Revija SRP 93/94

Lev Detela

 

PONOTRANJENI OBCHUTKI IN KRITICHNI POGLED CHEZ NEHUMANI SVET NA POSAMEZNIH POSTAJAH RAZGIBANEGA ZHIVLJENJA

 

 

(Ob novi pesnishki zbirki Marushe Krese)

 

Marusha Krese: Danes ne / Heute nicht ;

(pesmi v slovenshchini in nemshchini);

nemshki prevod: Fabjan Hafner;

Zalozhba Drava, Celovec 2009, 135 strani

 

Dvojezichna, v slovenshchini in v nemshchini pishocha pesnica in publicistka Marusha Krese je, kot nam neposredno in posredno izpoveduje tudi v svojih pesnishkih zbirkah, Slovenka in svetovna popotnica v enem, razpeta med razlichne zhivljenjske postaje med Slovenijo, Zdruzhenimi drzhavami Amerike, Veliko Britanijo in Nizozemsko, kjer je shtudirala umetnostno zgodovino, primerjalno knjizhevnost in psihoterapijo. V zadnjih dveh desetletjih je zhivela kot svobodna novinarka in pisateljica med Berlinom, Gradcem in Ljubljano. Med letoma 2005 in 2006 je bila gostujocha pisateljica mesta Gradec v Avstriji. Za humanitarni angazhma v zvezi z vojnami v nekdanji Jugoslaviji in she posebej v Bosni in Hercegovini je prejela krizh za zasluge Zvezne republike Nemchije. Poleg proze in esejistike je objavila shest pesnishkih zbirk, od teh tri pri celovshki zalozhbi Drava, za zbirko kratke proze Vsi moji bozhichi pa je leta 2008 prejela slovensko literarno nagrado Fabula. Nekatere v nemshchini objavljene publikacije Marushe Krese so izshle pri uglednih zalozhbah nemshkega jezikovnega prostora, med drugim pri frankfurtski zalozhbi Suhrkamp.

V svoji najnovejshi knjigi, dvojezichni slovensko-nemshki pesnishki zbirki Danes ne / Heute nicht, je zbrala poleg vechjega shtevila neobjavljenih izpovednih pesmi tudi nekaj znanih besedil iz prve pesnishke zbirke Danes iz leta 1989 in iz zbirke Gestern, heute, morgen / Vcheraj, danes, jutri iz leta 1992. V nemshchino je avtorichina slovenska izvirna besedila prelil koroshki Slovenec Fabjan Hafner, ki je tudi sam dvojezichni pesnik.

Najnovejsha zbirka Marushe Krese je zaznamovana s simbolnim shtevilom sedem. Razdeljena je namrech na sedem posameznih delov brez naslovov. Vsak del je poleg tega posebej razdeljen na sedem razmeroma samostojnih ciklichnih pesnishkih enot, ki so tudi brez naslovov. To ustvarja vtis rahlo povezane in ohlapno razvezane pesnishke strukture. Celotna zbirka uchinkuje kot v razvejene cikle razchlenjen daljshi poem. Vanj je pesnica ujela svoj notranji duhovni zhivljenjepis v ritmiziranih prostih verzih, v katerih izpoveduje svoje subtilne obchutke in deficite.

Zdi se, da je v shtevilu sedem skrita pesnichina enigma za vse skrivnosti chloveshkega zhivljenja. Kot neustavljivi podtok avtorichine chloveshke obchutlji-vosti in ranljivosti vre iz njenih stihov kakor iz skritih podzavestnih tolmunov tiha bolechina zaradi nehumanega stanja sveta. Avtorico soocha trdi zunanji svet s stisko v njej sami, tudi s tistim, kar hoche izpovedati, a se ji ne posrechi, ker, kot pravi v uvodni pesmi zbirke, ne najde pravih besed, »tistih mojih, tistih pravih«, brez katerih pa se ne more posloviti.

Zato ishche. Kaj ishche? Vsekakor tudi pravichnost in pravico za »zheno v chrnem« in »za zheno v rdechem« ter «za zheno v belem, ki je sedela na vrtu in zaprla ochi, da bi si dusho pogrela«, cheprav ni mogoche rechi, da je to ideologizirana feministichna literatura. Zagotovo tudi ishche pravichnost za shibke in izkorishchane, za prevarane in razocharane, za ljudi v stiski, za izgube v zhivljenju, tudi za zhenske, che postanejo objekt nasilja.

Od verza do verza, od cikla do cikla romamo skozi optiko pesnichinih heterogenih pristopov po razlichnih postajah njenega zhivljenja. Od doma do tujine, od balkanskih vojnih travm do vrnitve domov se pne lok avtorichinih zaznav in vtisov. Zdi se, da njen kritichni duh v nedonoshenosti druzhbenih, politichnih in chloveshkih polomov 20. stoletja ne najde miru in zadoshchenja. Niti domache okolje niti danosti tujine ji ne ponudijo udobja konformistichne pomiritve.

Lirski jaz Marushe Krese je nestalen, iz podtona pesmi zveni bolechina tudi zaradi agresivnih dogodkov iz polpreteklosti. Chutimo, kako boli vojna v Bosni, razkol med prej povezanimi narodi na Balkanu, o chemer je pesnica na nemshkem prostoru razpravljala v shtevilnih chlankih, esejih in tudi v knjigi.

V eni od pesmi sedi in gleda skozi berlinsko okno in misli na druga mesta in njihove ljudi. Pravi, da so se »vsi spomini v rane spremenili, vse besede so patetika postale, norost se je v lepoto zavila...«

Skozi te spomine, ovite v besede iz spoznanj, dognanj in vtisov, sega pesnica v tkivo zhivljenja kot takega, z besedami velikokrat obkrozhi popolnoma vsakdanje dogodke, ki pa jih z asociativno refleksijo prestavi na novo raven in jim tako doda nov, nadchasovni pomen.

Tudi s figurami ponavljanja, v katero vchasih vkljuchi obshirnejshe izpovedne sklope, dosezhe poseben uchinek.

Nekateri od njenih spominskih prebliskov so povezani s spomini na Slovenijo in na morje. V njih je veliko lirichnosti pa tudi nekakshen zamolkel odsev pripovedi o nesrechah zhena, kot jih poznamo iz elegichne otozhnosti ljudskih balad, ki na primer pojejo o usodi lepe Vide.

Med vrsticami je tudi veliko kritike na rachun danashnjih vedenjskih oblik, ko smo, kot zapishe, »slovansko odprtost zamenjali za germansko ... Otrok nismo krstili, ker smo chakali na sonce in novega princa. Iz tuje dezhele, z zlatom v vrechi.«

Zato ne zachudi, da se iz pesnishkih izpovedi Marushe Krese tu in tam zasvetlika tudi kak ironichni podton oziroma samoironija na rachun zhivljenja, ki ga, kot kazhe, pesnica na trenutke dozhivlja kot bivanjski absurd.

Pravzaprav je celotna nova pesnishka zbirka Marushe Krese ena sama dolga pesem, iz katere se v ponotranjeni obliki, narejeni iz premislekov in obchutij, vezanih v verze, zrcalijo posamezne postaje avtorichinega razgibanega realnega zhivljenja.