno obliko Agolia, je razvil svojo reshitev. Po mojem mnenju je izhodishche ogel, vogel, vendar v starem pomenskem odtenku oglar, voglar »prezhar«, oglarica, voglarica, (v)oglariti »prezhati«; je pa v slovanskih jezikih tudi agol, ugao, bolgarsko (j)ъgъl, agъl »ovchji tamar«, cerkvenoslovansko ogъlъ, kar bi bilo primerljivo z okol, zato menim, da je treba uposhtevati te reshitve pri iskanju odgovora za Oglej in tudi za Aigalo – »ograjen, zavarovan prostor; opazovalnica, tabor«.

 

Kitor Kytoros, mesto ob reki Partenij; pri nas naselje Kitni vrh, juzhno od Ivanchne Gorice; kita, cerkvenoslovansko kyta »veja, bet«, hrvashko-srbsko kita »veja z listi in sadezhi, shopek, kita las«, rusko kyta »grahovo steblo«, cheshko kyta »stegno«, kytice »shopek«, praslovansko *kyta prvotno *»kar se ziba, kar se maje« iz *kyti »zibati, majati«; kititi, nakititi, nakit itd.; enako srbsko-hrvashko kititi »lepotichiti, krasiti«, prvotno *»okrashevati z rozhami, z zelenimi vejami« (SNO); od tod kitar, kakor vrh > vrhar, hrib > hribar itd. Skladno s Homerjevo omembo, da so: »... prebivali v krasnih domovih... «. Sicer pa (SSKJ) navaja she naslednje pomenske razlichice: »kita 1. iz treh ali vech pramenov spleteni lasje; 2. star. navadno z rodilnikom, skupina, vrsta: iz shole se je usula kita otrok; dolge kite potnikov; 3. anat. mochno tkivo, ki vezhe mishice na kost; 4. lov. vechja skupina letechih zhivali istega gnezda: kita divjih rac, jerebic / letati v kitah«. Vse to je skladno s smislom: mochno povezana, prepletena, urejena, zdruzhena skupnost; obchestvo; druzhba.

 

Krobil – gr. Krobylos, Krobialon, pri nas naselja Krbulje, Kropa, Kropinec, Kropinjak Kropiuna/Koprivna, Korparsko, Korpe, Korplje, Korpule itd. (1) kropa »mochan krashki izvir«, pogosto ime za vodne vire: Kropa, leta 1312 Crop, 1351 Cropp, 1352 Crapp, Crupp, Crup, 1353 Krup, v 14. st. Grupp, v 15. st. Khrupp, Krupp, tudi Kroparica, 1481 Khrappa, Khroppa, Khropa, Krupich in Krapa, Krumpen, Grambach ipd. Gotovo *kropa, primerjaj srbsko-hrvashko Krupa, Krupaja, Krupach, poljsko krepa, krapa, Krepna, cheshko Krupa, Krupka, Krupna, slovashko Krupa, Krupina, slovinsko (Slovinci, izginuli narodich ob Severnem morju) Krampe, Krams, Krems, Krampas, Krampitz. Cerkvenoslovansko kropъ, bolgarsko krap, krъp, krop »kratek, nizek«, poljsko krepy »nizek, chokat«. (2) Poleg tega krp, krpa »trden, gost«, tudi krpek »trden, mochan«, krpchati »utrditi«; rusko kropkij »trden« < *krъpъ(kъ) (ESSJ); Krobil, Krobial(os), prek p>b v *kropa »mochan izvir oziroma nizhji/spodnji (kot v mnogih toponimih)« ali krp »trden, utrjen (kraj)«, iz *kropil(j)e ali *kropil(o), kakor v primerih: drzhati > drzhalo, varovati > varovalo, obuti > obuvalo ipd.

 

Lahko torej sklepamo, da so paflagonski Veneti bivali na tistem anatolskem ozemlju ob juzhni obali Chrnega morja, ki velja za najzgodnejshe hetitsko oporishche (Zalpa, Pala); odtod so se Hetiti razshirili po Anatoliji ter tudi onkraj Tigrisa, medtem ko so Veneti ostali na mestu.