Revija SRP 93/94

Lev Detela

 

LITERARNA VZAJEMNOST NA DUNAJU

 

Slovensko-nemshko literarno sodelovanje na Dunaju in njegov

odmev v shirshem nadregionalnem in mednarodnem prostoru

 

Ko sem na zachetku shestdesetih let prejshnjega stoletja prishel na Dunaj, tu slovenske knjizhevnosti niso dobro poznali niti na slavistichnem oddelku dunajske univerze. Vendar so se redki nemshko govorechi zainteresiranci lahko zhe takrat seznanili predvsem z nekaterimi deli slovenskih klasikov, ki so v nemshkih prevodih izshli v knjizhni obliki, vendar pa ta vech ali manj v Sloveniji kanonizirana literatura ni naletela na shirshi odziv v avstrijski oziroma nemshki javnosti.

Leta 1978 je izshla v Münchnu in na Dunaju zelo koristna nemshka Bibliografija literatur Jugoslavije v nemshkem prevodu od 1775 do 1977 (Bibliographie der Literaturen Jugoslawiens in deutscher Übersetzung 1775 – 1977), ki sta jo sestavila zakonca Peter in Gunhild Kersche. Avtorja v tej znanstveni publikaciji natanchno dokumentirata prevajanje slovenskih literarnih del v nemshchino od zachetkov pred dvema stoletjema do chasa po drugi svetovni vojni. Iz njune raziskave je razvidno, da je v prvih dvajsetih letih po drugi svetovni vojni izshlo okrog shtiriintrideset v nemshchino prevedenih knjig naslednjih slovenskih avtorjev: Ivan Cankar (3 knjige), emigrantski pisatelj Karel Mauser (1 knjiga), Ivan Tavchar (2 knjigi), Anton Ingolich (1 knjiga), Fran Milchinski (3 knjige), Franc Saleshki Finzhgar (2 knjigi), France Bevk (7 knjig), Matija Valjavec – z epsko pesnitvijo Pastir v predelavi Ceneta Vipotnika (1 knjiga), Fran Levstik (1 knjiga), emigrantski pisatelj pater Bazilij Valentin (1 knjiga), mladinska pisateljica Ela Peroci (4 knjige), Beno Zupanchich (1 knjiga). V tem pregledu so uposhtevane tudi shtevilne knjizhice za otroke in mladino, ne pa ponatisi zhe objavljenih knjig, ki niso redki. Ivana Cankarja so ponatisnili enkrat, Milchinskega dvakrat, Finzhgarja dvakrat, Mauserjevega Kaplana Klemna dvakrat, Bevka enkrat, Perocijevo enkrat.

V nasprotju s prozaisti pa so slovenski pesniki nashli tedaj v nemshkih prevodih prostor samo na straneh nekaterih literarnih revij in v posameznih antologijah – in she to zelo redko in velikokrat v sklopu pregledov »jugoslovanske lirike« v druzhbi z avtorji s hrvashkega in srbskega ter makedonskega kulturnega prostora.

Aprila 1963 je v tedanji vodilni avstrijski literarni reviji Wort in der Zeit izshel kratek antologijski pregled jugoslovanskih knjizhevnosti, kjer so uposhtevani tudi slovenski pesniki Matej Bor, Jozhe Udovich, Kajetan Kovich in Dane Zajc v prevodih Ine Jun – Broda, Hannesa Schneiderja in Mila Dora, s prozo pa tiste chase zelo uveljavljeni in brani Beno Zupanchich. Seveda pa je to vech ali manj obrobno avstrijsko ukvarjanje s knjizhevnostjo »balkanskega prostora«, kot se je rado poudarjalo, temeljilo predvsem v znamenju pravkarshnje Nobelove literarne nagrade Ivu Andrichu, pa tudi ob zanimanju za temu vech ali manj enakovrednega hrvashkega kandidata za isto nagrado Miroslava Krlezho, chigar dela so v nemshchini izhajala pri nekdanji grashki zalozhbi Stiasny. Ta je prav tako kot pozneje nemshka zalozhba Athenäum prav zaradi Krlezhe, ki na nemshkem prostoru, kot so poudarili, »ni naletel na zanimanje bralcev«, dozhivela ekonomski fiasko. Literatura jugoslovanskih narodov v glavnem torej ni zhela komercialnih uspehov, vendar pa je zlasti Nobelova nagrada Andrichu v dolocheni meri spodbudila zanimanje za slovensko knjizhevnost.

Okrog leta 1963 sem sklenil, da tudi sam po svojih mocheh opozorim avstrijsko in nemshko javnost na nekatere zanimive dosezhke moderne slovenske literature in poskusim s prevajanjem in posredovanjem slovenske knjizhevnosti v nemshchino vzpodbuditi zanjo zanimanje v tujejezichnem prostoru. Sprva sta me zanimala predvsem dva pesnika, ki sta s svojimi nesentimentalnimi, surrealno stopnjevanimi izrazitostmi opozorila na eksistencialno stisko tedanje slovenske duhovnosti in v slovensko liriko vnesla nove teme in obchutja. Od teh dveh je Dane Zajc s svojo mochno, moshko besedo zelo hitro pritegnil domacho javnost, medtem ko si je v komplicirano prispodobnost baladno zastrti Gregor Strnisha moral dalj chasa utirati pot v literarno osrednost.

Ker mi nemshchina pri oblikovanju nekaterih fines, kot jih zahteva predvsem prevajanje pesnishtva, she ni najbolje tekla, sem se povezal z mojim tedanjim shtudijskim kolegom na dunajski slavistiki in tamkajshnjim poznejshim lektorjem za slovenshchino dr. Pavletom Zdovcem, koroshkim rojakom, ki je pred tem zhe shtudiral na univerzi v Innsbrucku. Pomagal mi je opiliti prve nemshke prevode poezije Daneta Zajca pa tudi Gregorja Strnishe, pri chemer sva pri zadnjem ob njegovih svobodno s slovenskim ljudskim pesnishtvom povezanih in zelo melodichnih, ritmiziranih in delno celo rimanih verzih imela pri prelivanju v nemshchino dokaj tezhav pri iskanju primernih in slovenskemu izvirniku adekvatnih nemshkih mozhnosti.

S temi prevodi sem se v tisti rosni dobi lastnega literarnega zachetnishtva nadebudno podal na dunajsko urednishtvo she danes izhajajochega katolishkega tednika Die Furche, ki se je tedaj nahajalo v Strozzigasse v osmem okraju. Feljton je tam vodil pokojni Helmuth A. Fiechtner, po shtudijski usmeritvi muzikolog, v poklicu pa konservativen publicist, tudi pesnik in chlan avstrijskega PEN kluba. Ob prvem zaletu v njegovo urednishtvo me je nekako odpravil. Literarno blago, ki sem mu ga ponujal, se mu je zdelo »nedonosheno« in »slovansko divje«, zato je ob pogledu na Zajcheve nekonvencionalne verze nekoliko bliskal s svojimi »modrimi« ochmi. Povedati pa je tudi treba, da je tedanja literarna recepcija v Avstriji pa tudi drugod takrat bolj kot hvala bogu danes diskvalicifirajoche delila literature na velike in pomembne (kot so npr. francoska, angleshka, ruska, nemshka) ter na nizhje in manj pomembne, lokalne, regionalne, kmechke, za kar je veljala na primer slovenska. Zato je bil psiholoshki problem pokazati tujemu svetu, da so lahko tako imenovane male literature velike ali pa vsaj inovativno zanimive.

Zachel se je boj za objavo. Nikakor namrech nisem hotel popustiti, ker mi je bilo Zajchevo pesnishtvo prevech pri srcu. S sosednjega Ottakringa, kjer sem stanoval, sem se kar pesh spet odpravil na urednishtvo. Ker so bili uredniki ravno tedaj na konferenci, so me pustili chakati kako uro ali dve v predsobi. Potem sem vendarle smel spregovoriti z urednikom kulturne rubrike. Bil je nekoliko rdech v obraz, ko sem odprl nekatere strani kmalu zatem prepovedane ljubljanske revije Perspektive in mu pokazal tam vidno natisnjene Zajcheve tekste. Konchno je pred mano, tedanjim mladim »zelencem«, popustil. Die Furche je tako poleti 1963 v svoji trideseti shtevilki objavila prevod Zajcheve daljshe pesmi Nevidne ochi skupaj z reprodukcijo modernistichne zhelezne plastike Stojana Baticha, ki so ga tudi na uchinkovit nachin predstavili v Perspektivah.

S prevodi lirike Gregorja Strnishe sem se s trzhashkim prijateljem in tedanjim dunajskim shtudentom, leto zatem pa skupaj z mano urednikom nove trzhashke revije Most Vladimirjem Vremcem, poznejshim direktorjem mestnih vrtov in parkov v Trstu, ki je nosil s seboj prevode Udovichevih pesmi, osebno odpravil na stanovanje avantgardistichnega surrealnega pesnika in literarnega eksperimentatorja Fabiana Kultererja v Untere Meidingergasse v dvanajstem okraju. Ta letos umrli nemshki Koroshec je v shestdesetih letih prejshnjega stoletja na Dunaju izdajal she pred pozneje legendarnimi grashkimi Manuskripte tedaj edino avstrijsko novatorsko literarno revijo Eröffnungen. Cheprav sem se strogo drzhal nenapisanega pravila, da svobodnega umetnika ne smesh na Dunaju nikoli motiti pred enajsto uro zjutraj, je urednik she spal. Ker sem ga zhal, da bi prishel na svoj rachun, moral zbuditi, ni bil najboljshe volje, vendar se je vseeno odlochil, da mojo ponudbo sprejme. V skupni osmi in deveti shtevilki revije Eröffnungen so leta 1963 poleg mojega prevoda Strnisheve pesmi Poletje iz cikla Sanje leta izshli she prevodi pesmi Jozheta Udovicha in Daneta Zajca ter proze tedaj znanega mariborskega pisatelja Branka Rudolfa. Te tekste so prevedli Vladimir Vremec, Hannes Schneider, Janko Messner in urednik Kulterer. Slovenski avtorji so se v Eröffnungen znashli v danes prominentno zvenechi druzhbi s sicer malo znano poezijo amerishkega romanopisca in nobelovca Ernesta Hemingwaya in s pesmimi tedaj prve dame irske poezije Edith Sitwell ter skupaj z objavami v tistem chasu she vechinoma nepriznanih avstrijskih avantgardistov H. C. Artmanna, Konrada Bayerja ali tedaj she zelo poetichno abstraktnega, toda pozneje druzhbenokritichnega Petra Turrinija.

Okrog leta 1970 sem zachel poleg slovenskega leposlovnega ustvarjanja s poskusi literarnega pisanja v nemshkem jeziku. S temi nemshkimi, v glavnem ironichnimi eksperimenti v nachinu kritichnih razmejitev z razlichnimi chloveshkimi slabostmi in napakami ter s posledicami negativnih oblastnishkih struktur sem skushal seznanjati urednike literarnih revij in chasopisov v Avstriji, Nemchiji in Shvici. Postopoma sem navezal osebne stike z nekaterimi uredniki in pisatelji, zlasti z moderneje usmerjenimi pripadniki mlajshih generacij.

Od vsega zachetka me je zanimalo tudi tedanje bodrilno literarno in kulturno dogajanje v vrstah mlajshe generacije koroshkih Slovencev, ki je od leta 1960 nashlo podlago in mozhnost uresnichevanja v reviji Mladje z glavnim urednikom Florjanom Lipushem. Na pobudo Feliksa Bistra, enega od tedanjih urednikov Mladja, sem zachel v reviji sodelovati z raznimi prispevki skupaj z mojo zheno, pesnico Mileno Merlak. V 11. shtevilki Mladja je leta 1972 izshel moj daljshi sestavek Slovenska koroshka povojna literatura, v katerem sem med drugim zapisal, da se je »povojna literatura slovenske manjshine na Koroshkem kvantitativno in kvalitativno razvila shele v zadnjih desetih letih. Literarna revija Mladje (...) pomeni bistveno literarno in idejno novost v sodobnem zhivljenju te slovenske manjshine.« S posebnostmi slovenske koroshke literature, ki sem jo v tem sestavku po eni strani uvrstil »na podrochje sodobne vseslovenske literarne strukture«, po drugi strani pa oznachil tudi kot »del avstrijske literarne situacije«, sem zhelel podrobneje seznaniti tedaj she zelo nevedno avstrijsko pa tudi shirsho nemshko javnost. Moj prijatelj, avstrijski pesnik in urednik tedanje dunajske alternativne revije AHA Erich A. Richter, je na mojo pobudo v posebni dvojni shtevilki 3 – 4 svojega literarnega glasila leta 1973 objavil moj chlanek Die Kärntner Slowenen und ihre Literatur (Koroshki Slovenci in njihova literatura) skupaj z nemshkimi prevodi nekaterih slovenskih koroshkih avtorjev. Kmalu sem o slovenski koroshki literaturi porochal v dunajskem tedniku Die Furche, leta 1975 pa med drugim tudi na literarnih straneh zürishkega chasnika Die Tat.

Lipush, ki sva ga z Richterjem obiskala na njegovem tedanjem domu v Lepeni pri Zhelezni Kapli, mi je naredil lep kompliment, ko je izjavil, da sem bil prvi, ki je nemshko govorecho javnost opozoril na dogajanja v slovenski koroshki literaturi. Seveda so bili to shele prvi koraki, po mojih skromnih mocheh. Pravi prodor je nastal shele, ko je prevzel iniciativo v mednarodni javnosti priznani Peter Handke in s svojimi prevodi uveljavil predvsem Lipusha in pesnika Gustava Janusha v shirshem mednarodnem kontekstu.

Leta 1973 so me zaradi aktivnih stikov z avstrijskimi nemshko pishochimi literati na Dunaju in v Avstriji povabili v urednishtvo Mladja kot urednika za zvezo z nemshkimi pisci. V Mladju sem zachel s predstavitvami nekaterih mlajshih avtorjev. Prevodom tekstov, ki jih je vchasih pomagala oskrbeti tudi moja pokojna zhena Milena Merlak, sem dodal kratek informativni esejistichni zapis o avtorjih. Na ta nachin je Mladje predstavilo pestro panoramo tedaj mladih avtorjev od na Dunaju zhivechih E. A. Richterja, Petra Henischa, Petra Roseia do Celovchana Petra Kerscheja, pokojnega izdajatelja literarne revije Das Pult v St. Pöltnu Klausa Sandnerja in drugih. To dejavnost pa sem moral prekiniti, kot porocha Peter Kersche leta 1989 v nemshkem Kronoloshkem pregledu dela in zhivljenja Leva Detele (Chronologischer Überblick über Leben und Werk von Lev Detela), »ker leta 1975 zleti na grob nachin iz urednishkega odbora Mladja na pobudo Janka Messnerja«. V tej zvezi Kersche citira she negativno pripombo v ljubljanskem Delu, da so v celovshko Drushtvo slovenskih pisateljev v Avstriji »sprejeli tudi emigrantski par Detelo«, zhe leto prej pa so, kot Kersche dokumentira v isti publikaciji, »pri mariborski zalozhbi Obzorja unichili stavek v ljubljanskem Delu in Knjigi 1974 napovedane Detelove knjige Izkushnje z nevihtami« brez izplachila odshkodnine avtorju. Knjiga je lahko izshla le v tujini.

Okrog leta 1980 je v Avstriji izhajalo priblizhno 64 literarnih revij, vendar je bila vechina od teh zelo alternativna in je imela kratko zhivljenjsko dobo. V eni izmed vodilnih knjizhevnih revij Literatur und Kritik z urednishtvom na Dunaju je tedanja urednica, pokojna pesnica Jeannie Ebner, rada objavljala tudi slovenske avtorje v izbranih prevodih raznih prevajalcev. Zhe v shtevilki 76 – 77 letnika 1973 so tu izshli v pisani drushchini raznih »drugih jugoslovanskih pesnikov« slovenski avtorji Ivan Minatti, Tone Kuntner, Kajetan Kovich, Svetlana Makarovich, Marjan Kramberger, Ciril Zlobec, Edvard Kocbek, France Filipich, Srechko Kosovel, Irena Zherjal Puchnik, Alesh Kermauner in Tomazh Shalamun v prevodih O. F. Bablerja, tedaj na Dunaju zhiveche in zdaj zhe pokojne prevajalke Ine Jun Broda ter Petra Kerscheja. Ista revija je pozneje she vechkrat prisluhnila tekstom slovenskih avtorjev, she posebej Edvarda Kocbeka. V Literatur und Kritik pa je zhe leta 1973 izshla tudi lirika Milene Merlak in moje pesmi v prevodu Petra Kerscheja. Nekateri od teh revijalnih prevodov so bili uposhtevani tudi v prvih nemshkih antologijah slovenskega pesnishtva, na primer v knjigi Neue slowenische Lyrik (Nova slovenska lirika), ki je izshla leta 1972 pri zalozhbi Otto Müller v Salzburgu. V istem chasu je pri mariborskih Obzorjih izshla Nova avstrijska lirika, v kateri so objavljeni tudi nekateri novejshi pesniki, med drugimi Friederike Mayröcker in H. C. Artmann.

V urednishtvo dunajske revije Wespennest vstopi v sedemdesetih letih prejshnjega stoletja tudi urednik revije AHA E. A. Richter, ki se med prvimi nemshko pishochimi avtorji v Avstriji poleg na Dunaju zhivechega Michaela Guttenbrunnerja in Klausa Sandnerja v St. Pöltnu zanima za slovensko knjizhevnost. In res se urednishki odbor Wespennesta rad odpira predstavitvam predvsem levo usmerjenih avtoric in avtorjev tujih literatur, med drugim tudi slovenske. V tej zvezi naj omenim slovensko shtevilko te revije iz leta demokratizacije Slovenije 1990, ko izide v Wespennestu vrsta mlajshih slovenskih avtoric in avtorjev od Maje Vidmar, Alesha Debeljaka, Igorja Bratozha do Janija Virka, Milana Klecha, Andreja Morovicha, Franja Franchicha ali Branka Gradishnika. Med vsemi v tej shtevilki Wespennesta zastopanimi literati je edino Tomazh Shalamun starejshi letnik; Peter Kersche je z obchutkom za posebnosti izraza prevedel v nemshchino njegovo dolgo pesnitev Vzgoja. Ta natis slovenske literature v dunajski reviji je odsev sodelovanja z ljubljansko revijo Literatura, kjer so leta 1989 v dveh shtevilkah objavili v slovenskih prevodih izbor iz sodobne avstrijske proze, poezije in esejistike.

 Zhe leta 1975 sem v petnajstem zvezku dunajske literarne revije Podium, ki jo she danes izdaja istoimenska nizhjeavstrijska literarna skupina na gradu Neulengbach, objavil esej o knjigah avstrijskih avtorjev v Sloveniji, Feliks Bister pa sochasno prispevek o koroshki reviji Mladje. V isti shtevilki je predstavljena lirika Daneta Zajca v nemshkem prevodu Petra Kerscheja. Revija Podium je vechkrat odstopila svoje strani predstavitvam slovenskih avtoric in avtorjev.

Reciprochno, kot znamenje literarne solidarnosti in interkulturnega sodelovanja med nemshko pisano literaturo in slovensko ustvarjalnostjo, prevede Milena Merlak tekste literatov okrog Podiuma in leta 1977 objavi pesmi Jeannie Ebner, Alfreda Gessweina, Wilhelma Szabe, Doris Mühringer, Ernsta Davida, Aloisa Vogla, Ilse Tielsch Felzmann, Josefa Mayerja Limberga, Kurta Klingerja, Alberta Janatschka ter tedanjega predsednika avstrijskega PEN-a Ernesta Schönwieseja v trzhashki reviji Mladika, pozneje pa dodatno prevede in prav tako v Mladiki objavi she izbor iz shirshega Schönwiesejevega pesnishkega opusa. Sam v trzhashki reviji Most leta 1979 predstavim v slovenskih prevodih tako imenovano avantgardno oziroma moderno usmerjeno avstrijsko knjizhevnost, in sicer Boda Hella, Vintilo Ivanceanuja, Martina Neumanna, Jutto (danes Juliana) Schutting(a), Josefa Schweikhardta in Liesl Ujvary. Skoraj hkrati prevedem v slovenshchino radijske igre Klausa Sandnerja, Helmuta Peschine, Liesl Ujvari in Boda Hella ter jih pripravim za radijske oddaje v trzhashkem slovenskem radiu Trst A - RAI. Pozneje z Mileno Merlak v razlichnih slovenskih revijah in chasopisih objaviva she vech prevodov avstrijskih avtorjev, med drugim izidejo v reviji SRP satirichne pesmi Ernsta Jandla.

Komunikativno razvejenost teh reciprochnih literarnih zvez in navez potrjujejo in stopnjujejo she drugi prek Dunaja vzpostavljeni literarni stiki s kulturnimi tochkami izven Dunaja, kjer so se v zadnjih desetletjih 20. stoletja kontinuirano trudili za vzajemno sodelovanje v evropskem prostoru. Sem sodi na primer povezovalni kulturni magazin Pannonia (v njem izidejo med drugim moji nemshki prevodi Panonskih pesmi Stanka Majcna), ki ga je z Dunaja urejal leta 1990 umrli pisatelj madzharskega rodu György Sebestyén. Ali pa Lesezirkel kot posebna obchasna kulturna priloga dunajskega dnevnika Wiener Zeitung, ki jo je vodil pokojni Thomas Pluch. In seveda celovshka kulturna revija Die Brücke v urednishtvu pokojnega Ernsta Gayerja. To so organi, v katerih so se vedno znova oglashale slovenske avtorice in avtorji s slovenskimi in internacionalnimi temami in z vzorci zanimivih avtonomnih poetik. S Petrom Kerschejem in Mileno Merlak prevedem liriko, prozo in esejistiko Edvarda Kocbeka in prevode s spremnima esejema in komentarji objavim v dveh knjigah, v dvojezichnem slovensko-nemshkem Kocbekovem berilu / Kocbeks Lesebuch (Mohorjeva zalozhba, Celovec 1997) in v nemshki publikaciji Literatur und Engagement (zalozhba Kitab, Celovec 2004).

S pomochjo osebnih stikov in najrazlichnejshih aktivnosti, tudi branj slovenskih avtorjev v razlichnih dunajskih literarnih inshtitucijah, v Literarnem kvartirju Alte Schmiede, v Avstrijski druzhbi za literaturo, v Literarni hishi (Literaturhaus), ter v knjigarnah in galerijah se je sodelovanje med slovenskimi in avstrijskimi avtorji na Dunaju do danes bistveno okrepilo in se izrazito razlikuje od stanja v letu 1963. K temu so pripomogli tudi shtevilni literarni nastopi v slovenskem kulturnem centru Korotan in v Slovenskem znanstvenem inshtitutu. Na Dunaju zhivechi amerishko- avstrijski pisatelj zhidovskega rodu Herbert Kuhner se je v takem dunajskem okolju prek nemshkih prevodov tekstov slovenskih avtorjev seznanil s slovensko literaturo in jo zachel shiriti v svojih angleshkih prevodih v revijalnem tisku, antologijah in knjizhnih izdajah shirom po svetu – od Velike Britanije in Zdruzhenih drzhav Amerike vse do Avstralije ali Indije.

Na dogajanje v slovenski literaturi in kulturi so v zadnjem chasu na uchinkovit nachin opozorile tudi izdaje novejshih slovenskih avtorjev pri razlichnih avstrijskih zalozhbah, tudi pri dunajskih Atelier, Zsolnay, Folio, Korrespondenzen. Zhe leta 1991, ob vojni za neodvisnost Slovenije, pa so na Dunaju zhivechi pisatelji in umetniki obeh jezikov, nemshkega in slovenskega, vechkrat pokazali zheljo po vzajemni afirmaciji »svobodnih narodov v svobodi kulture«. Na solidarnostni prireditvi za Slovenijo v dunajskem gledalishchu Ensembletheater am Petersplatz so 30. julija 1991 med drugim druzhno sodelovali avtorji Peter Paul Wiplinger, Wolfgang Mayer König, Franz Krahberger, Milena Merlak, Lev Detela in drugi.

Posebnega pomena za uveljavljanje vzajemnega odnosa med literaturami in literati iz najrazlichnejshih jezikovnih skupnosti in kulturnih krogov je revija za mednarodno literaturo LOG, ki sem jo skupaj z Wolfgangom Mayer Königom in Petrom Kerschejem ustanovil leta 1978 na Dunaju in v Celovcu. 120 shtevilk revije LOG v tridesetih letih z dodatno ponudbo spremljevalnih tridesetih knjizhnih publikacij sodelavcev LOGa iz razlichnih drzhav nudi pester vpogled v literarne delavnice z avtonomnimi poetikami okrog tisoch avtorjev iz shestdesetih drzhav oziroma narodnosti in kulturnih obmochij. Poudarek je na demokratichni enakopravni izmenjavi med literaturami, malimi in velikimi, in na objektivni informaciji tudi o pojavih in knjigah, ki ne pridejo na lestvice tako imenovanih uspeshnic, a so vsekakor za razvoj kulturnega zhivljenja in literature pomembne ali zanimive. Isto velja tudi za iz razlichnih ozirov neuposhtevane, zamolchane ali celo preganjane avtorje, predvsem za take, ki niso ignorirani zaradi nedonoshenosti svojega literarnega pisanja, temvech vzrok za netoleranco izvira iz politichnih, nacionalistichno-shovinistichnih ali privatno intrigantskih spletk in zapletov. V reviji LOG so se v prevodih vedno znova oglashali tudi slovenski avtorji, med njimi Edvard Kocbek, Boris Pahor, Milena Merlak, Franci Zagorichnik, Tomazh Shalamun, Valentin Polanshek, Janko Ferk, Peter Semolich in drugi. Dotok novih sodelavcev slovenskega rodu je opazen she tudi po tridesetih letih revijinega izhajanja. V zadnjih letnikih LOGa so med drugim objavili svoje tekste razlichni starejshi avtorji Bogomil Fatur, France Forstnerich ali Jozhe Shmit pa tudi mlajshi, na primer na Dunaju zhivecha avstrijska drzhavna turistichna vodnica Mojca Gätz z vech pesmimi z dunajsko tematiko. Posebna knjizhna publikacija revije LOG Wege der Selbstbehauptung (Poti samoodlochanja) s prispevki raznih slovenskih avtorjev, med drugim Rudija Sheliga, Draga Jancharja, Maje Haderlap, Vladimirja Vremca, pa je bila posvechena – na podlagi istoimenskega nastopa slovenskih avtorjev leta 1989 na dunajski prireditvi Literatura v marcu – slovenski samostojnosti. V samostojnih knjigah edicije LOG – BUCH so izshla literarna dela Milene Merlak, Ivana Cimermana in Leva Detele.

 Za konec she kratek pogled na dogajanje v drugi polovici prejshnjega stoletja. Leta 1964 v Ljubljani iz politichnih razlogov administrativno ukinejo revijo Perspektive, kar je povod za moj na Dunaju napisani nemshki chlanek Protestni molk slovenskih pisateljev, ki izide 10. julija 1964 v znanem zürishkem tedniku Die Weltwoche. V istem chasopisu se z Dunaja she vechkrat oglasim, med drugim leta 1965 s porochilom o 33. kongresu PEN kluba na Bledu, katerega se ni smel udelezhiti vodilni slovenski pesnik Edvard Kocbek.

Deset let pozneje, leta 1975, ob aferi zaradi Kocbekovega intervjuja z omembo poboja domobrancev v trzhashki reviji Zaliv, se zadeva tudi na Dunaju neprijetno zaostri na 40. mednarodnem kongresu PEN kluba. Kot chlan te priznane mednarodne organizacije spregovorim 21. novembra 1975 v dunajskem hotelu Hilton v navzochnosti mednarodno uveljavljenih avtorjev Friedricha Dürrenmatta, Manésa Sperberja in Friedricha Heera o politichnih shikanah jugoslovanskih oblasti proti Kocbeku in pristavim: »Toda kaj je Edvard Kocbek sploh zakrivil? Ali je priznanje drugachnosti in klic po svobodi zhe sakrileg? Literaturi in chloveshtvu se slabo pishe, che bomo uzakonili neresnico in krivico in vse nevshechnosti skrili pod na videz chisto preprogo, chesh nobenih tezhav ni. Vse je v najboljshem redu.«

V kontekstu tega boja za »resnico in svobodo lepe besede« objavim tedaj v druzhbi z mednarodnimi publicisti vrsto chlankov v razlichnih revijah in chasopisih, med drugim v Die Presse, Arbeiter Zeitung, Die Furche na Dunaju ter v chasnikih Der Bund, Die Tat, Basler Zeitung v Shvici in Stuttgarter Zeitung ali Rhein –Neckar Zeitung v Zvezni republiki Nemchiji. S temi sestavki si ne pridobim prijateljev pri politikih tedanje komunistichne Jugoslavije, vendar pa naletim na razumevanje v shtevilnih literarnih in publicistichnih krogih po svetu.

______

 

Prichujochi tekst je avtor prebral 23. junija 2009 na simpoziju SLOVENSKI ODNOSI Z DUNAJEM SKOZI CHAS v Slovenskem znanstvenem inshtitutu na Dunaju. Simpozij s priznanimi strokovnjaki je dunajski inshtitut pripravil ob visokem zhivljenjskem jubileju – devetdesetletnici – patra Ivana Tomazhicha, ustanovitelja dunajskega slovenskega shtudentskega in kulturnega doma Korotan.