Revija SRP 93/94

Lev Detela

Neprevedene knjige

 

AKTUALNI AKCENTI SODOBNE AVSTRIJSKE IN NEMSHKE LITERATURE

IN LIKOVNE UMETNOSTI

 

Manfred Chobot:

Blinder Passagier nach Petersburg. Essays und Interviews

(Zastonjski potnik za Petersburg. Eseji in intervjuji)

Zalozhba edition lex liszt, Oberwart 2009, 264 strani

 

Leta 1947 na Dunaju rojeni Manfred Chobot se je z razvejano literarno in publicistichno dejavnostjo zhe zgodaj uveljavil zlasti v dunajskih literarnih in umetnishkih krogih. Leta 1977 je pri zalozhbi Januskopf v Wiener Neustadtu izshla njegova prva knjiga, zbirka kratkih chrtic z ironichnim podtonom Der Gruftspion, iz katere je Milena Merlak poslovenila naslovno zgodbo, ki je bila pod naslovom Pokopalishki vohun leta 1978 natisnjena v 29. shtevilki koroshke literarne revije Mladje.

Do zdaj je Chobot objavil deset pesnishkih zbirk, shestnajst zbirk proze, dva fotografska albuma in knjigo za otroke, napisal je shtevilne radijske igre, izbori njegovih tekstov pa so izshli v prevodih v razlichne tuje jezike. Od 1991 do 2004 je urejal za zalozhbo Grasl zbirko Lirika iz Avstrije, bil je v urednishtvu dunajsko-nizhjeavstrijske literarne revije Podium, poleg tega je soustanovil 1. dunajsko bralno gledalishche. S svojo zheno Dagmar vodi v prvem dunajskem okraju galerijo Chobot, v kateri so razstavljali tudi slovenski umetniki.

Prichujocha Chobotova nova knjiga, prva avtorjeva esejistichna zbirka Zastonjski potnik za Petersburg, je zrcalna podoba avtorjeve dosedanje komunikativne dejavnosti, ki mu je omogochila stike z najrazlichnejshimi vidnimi in po vechini eruptivno samosvojimi osebnostmi avstrijskega in nemshkega kulturnega zhivljenja.

V prvem eseju, po katerem je knjiga poimenovana, razmishlja o danes skorajda pozabljenem nemshkem ekspresionistichnem pisatelju, anarhistu in socialnem revolucionarju Franzu Jungu (1888 – 1963), ki se je po koncu prve svetovne vojne s svojimi pristashi odcepil od Komunistichne partije Nemchije (KPD) in ustanovil she radikalnejsho KAPD (Komunistichna delavska stranka Nemchije). 21. aprila 1920 je z dvema sotovarishema v pristanishchu Cuxhaven ugrabil parnik Senator Schröder in z njim 1. maja 1920 priplul v Murmansk. Rusi so nemshke prishleke opazovali z nezaupanjem, toda ko so ti zacheli vzklikati, da so revolucionarji Rose Luxemburg, so jih sprejeli z velikim navdushenjem. Po sedemtedenskem chakanju jih je konchno sprejel tudi Lenin. Neurejeni alkoholik, zhenskar in verizhni kadilec Jung pa mu sploh ni bil vshech. Njegovo proshnjo, da bi Komunistichno delavsko stranko Nemchije vkljuchili v Tretjo komunistichno internacionalo, je odklonil, poleg tega mu je bilo srechanje z zanj skrajno odvratnim Jungom povod, da je v skladu s svojim strogim asketskim znachajem napisal spis Levi radikalizem, otroshka bolezen komunizma.

Jung se je vrnil v Nemchijo, kjer so ga v Berlinu zaradi »ugrabitve ladje na odprtem morju« 26. septembra 1920 aretirali. Sovjetska vlada je plachala kavcijo v vishini 30.000 mark, da so ga izpustili iz zapora, nakar je pobegnil na Nizozemsko. V svojem nadaljnjem nemirnem zhivljenju je Jung napisal vech literarnih del, se druzhil z dadaisti Tristanom Tzaro, Hansom Arpom in drugimi ter deloval kot porochevalec o gospodarskih vprashanjih za razlichne chasopise in institucije. Za polemichni pogovor med poznejshim nacionalnosocialistichnim propagandnim ministrom Josephom Goebbelsom in levicharskim gledalishchnikom Erwinom Piscatorjem na berlinskem radiu je napisal spremni tekst za Piscatorja. Med drugo svetovno vojno je bil ponovno aretiran, a na pobudo shefa nemshke obveshchevalne sluzhbe admirala Canarisa izpushchen, chesh da dela za Nemchijo. Na Madzharskem je prishel v roke fashistichnih krizharjev, ki so ga obsodili na smrt, a mu je v Budimpeshti uspelo pobegniti iz zapora. Zatekel se je v Italijo, prishel v amerishko taborishche in se konchno resignirano umaknil v Zdruzhene drzhave Amerike, vendar se je proti koncu zhivljenja ponovno vrnil v Nemchijo.

 

V eseju Dva ocheta in ena hcherka se Chobot ukvarja s pisateljsko trojico Ferdinand Bronner – Arnolt Bronnen – Barbara Bronnen. Medtem ko je nemshki zhidovski pisatelj Ferdinand Bronner veljal za avtorja dramskih slik o »bedi proletariata«, se je njegov sin Arnolt v chasu nacionalnega socializma odtrgal od svojega ocheta s trditvijo, da ta sploh ni njegov oche, temvech da je to neki drug chistokrven Arijec (svojo mater je prisilil, da je pred sodishchem izjavila, da je izvenzakonsko zanosila s svojim dobrim arijskim prijateljem), druzhinsko ime pa si je spremenil v »Bronnen«. Cheprav je v mladosti prijateljeval z Bertom Brechtom, se je zdaj skushal prikupiti Hitlerjevemu propagandnemu ministru Goebbelsu. Proti koncu druge svetovne vojne je naredil ponovni preobrat, postal komunist in se prikljuchil literarnim krogom v Nemshki demokratichni republiki, vendar si tu ni pridobil resnichnih prijateljev. Njegova hcherka Barbara, avtorica romana Die Tochter (Hcherka), gleda s skepso na zhivljenje svojega ocheta in se priznava za realno naslednico dveh legitimnih prednikov, starega zhidovskega ocheta Ferdinanda in ocheta Arnolta, ki je svoje zhidovstvo skushal zatajiti.

V prichujochi zbirki esejev in intervjujev Manfred Chobot she porocha o razlichnih danes delno pozabljenih avstrijskih pisateljskih imenih z velikokrat skurilno fiziognomijo: o avstrijskem Zhidu Arthurju Holitscherju, avtorju shtevilnih potopisnih knjig pri zalozhbi S. Fischer, o desnicharskem plagiatorju leve literature Richardu Billingerju, o literarnem eksperimentatorju Maxu Riccabonni, o mladinski pisateljici Christine Nöstlinger ali o pred nekaj leti tragichno umrlem mlajshem novatorskem pesniku Christianu Loidlu.

V drugem delu svoje knjige Chobot, sam avtor shtevilnih radijskih iger, razmishlja o strukturi nove radijske igre, ki je zanj samostojna literarna zvrst z izrazitimi dodatnimi akustichnimi in tehnichnimi elementi. V intervjuju s shpansko-francoskim pisateljem Jorgejem Semprunom se ne poglablja le v njegovo literaturo, temvech tudi v Semprunovo politichno delovanje v boju proti Francovi diktaturi.

V dokaj obsezhnem razdelku prichujoche publikacije so objavljeni Chobotovi prispevki s podrochja likovne umetnosti, med drugim daljshi pogovor s pokojnim mednarodno uveljavljenim nemshkim akcionistom Wolfom Vostellom o nekaterih sodobnih oblikah »spontanih« umetnishkih nachinov, na primer o happeningu in fluxusu, ter o razlikah med njimi (fluxus je po Vostellu nastal iz akcionistichnih glasbenih nastopov Georgeja Macuniasa v New Yorku in prek Vostella ali Nama June Paika postal umetnishki model in zhivljenjska filozofija, da je lahko vse, che to vklopish v dolochen estetski projekt, nova umetnishka struktura). V pogovoru z dunajskim psihiatrom dr. Leom Navratilom, ki je v psihiatrichni bolnishnici Gugging pri Klosterneuburgu vzpodbudil dushevne bolnike k razvijanju likovnih in literarnih dejavnosti ter nekatere bolnike z njihovimi bizarnimi in dadaistichnimi potezami, izvirajochimi iz dushevnih motenj, ki jih je spojil z njihovo osebno notranjo energijo, umetnishko uveljavil v shirshem kulturnem prostoru, je poudarjen pomen »art bruta« za sodobno umetnost.

Na koncu publikacije so objavljeni she Chobotovi spominski zapisi o treh avtorjevih avstrijskih likovnih prijateljih: o samosvojih modernih slikarjih Othmarju Zechyrju in Karlu Antonu Flecku ter o mednarodno uveljavljenemu kiparju Alfredu Hrdlicki, ki je zaslovel in obenem izval veliko polemik s svojimi monumentalnimi skulpturami »proti vojnam in fashizmu« pred dunajskim grafichnim muzejem Albertina ter v Berlinu, Hamburgu in Wuppertalu v Nemchiji.