Revija SRP 93/94

Lev Detela

 

REALNOST LOKALNEGA KOLORITA IN ZGODOVINE SKOZI OPTIKO METAFORICHNO BARVITEGA SLOGA

 

 

Vilma Purich: Burjin chas ;

Zalozhba Mladika, Trst 2009, 189 strani

 

Knjizhni prvenec izpod peresa leta 1966 v Trstu rojene profesorice na trzhashkih sholah Vilme Purich je zanimiv iz razlichnih razlogov. Njen roman Burjin chas, v katerem je prikazana s pomochjo predvsem nekaterih zhenskih likov in njihovega odnosa do moshkega sveta usoda krashke vasi Repen pri Trstu v chasu druge svetovne vojne, je namrech napisan v zelo izrazitem, poetichno ritmiziranem in metaforichno barvitem slogu. Avtorica dodobra pozna lokalni kolorit, ki ga opisuje, saj zhivi v Repnu z mozhem in otroki.

Razsipen stil Burjinega chasa, prepleten z lirizmi in domishljijskimi, ekspresivnimi, tudi grotesknimi prvinami, spominja na literarna sporochila nekaterih izjemnih slovenskih literarnih stilistov z znachilnimi, barochno polnimi maniristichnimi potezami. Na primer na tekste Sasha Vuge, pa tudi na Ivana Preglja in Cirila Kosmacha, ki vsi prihajajo s primorskega kulturno-jezikovnega podrochja. V nekem smislu pa je blizu tudi metaforichni prozi koroshkega modernista Florjana Lipusha, vendar brez za Lipusha tako znachilne radikalne kritike druzhbenih razmer. Poleg tega so posebna znachilnost prvenca Puricheve shtevilni primorski narechni izrazi in arhaizmi, podobno kakor koroshke izvirne posebnosti vnasha v svoja dela na samosvoj nachin tudi Lipush. Podoba je, da je obchutek za vechsmerne mozhnosti in posebnosti jezika na jezikovno ogrozhenem slovenskem obrobju vchasih posebno mochan.

Puricheva je svoj tekst obogatila tudi s shiroko paleto modernih literarnih postopkov, ki vchasih otezhkochijo branje. V nekem smislu bi Burjin chas lahko oznachili kot z okrasnimi stilistichnimi sredstvi formalno preoblikovani domachijski kolektivni roman z zgodovinskim spominskim ozadjem. Zhe naslov Burjin chas je metafora, ki kot vstopni kljuch odpira vrata v jezikovno zelo razgibano, vsebinsko pa bolj tradicionalno oziroma standardno strukturo romana z linearno potekajochimi zgodbami in z manj natanchno razchlenjenimi, zhe vnaprej dolochenimi znachaji posameznih oseb.

Burja, znana vremenska znachilnost Krasa in trzhashkega kota, prepihava uvodne dele romana in ponazarja viharni chas druge svetovne vojne, ki je na zachetku zgodbe pravzaprav sploh she ne obchutimo. Metafora burje se na ritmichno-simfonichni nachin preliva v tok posameznih povedi, se prebija skozi besedishcha in zaznamuje tekst z ornamentalnimi besednimi podobami. Burja prevetruje glavne osebe romana, toda mlada odrashchajocha Brina se ji prepushcha, ji kljubuje in ljubi njene muhaste izzive.   

Glavno os Burjinega chasa tvori vech zhenskih oseb. Poleg zhe omenjene mlade Brine so tu she njena mati, njena prijateljica Malja ter nekatere druge zhenske, vse trdo preizkushene v tezhkem zhivljenjskem boju pa tudi v ambivalentnih odnosih do moshkih. Puricheva te moshke »junake« velikokrat prikazhe s precejshnjo mero skepse in kritichne ironije. Lepa Malja, »visokoraslo dekle v zelenem kostimu iz svile«, je res ocharljiva. Toda njen zhenin Miran se, kot kazhe, ustrashi bodochega zakona in pred poroko za deset dni izgine neznano kam. Slabo znamenje je tudi, da se Malji na poroki, pravi krashki ohceti, ki jo she danes kot star ljudski obichaj prikazujejo v Repnu, po nesrechi raztrga krilo. Pisateljica ob tem dogodku takoj zapishe besede, ki jih zaklichejo stare vrazheverne zhenice:  »Ne bo sreche! Ne bo sreche!« Maljin mozh se nekaj let zatem res pridruzhi partizanom in pade v boju. Malja ishche po Krasu na skoraj antichno arhaichen nachin njegov grob in mozhevo truplo kljub nevarnostim prepelje na vozu domov, da ga pokoplje v rodni grudi.

Brinin nedisciplinirani, shibki oche zapije domacho hisho, tako da se mora mlada deklica z druzhino preseliti v zasilni novi dom. Brini, ki v Trst podobno kot mnoge Krashevke prinasha mleko, jajca in zelenjavo, tam dvori mladi Italijan Pino. Tudi njej je galantni dvajsetletni mladenich vshech. Lahko bi se zgodilo, ko bi se zgodba razvijala drugache in bi bila Brina manj narodno zavedna, da bi se dekle, kot se velikokrat dogaja, asimiliralo v italijanstvo. Toda dogodi se ravno nasprotno. Brina postane proti koncu vojne partizanska kurirka. Ujamejo jo, muchijo, odpeljejo v zapore, kjer je eden od strazharjev tudi mladi Italijan, ki mu je bila zhivahna Slovenka tako vshech.

Surovi vihar vojne pride do izraza predvsem v drugem delu romana. Skozi Repen se plazijo trpljenje, nesrecha in bolechina. Pri prvi druzhini pade v boju oche, v drugi najstarejshi sin, v tretji mozh. V zvezi s tem pisateljica zapishe: »Zachetni zaledenelosti bo sledil nori padec v praznine, ko besede krushijo robove in v mozhgane prodrejo vrtoglavosti. Nato se tudi bolechina izchrpa in nastopi utishana sivina zhalosti, nepreklicna in dokonchna. Kdo ni she v tem vojnem chasu tega preizkusil?« (Burjin chas, str. 125)

Pripoved teche pochasi. Avtorica se zaustavlja tudi pri najmanjshih detajlih, ljubi podrobnosti. V besedilo vpleta etnografske znachilnosti svoje vasi. Natanchno opishe ritual krashke ohceti, prikazhe kmechke zhene pri pripravljanju slavnostnih jedi. Avtorichin zhenski pogled se razkriva v subtilnem opisovanju razmerij med osebami, v analizi njihovih chustveno poudarjenih pristopov k nastalim problemom. Kazhe se pri opisih razlichnih malenkosti, v zanimanju za rastlinstvo in cvetlice, vonje, obleke. Seveda pa bo besedilo zaradi svojevrstnega sloga in besedishcha ter obilice narechnih izrazov she posebej zanimivo za jezikoslovce.

V knjigi, ki jo je Vilma Purich posvetila svojim starshem, sta natisnjeni tudi spremni besedi Majde Artach Sturman in Marije Mercina, dodan pa je she slovar manj znanih narechnih besed.