Revija SRP 93/94

Lev Detela

 

PROPAD

 

(II)

 

Roman poznega popoldneva ali nekaj podobnega

 

Dvorni svetnik doktor Schoiswohl se v v kavarni Landtmann poglobi v temnorumene strani dunajskega STANDARDA. S ponosom se zagleda v velike chrke frontnega porochila izpod peresa »nashe posebne dopisnice Olivie Flopp«. Se samozadovoljno nasmehne. Z njegovo mlado protezhiranko teche kot namazano. Avstrijska stran je v tej neprijetni vojni vendarle dobila primerno porochevalko. Na njegovo pobudo! Gotovo se bo odlichno obnesla tudi kot vojnopolitichna obveshchevalka. Tako je prav. Vse za chast in slavo Avstrije.

Schoiswohlowo zachetno veselje pa se zhal zhe po nekaj trenutkih prevesi v trpko prizadetost in bes. Prestrasheno prebere, da je chrnski udarni bataljon Mobutu II. pod vodstvom enega najvishjih slovenskih oficirjev, generalmajorja Jozhefa Dimitrija Ribnicharja, v gorskih gozdovih pri Kranju odbil vse zagrizene napade »avstrijskih humanitarnih obrambnih sil«, ki se zdaj neurejeno umikajo nazaj proti meji.

»Zelo neprijetno!«

Jezno miga z glavo in bolshchi v natakarja, ki mu je pravkar prinesel hrenovko prve kategorije po nachinu hotela Sacher.

»To s chrnskimi plachanci je naravnost nezaslishano,« motovili z besedami. »Le od kod imajo Slovenci denar, da si lahko privoshchijo take nesramnosti? Pod Triglavom so ti uvozheni zamorci prebili vse nashe bojne linije. Ogrozhajo nam Beljak in Celovec. Che bo shlo tako naprej, so pojutrishnjem na Dunaju. Ja, in kaj bo zdaj?«

»Ja, gospod dvorni svetnik. Ukrepati bo treba. Grozno, che pridejo. Vse nam bodo pokradli in unichili.«

»Ja, ja, vse bodo razrushili,« modruje doktor Schoiswohl.

»In, che smem pripomniti, gospod dvorni svetnik, polastili se bodo nashih sluzhb in zhena,« reche natakar. »Vindisharshchina bo postala nash avstrijski uradni jezik. Mi pravi Dunajchani pa brez dela in jela.«

»Chakaj,«, zarezgeta dvorni svetnik in s kazalcem desne roke motovili po chasopisu. »She imamo mozhnost za zmago. Prehitro sem bil chrnogled. Tu spodaj pishe, da imajo slovenski bojni odredi nenadoma velike tezhave. Ogrozhati jih je zachela odlochilna slovanska nevarnost z juga. Ki so jo najmanj prichakovali. She neidentificirane tuje vojashke sile so se, kot porocha chasopis, ob shtirih zjutraj po slovenskem vojnem chasu zagnale chez Kolpo in zhe zasedle Novo mesto. Srditi boji na dveh frontah povzrochajo v Ljubljani pravi preplah.«

 

»Slovenski vojni chas,« se namrdne natakar. »Kaj je to?«

»Ah, nichesar ne razumesh,« se kremzhi dvorni svetnik. »Mi v Avstriji imamo zdaj normalni zimski chas, v Sloveniji pa so zhe pred dvema mesecema uvedli poletni chas, ki je eno uro pred nashim normalnim zimskim chasom, ki se ravna po astronomsko izrachunanem stanju sonca nad nami. Toda slovenski vojni chas prestavi vse skupaj she za eno uro naprej.«

»Kako naprej? Ne, razumem, gospod dvorni svetnik,« reche natakar.

»Poslushaj, prosim. Ena ura naprej in smo v poletju, in she ena ura naprej in smo zhe v vojni ... Che v chasopisu pishe, da so z juga udarili ob shtirih zjutraj, pomeni, da so to storili po nashem chasu zhe dve uri prej, torej ob dveh ponochi.«

»She vedno ne razumem, gospod svetnik ...«

»Dvorni svetnik...«

»Ja, lepo prosim, oprostite!«

»Nich ne razumesh, Johann. Zato si pach natakar. Cheprav glavni natakar. Poslushaj. Na Dunaju je zdaj ura devet, v Ljubljani, kjer se zelo mudi in hochejo biti v vsem prvi, pa je zhe dve uri vech, namrech enajst. Tam je treba zgodaj vstati in chim vech postoriti, she preden nasha Avstrija zaspano vstane iz blazin ...«

 

o o o

 

Ana je vsa iz sebe, ker so njenega Arturja vpoklicali v vojsko. Ve, da je njen mozh za vsakrshno vojashko postoritev popolnoma nesposoben. Kljub olajshevalnim okolishchinam. Poslali so ga namrech v oddelek za intelektualno obrambo in humanitarno nacionalno propagando, kjer prenasha zaprasheno arhivsko gradivo iz prve svetovne vojne na soshki fronti iz leve omare v desni sobi v tesno desno omaro v predlevi sobi.

»Ah, ni mu dobro,« potozhi svoji sosedi. »Veste, on ni za vojashko sluzhbo.«

»Seveda ne, gospa Ana,« jo tolazhi soseda. »Vash mozh je tako dober in mil. In toliko ve. Tak strokovnjak ne more biti nikoli dober vojak.«

»Ja, kar prevech ve,« reche Ana. »Kako se naj to dobro koncha.«

»Kje je zdaj vash gospod, gospa?« reche soseda in radovedno premika glavo.

»V oddelku za propagando je, gospa ...«

»Ah, propagando ... To bo pa zhe zmogel ... Tam so sami pametni ljudje ... Bo zhe nekako ... To so vazhni ljudje ...«

»Seveda bo, gospa, bo zhe ... Saj so vazhni ljudje.«

She preden prideta do trgovine s sadjem in zelenjavo, zagledata nenavaden prizor. Chez cesto rohnijo ostra povelja razdrazhenega podoficirja. Pred vojashnico se namrech strumni naborniki pravkar vadijo v salutiranju.

»Ti pa pridno salutirajo,« reche Ana.

»Ah, kako lepo salutirajo,« poudari soseda. »Tudi vash mozh se bo she marsichesa nauchil ...«

»Ja, salutirati se bo nauchil,« reche Ana in se utrujeno nasmehne.

 

o o o

 

Kaj se nam je zgodilo? Popolnoma nore sanje ...

 

Arturju, zakletemu civilistu od nog do glave, se nekoliko zatresejo hlache, ker ga predstojnik oddelka pokliche k sebi.

Le kaj hoche od njega?

»Vi ste torej zgodovinar,« reche major Starek in si z belo krpico brishe oroshena ochala.

»Ja, zgodovinar, gospod major ...«

»Dobro. To je zelo dobro .... Takrat, leta 1917, smo namrech zaradi veleizdaje treh pacifistichnih nepridipravov ob Sochi izgubili strateshko vazhne dokumente ... Vasha naloga je, da jih zdaj najdete v arhivu ...«

»Seveda, gospod major. Bom naredil, kar je mogoche ...«

»Dobro, dobro,« mrmra major in gleda nekam pod mizo.

Artur miga z glavo in zbira pogum za usodno vprashanje.

»Toda, gospod major, che smem kot zgodovinar vprashati,« motovili z besedami. »Zakaj potrebujemo te stvari zdaj, vech kot sto let pozneje ...«

Major se strese, kot da je vanj udarila strela z jasnega. Od svete jeze se mu zatemni pred ochmi.

»Nich vas nisem vprashal. Sprashuje lahko samo predpostavljeni. V najinem primeru sem to jaz,« se zadere. »Vasha naloga je, da ishchete ... in basta! Zakaj potrebuje vojno ministrstvo te izgubljene dokumente, se vas tiche she manj kot lanski sneg ...«

»Razumem, gospod major. Oprostite,« jeclja Artur.

Zdi se mu, da so se mu vdrla tla pod nogami in bo izgubil zavest.

Major Starek dvigne glavo. Z ochmi preleti na smrt prestrashenega chloveka pred seboj.

Le kako si bomo s temi idiotskimi civilisti, samimi razvajenimi maminimi sinchki, priborili zasluzheno zmago in slavo, si misli. Vendar se mu chlovechek malce zasmili, zato se mu jeza hitro razkadi iz nekoliko utrujene glave in iz prevech zakajenih in s tobakom zasvojenih pljuch.

»No, kot zgodovinar bi lahko vedeli, da so za generalni shtab zelo vazhni paralelni dokazi. Che najdemo zapiske o polozhaju pri Bovcu takoj po smrti cesarja Franca Jozhefa, lahko v sedanji novi humanitarni vojni preprechimo napake, ki so se tedaj dogodile ... Zdaj ne smemo popustiti ... Tokrat je nujno potrebna velichastna in chastna zmaga ...«

»Ja, gospod major ...«

»Torej razumete, za kaj gre?«

»Seveda razumem, gospod major ...«

»Zelo dobro ... Zato pa brzh na delo ...«

 

o o o

 

V nochi med 25. in 26. junijem se odred avstrijskih chrnosrajchnikov prebije pri Preddvoru chez Kokro in zachne s topovskim ognjem obstreljevati blizhnjo in daljno okolico. Grashki brigadir Pock skusha skoraj istochasno, cheprav so vremenske razmere vech kot odvratne, zasesti Maribor. Po vsej Sloveniji lije kot iz shkafa, vmes pada debela tocha. Poleg tega je za junij izredno mrzlo, samo nekaj stopinj nad nichlo. Po hribih je, da je she slabshe, zapadel sneg. Vendar hudi poletni mraz zaustavi prodor sovrazhnih juzhnih sil pri Novem mestu. Pri slovanskem napadalcu je v zelo kratkem chasu za namechek odpovedala she preskrba z najnujnejshimi, za prezhivetje potrebnimi zhivili, samo od ropa pa se ne da zhiveti.

Tretji slovenski udarni bataljon ob dveh ponochi sredi izrednega naliva zaustavi z oklopnimi vozili  premikajocho se avstrijsko sovrazhno enoto pri Lenartu v Slovenskih goricah. Nekateri avstrijski tanki obtichijo v blatu, ker je zemlja zaradi neprestanega dezhevja popolnoma premochena.

Pri Preddvoru se ob svitu razbesni boj na zhivljenje in smrt. Vendar zhe po prvih spopadih nastane  nazarenska zmeshnjava. Slovenski general Ribnichar, mozh stare shole, je namrech svoje vojake oblekel »na avstrijski nachin, da budu neprijatelji vedeli, da sve tisto, kar mislijo, da znajo napraviti le oni, znamo napraviti tudi mi, ali dosta bolje«. Ker so si vsi, branilci in napadalci, v enakih chrnih uniformah popolnoma podobni, nihche vech ne ve, koga naj she ubije. Nobeden ne zna vech razlochevati med prijateljem in sovrazhnikom. Zelo hitro se lahko zgodi, da bo po pomoti ustrelil brata ali ocheta.

»Le zakaj se pravzaprav borimo?« se vojaki jezno sprashujejo in stiskajo pesti. Brezmochno chutijo, da vojskovanje poteka zaradi neumnosti in sebichnosti predpostavljenih, brez pravih ciljev in za prazen nich.

Oficirji na obeh straneh zgrozheno opazhajo, kako popushcha disciplina in se vojaki trumoma umikajo iz boja. S streli iz revolverjev jih skushajo nagnati nazaj v strelske vrste, vendar se jim to ne posrechi.

V oba sovrazhna generalna shtaba ob petih zjutraj pridrvijo novice, da so se boji na vseh frontah ustavili kot odsekano. Vojaki na obeh straneh so zaradi neznosnega vremena mokri kot politi cucki. Vsepovsod od mraza shklepetajo z zobmi in zahtevajo konec vojne. Trumoma zapushchajo bojishcha. Generali brez vojske se tresejo v brezmochni jezi.

Vojak Hans pri Preddvoru objame vojaka Janeza.

»Serbus! Jaz rad kadil! Rauchen!«

Janez objame Hansa.

»Na! Cigareta!«

»Ja. Danke. Du Kamerad!«

» Na zdravje, kamerad!«

»Da Schnaps!«

»Ja, shnaps!«

»Krieg Dreck!«

»Ja, krik je drek!«

Pijani vojaki lezhijo v blatu in pijejo zhganje.

Razjarjena drhal v Spielfeldu na avstrijskem Shtajerskem do smrti pretepe dunajskega polkovnika Stroberja, v Sloveniji pa po she nepotrjenih podatkih neznanci pri Celju iz zasede ubijejo tri vishje chastnike.

Kljub tej neverjetni zmeshnjavi she vedno odropotajo v shtiridesetminutnih presledkih z ljubljanske zheleznishke postaje vlaki z vojashtvom za fronto. Vojashko vodstvo priganja she vse preostale, naj takoj prostovoljno posezhejo v vojno.

»Ne bomo se vdali, pa chetudi okrog nas vse propade!« se glasi parola visokega vodstva.

V tovornih vagonih sedechi vojaki prepevajo zhalobne pesmi, nekateri molijo rozhni venec.

 

o o o

 

Chudni hrup na cesti prebudi lepo Olivio Flopp. Ob sedmih zjutraj stopi, she vsa izmuchena od naporne nochi, k hotelskemu oknu, da se nauzhije svezhega zraka. Za njo je izdatna ljubezenska preizkushnja s pozheljivim neznancem, ki ga je srechala v nochnem baru. She na pol gola, v razpeti spalni srajci, bozha z obema rokama boleche razdrazhene prsi, na katerih cvetijo svezhi odtisi vrochih poljubov. Vidi, da sta dojki zaradi ostrih potiskov in ugrizov nenasitnega moshkega pod obema bradavicama rahlo razpraskani in rdeche obribani. Ah, pa kaj! Saj je bilo lepo! Na svetu smo zato, da uzhivamo!

Kljub utrujenosti se rahlo nasmehne, ko si z dlanmi previdno potezhka prsi in jih narahlo potisne navzgor, da se oba poredna vrshichka nad bujno gmoto toplega mesa zhivahno zatreseta. Ti vrochekrvni Slovenci!

»Joj, kakshne fine joshke imash!« ji je neznanec sredi ljubljenja zashepetal med razdrazhljivim bozhanjem obeh vedno bolj razgretih bradavic in jo popolnoma omamil. V naslednjem trenutku ji je lahko zaradi te zvijache nenavadno hitro, she preden je doumela, kaj dela, porinil svojo nabreklo moshkost kar brez zashchite globoko v rezho, ki jo je v dolgi sladki predigri zasvojil s poljubi.

»Ne, samo s kondomom,« je zakrichala she vsa omotichna zaradi neprichakovanega ljubimchevega naskoka in ga po shtirih ali petih brezobzirnih porivih jezno pahnila iz sebe, da je za trenutek prestrasheno onemel in se zavlekel vase. She dobro, da jo je ubogal. Morda she ni prepozno. Da ji ne bo treba dobiti kake bolezni in spet odpraviti otroka, kot zhe dvakrat prej.

Stoji pri oknu, tik ob hladni shipi, na katero pritiska srbecha vrshichka v pretekli nochi mochno preizkushanih dojk. Spodaj na cesti je nekakshen hrup, ropot vojashkih shkornjev ob cestni tlak, toda v njeni glavi je vse v megli.

»Joj, kako divje sva se fukala!«

Shiroke prsi se ji skeleche potresajo ob vsakem premiku. Takoj si jih mora natreti z blazhilnim oljem.

Verjetno je, kar se tiche moshkih, res nekoliko lahkomiselna. Precej nespametna. Le zakaj jo tako privlachijo? Kot tisti prej!

Kako jo je gledal, na videz ponizhan, s svojim nevarno razshopirjenim, toda razocharanim udom, na katerega je tako ponosen, ko ga je odrinila s postelje in stala naga tik pred njim. Ona! Samo ona! Visoko rashchena chrnolaska z napeto zadnjico in zapeljivimi stegni.

Nekoliko oholo se mu je nasmehnila. Z dvignjeno glavo. Zanalashch se je zazibala proti ljubimcu, da sta ji bujni dojki nesramezhljivo poskochili, in dvignila levo nogo na stol. Z ochmi je pozheljivo zdrsel preko vseh njenih zavidljivih oblin proti nakodranemu puhu ob rahlo odprtih nabreklinah spodnjih ustnic, iz katerih ga je tako neusmiljeno izgnala. She bolj je premaknila nogo, da se ji je sram popolnoma razprl.

Izzivalno ga je prebodla z vrochimi pogledi. Ubogi revchek s svojim vedno bolj napetim moshkim orozhjem, do bedaste onemoglosti nabitim z neumnimi semeni! Ampak vseeno odlichen! Mora ga kaznovati za vse predrznosti!

Ko se mu je priblizhala vse do bokov, je zahrzal kot konj in se vzpel proti njej, vendar ga je zaustavila z obema rokama kar sredi poti. Ni odnehal. Kakshen moshki!

»Hochem te!« je zastokal s pozheljivim glasom v polomljeni angleshchini, s katero sta se sporazumevala med ljubljenjem. Spet je zbiral pogum za ponovni napad.

»Samo s kondomom!« je she enkrat ponovila in s pogledom predrzno oplazila njegovo goloto.

Takoj nato jo je zagrabil pod pasom, da se ji je zavrtelo pred ochmi.

»Zelo pokvarjena si!« je hrznil, ko jo je na hitro naskochil in prevrnil na blazine. Porinila ga je proti drugi strani postelje in skushala izrabiti premor, da se zashchiti.

»Pochakaj,« je zadrgetala in ga z roko prijela pod trebuhom.

 »Joj, kako velik si! Samo zdaj bodi priden! Saj takoj pridesh na svoj rachun!«

Spet je silil proti njej.

»Nesramen si,« je rekla in ga iz hudobije pobozhala tik pod glavichem.

»Premagaj se!«

Za trenutek se je negotovo zaustavil in pochakal ...

Vzburjeno je zasopla, ko jo je potem potisnil pod sebe in jo zachel neusmiljeno prebadati s kondomom, ki mu ga je v zadnjem hipu z muko nataknila na nevarno nabrekli ud. Sunki in potiski razvnetega ljubimca so postali usodno ostri. V sladkem nemiru je dvignila trebuh, ko je zachutila, kako se moshki v njeni rezhi nevarno hitro shiri skozi vse sramne kozhice in stene do dna njene zhenskosti in z napeto konico vedno hitreje udarja v sredo njenega mesa. Takoj nato, ko se je neznosna strast v njeni notranjosti razletela v omamno mochan vrh, je divje zatrzal tudi on in se med hitrimi poskoki blazno vroche izlil – v kondom.

Za slovo se vseeno ni mogel zadrzhati in jo je vzel she enkrat, »kar na prosto zunaj po zadnjici, da ne bom vechni ujetnik tiste tvoje tesne vrechke«, kot je rekel, ker da na ta nachin ni nevarno, da bi zanosila, in ker mu je zdaj po tako fini nochi prevech vshech s temi svojimi polnimi joshki in ne more drugache, za to pa je sama kriva, ker je res odlichna v postelji in ima poleg tega neverjetno privlachni shvicarsko- avstrijski mesnati ritnici z zapeljivo vdolbino v tolsti sredini ter jo je prav zato potrebno za konec she posebno mochno po slovensko od zadaj obdelati, ostro napokati, odlochno pokavsati in primerno kaznovati.

Ko je odshel, se je morala she dolgo umivati, ker jo je med zadnjim ljubljenjem po zadnjici skoraj do stegen obrizgal s svojimi lepljivimi semeni, ki si jih je morala potrpezhljivo izpirati s kozhe, v strahu, da ji mogoche vendarle ne bi zashli v njen globoki zhenski zaklad. Ni chudno, da je she vedno popolnoma omamljena od naskokov in prebodov tega strastnega tujca.

Baje je kuhar pri zunanjem ministru, ta pa posebno rad je »domacho kurjo zhupco«, ki je nekaj najboljshega na svetu, kot sveto zatrjuje vedno in povsod, celo na televiziji. Med ljubljenjem je iz kuharjevih ust izvedela za mnoge podrobnosti o ministrovem zasebnem zhivljenju. Da vara zheno in zasvojen od vseh strasti redno zahaja v swingerclub, kjer z ministrom za kulturo svinjata proti kulturi in z lepimi spremljevalkami vizionarsko nachrtujeta antikulturo svetle bodochnosti. Sanjata o programih, ki naj osvobodijo druzhbo dosedanjih prisil in premajhno rodnost naroda plodno osemenijo s pomochjo napetosti kulturno-erotichne izmenjave med osnovnim in spreminjajochim se ritmom izvajanja z razlichnimi partnericami in partnerji, tudi s takimi iz drugih drzhav, narodov in narodnosti ter iz drugih kulturnih krogov, saj zhivimo v globalni multikulturni in liberalni druzhbi, cheprav gospod general-predsednik ta trenutek she ukrepa drugache. O teh izsledkih bo na vsak nachin po tajnih kanalih previdno porochala v Avstrijo.

Fant, ki jo je ponochi jemal kot obseden, da je zdaj popolnoma izmozgana, vsekakor ni kar tako. Nich nima proti temu, da se she enkrat srechata in spet divje zdruzhita, cheprav bi se pozneje rajshi znashla kje vishje, na primer v objemu obeh ministrov.

Nenadoma ji zastane dih. Srce ji hitro utripa. Zdrzne se, ker na cesti pod hotelom zagleda skozi dezh strumno korakajocho zadnjo slovensko vojashko ponudbo, elitni odred »Veliki general Janichar«, s plinskimi maskami na glavah in z napravami za kemichno razchishchevanje radioaktivno onesnazhenega terena v posebnih vozilih. Ustrashi se, da bi jo borci zagledali nago pri oknu, in si z nochno srajco hitro pokrije nespodobno razgaljene dojke.

Za elitnim odredom koraka, kot da se ni nich zgodilo, vojashka godba na pihala in uzhiga zmagoslavne korachnice.

Iz nekaterih hodnikov in dvorishch se oglashajo vzkliki:

»Zhiveli junaki! Zmagali bomo! V boj za staro pravdo! Zhivela nasha slavna vojska! Naj vechno zhivi nash veliki general! Za domovino – z generalom naprej! Po velikem generalu – veliki general!«

Ljubljana ochitno she ne ve, da je fronta ponochi zhe skoraj razpadla in da noche nihche vech dvigniti orozhja, da bi z njim ubil sochloveka. Toda – ali ne delajo rachuna brez krchmarja?

V obrabnem ministrstvu se strateg Ribnichar ochitno noche vdati, saj je preprichan, da je treba zdrzhati do zadnjega.

»Porkamizerija, pa tud che vzame sve skupa hudich ... Pet nas bude ostal, da preuzmemo inicijativu ... In ni hudich, da neb zmagal!«

 

 

o o o

 

Olivia nekoliko prezirljivo motri prestrashene obraze mimoidochih na cesti pred ljubljanskim Nebotichnikom. Chuti, kako v mesto kot zahrbtna strupena bolezen vdira anarhija. General se zhe sedem dni ni pojavil na televiziji. Ali je she zhiv? Kako rada bi ga vendarle videla. Srechala. Mogoche potem celo natanchneje osebno spoznala.

V lokalu ji pripovedujejo, da je odpovedala preskrba. Po vogalih se nabirajo smeti, ker so komunalne sluzhbe prenehale izvajati svoje pozhrtvovalne in nujno potrebne dejavnosti. Baje lachni chrnski najemniki ropajo trgovine in plenijo zhivila. V Mostah so posilili tri mladoletnice. Resnica ali lazh?

Za novo porochilo o vojnem stanju v Sloveniji je zato prerachunljivo nabrusila pero in chlanek nashopirila z zlaganim perjem. Zmeshnjava je na vsak nachin od dne do dne vechja.

Zvedavo pogleda na svoji levi strani mladega moshkega z drzhavnega oddelka za komunikacije, ki ji zhe ves dan dvori. Pravkar ji je prevedel napis, ki ga je opazila v izlozhbi blizhnje trgovine pod pozlachenim kipcem Venetskega konja.

»NE KUPUJTE SLABEGA AVSTRIJSKEGA BLAGA, KI V SLOVENIJI NICH NE VELJA, so modro zapisali v jeziku, ki ga zhal ne razumete, gospa,« se ji s sladkim glasom nasmehne mladenich.

»Ja, zhal ne razumem,« mu nekoliko hladno odgovori.

Na vogalu stranske ulice jo takoj zatem zbode napis v debelih rdechih chrkah, ki ga mladenich spet prestavi v nemshchino.

»Prvi del je pravzaprav nasha stara partizanska pesem, zato pa je tem bolj vazhna filozofija drugega dela,« ji reche.

»In kako se glasi ta znameniti napis?« ona rezko zvisha glas.

»NABRUSIMO KOSE, ZHE CHAS DOZOREVA, NA VOLJO JE DOBRO ANGLESHKO BLAGO. ZA SLAVO BRITANSKO IN ELEGANCO AMERIKANSKO BOM OB VSAKI URI ZASTAVIL GLAVÓ!«

»Ja, ja, vem, da bi se morala chimprej nauchiti vashega prelepega, a strashno tezhkega jezika,« zavzdihne.

Skoraj ljubeznivo s temnimi ocharljivimi ochmi oshine vnetega prevajalca, ki jo tako pozhrtvovalno spremlja na vsakem koraku. Prsi pod svileno rdecho bluzo ji radozhivo utripajo. Danes nima modrca, zato chuti, da so napete dojke zares svobodno pripravljene za vse zahtevne povezovalne naloge, ki jih spet chakajo.

 

o o o

 

Veliki general se mora zaradi neprestanega sovrazhnega bombardiranja umakniti v atomski bunker, ki so ga skrili med stoletno drevje divjega pragozda na zashchitenem in zato za navadnega smrtnika popolnoma nedostopnem podrochju. Betonsko zaklonishchno trdnjavo je baje zgradila she prejshnja oblast, ki je rada prihajala sem na oddih, se divje zabavala in med drugim v blizhnjih gozdovih uprizarjala imenitne lovske hajke, v katerih je izgubilo zhivljenje nepreshtevno shtevilo jelenov, srn, zajcev in medvedov.

Pripovedujejo, da se je v bunkerju enemu od pomembnih generalovih predhodnikov neke vesele nochi vdrlo pod nogami. Rad je namrech z izbranimi tovarishi zahajal v gozdno samoto na zasebne pivske zabave, na katerih so ob zvokih junashke glasbe ter ob vriskih vzburjenih cip in shtevilnih razbrzdanih prijateljic preshtevali obilni lovski plen, med katerim se je vedno nahajal tudi kak podivjani machek, ki zelo rad zhivi na teh za shirsho javnost skoraj neznanih podrochjih.

Generalov predhodnik je v tisti pijanski uri imel neznansko smolo. V razbrzdanem zagonu je namrech s shkornji prevech po vojashko udaril po zabetoniranih tleh, da je grozno zahreshchalo, kot da bi se lomile kosti. Vendar se je rushil samo protiatomski beton, ki zaradi ochitne protidrzhavne sabotazhe ni bil posebno kakovosten. Med preplashenimi kriki na pol golih deklet in rezkimi klici razlichno pijanih sotovarishev je generalov predhodnik zgrmel dalech navzdol, globoko v temo, deset klaftrov pod zemljo. Priletel je na nekaj neizprosno krutega. Skoraj bi izgubil zavest, ko so ga po nogah in ramenih trdo udarile ostre kosti.

Skushal se je pobrati z groznega dna in se po vojashko zravnati, vendar je prekletstvo pod njegovimi nogami preperelo pokalo in se z njim vred pogrezalo she bolj navzdol, globoko navzdol v temo, v pekel ali she globlje. Oblil ga je mrtvashki znoj in zares je zachel moliti ochenash, ki se ga je bil kot otrok nauchil od pokojne mame in ga kljub vsemu, kot je presenecheno zastokal, she ni pozabil, saj se mu je za trenutek zazdelo, da se je priblizhala smrtna ura.

Nahajal se je v nemogochem polozhaju. Po glavi so ga, che se je premaknil, z leve in desne tolkle kosti belih okostnjakov. Pod noge so se mu kotalile s kroglami preluknjane lobanje. Dolga koshchena roka se je odbila z nekega okostja, na katero je po nerodnosti zdrsel, in zashkrtala po njegovem vratu, ga stisnila pod srcem, da mu je zastal dih.

 »Na pomoch! Kaj je to?« je zakrichal. »Mrtva golazen so, pa vseeno ne dajo miru! Premal revolucionarn smo bli takrat v Rogu!«

Gost kostni prah, pomeshan z zemljo in preperelim lesom, mu je med jokavim krichanjem zachel neusmiljeno vdirati v nos in usta, da bi se skoraj zadushil. Mahoma je spoznal, da se je znashel v nekakshnem rovu, med tisochglavo mnozhico okostnjakov, v druzhbi z obupno velikim shtevilom prestreljenih chloveshkih lobanj in z neskonchno visokimi grmadami najrazlichnejshih kosti. Zazdelo se mu je, da so ga v svoj ris ujeli mrtvi, ki jih je svoje dni sam pomagal pobijati.

»Madona!« je zakrichal gor k pijanim tovarishem. »Potegnite me zhe vendar ven iz hude jame!«

Zgoraj pri komandi, kjer se je udrlo, je nastajal nezaslishan preplah in direndaj. Prijatelji nesrechnega voditelja, ki se je spodaj v temi plazil po kosteh pobitih, so zmedeno begali sem in tja ter si niso znali pomagati. Konchno je eden od mozhakarjev, ki je imel pivskega machka she od prejshnje vinske nochi in zato to noch ni veliko pil, v zapushchenem kotu nashel primerno vrv za sushenje medvedjih kozh, na katero bi se lahko obesil tudi Judezh Ishkarijot takoj potem, ko je izdal Jezusa Kristusa.

Z zdruzhenimi mochmi je prestrashena drushchina vrgla odreshilno vrv globoko v temo. Iz rova se je oglasilo nekakshno lomastenje in ropotanje. Odreveneli so od strahu, ko je iz teme udarilo v njihove pijane glave rezko vojashko povelje, kot da ga je nesrechnezh iz svojega temnega pekla izstrelil kar iz brzostelke.

»Ajdi, vleci strumno navzgor!«

Ker so bili prevech pijani, niso mogli svojega predstojnika ustrezno potegniti iz njegovega zelo nezavidljivega polozhaja, kot bi se spodobilo. Vrv, na katero se je nesrechnezh sicer sredi najvechje stiske strokovno privezal z mornarskimi vozli, ki se jih je nauchil she kot otrok pri katolishkih skavtih pred revolucijo, se sicer ni utrgala, vendar so prijatelji, neveshchi tezhkih fizichnih opravil, zelo hitro onemoglo popustili, tako da je spet nedostojno zgrmel na preshtevilne chloveshke kosti.

»Prokleta banda!« je zarjul spodaj med okostnjaki, ovit v oblak kostnega prahu. »Vse skupaj bi vas bil moral dat postrelit, kot takrat to koshcheno svojat narodnih izdajalcev ... Ajde, pijandure, povlecite zhe enkrat in me spravite ven iz brloga!«

Medtem ko je voditelj jeznorito cepetal na vrvi in bingljal med breznom pod svojimi vojashkimi shkornji in luknjo nad svojo glavo zgoraj v betonu, so popolnoma prepoteni tovarishi, kot da bi shlo na zhivljenje in smrt, she vedno vlekli vrv s politichno dragocenim bremenom strmoglavo navzgor. Toda tudi pri tretjem poskusu niso imeli uspeha in je nesrechnezh spet zgrmel v prepad.

Shele chetrti poskus se je posrechil. Pravijo, da je generalovega predhodnika po tem dogodku popolnoma zapustila vsakrshna lovska strast, pa tudi pozhelenje po mladih svezhih zhenskah ga je za vedno minilo. Ni vech zahajal v svoj nekdaj tako ljubljeni atomski bunker, v katerem je baje zachelo na moch strashiti.

Mozhak je na veliko zachudenje javnosti postajal vedno bolj zamishljen in otozhen. Kot nekakshen modrec ali menih. Nekateri so zacheli namigovati in nedostojno natolcevati, da se v trenutkih, ko misli, da ga nihche ne opazuje, zatopi v molitev in se skusha pogovarjati z bogom.

Luknjo so takoj po neprijetnem dogodku zabetonirali z najboljshim, v Ameriki kupljenim protiatomskim materialom, ki je bolj trd kot najtrsha kost. Kljub temu tam okrog strashi she naprej. V viharnih nocheh baje zatopotajo koraki nekakshne mrtve vojske, potem pa se oglasijo kletvice, kriki, streli iz revolverjev in pushk, bombe in granate. Podzemlje pod bunkerjem je she vedno stroga drzhavna tajnost, ki je ne mara svojemu ljudstvu izdati niti novi, po vojashkem puchu domovino junashko ljubechi general in predsednik.

Z na shiroko razprtimi ochmi zdaj zhdi v bunkerju in na veliko razmishlja. Je vizionar. Sestavlja nov slogan po nachelu: »Za domovino z ... mano... naprej!« In: »Po meni jaz in nihche drug!« Pa tudi: »Vi ste moji, jaz sem pa vash in vedno nash!«

Snuje zgodovinski nachrt za popolno preureditev tezhko preizkushene drzhave. Vendar je trenutno prevech obremenjen z vojno in se za zdaj she ne zna jasno izraziti o svetli bodochnosti, cheprav nam ta zhe lisjashko mezhika iz teme, ko nas nestrpno prichakuje s svojimi krvavimi rokami ...

Adjutant stoji za njegovim hrbtom kot kip. V bunkerju vlada neizprosna tishina, zato se nenadoma zaslishi neprijetno brenchanje muhe, ki se usede na adjutantov nos. Vendar ta ne sme dvigniti roke, da bi jo pregnal.

»Bupse, bupse, zdaj pa bomo udarili,« se smeji general, medtem ko se bunker zatrese ob ponovni avstrijski bombni eksploziji, kot da se je zachel potres.

»Bupse, to pa je zares zelo dobro, ker bomo zares udarili ...«

 

o o o

 

Dvorni svetnik si ni na jasnem glede nastalega polozhaja. Dolochen del generalnega shtaba trdi, da se je vojna konchala s totalno kapitulacijo sovrazhnika. Toda skrajno desni predsednik parlamenta je pred eno uro jasno in glasno izjavil, da se pravi boji she sploh niso zacheli, vendar Slovenci zhe rinejo chez Ljubelj in druge prehode na Karavankah, istochasno pa so ogrozheni shtevilni staroavstrijski shtajerski kraji ob Muri.

Zmedeno kolovrati po plochniku pred ministrstvom in premishljuje o zagati, ki je nastala zaradi nepravilnega navzkrizhnega informiranja javnosti. Vsekakor bo moral ministra opozoriti na nevzdrzhno stanje, ki lahko drzhavo privede naravnost v katastrofo. Razburjeno razpolozhenje ga zanasha po plochniku sem in tja, kot da bi bil pijan.

Za trenutek se mora ustaviti, da bi se pomiril. Srce mu divje utripa. Ne vidi shtirih obritoglavcev, ki ga jezno motrijo izza vogala. Ko hoche stopiti naprej, proti priljubljeni kavarni Landtmann, da bi se okrepchal z dobro kavico, mu eden od fantalinov podstavi nogo, drugi pa ga s pestjo sune pod rebra.

»No, gospod, she nis shou na vojno ... Rajsh kelnerce pr shanku za rt shlatash pa goflo prodajash, ko nashi fantje za domovino umirajo.«

Novi udarec ga podre na tla.

Glavni obritoglavec se debelo rezhi.

»Dajmo mu she eno pod rebra, da bo vedu, kdo smo, svinja prekleta!«

Samo od dalech she slishi grobe glasove napadalcev. Eden od njih ga brca z nogo pod kolena, drugi ga na vso moch udari z zheleznim obrochem po hrbtu.

Najmochnejshi mu iz jopicha potegne denarnico. Shteje stotake.

»Bogat je ta pizdoliznik,« se rezhi. »Pa she dohtar in dvorni svetnik!«

Shari po Schoiswohlovi osebni izkaznici, jo zmechka ter jezno zazhene pod rob plochnika.

»Dajmo mu she eno po gobcu, da bo vedu, kaj je zhivljenje!« se zadere.

Dvorni svetnik skoraj vech ne obchuti udarcev. Bolechine so vse manj boleche. V njegovi glavi nenadoma zavlada velikanska tishina. Zdi se mu, da se svet pogreza v neizprosno meglo. Iz motne daljave ga pozdravljata dva lepa bleda angelchka. V naslednjem trenutku izgubi zavest.

Eden od napadalcev ga hoche she enkrat udariti, toda z druge strani ceste se oglasi zhvizhg iz policijske pishchalke. Obritoglavci se prestrasheno spogledajo in zdrvijo okrog vogala v stransko ulico. Za njimi techeta dva policista z dvignjenima pishtolama, medtem ko dvorni svetnik lezhi nezavesten na robu plochnika. Nihche mu ne priskochi na pomoch.

 

o o o

 

Olivia z velikim prichakovanjem hiti v Klub dobrotnikov naroda. Tja jo je povabil gospod Nadbrezhnik. Nadebudni klubski nachelnik in predsednik upravnega odbora mednarodno znanega velepodjetja MEGANOX je pomembna osebnost z odlichnimi zvezami v politiki in kulturi.

Danes je zelo dobro razpolozhena. Erotichno zhejna in spolno razdrazhena. Srce ji od veselja kar poskochi, ko se ji galantni gospod nachelnik ljubeznivo nasmehne zhe zgoraj pri odprtih vratih v klubske sobane.

Nadbrezhniku se zavrti pred ochmi, ko ji poda roko. Zdi se mu, da mu elegantna novinarka razgreto sili naravnost v .... objem, cheprav je sploh ne pozna. Priporochil mu jo je njegov prijatelj in mentor Vodopivec, ki je prav tako poslovnezh, saj z velikanskim uspehom prodaja slovensko plastiko v nekatere drzhave Evropske unije, pa she v Rusijo, na Kitajsko, v Bangladesh ter celo v Ameriko. V zadnjih letih je s temi in podobnimi posli vidno obogatel in se povzpel, cheprav prihaja iz delavske druzhine, zelo visoko na lestvici vsesploshnega sposhtovanja. Pred kratkim so mu v Indiji podelili chastni doktorat za odlichne kulturne stike z azijskimi dezhelami v razvoju. Kot dobrotnik podpira kulturo, shport in umetnost, a tudi nekatere druge dejavnosti. Poleg tega je lastnik glavnega domovinskega dnevnika SVOBODNI KAPITAL.

»Ta Olivia Flopp je fina zhenska,« mu je rekel Vodopivec. »Poleg tega je znano, da je zelo dobra v postelji,  zato sploh ni problema, da je ne bi dobil tja, kjer bo slechena zares sladka!«

Vsi vedo, da ima Vodopivec, ki je zaradi preobilice drugih nalog na danashnjem posvetu slovenskih dobrotnikov zhal nujno odsoten, zelo mochan vpliv v vojashkih krogih. Celo general in predsednik dzhave je v nekem nagovoru pohvalil »Vodopivchevo slovensko industrijsko plastiko, ki je odlichno uporabljiva tudi v vojne namene.« Ponosno je dvignil glavo in nadaljeval: »Prav zato bomo, kot upam, vsi vojaki zelo radi sodelovali pri Vodopivchevem povechanju produkcije slovenske plastike, kar bo omogochilo ponovno zaposlitev shtevilnih delavcev, ki so jih zhal morali zaradi krize odpustiti v nekaterih podjetjih, poleg tega pa bo slovenska plastika zelo utrdila ugled nashe drzhave po vsem svetu«.

Nachelnik dobrotnikov naroda Nadbrezhnik se takoj po tej svetli misli nekoliko zresni, ker najnovejsha vojna proti vsem prichakovanjem nekoliko moti uspeshno trzhenje s plastiko. Po drugi strani pa se vendar lahko reche, da je prej prevech zanemarjena prodaja eksploziva, bomb in granat ter vojashke tehnike nekaterim podjetnikom zdaj v vojnih okolishchinah izredno koristila in so si lahko vidno pomnozhili kapital, to pa konchno niso machje solze.

»Dobrodoshli v nashem klubu, gospa,« se nachelnik ljubko prikloni in novinarki poda roko. Popelje jo v sprejemni salon, kjer jo chaka vech ljubeznivih starejshih gospodov v frakih, z odlozhenimi cilindri.

Uglajeni, nadvse sposhtovani gospodje, sicer sami stari, trdo preizkusheni machki, so kar nekoliko zmedeni, ko se spogledujejo z lepo, a ochitno nadvse samozavestno in predrzno zhensko v prosojno bleshchechi transparentni bluzi, ki radodarno razkriva skoraj vse chare njenih shirokih oblin. Z ochmi izdatno pozhirajo te blagodati chudovite matere narave, she posebej seveda izzivalne obrise obeh pod prosojnim blagom vidno poudarjenih rozhnatih kolobarjev, ki se z obema napetima vrshichkoma ochitno na vso silo trudita, da bi prebila nadlezhno pregrado iz najboljshega svilnatega blaga in se konchno popolnoma razkrila vsem na ocheh.

»Zapeljiva je!« si mislijo in pozhirajo sline.

Gospodom, ki so sicer navajeni na vse dobro in vse hudo ter so zhe marsikaj zanimivega dozhiveli, strokovni pogovor zaradi neznosno lepega razgleda na porochevalkine prsi kar noche stechi. Ob pogledu na te vidno izbochene krasote hote ali nehote kar prevech zardevajo, poleg tega pa jih zachenjajo muchiti glavobol, zgaga, zhelodchne bolechine, ishias in druge nadloge, ki jih prinasha starost.

»Sposhtovana gospa Flopp, dovolite, da vam najprej ponudimo kavico,« se s sladkimi besedami zazhene v pustolovshchino z mlado zhensko generalni nachelnik kluba dobrotnikov naroda. »Potem pa pridejo na vrsto she razlichni prigrizki in sladice.«

»Se najlepshe zahvaljujem. Mi bo v uzhitek,« se zasmeje zhenska in ga pobozha s svojimi velikimi lepimi ochmi.

Nadbrezhnik tlesne z rokami in namigne pokorno usluzhnemu natakarju, naj takoj prinese sposhtovani gospe publicistki domacho mednarodno priznano chrno kavo.

»Kako je kaj v vashi lepi Shvici?« se z izbranimi besedami obrne k novinarki. »Shkoda, da se nisem rodil v vashih prijaznih krajih, potem bi mi bila prihranjena ta prekleta vojna ... Ah, oprostite mi te nedostojne besede ... Toda, kar je res, je res, gospa urednica, vojna nam unichuje posle in izpodkopava nashe narodno bogastvo ...«

»Zhe mogoche,« reche poslovnezh Mezhichek.  »Toda vsaka stvar ima tudi svoje dobre strani. Gospodu drzhavnemu voditelju sem zhe moral dostaviti zelo velike kolichine zhelezobetona ... Poudarjam – zhelezobetona, ker je beton brez zheleza kratko in malo zanich ... Pa tudi po bombah in granatah, razstrelivu in plinskih maskah je zdaj izredno veliko povprashevanja ...«

»Zhe, zhe,« miga Nadbrezhnik nervozno z glavo. »Toda po plastiki je ta trenutek izredno malo povprashevanja, cheprav so mojemu prijatelju Vodopivcu v generalnem shtabu sveto zatrdili, da je posebno dobro uporabljiva v vojne namene ...«

»Ah,« zakikirika velepodjetnik Gobec. »Bolj me skrbijo demoralizirane bande brezposelnih prostakov, ki se upirajo resnici in pravici ... Za te delomrznezhe sta potrebna palica in bich, da bodo vedeli, kaj je disciplina in drzhavljanska dolzhnost do domovine.«

»Mogoche, dragi Gobec, toda to gospo Flopp sploh ne zanima ... Bolje bi bilo, da spregovorimo o chem lepshem,« se z besedami muchi Nadbrezhnik.

»Ne, ne, gospod nachelnik ... Zelo me zanima vse, o chemer na tako tehten nachin razpravljate,« se dobrika Olivia. »Novinarsko delo ne sme zapirati ochi pred problemi, ki muchijo svet, ne glede na to, ali je zadeva prijetna ...«

»Ali pa neprijetna,« se zasmeje podjetnik Mezhichek. »A kaj, ko se res ne morem pritozhiti ... Za gospoda generala gradim obshirne obrambne sisteme iz velikanskih zhelezobetonskih kvadrov ... To nas bo naredilo nepremagljive ... Zapomnite si za vselej: z betonom, pardon, z zhelezobetonom ni prav nich narobe ... Proizvodnja zdaj v vojni samo narashcha ... Bunkerji, zhelezobetonski shpanski jezdeci in zhelezobetonske pregraje ob zaminiranih cestah in poljih niso machje solze ... To so izdelki, za katere se tepe nasha generaliteta, da temu ni primere ... Kot da gre za chisto zlato. Posel cvete kot she nikoli. Konchno je izdelava zhelezobetona v sedanjih vojnih razmerah nasha prvorazredna drzhavljanska dolzhnost ...«

Jezik se mu nenadoma nekoliko zatakne, ker klubski nachelnik in generalni direktor velepodjetja MEGANOX povisha glas in izstreli besede, ki ga zabolijo v dno dushe.

«Vprashali bomo revizijsko komisijo, kako je z dobichkom,« zaropota Nadbrezhnik. »Vem samo, in to iz prve roke, da sta vasha pa tudi drzhavna blagajna prazni ... Poleg tega je znano, da je vash blagajnik zbezhal z devizami na lushtno, na Kanarske otoke ... Vi pa o dobichku ... Ali res ne veste, kaj se dogaja v podjetju?«

»Ne, gospod nachelnik,« se trese Mezhichek. »To, kar trdite, je navadna lazh ... Opozarjam vas, da morate rachunati z resnimi kazenskopravnimi posledicami ... Nesramnost prve vrste ...«

»Ah, pustimo to,« zamahne z roko nachelnik. »Jurchek zhe prinasha kavico, ki bo razveselila srce nashe dragocene gostje ... Gospa Flopp, ne vzemite vsega tega prevech resno. Vojna nam pach zhre zhivce ... Zato pa je tem lepshe, da ste vi med nami. Zhenska nezhnost in lepota v teh grobih vojnih razmerah sta prava bozhja mana ... Vam smemo postrechi tudi s pecivom in drugimi dobrotami?«

Zelo nezhno in galantno pogleda novinarko, vendar se she enkrat jezno obrne proti Mezhichku in zasika:

 

»Takih stvari se ne dela v zhenski druzhbi ... Drugich bolje premislite, kaj govorite, da ne bo prepozno, ko vam bo tekla voda v grlo ...«

Besede se mu kar same od sebe zataknejo v grlu in pod jezikom ... Spodaj pod mizo, ob svoji nogi, tik nad poloshchenim chrnim chevljem, zachuti novinarkino toplo nogo. Torej ji nisem popolnoma nezanimiv, pomisli. Ochitno je sezula svoje lichne cheveljchke, ker z golimi stopali zelo pochasi, neznosno pochasi, drsa chez njegove polikane hlachnice strmo navzgor do prepovedanega obmochja med hlachami. V obraz mu butne nervozna rdechica. Chuti, kako se gospejina noga premika proti njegovi moshkosti, kot da bi jo hotela osvoboditi iz chrnih hlach in si jo privoshchiti za ta vedno bolj nevarni poslovni obred in obed. Zazdi se mu, da se mu Olivia s svojo razigrano zhensko pohoto priblizhuje od vseh strani. Domishlja si, da ji je tezhka, neznosno napeta dojka na nesramen nachin pravkar zdrsnila iz transparentne bluze, ki se je chudezhno razpela sama od sebe. V njem je samo she toplo svezhe meso te predrzne zhenske. Vonj po zapeljivo zrelih eksotichnih sadezhih prodira v zadnje pore njegovega telesa. Nevarna razgaljenost novinarkinih prsi ga zbada naravnost v srce. Nesramna radost in sladka bolechina ga popolnoma omamita. Nenadoma sploh ne ve vech, kje je in kaj se dogaja.

 

o o o

 

 

Te chudne sanje ... Sveta nebesa!

 

Stari cesar si ne da miru. V mrachnih mislih stopa po svojem Schönbrunnu. S tezhavo. Ampak pokonchno. Zravnano kot vojak. Tako mora biti do zadnjega diha.

Nesrechna vojna! Toda dobri Bog bo zhe naredil vse tako, da bo lepo in prav. Najvishji se nikoli ne pusti varati ... Najvishja sila bo s pomochjo njegove zemeljske vojashke sile spet vzpostavila tu na zemlji red in mir med ljudmi ...

Ve, da mu njegovi dobri narodi zhelijo she dolgo, nekateri celo vechno zhivljenje, toda starost je bila naglo tu. Prezhivel je celo svojega nashopirjenega, jezljivega nechaka Franca Ferdinanda. Ta je od nekdaj zhelel njegovo smrt, saj bi potem lahko zasedel prestol in zachel izvajati za drzhavo popolnoma neprimerno politiko. Nekakshne nemogoche reforme. A pravichni Bog je odlochil drugache, cheprav je ravno zaradi krvave nechakove sarajevske smrti zdaj sredi te nesrechne nore vojne. Bog pomagaj! Ampak tudi taka grozna stvar ima svoj prav. Franc Ferdinand se ni porochil tako, kot se spodobi za bodochega cesarja. Njegov nepravilni zakon z neko nepomembno grofico mu ni prinesel sreche in otroci iz te neprimerne zveze ne bi mogli nikoli postati vladarji velikega imperija.

Stari cesar ve, da je celo v Sarajevu spregovoril dobri Bog, sicer tokrat s pishtolo in granato v jeznih rokah. Kot je spregovoril zhe prej zaradi cinichne dekadence njegovega bolestno obchutljivega sina Rudolfa in ga poslal v hitro smrt. Sam Bog izbira prave vladarje. Tu je samo po milosti bozhji. Zdaj pa mu je Bog tako rekoch ex cathedra dolochil primernega, pobozhnega in zelo ljubeznivega naslednika, ki niti cvetlici noche narediti chesa hudega. Ta bo, ko bo on moral kmalu zatisniti svoje trudne ochi, naslednik spet popeljal cesarstvo v mir in na vrh svetovne veljave.

»Ketterl,« reche sluzhabniku na predvecher svoje smrti, stoje, z visoko vrochino, preden se odpravi v spalnico. »Spet nisem mogel dokonchati svojega dela. Zbudite me, kot ponavadi, ob pol shtirih zjutraj!«

 

o o o

 

V najnovejshem, zaradi vojnih razmer dolgo chasa odlaganem in zato tezhko prichakovanem nagovoru svojega nadvse ljubljenega ljudstva gospod General Predsednik izrecno poudari vse znachajske vrline plemenitega naroda, ki mu zheli brezpogojno sluzhiti do zadnega konca. Za narodov blagor je deloval od nekdaj, zhe kot otrok, tako rekoch od zibelke, in tako bo do groba.

»Za narod hochem zhiveti in umreti!« zakrichi s solzami v ocheh.

Nekako mimogrede namigne, kot nervozno zabelezhi mednarodni tisk, da se po natanchnem in daljshem razmisleku ter po nasvetih vseh vodilnih akademikov, sposhtovanih predstojnikov univerzitetnih inshtitutov in strokovnih komisij v omiljeni obliki zavzema celo za uvedbo monarhistichne drzhavne ureditve, ki »je od nekdaj in bo za vedno«, vendar ne na nachin, kot ga zagovarja njegov nechak Mihael. Jasno pa je, da bi bila monarhija z dobrodushnimi, a po potrebi tudi ochetovsko strogimi vladarji posebno primerna za nekoliko prevech individualno samovoljne Slovence in odlichna shola za njihov dushni in telesni razvoj. Pod dolochenimi pogoji bi bila namrech oblika velike vojvodine ali kraljevine za drzhavo izrazito sodobna, poleg tega pa tudi zgodovinsko utemeljena, cheprav mu je osebno blizhja politika trde, a pravichne roke v podobi odlochnega vojashkega direktorija. Nikakor pa ne zagovarja tako imenovane parlamentarne demokracije, ki vodi v korupcijo in blebetavo zmeshnjavo nesposobnih slabichev ter je pogubna za dusho in telo naroda.

Vendar se ne strinja s svojim nechakom, ki zheli na prestol postaviti, kot je pred dnevi sporochil zachudeni javnosti, nekega habsburshkega princa ... Nekega neumnega fichfiricha, ki she slovensko ne zna ... Chesh, ti so nam vladali tisoch let in je bilo vse lepo in prav ter nam bodo zdaj spet vladali tisoch let, da bo vse lepo in prav ... Ne, s takimi zheljami in zahtevami svojega nechaka se nikakor ne strinja. Drzhavo mora, che res uvedemo monarhististichni sistem, voditi ugleden vishji plemenitash iz slovenskih vrst, nekakshen veliki vojvoda Martin Krpan II. in ne kak prismojeni nemshkoavstrijski Karel Oton Leopold Ferdinand IV.

Zakaj smo sploh v vojni s tistimi, ki so nas tlachili dolga stoletja, che ne zato, da zmagamo, kot je nekoch na Dunaju zmagal Martin Krpan? Kot drzhavni predsednik in vodja vojashkega direktorija bo z vsemi razpolozhljivimi silami poskrbel, da nechakove prevratne misli ne postanejo bolecha resnica. Konchno se bojujemo proti Avstriji in njenim podrepnikom – in cheprav je ta trenutno republika in je njena nekdanja vladarska rodbina v eksilu, je v resnici zavzemanje za ustanovitev Velike zdruzhene slovenske vojvodine pod habsburshkim zhezlom podlo protidrzhavno dejanje, ki zahteva najstrozhje zashchitne ukrepe.

 

o o o

 

Velepodjetnik Lasach je ta soparni ponedeljek izredno slabe volje, ker zaradi vojne posli ne cvetijo tako, kot bi morali. Delavci, ki so v glavnem starejshi, za vojsko nesposobni moshki, delni invalidi, alkoholiki, zabushanti, izprijenci in lenuhi, so vedno bolj neposlushni. Prava delomrzna svojat. Ko za grmom zagleda tri postopache z dvolitrsko steklenico vina, razjarjeno zavpije: »Zakaj pa toliko zabushavate?«

Obraz mu preplavlja nevarna rdechica. Divje bulji v prvega delavca pri grmu, ki se chudno hihita in reche: »Mi nch ne zabushavamo, gospod generalni direktor!«

»Kje je gospod preddelavec Osipovich?« se zadere Lasach.

Pri blizhnjem grmu nevarno zapoka.

»Tukaj, gospod direktor,« reche Osipovich in skochi na pol pijan izza kupa smeti na levi strani industrijskega kompleksa. Mezhika z ochmi. Ve, da je prevech pil. Le od kod je sam vrag privlekel direktorja ob tem nepravem chasu? Zdaj se mora zbrati, postaviti proti delavcem, da ne bo Lasach she bolj jezen.

»Zakaj ni reda?« besni Lasach.

»Si slishu, kaj je reku gospod direktor?« rohni Osipovich in dviga pest. »Zdej na delo ... Brez dela ni jela ...«

»Nekaj vech discipline, gospoda,« reche generalni direktor. »Pesek pa beton morata biti nared!«

»Vsak bi rad sam piu pa jedu, pa nch delou,« rezgeta preddelavec. »Tko ne bo shlo. Vojna je. Nashi umirajo za dobro stvar in domovino, vi pa tko. A vas ni sram? Prmojdush, zdaj bomo pa tko shauflal pa kamenje toukl, da se vam bo she iz glav drek kadiu ... Mislte sam na vash trebuh pa smrdljivo rt, prasci hudichevi. Ajdi marsh pa shauflat!«

Generalni direktor se pri teh odlochnih besedah nenavadno raznezhi, dvigne kramp in reche: »Dovolite, da vam pokazhem, kako se dela!«

Tolche s krampom po betonu. Se zadihano zaustavi, potegne iz zhepa robec in si brishe potno chelo. Srce mu prehitro utripa. Kje ima tabletke proti pritisku?

Delavci ga izzivalno gledajo in prasnejo v smeh.

»Kva je tu smeshn?« se razjezi preddelavec. »Gospod generalni direktor zhe znajo! Pa vi? A znate? A se tko dela? Sam spau bi vsak pa zhru. Zakva pa vas plachamo?«

»Prosim vas, gospodje,« reche direktor. »Delo kliche. Pili boste doma pri vashi Micki ...«

»Ne maram delat,« reche prvi pri grmu. »Grem spat!«

»Zakaj nochete delati?« jezno zaropota direktor. »Vojna je. Plan mora biti izpolnjen predchasno in stopetdesetodstotno, vi pa tako, ko se drugi borijo za domovino ... Potrebujemo pesek pa beton, da zmagamo, kot se spodobi ... Kaj vam sploh manjka?«

»Pa bosh delou, che t rechem!« zavpije preddelavec in se divje priblizha izzivalcu.

»Bom, che mi dash shnops ... Pol zhe grem po kramp ...«

»Na delu se ne pije alkoholnih pijach,« reche preddelavec.

»No ja, to je zhe res, a naredimo enkrat izjemo. Kajne, gospod Osipovich? Izjema namrech potrjuje pravilo,« v zadregi momlja generalni direktor.

»Tko se govori,« reche pijani delavec. »Sej sem vedu, da ste dobra komanda. Vi ste res ta prau za ljudi!«

»Al boste vech delal, che vam dam shnops?« se zadere preddelavec. »Sej ste fejst fantje!«

Trije delavci pohitijo v kantino za plotom. Se smejijo, ko prinashajo zaboj s steklenicami zhganja in piva. Krichijo: »Zdej bomo pa pil ... Gospod drzhavni general so po televiziji napovedali novo delovno desetletko! Nch vech petletk, pr men bodo sam she desetletke, so rekl gospod general na televiziji ...«

»Tako je tudi prav,« generala resno pohvali generalni direktor. »Na ta nachin se bo zelo veliko dobrega naredilo za nasho tezhko preizkusheno domovino ...«

»Sm mislu, de smo zdej v drugachnih cajtih,« reche delavec Miha.

Vsi se zasmejejo.

»Kakshni drugachni cajti! Kaj si na luni? Vzem rajsh flasho shnopsa. Mal za pocukat. A ne? Pa za moch! Za vishjo storilnost! Bo pol na del bol vesel ... Najprej bomo pil, potem pa delal!«

»Zhivela desetletka!« zavpije Miha.

»Tko je pa res fletno! Bomo zdej zares pil ... Pa pol vech delal ...«

»Sej boste pol delal, al ne?« se razburja Osipovich.

»Pij! Pa shuti!« se zadere delavec Miha.

»Pijte, che boste pol bolsh delal ... Sej boste delal, al ne?« krichi preddelavec.

»Ne govor tolk ... Bomo pol bol udarnishki!« se smeje tretji delavec z odprto steklenico. Zhganje mu klokota po grlu.

»Ta gospod sodelavec je zhe tako pijan, da se komaj drzhi na nogah!« zaskrbi generalnega direktorja. »Kako naj dobro delamo s tako dvomljivim materialom?«

»Sej sm vam reku, gospod direktor, da se ne sme pit,« reche preddelavec.

Se jezno obrne proti delavcem:

»A zdej boste pa kar zabushaval? Gospod generalni direktor so predobr z vami, prokletimi pijandurami ... Marsh, kramp v roke, pa hajdi toucht kamen!«

»Zhivela nova desetletka!« se svechano razshopiri direktor.

Delavci se prezirljivo nasmihajo in suvajo s komolci pod rebra.

»Zakaj pa si nam dau shnopsa, che si za vishjo delovno storilnost?« reche Miha.

»Vojna je, gospodje,« jeclja direktor in si z belo rutico brishe prepoteno chelo. »Vsak mora zdaj dvestoodstotno opraviti svojo sveto domovinsko dolzhnost!«

»Shuti, stari!« se razburja glavni delavec. »Pij z nam! Pol bo pa res ta prava tovarshija. Pij pa shuti! Pa bosh takoj bolshe volje!«

 »Che ne zachnete takoj delat, poklichem vojsko in policijo!« zagrmi direktor. Od besa poskakuje med smetmi.

»She groziu nam bo ta pizdolin!« zashkripa delavec Miha. »Te bom tko useku, da she lastne matere ne bosh vech poznau!«

»Tko pa zhe ne!« zatuli preddelavec. Dvigne pest. Sune hujskacha pod rebra. Miha se zvrne pod grm, steklenica z zhganjem se razbije na sto koshchkov. Direktor bezhi na varno. Samo od dalech she slishi zamolkle udarce in krike pijancev, ki se prerivajo sem in tja, suvajo proti nasprotniku in padajo na tla.

 

o o o

 

Na nebu je sedem belih oblachkov. Osemnajst stopinj. Vremenska napoved precej slaba. Nachelnik avstrijskih bojnih sil ni zhidane volje. Pri Bovcu njegovi humanitarni vojashki oddelki niso mogli prebiti sovrazhnikovih bojnih linij. In to kljub dejstvu, da je profesor Artur z dunajskega oddelka za intelektualno obrambo nashel v arhivu tisti vrazhji, dolgo chasa pogreshani dokument, ki se je izgubil v neprijetnih nemirih usodnega leta 1918. Na njem so pred dobrimi sto leti v generalnem shtabu zarisali nachrt uspeshnega preboja sovrazhnikovih obrambnih okopov pri Sochi. Vendar je, da bi bila nesrecha she vechja, ta ponovno najdena dragocenost zdaj samo povechala vojashke tezhave na Krasu.

Izpod nachelnikovih naochnikov se bliska ostra jeza, ker je vodja intelektualnega oddelka major Starek pod orumeneli prepereli papir z rdechim chrnilom pripisal proshnjo, naj generalni shtab »to staro in hkrati novo izvirno pobudo, ki bo pripomogla k vechji uspeshnosti nashih vojno-obrambnih miroljubnih dejanj, primerno oceni in blagohotno nagradi«.

»Bedaki!« rohni in tolche s pestjo po mizi. »Nesramna sabotazha. V zapor bi jih morali vtakniti. Ti tichi pa prichakujejo za svojo nesposobnost zlato medaljo za hrabrost in drzhavno nagrado!«

 

o o o

 

___________

Glej tudi predhodno objavo PROPAD (I) v SRPu sht. 91 - 92, junij 2009.