Revija SRP 93/94

Jolka Milich

 

KRATEK PESNISHKI SPREHOD

 

 

ali skupna predstavitev shtirih italijanskih afirmiranih pesnikov, ki so se skupaj z drugimi pesniki in literati udelezhili letoshnjega trzhashkega petdnevnega mednarodnega knjizhevnega festivala Poletna bivanja (Residenze estive) in od 25. do 28. junija 2009 brali svoje pesmi in odlomke iz proznih del na Trzhashkem in Gorishkem, zadnji dan, v ponedeljek 29. junija, pa v Sloveniji, kjer je vechja skupina povabljencev popoldne najprej obiskala Kosovelovo domachijo v Tomaju, zvecher pa ob 20.30 skupaj s krajevnimi pesniki Zlatega cholna nastopila v kavarnici Integral v sezhanskem Kosovelovem domu z daljshim in zelo posrechenim recitalom. Nastopili so spodaj predstavljeni Italijani – seveda so brali druge pesmi – skupaj z domachini Davidom Terchonom, Magdaleno Svetina Terchon, Aldom Zherjalom in Patricijo Dodich. Nadvse uchinkovita pevska skupina Kulturnega drushtva Krashki shopek (Sezhana) pa je she dodatno popestrila vecher. Zhe vech let oziroma kar okroglo desetletje je v sodelovanju s trzhashko zalozhbo Il Ramo d'Oro, ki jo vodi Francesco Cenetiempo, glavna organizatorka tega mednarodnega festivala pesnica, literatka in urednica iz Ligurije Gabriella Musetti, ki zhe kakshno desetletje zhivi v Trstu in si vsestransko literarno in kulturno prizadeva tudi pri navezovanju stikov s Slovenijo.

 

 

 

 

Milo De Angelis

 

PALICE

 

Palice

so razbile zadnje vedro

in zdaj je naselje

chisto tiho

pred naglim sodishchem. Tukaj

je chrnilo, v mnozhici

zhejnih, dospelih ob uri,

priimek:

vsa mehka jajca

bodo prishla

prisilno ali iz prezira

in tisti

faraon bo zamahnil z bichem,

ki she dandanes rani

in jih dela zemeljska.

Kdor rojeva chas,

ima zorano lice in potrpezhljivo

ponavlja, da mi ubogamo.

 

 

 

ZA VAS, KI

 

Za vas, ki

zapirate ta glas,

prihajajo klasi strashno zgodaj

in vsi imajo vrat,

vreden le nekaj lir pod srpom,

pravi blagoslov zanje;

zanje in za vesolje. Slovesni,

z vsako mishico polomljeno,

zazhenejo traktor, ogromni trikotnik,

kjer se utabori avgust

in zhivi od fig

in vsi so plenilci in plen,

tishchijo se svojega zheleza: tropski,

skoraj predpraznichni mir.

 

 

 

OSREDNJA MISEL

 

Prishla mi je na misel (chisto nakljuchno, zaradi

vonja po vinu in obvezah)

ta neutrudna in pozorna prizadevnost

navkljub.

In za navrh, pred vsemi, smo izbirali

med dejanji in njihovim smislom.

A povsem nakljuchno.

Despotska bitja so nam raztreseno

darovala sredishche, z radiografijo,

v sanjah pa sikajochi in pretechi

gospodarji:

»Che ti vzamemo, kar ni tvoje,

ti ne ostane nich.«

 

 

 

PRVA PRIHAJA

 

»Oh, ko bi le ti razumel:

kdor trpi,

kdor trpi, ni globok.«

Milanska predmestja. Poletje. V reki

komaj kaj vode, kiosk je zaprt.

»Menjaj, ne chakaj vech.«

Ob zidu je le nekaj avtomobilov.

Mimo ni nikogar. Sediva na

balustradi. »Morda she vedno lahko

postanesh sam, lahko she vedno

chutish, ne da bi plachal, lahko vstopish

v nekakshno globino, ki ne

proslavlja: ne prichakuj nikogar,

ne chakaj me, che trpim, me ne chakaj.«

In strmiva v temno vodo, v blagi veter,

ki jo rahlo premetava

in preprede z zhilicami, kot les.

Dotakne se mojega obraza.

»Kako pa se bosh izvlekel, ko ne bosh imel

drugih alternativ? Ne oklepaj se, sprejmi,

pristani na to,

da bosh nekaj izgubil.«

 

 

 

UCHITELJ

 

Neki uchitelj

je priplaval ob zori

stvari, med dvajset minut pred peto

in dobro srecho

 

»se bomo nauchili jesti to chebulo,

prav pochasi, in zauzhili vsak okus

v popolni tishini«

 

in punchice, ki so umrle pravochasno

zdaj pijejo

skodelico toplega mleka

 

pa vendar si nas nashel

 

in si v machki izbral

tisto mijavkanje, ki ga

ne povzrocha nalashch!

 

 

 

ALI PA NICHESAR

 

Primesha se prava logichna tema

spominskemu deficitu. Vzorno

zlikano porochno obleko stlachimo v vrecho

s tihim svarilom. Najbrzh zaradi zadaha

bosh dojel, chez chas, njegovo krozhenje.

Vsak dan tega mesta te lahko obkrozhi

in odeja bolnikov med okrevanjem

je obichajna tema, ki se je bojish, sin bolj

od ocheta zvest sovrazhni drushchini,

igralec, ki je izginil v

obliko oprsja,

je ta zvezek enodushnih premic,

in tam se tudi zheblji, che jih izmerish,

zlahka razvezhejo ali stopijo.

 

 

 

IGLA VRNITVE

 

Vrachajo se, vidish, znova urejene vizije,

tokrat prva in predzadnja, blagi

zatoni vsake, prav vsake stvari:

spochij se v tem enkratnem trajanju,

v utripanju obvoznic in svojih misli,

v osrchju teme, te stare rimane pesmi,

pomeshane z zhivljenjem, na katranu

razsut kelih in, she prej, svete razbitine

sleherne rechi: zato se spochij, rotim

te, spochij se v tej spokojnosti cestnih

svetilk, prekini sunkovito skakanje,

kako mile so napol zastrte luchi trgov,

te so, glej jih, she kako zamishljene,

ti pa le sprejmi svojo edino, svojo

prijazno in nadvse pochasno smrt.

 

 

 

MILO DE ANGELIS se je rodil v Milanu leta 1951, kjer zhivi in pouchuje. Diplomiral je iz literature. Ukvarja se tudi s pripovednishtvom, esejistiko in prevajalstvom, zlasti pa s poezijo. Med drugim je izdal zbirke: Somiglianze (Podobnosti), 1976; Millimetri (Milimetri), 1983; Terra del viso (Zemlja obraza), 1985; Distante un padre (Oddaljenost ocheta), 1989; Biografia sommaria (Skrajshani zhivljenjepis), 1999; antologijski izbor Dove eravamo gia stati - Poesie 1970-1999 (Kjer smo zhe bili – Pesmi 1970-1999), 2001, in Tema dell'addio (Tematika slovesa), 2005.

 

 

 

 

Gregorio Scalise

 

UMETNIKI

 

Umetniki pozabljajo, da odteka

zrak med prsti,

ure pri poslushanju radia

topo in chudashko sijejo,

njihova zgodba zaniha na koncu vsake ure;

 

predmeti ne legajo nikamor,

vendar bivajo v vsaki shpranji:

njihova ohola krutost je sestavljena

iz slovesnih minut.

 

 

¤

 

Imenujte me Marlowe. Razpisal sem se o

umetnosti zlochina, vsako jutro navijem uro,

angel ciklostila

me prepozna iz potrebe po novicah:

moj poklic je, da se zadrzhujem med zhenskami,

ukvarjam se s stiki z realnostjo;

izhajajoch iz dozhivetega, so zanemarjali stvari,

nekje je vojashka zlozhljiva zhelezna postelja,

moj poseg je napisan v zeleni knjigi:

ves prevzet sem od hrepenenja, moja zhenskost

ne zadoshcha za komuniciranje,

potreben je megafon, da povezhem

izgubljeno nit:

zjutraj nihche nima vstopa v tisto pustolovshchino,

najbolj ustrezne izbire sledijo

zanichevanju: strmoglavim v podobo

s predstavo naslednjega dne,

podrediti se je treba pravilu:

okoli barake lahko opazimo roke, ki shtrlijo

iz oken: to je bila hisha golobov,

zhivijo v epilogu vseh interpretacij.

 

 

¤

 

Zaprtim v nevidnem mestu,

se oblakom ne mudi:

vedno je kakshen izpah

za blestenje tistega, ki pishe,

s tistim zelenjem, ki poplavlja vrata,

medtem ko strmi v jalov

orakelj.

Che je to kraj,

kamor pronica zgodovina,

ko se vracha z zanesljivim

obupom pomlad,

se spusti daljna misel

z upanjem nekega dne:

tiste kretnje povsem enake

so povezane z osnovnimi zvoki:

v tistih chrtah, ki prekrivajo telo,

umre tudi prijateljstvo.

 

 

 

MUZA

 

Izigrana od ritma prebujenja

muza trpi

zaradi grozljivih premishljevanj

odpre se kretnji, ki zgrabi strah za rep

kot da bi rdechica

legla na njen obraz

 

zahteven sobesednik

bedi

nad njeno prerachunljivostjo

 

muza, med branjem teorije

in mnenj

s svetlobo obchinstva za rameni

ne prekorachi ship

s tistim svojim naivnim pochetjem.

 

 

 

REPATICE

 

Che mimohod repatic

odreshuje svet

kaj naj rechemo o

harlekinovih kodeksih

 

ki ne vedo zakaj se luchi

odbijajo

 

na vsem lepem se zdi, da

neki spomin nima smisla

da je mesto meja

zgodbe

 

to vidi oko

zhe veliko let prizadeto

od nenehnega izkrivljenega – nikoli

z besedami, vzetimi iz predalov

 

med kamenjem in zidovi iz ebenovine

z nedoslednostjo v temnih ocheh

obrite glave v telesni retoriki

da bi zaplesali na peshchenem pasu.

 

 

 

CENA SVOBODE

 

S tisto izgovorjavo

ki rezhe zrak

kot da bi morali zbrati

energije

 

hrup vrnitve

z zvezdami, ki vzkipijo

zaradi malenkosti

 

obchutki, ki prodirajo v telo

kdor prihaja iz astralnega

otroshtva

ve, da ga samota

obdaja in ga peha

v obmochje, o katerem

mu ne bo treba porochati.

 

 

 

NAVIJASHKA, CHREDNA VRTNICA

 

Navijashka, chredna vrtnica

je kot sklep za odpoved

 

v tisti hishi

kjer se lahko razdrapa

ob misli na mozhna razpotja:

 

Van Goghovi chevlji

pa dejavniki resnice in glasu

 

v retoriki evropskega in

amerishkega mesta

kjer ni chasa, da bi preshtevali

osebe

med oblaki, ki spremljajo

otroshke travme

med velikimi mostovi in predmeti

slepe ulichice

 

se lahko zgodi vse

v brezmejni in cesarski zemlji

celo to, da pesniki odreshijo svet.

 

 

 

GREGORIO SCALISE se je rodil v Catanzaru leta 1939, prezhivel mladost v Vidmu, shtudiral v Trstu, kjer je diplomiral iz knjizhevnosti, leta 1962 se je preselil v Bologno, kjer se je dokonchno nastanil in tam predava na likovni akademiji. Zhe od zachetka sodi med avantgardne pesnike. Med drugim je izdal pesnishke zbirke: A capo (Na chelu), 1968; L'erba al suo erbario (Trava v svojem herbariju), 1969; Poemetti (Male pesnitve), 1977; La resistenza dell'aria (Odpornost zraka), 1982; Gli artisti (Umetniki),1986; Danny Rose, 1989; Poesie degli anni novanta (Pesmi devetdesetih let), 1996; Controcanti (Nasprotni glasovi), 1999; La perfezione delle formule (Popolnost formul), 2000, in Nell'ombra e nel vento (V senci in v vetru), 2005. Pishe tudi eseje in za gledalishche. Prejel je vech nagrad.

 

 

 

 

Marco Marangoni

 

CHE SO BESEDE DIHANJE

 

*

Ne bodi virtualna kot sonce,

ki sredi zimskega dne

je zhe zashlo, in ga vidimo

zaradi svetlobe

v igri odbijanja;

o muza

vechera,

ki navdihujesh moje poti, ti nagla

in temachna, bodi resnichna.

 

*

 

Skushamo verovati v nekaj

v nekoga

vera

ki rojeva dan

in ga odpre

in ga pozhge

je vedeti

za odgovor

(je odgovoriti bregu)

da vedno obstaja zhivljenje, da je vedno

moch

 

 

 

PESNIK

 

Pesnik pishe, potuje,

vrstico za vrstico.

Za njim teka

srce.

Prikazhejo se mu zvezdnata mesta, misli

na davne zvoke. Vchasih

steche v pravcate goshchave

in se zgubi …

odkoder ni vrnitve;

vendar prav tam stavi na potovanje

(potovanje, ki zadene v chrno)

in pesem mu pokazhe zemljevid in

zemljevid mu razkrije zaklad

 

 

 

VSAKA NOVA HISHA

 

Za vsako hisho sanje, ki

naj prebivajo v njej,

med stvarmi od nekdaj in od enega dne,

s kom smo, s kom bi rad bil;

in misel pricaplja za tabo,

o krajih, kjer si stanoval,

o vonju, ki si ga

ljubil

– in se nikoli ne razdishi

 

*

 

Prehojene ceste, po katerih she vedno

hodimo, z obzorjem na koncu in z zharechim

soncem. Nato dezh, potem sneg,

in tedaj odeja tvoje ljube, tedaj

ljubezen, ki obema prezhema misli.

 

Ta potek po meri chloveka, to

vesoljno gibanje zvezd

 

*

 

Che so besede dihanje, in dih

je zhivljenje,

zakaj ne pridesh, ko

te klichem,

zakaj oddaljena

mi stojish ob strani

v zvezdnem objemu,

v neizmernem

in kratkem

 

 poljubu, v vsaki sami stvari, ki jo ljubim

 

 *

 

Listek, da napishem besedo,

da bi jo zaustavil, medtem ko pluje

v izrechenem.

Ti pa, ki me poznash

in vesh, v kateri strugi spijo

jeseni in kam se izliva Sena,

ti, ki me objemash,

ne spremeni se; vstavi se, kjer

beseda ne izdaja

in naju pobozha prag ljubezni.

 

*

 

Narava,

ki jo ishchem,

ki jo prepoznavam,

ki vedri in spodbuja

 

moj obraz, o moja zhenska,

ki se sesujesh v list, v

kresnico, v gubi

strani

 

kateri se, oh, vedno klanjam, ko grem

ali se vracham na vecher: od zore

 

*

 

Dnevi, ki frlijo

kot letimo mi

na grebenu svetlobe,

in ostane, medtem ko hitimo,

nekakshen obchutek nedokonchanosti,

tista dezhela, ki nas chaka,

ki je nismo nikoli

poznali

 

*

 

Sprehajam se po tuilerijskih vrtovih …

stoli nameshcheni tu in tam,

padajoche

listje; sence

ljubimcev, ki so se ljubili,

si izrekli odkrito besede

iz odkritega srca –

pa o potnikih

brez domovine in vrnitve

– oni,

ki so se tam nekoliko odpochili

in raztresli drobtinice

pogledov,

potem ko jih je en sam hip

dodobra pogostil in poteshil

 

*

 

Zgodaj vstaja prijatelj,

prevozi

kilometre in se izprazni.

Nekega vechera, mi reche,

sem ugasnil motor, kjer pesek

ponehava ali zachenja …

in se zazrl v vodo: sonce

jo je zhivo pordechilo …

kot svit je bila obarvana pushchava

shlo je za sanje,

ki jih nekdo enkrat samkrat sanja

 

 

 

MARCO MARANGONI se je rodil v San Donà di Piave (Benetke) leta 1961, diplomiral je v Padovi (o Carlu Michelstaedterju) in zhivi delno v Padovi in delno v San Vito al Tagliamento, kjer pouchuje na vishjih sholah. Ukvarja se s poezijo, tudi teoretsko, in s kritiko, doslej je izdal tri pesnishke zbirke: Tempo e oltre (Chas in onstran), Videm, 1994; Dove dimora la luce (Kje prebiva svetloba), Porretta Terme (BO), 2002, in Per quale avventura (Zaradi kakshne dogodivshchine), Rimini, 2007. Objavlja v najrazlichnejshih revijah, doma in po svetu; po njegovi zamisli so ustanovili tudi interakcijski festival poezije in glasbe Sensosuono (Chutzvok). Sodeluje pri koordiniranju projekta Pisatelji v sholah. Je urednik literarnih revij I Quaderni del Battello Ebbro in ClanDestino. Nekaj njegovih pesnishkih besedil je izshlo tudi v antologiji Io è un altro. Poeti per la pace. (Jaz je nekdo drug. Pesniki za mir). Udelezhil se je shtevilnih festivalov poezije in glasbe, tudi Italian Poetry v charlestonskem Collegeu (ZDA), festivale pa tudi organizira, npr. v sodelovanju z M. N. Rotellijem za beneshki bienale leta 2005 festival L'Isola della poesia (Otok poezije). Je chlan in tajnik zhirije pesnishkega natechaja San Vito. Za zalozhnika Elleranija iz San Vita al Tagliamento urejuje literarni koledar, ki je posvechen poeziji na podrochju Alpe-Adrija. Njegove pesmi so prevedene v angleshchino, nemshchino, slovenshchino in shpanshchino. Tukajshnje pesmi so iz dvojezichne gledalishke broshure Poetando, ki je izshla v Pordenonu marca 2008, in iz zadnje zbirke Per quale avventura, ki jo je izdal zalozhnik Raffaelli v Riminiju, leta 2007.

 

 

 

 

Gabriella Sica

 

OPROSTITE, VAS PROSIM

 

Oprostite, vas prosim, da za prevlado

v svetu she vedno besni vojna. Da je

utrpela shkodo trava na zemlji in kakshna

druga zelena svezhina, ki se shele poraja.

 

Oprostite, da ni nikoli zraven ochetov,

marvech je vedno prelita le kri jagnjeta,

da sem za vas ovila she eno knjigo

z nebom druzhinskih pesmi o materah.

 

 

 

PESNIK KMET

 

In zdaj rahlja prst okoli rastline

ki kali in poganja kot beseda

kot zlata veja je vihtechi drzhaj

sredi lepe njive v Viterbu

moli, a obenem izkoplje prvo luknjo

in pazi, da ne bi poshkodoval korenin.

 

Star je shtirideset ali shtiristo let

kmet na chrni zemlji, saj z golimi rokami

grebe in med razbitimi vrchi in lonchenimi

okrushki pogreza umazane prste

ven pa potegne krompir, drugega in she in she

odlozhi ga na cizo, ki jo poriva zvrhano polno.

 

Na nebu zasije jutranje sonce.

Ne ve, da je chuvar in strazha

ko se nasloni na svojo motiko.

 

 

 

RIM NI BESLAN

 

Za najinimi hrbti niso streljali

nekega lepega sonchnega jutra

medve sodiva med srechne matere

bolj mrtve kot zhive ob zavesti da je zver tam

tudi v Rimu je prvi sholski dan

v Umetnishki kavarni se z Rito pogovarjava

o otrocih pa o sholi in o pokojnih mozheh

ki naju ne moreta poslushati.

Njenega je odnesla zahrbtna bolezen

mojega ne, zhivi, a ne zame.

Od tistega septembra je minilo zhe tri leta

mrtvi niso umrli, saj so zhivi med nami.

 

4. septembra 2004

 

 

 

OGENJ

 

1

 

Prizhgi ogenj! Sledovi ognja tochke neke mrezhe risba v stvarstvu.

Krvavo rdecha barva gorechk na balkonih, makov na otroshkih poljih

ognja, ki ga negujejo vestalke s kitami in belo tuniko.

Stlachila bi ti v glavo grshki ogenj!

Chista novorojenchkova glava dusha svetilka prizhgana beseda.

 

 

2

 

Yo tengo el fuego en mis manos (Lorca)

Ishchi med pepelom in ugaslim ogljem z obema rokama iskro.

Bruhati ogenj in zhveplo. Zhivljenje se med gorenjem pouzhije in postane pepel,

kot ognjena grmada

kot video, v katerega je stopil ogenj.

Priganja me zhelja, da bi pozhgala pesmi. Ali da bi prosila tistega, ki me bo

prezhivel, naj jih pozhge.

Robida je bila vsa v plamenih, a ni zgorela.

 

 

3

 

Pade z neba kot zvezda in vstane, da osvetli sence: kot v Platonovi votlini.

To je ognjeni krst, shentjanzhevi kresovi so ostanki.

Zhivi v ognju in na vsaki drugi strani chudoviti salamander.

Vsakdo bo soljen z ognjem.

To so nebesa in pekel. Nasprotje je led: »srce ni led in ni ogenj«.

Je »brat ogenj« svetega Franchishka. Ko gre skozi ogenj, se Dante ponovno rodi.

 

 

4

 

Ogenj – dobrino, ki so jo smrtniki najprej prejeli od Prometeja, nato od Kristusa

kot duhovnost in ljubezen: ponesla sta jo na zemljo in bila za to oba kaznovana.

Koliko vrlin ima salamander!

Ljubezen je ogenj, ki gori v srcu in zgori do kraja.

Pozhari na poljih zhe oznanjajo zelenino, ki se bo vrnila.

S poljskega dna se dvigujejo plamenechi jeziki v ognjishchu.

 

 

5

 

Ogenj, ki sijesh v binkoshtnih jezikih in v bozhji besedi.

Ogenj v Pismu Hebrejcem. Ne verjamem, da biva kakshen Bog,

ki hoche vrechi greshnike v ogenj – geeno.

Morash pristaviti vzhigalico, da pogrejesh zloge in prizhgesh samoglasnike: u … o

… o …

Prodajalka vzhigalic, ki nima vech nichesar, prizhge zadnjo vzhigalico upanja.

Nich nam ni ostalo. Prizhgemo svecho, da lahko jemo okrog mize: znamenja

   vere.

 

 

6

 

Vera je »ogenj«. »Ogenj!«

Ogenj ubija, ko je ogenj vojne ali strelno orozhje.

Vchasih je prijateljsko nastrojen, ne zheli nich drugega, kot da se ogenj ustavi in

     prenehajo sovrazhnosti.

Troja kot Kartagina. Tudi tu Enej pushcha za sabo ogenj.

Plameni ognja pozhgejo dom in upepelijo mesto (Trojo), prebivalci pa se

razbezhijo.

Ogenj v nashih usmiljenih srcih, plamteche srce in ogenj larov, ki jih chastimo.

 

 

7

 

Ogenj je dober in zloben. Ochishchuje ali razdene, preraja ali unichi.

Unichuje, ko prizhiga mrachne kresove s prepovedanimi knjigami.

Vse pozhge, ogenj. Vse (holos) je pozhgano (caustos), ko je holokavst.

Zhrtev pozhigalcev je v vsakem mestnem kotu.

Koliko holokavstov v zgodovini in she vech v dvajsetem stoletju. Koliko zhrtev!

Koliko pepela! Ogenj-luch pozhge nechistost in telo stvari.

 

 

8

 

Med zhrtvami, ki jih je ogenj pozhgal za Gospoda, ta je eden najsvetejshih.

Pozhgano zhivljenje je drugo zhivljenje, ko kosti v grobu bodo ponovno prevzele

     telo.

Zhiveti kakorkoli zhe, a »hoditi za ognjem«.

Sonce-ogenj ugasne in se spet rojeva. V ognju izgine, kar se bo spet prikazalo,

nebo razpiha ognjenordechi zahod.

Leta 2001 se newyorshka stolpa sesujeta v plamenih, sta pepel v pepelu.

 

 

9

 

Yo soy ceniza que sobro a la llama na pepelu Vezuva (Francisco de Quevedo).

Prihajam iz dezhele ugaslih vulkanov. Led mrlichev ohranja

zhivljenja, katerih plamen bi lahko izbruhnil kot lava.

Lavinski kamen je potrpezhljiv

kot zhivi etrushchanski kipi in vodnjaki Srednje Italije,

kot vulkanski pepel, na katerem raste mila zhuka.

 

 

10

 

Navpichni svet se upogiba, je vodoraven, zaradi ognja in pepela.

Pepel je to, kar ostaja od ognja, a v njem tli zherjavica, bodoche iskre.

Fatum, fuit, functus, defunctus so besede in chrke, to, kar ostane od ognja.

V ognju zgori feniks z zlatimi perutnicami in purpurnim perjem.

Prerodil se bo in njegov pogled bo ostrejshi.

Gospod je poslal grom in tocho in ogenj je planil in zajel zemljo.

 

 

11

 

Pesnik nosi v sebi ogenj.

Je sveti »prinashalec ognja« (Beppe Salvia), ker ogenj poezije ne zgori.

Ostane prizhgan ali se znova prizhge, kjer se je zdelo, da je med zherjavico ugasnil.

Za ceno, da ga ukrademo, kot ga je pesnik, tat ognja (Rimbaud).

Prishel bo ogenj in sodil vse stvari.

 

 

12

 

Tam v temi, kjer tichijo stvari, si utira pot svetloba ognja in razkriva podobe.

Svetloba kot tista, ki podpira in tolazhi usmiljenega opazovalca,

morda celo umetnika, na Caravaggiovi neapeljski sliki.

Kot bakla, ki zhari in razsvetljuje.

Ker pesnik nosi vedno svetlobo v temo: to je njegova zadnja beseda.

Prva beseda: je ogenj!

 

Junija 2005

 

 

 

GABRIELLA SICA, pesnica in pripovednica, se je rodila v Viterbu leta 1950 (sicer v njenih knjigah o njenem zhivljenju ni vech podatkov). Objavila je pet pesnishkih zbirk: La famosa vita (Znamenito zhivljenje), 1986; Vicolo del Bologna (Bolognijeva ulichica),1992; Poesie bambine (Majcene pesmice), 1997; Poesie familiari (Druzhinske pesmi), 2001, in Le lacrime delle cose (Solze stvari), 2009. V Seviliji je izshel kot samostojna knjiga izbor njenih pesmi v shpanskem prevodu z naslovom No sentirás el ruisenor que llora (Ne bosh slishal/a/ slavchka, ki joka). Leta 1980 je ustanovila in do leta 1987 vodila revijo Prato pagano (Poganski travnik) in leta 1995 je uredila zbornik La parola ritrovata. Ultime tendenze della poesia italiana (Znova najdena beseda. Zadnje usmeritve italijanske poezije). Za italijanski Rai je pripravila shest videoprogramov o pesnikih: Ungaretti, Montale, Pasolini, Saba, Penna in Caproni, prvi trije so izshli pri Einaudiju leta 2000 in 2001 tudi v videokaseti. Zadnja leta veliko pishe v leposlovne revije in za chasopise ter se vsestransko ukvarja s poezijo in kulturo nasploh. Tukaj prevedene pesmi so iz zadnje zbirke Solze stvari, ki je izshla pri zalozhbi Moretti & Vitali v Bergamu (2009).

 

 

 

Prevod iz italijanshchine in opombe Jolka Milich