Revija SRP 93/94

Lev Detela

 

LITERARNA POPOTOVANJA

 

(VI)

 

 

Char mesta z vech obrazi

(Literarne in umetnishke posebnosti Benetk)

 

Benetke so morda najbolj neverjetno evropsko mesto. Posebnezh v pisani drushchini shtevilnih drugih zanimivih mest. Toda katero od njih se lahko ponasha, da je zgrajeno na lesenih pilotih, zagozdenih v morsko dno med stodvajsetimi otoki in otochki shiroke morske lagune? Benetke zaradi te ujetosti v morje skorajda niso spremenile svoje prvotne podobe. Staremu kartografu Merianu njegovega beneshkega zemljevida iz 17. stoletja sploh ne bi bilo potrebno kaj dosti aktualizirati. Cholni in barke na shtevilnih kanalih so she vedno, kot nekoch, glavno prevozno sredstvo. In sploh, Benetke so mesto brez avtomobilov, mesto peshcev. Kot da se je chas ustavil. Kot da se je moderni obiskovalec – sicer ne v barochnem kostumu, temvech v praktichno ohlapni obleki modernega turista - znashel sredi velike Canalettove mestne vedute iz prve polovice 18. stoletja. Saj se she zmeraj, kot na kaki imenitni sliki tega leta 1697 v Benetkah rojenega slikarja, chez skrivnostno mesto na vodi, ki se zhe od nekdaj pochasi pogreza v zdaj celo narashchajoche morje, prelivajo barviti prameni sonchne svetlobe. Iz nekoliko zasenchene modrine neba, ki se siplje na vodo v kanalih, se lushchijo zlatorjavi obrisi shtevilnih palach in cerkva.

 

Tezhko si je predstavljati, da so se na tako imenitnem kraju, ki je okrog leta 1500 v kulturnem smislu kljub usihanju beneshke politichne mochi sodil na sam vrh evropskega dogajanja, sprva, pred petnajstimi stoletji, razprostirala samotna obrezhja z blatnimi rechicami in potoki na izgubljenih peshchenih sipinah med morjem, shtevilnimi otochki in shiroko laguno. Ochitno so sredi stoletnih osamljenosti in odrochnosti nudila varnost predvsem ribichem in solinarjem. O tem pojejo pesmi nekaterih beneshkih pesnikov v njihovem posebnem dialektu. Sipine, morje, laguna, soline so tiste prvotne stalnice, na katerih so ribichi v samosvoji odrochnosti oblikovali poseben in samosvoj znachaj chloveka. Vendar se je vse hitro spremenilo. Prvotni prebivalci iz vrst nekega nekdaj imenitnega rodu, ki je dal kraju ime, so se pomeshali s priseljenci in ubezhniki, ki so se zaradi nemirov v zaledju zatekali sem med sipine, njihov stari jezik pa so prekrili govori razlichnih prishlekov.

Ljudje ob laguni so zachutili, da morajo predreti izolacijo. Postopoma so spoznali gospodarsko moch trgovanja. Moch obrti. Zlatarstva. Tkanin. Na otoku Murano se je najprej v Evropi razvilo zelo umetelno steklarstvo, ki she danes slovi po svetu. Kot delno avtonomna provinca bizantinskega vzhodnorimskega cesarstva so se Benetke odprle v svet, predvsem na Vzhod, in obogatele. Prichevanje Benechana Marca Pola o potovanju na Kitajsko je zanimiva potrditev spretnih beneshkih trgovskih posegov in prebrisane drznosti, ki je omogochila mestu gospodarsko in politichno neodvisnost ter celo premoch na Jadranu in v sosednih pokrajinah.

 

O nekdanjem bogastvu in slavi Benetk ne pripoveduje le v marmorju povelichana moch, ki se zrcali iz imenitnosti shtevilnih cerkvenih zgradb in palach bogatih beneshkih druzhin, temvech tudi dejstvo, da je mesto privlachevalo in dajalo kruh shtevilnim umetnikom, predvsem seveda slikarjem in arhitektom. Tintoretto, Tizian, Bellini, Paolo Veronese in Giorgione so na povabilo dozha, razlichnih cehovskih bratovshchin, posameznih bogatih trgovskih druzhin in Cerkve v chasu renesanse ustvarili svetovno pomembne umetnine. Obchudujemo jih lahko v beneshkih cerkvah in palachah, she posebej pa tudi v znamenitem muzeju Galleria dell´Accademia, kjer je razstavljena umetnost iz shtirih najpomembnejshih beneshkih stoletij. Za modernega obiskovalca so morda posebno zanimive nekoliko zapletene, skrivnostne, v rebuse zavite Giorgionejeve slike iz zachetka 16. stoletja, ki so bile v zadnjih letih skupaj z deli drugih beneshkih renesanchnih slikarjev z velikim uspehom predstavljene v Zdruzhenih drzhavah Amerike in v dunajskem Umetnostno zgodovinskem muzeju. V znanem romanu nemshkega pisatelja Alfreda Anderscha Rdecha iz leta 1960 – dogajanje je avtor postavil v neprijetne zimske Benetke po drugi svetovni vojni – se glavna junakinja ob Giorgionejevi sliki Nevihta, ki visi v galeriji Akademije, vznemirjeno vprasha, ali je mladenich na sliki mozh osamljene zhenske na drugi strani slike. Giorgionijeva Nevihta eksistencialno vznemirja podobno kot nekatere druge slike tega umetnika. Ta slikar visoke renesanse namrech ni hotel upodabljati tedaj obichajnih klasichnih mitoloshkih podob, imenovanih storia. Njegovo slikarstvo je hotelo biti, kot je sam izjavil, poesia: v Nevihti, pod nebom, prepredenim z bliski, se iskri napet dogodek sredi pokrajine z reko, mostom in hishami nekega severnoitalijanskega mesta. Mladi moshki ochitno pravkar zapushcha zhensko, ki na pol gola sedi z dojenchkom na travi pod drevesi. Kaj nam hoche slikar povedati? Zapushcha Adam svojo Evo in druzhino? Zapushcha kraljevski sin Paris, znan iz starogrshke mitoloshke pripovedi, svojo ljubico in sina zaradi lepe Helene, cheprav bo pred Trojo padel v pogumnem boju?

 

Manj sreche kot slikarji so imeli v Benetkah pesniki in pisatelji. Najslavnejshi med temi je zagotovo tu pred nekaj vech kot tristo leti rojeni sloviti komediograf Carlo Goldoni. S samotnega spomenika na Campu San Bartolomeo, ki so mu ga svoje dni v chast in slavo postavili mestni ochetje, ochitno she vedno s prikrito ironijo motri razburkano dejanje in nehanje v svojem chudnem mestu. Pravkar je, verjetno zelo zhidane volje, prihitel na svoj dokaj osamljeni trg iz najblizhje Bottega del Caffe. Cheprav je priznan odvetnik, zhivi she vedno na vechni kredit in podobno kot njegov dunajski sodobnik Mozart na veliki nogi. Toda zato zna na neprikrit nachin v ljubeznivi obliki svojim sodobnikom povedati kar precej neprijetnih resnic. Kot da se komedija zhivljenja nadaljuje v nedogled in v vechnost in bo spet treba strgati maske z obrazov someshchanov, ki zhe od nekdaj na odru mesta na vodi igrajo svoje zakrite igre in pleshejo vechni karneval zhivljenja, medtem ko se resnica tragikomedije dogaja v ozadju, v zakulisju, med stenami starih hish in chastitljivih palach. Zhe stoletja se stavbe na kolih v vodi sicer pochasi pogrezajo v morje, a zachuda mesto noche utoniti v valovih, cheprav vodna gladina v neprijetnih klimatskih razmerah novodobnosti stalno narashcha.

 

Benechani so Goldonijeve komedije, med temi so imenitne Sluga dveh gospodov, Krchmarica Mirandolina in Prebrisana vdova, na zachetku gledali z zanimanjem, cheprav so bile drugachne kot tedaj vedno bolj stereotipne improvizacije dotedanje commedia dell´arte. Goldoni je hotel nekaj novega: komedijo s preprichljivimi, poglobljenimi znachaji. Sam je izjavil, da »je bila veseloigra izumljena zato, da popravimo nashe napake in osmeshimo slabe navade«.

Ob Goldonijevem pomembnem jubileju so v Benetkah leta 2007 sicer oklicali dramatikov tricentenario – tristoletnico, vendar si na sprehodu od zheleznishke postaje Santa Lucia do sredishcha ob Markovem trgu v nasprotju z Dunajem, kjer so ob skoraj istem chasu na vsakem koraku po mestnih ulicah s kar neusmiljeno ihto opozarjali na Mozartov jubilej, zaman iskal kako znamenje Goldonijeve obletnice ali opozorilo na pomembnega rojaka. Izjema je bila le Goldonijeva rojstna hisha v Calle dei Nomboli, kjer se nahaja Goldonijev muzej in inshtitut za gledalishke raziskave.    

V razburkanem hrupu karnevala se je slavni pisec veseloiger vendar lahko pojavil sredi Markovega trga kot nadchloveshko velika komediografska figura, medtem ko so alternativne igralske skupine na prostem, na majhnih trgih in ulicah, predstavile nekaj zanimivih scen iz njegovih komedij. V velikem gledalishchu so igrali samo s pustnim veseljem povezano veseloigro o karnevalskem vecheru Una delle sere di Carnovale, cheprav so nachrtovali in pozneje uresnichili nekaj uprizoritev njegovih najvazhnejshih komedij. Toda kot zanalashch so prav v chasu obletnice njegovega rojstva (25. februarja 1707) postavili na oder igro Il corvo (Krokar) njegovega najhujshega gledalishkega nasprotnika, konservativnega Carla Gozzija. Kot da so neobchutljivi za dejstvo, da je Goldoni leta 1762 moral za vedno zapustiti svoje ljubljene Benetke in njen, kot je mislil, zamejeni campanilismo, ki ne vidi naprej od domachega zvonika. V Parizu in pri francoskem kralju v Versaillesu je hotel dozhiveti sijaj cosmopolitisma. Za zgled mu je bilo mojstrstvo velikega Molièra, Rousseauja in Voltaira pa je lahko tedaj osebno srechal. Vendar ni dozhivel uspeha, kot ga je prichakoval. Kralj ga je sicer poklical na dvor, kjer je zachel princesinje pouchevati italijanshchino. Namesto v domachi beneshki italijanshchini je zdaj poskusil pisati v francoshchini. V chast poroke bodochega kralja Ludvika XVI. s habsburshko nadvojvodinjo Marijo Antoinetto je sestavil she danes igrano komedijo Bourru bienfaisant. Svoje spomine, ki jih je napisal v italijanshchini, je posvetil mlademu francoskemu kralju. Ko je izbruhnila revolucija, pa so mu novi oblastniki zaradi njegove »nepravilne monarhistichne usmerjenosti« odvzeli starostno denarno podporo. Ironija usode je, da mu je revolucionarni tribunal denarno pomoch spet odobril prav na dan njegove smrti v vechernih urah 7. februarja 1793.

 

Benetke so vechsmerno mesto. Mesto z vech obrazi. Mesto z masko – ali brez maske, che mu jo kritichni pisatelji strgajo z obraza. Chudno mesto, razpeto med ljubeznijo in smrtjo. Mesto, ki zna biti kruto in sovrazhno. Ki svojega rojaka in (erotichnega) pustolovca Giacoma Casanovo leta 1775 zaradi zlochina »magije, nechistovanja in sramotenja bozhjega imena« pahne v razvpito jecho s svinchenimi stenskimi oblogami, iz katere mu leto zatem uspe pobegniti, o chemer na zanimiv nachin porocha v svojih spominih. Za mnoge so morbidno, mrachno in nepregledno mesto, v katero so shtevilni filmski rezhiserji in pisatelji postavili svoje temne filme in kriminalne romane. Med najbolj znane iz novejshega chasa sodijo iz televizijskih nadaljevank znani dozhivljaji komisarja Brunettija izpod peresa Done Leon, med najboljshe pa gotovo psiholoshki thriller Patricie Highsmith Benetke so lahko zelo hladne.

 

Ni chudno, da tak poseben kraj zhe od nekdaj privlachi tudi svetovno znane avtorje. Od renesanchnega dramatika Williama Shakespeareja z njegovim satirichnim Beneshkim trgovcem do leta 1912 objavljene novele Smrt v Benetkah nemshkega Nobelovega nagrajenca Thomasa Manna se v shirokem razponu pne obsezhen lok pomembnih literarnih del, ki so jih razlichni avtorji lokalizirali v Benetke.

Eden od starih obiskovalcev Benetk je Johann Wolfgang von Goethe, ki se leta 1790 v neprijetnem razpolozhenju mudi v mestu in tu napishe ironichne Beneshke epigrame. Ob koncu druge svetovne vojne v Veroni objavi po sili razmer v Italiji zhivechi in pozneje znani nemshki pesnik Rudolf Hagelstange sonetni cikel Beneshka izpoved, v katerem napove, da je napochil chas za oblikovanje novega humanega sveta brez ubijanja. Toda resnichni obchudovalec »zamolklega chara« Benetk je leta 1941 v nekdanjem Leningradu rojeni in pozneje v Zdruzhenih drzhavah Amerike v emigraciji zhivechi rusko-zhidovski pesnik in Nobelov nagrajenec Josif Brodski, ki v knjigi Obala izgubljenih napishe slavospev temu posebnemu mestu na morju.

 

Beneshko osvajanje dezhel ob obalah Jadranskega morja pa mestni drzhavi ni pridobilo le prijateljev. Odpor proti gospodovalni politiki Benetk odseva na primer iz povesti hrvashkega pisatelja Vladimirja Nazorja Veli Jozhe (Veliki Jozhe), v kateri istrski velikan Jozhe iz okolice Motovuna, ki mu je kaznjenec na beneshki ladji galjot Ilija odprl ochi za »resnico in pravico«, bije svoj »osvobodilni« boj proti tujim gospodarjem. (Tudi fiktivni zgodovinski roman iz 17. stoletja Galjot nashega Draga Jancharja o blodechem posebnem posamezniku Johanu Otu zrcali nekatera obelezhja te nemirne stvarnosti.)

Baje je Thomas Mann kot model za glavnega junaka Smrti v Benetkah, homeoerotichno izgorevajochega pisatelja Aschenbacha, uporabil porochila o zadnjem zhivljenjskem obdobju komponista Richarda Wagnerja in njegovi pompozno ekstatichni smrti v beneshki palachi Vendramin.

 

O Wagnerju v Benetkah je izshla plejada knjig, spominskih zapisov, shtudij, literarnih del, mistifikacij. V zadnjem chasu na primer roman znanega filmskega rezhiserja in pisatelja iz nekdanje Vzhodne Nemchije (ki se je pozneje preselil na Zahod) Egona Güntherja z naslovom Palazzo Vendramin. Podobno kot Mannov Aschenbach tudi Wagner v Güntherjevem romanu ugasha v predsmrtnih ekstazah, v blodnih fantazijah in erotichnih sanjah v razsezhnih prostorih velike renesanchne palache Vendramin, nekdanjem sedezhu razvpitih bratov Calergi, ki so v 17. stoletju terorizirali mestno prebivalstvo. V dneh pred smrtjo se spominja svoje velike ljubezni, ocharljivo mladostne Judith, hcherke francoskega pesnika Theophila Gautierja, ki je zachela slabiti njegovo tradicionalno zakonsko zvezo s strogo in gospodovalno Cosimo. Ko je she pri mocheh, se vedno znova izgublja v temachnih beneshkih ulichicah in trgih, dokler sredi vsakoletnega buchnega beneshkega karnevala ne izdihne na blazinah svoje palache in ga na povelje nemshkega cesarja v orjashki, s tezhkim zhelezom okovani krsti v posebnem vagonu ne prepeljejo iz Benetk nazaj v Nemchijo.

 

Seveda pa so Benetke predvsem ponosne na svojega domachega, leta 1675 rojenega »rdeche(lase)ga duhovnika«, komponista in violinista Antonia Vivaldija, avtorja shtevilnih oper, sinfonij in koncertov, ki je umrl leta 1741 na Dunaju. Prav z njim – in z dramatikom Goldonijem ter s slikarjem Canalettom – je Evropa spoznala benechanske posebnosti in se z njimi kulturno obogatila.

 

 

 

_________

Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I – LIZBONA (SRP 83-84/2008); II – MALLORCA (SRP 85-86/2008); III. – FIRENCE (SRP 87-88/2008); IV – PRAGA (SRP 89-90/2009); V – RIM (SRP 91 – 92 / 2009).