Revija SRP 93/94

Jolka Milich

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XIII)

 

 

Kratek pochitnishki preludij, ki se bo bolj kot s poezijo ukvarjal s prozo, da me ne boste obdolzhili obsedenosti z liriko in me razglasili za njenega fanatika.

Sodim med tiste bralke Dela, ki si iz sobotnih shtevilk, brzh ko zachnejo izhajati, pobozhno izrezujem poletne zgodbe, imenovane Poletje v zgodbi, sveto preprichana, da jih bom potem tudi prebrala. Vsako zase zlozhim v lichno broshurico, si radovedno ogledam fotografijo avtorja in s she vechjim zanimanjem preberem notico o njem, shele nato jo dam na vidno mesto, kamor iz tedna v teden odlagam tudi druge snopiche, po istem ali podobnem ritualu, in kjer obichajno tudi obtichijo, ne da bi dochakali famozni bralni dan. Pa naj se she tako zaklinjam, da bo napochil, mi obichajno prav ne rata. Mora nastopiti kakshen mus ali poseben pripetljaj, ki je she silnejshi od morati malodane obvezno … Navadno mi ga skoraj zapovejo pisatelji ali -ice z dolgim stazhem prijateljevanja z mano, ker bi srchno radi vedeli, kakshna se mi zdi zgodba. Je po mojem okusu? Nekaj super? Najlepshe, kar sem doslej poletnega in zimskega prebrala? Ali je stvarca morda razocharala moja tiha prichakovanja? Kar na dan z besedo! Tedaj seveda gre za diktat, kateremu se prav ne morem izogniti. Cheprav bi se mu she najraje, ker proshnjiki navadno prichakujejo le pohvalo, najrajshi podkrepljeno s samimi superlativi. Gorje, che najdesh kakshno letnico narobe in prijazno opozorish avtorico, naj popravi, saj bo kdaj kasneje she kje drugje, verjetno knjizhno, dala besedilo v tisk. Dobronamernost gor, dobronamernost dol, vsako sklicevanje nanjo je zaman, saj je sploshno znano, Jolka, da imash hudobno oko. Pa she pikolovka si zraven, zgubljash se z malenkostmi. Doslej sem mislila, da gre za chisto navadno kleveto, zdaj pa na svoji kozhi obchutevam vso bridko resnico. In kaj naj reche v svojo bran pikolovska dobronamernica na to kruto konstatacijo? Nich. Le pikolovski nasvet: Vseeno popravi, Breda, preden dash ponovno v tisk. Zlonamernemu ochesu navkljub in drobnjakarstvu na ljubo.

Letoshnje Delove zgodbe so obdane z zelo privlachnim okvirnim ornamentom iz pretezhno toplih, bolj ali manj intenzivnih barv, ki po kariranem vzorcu spominjajo na nekdanje in tudi sedanje – so vechno v modi – vesele kuhinjske brisache in prte, in so potemtakem nabito polne dobro znanega, da ne rechem domachnostnega potenciala, ki na bralce deluje – psiholoshko vzeto – nadvse vabljivo ali vsaj obetavno, skoraj tako pomirjevalno, kot nekdanje vashko petje na vécher ali zvonjenje po starem, ne ono mehanichno in obupno kovinskega zvena, ki ga je na zhalost medtem zamenjalo strojno zvonjenje ne zaradi pomanjkanja zvonarjev, saj zvonarje bi se nashlo, a nobena fara, z izjemo najbogatejshih, si ne bi mogla privoshchiti tako visokih stroshkov za njihovo vzdrzhevanje le zato, da bi odpravila rezko metalnost in brezdushno enolichnost zvokov v prid blagozvochnega donenja kot v preteklosti. Prigovarjajo mi (poletne zgodbe): vzemi si urico pochitka, udobno se kje namesti (to je sicer pri meni najvechji in vchasih celo nepremostljiv problem), izberi si katerokoli po kakshni skrivni afiniteti in se srechno preglodaj skoznjo do konca. Ne ustavi se pri drugem stavku in si ne poishchi izgovorov.

Res sem si jih ogledala bolj od blizu in prebrala celo nekaj naslovov: Otok na jezeru, Gospod za eno noch, Song to Mr. G, Patologija neke ljubezni, Darovalec, Zhlahta za zharo pa Androidel. Ilustrator Urh Sobochan mora biti mahnjen le na morske pochitnice, ker je opremil vse doslejshnje snopiche z ribicami, bodisi samimi samcatimi ali v razgibanem tropu. O kakshni gori, tamarju, soteski, rododendronu, encijanu in planinskih uzhitkih niti znaka. Vesni Lemaich, zali in rosno mladi avtorici Androidela, jih je nadrobil – ribic, da smo si na jasnem – she najvech, za nekaj nabito polnih krozhnikov v kakshni ribji restavraciji na obali, recheno kulinarichno. Sodech po naslovu, sem pri njej takoj zasumila, da gre za znanstvenofantastichno zgodbo, in iz kratke notice zvedela celo, da ji je ta zvrst napisana na kozho, in zhe sem jo nameravala odlozhiti, ker je ZF za mojo kozho redkokdaj kompatibilna, ko mi je pogled padel na uvodne takte zgodbe: »S storitvenim obrazom je pospremil zadnjo stranko.«

Ta tako nenavadni obraz je na vsem lepem pritegnil moje zanimanje, saj si storitvenega obraza ne znam niti predstavljati, in menim celo, da si je prvich utrl pot v literaturo, vdrl ali zashel je vanjo pomotoma in ponevedoma, upajmo, da ne bo nashel prevech sorodnih dush, ki si ga bodo prisvojile in ga potem razpechavale levo in desno po ducatih. Najbrzh gre za kalk iz kakshnega tujega jezika, se zachnem radovedno sprashevati, ali za kdove kaj. Romanski jeziki mu ne botrujejo. Morda angleshchina in njeni derivati? Ali pa mlade generacije govorijo zhe tak izumetnicheno birokratski jezik, ki zveni starejshim rodovom zhe hudo bizarno? Ker sta mi predlanskim ali morda she prej, to je zhe pred leti, Alenka J. in Gashper M., dva razmeroma mlada ali vsaj mlajsha slovenska prevajalca in literata, zdi se, da nesebichno, predlagala kot njuni soprevajalki, prek zalozhnika Primozha Ch., da bi mi … pomagala posodobiti moj jezik, ki je bil po njunem cen(j)enem mnenju zhe malce passé oz. delno prekrit s patino chasa, pa jima nisem dovolila nobenih … osvezhitvenih posegov, menech, da je dovolj zhiv in mlad in da zlahka parira njuni (vechkrat ne dovolj strogo sortirani in kontrolirani) govorici, no, zdaj ob tem storitvenem obrazu sem se na vsem lepem zbala, da … sta Gashper in Alenka morda imela vsaj deloma prav, ker nekaj zares ni z mano v redu … oziroma moj jezik sploh ni uravnan s tekochimi jezikovnimi trendi v sploshni, pardon, v storitveni rabi. Kolikor ga mlada poletna zgodbarka seveda ne lomi na svojo roko, lektor pa ni posegel vmes, chesh naj ga lomi, saj poletni bralci niso kdove kako natanchni, she opazili ne bodo, jaz pa bom hitreje opravil svoj posel in kasiral od vedno bolj shkrtih zalozhb tisto peshchico drobizha ali miloshchino, ki ji je uradno she vedno ime honorar.

No, jaz, ne bodi lena, sem stopila h knjizhni polici in potegnila z nje Cesara Paveseja in ponovno prebrala vse, kar sta prevedla in napisala glavna prevajalca zbirke pesmi Delati utruja, pa she svoje zraven, in she marsikaj nashega po slovenskih revijah, zlasti v lanski Literaturi, od shtevilke 203 do 210, a ne samo v njih, da bi videla, ali iz konteksta shtrli nasha pisarija kot kakshen minaret ali vashki zvonik in s svojo neskladnostjo kazi panoramo. Kar odleglo mi je, nich storitvenega na nepravem mestu niti pri njiju in tudi pri meni nich posebno hreshchechega in shtrlechega, vse je dokaj obichajno slovensko in si upam celo trditi, da je she dalech od passé ali od sorodstva z dinozavri, cheprav ni nich pretresljivo enkratnega pri nobenem. Vsi trije dosegamo lepo povprechje, dalo bi se kajpak marsikaj she izboljshati, a da bi to dosegli, se bomo morali vsak zase vzeti v roke, che si bomo pach vzeli chas, da izstisnemo iz sebe kar najvech mozhnega. Jaz osebno, ko bom she k(d)aj komunicirala s precej snobovskim Gashperjem (glej Literaturo shtev. 210), se bom preventivno oborozhila, da ga sladko impresioniram s svojo uchenostjo in podkovanostjo v prevajalski teoriji in ga spravim tako rekoch z nekaj zvijachnimi zamahi »nok avt«, bolj z visoko donechimi navedki iz teorij(e) kot s svitlimi primeri iz prakse, tudi z duhovitostjo ne bom prevech razsipala, ker ni zazhelen zhanr za k chemernosti nagnjene domishljavce, ki se jemljejo kot katekizem smrtno resno, opletala bom rajshi s tujkami, ki jim mi na nashem koncu pravimo evropeizmi in so v Sloveniji jako jako jako cenjene/i in zalezhejo trikrat vech kot domachi izrazi. Reci komu pri nas, da je, recimo, bedak, in nisi rekel skoraj nich; jezikovno frustrirani ali brez pravega posluha za izrazno moch materinshchine, bodo to razumeli skoraj kot ljubkovalnico; reci mu, da je imbecil, in ti bo – osebno na smrt prizadet – za vse vechne chase zameril. Je pa v bistvu isto. Niti za mrvico vech ali za drobtinico manj.

A povrnimo se k neprikladnemu pridevniku obraza. Najbrzh je z oznako storitven mlada pisateljica mislila nekaj vech kot samo … s poslovnim obrazom ali usluzhnim ali kaj podobnega, ki sodijo zhe med banalne obrazne opise. Bi morala rechi vsaj z usluzhnostnim, da bi se dalo razbrati to nekaj vech? Rekla sem morda. Jaz pach ugibam. Kaj je mislila, pa nam lahko le ona pove. Bi sploh priznala, da je ustrelila kozla, che bi jo vprashali za pomen? Dvomim. Na Slovenskem ima redkokdo toliko shportnega duha, da bi javno priznal, da ga je kdaj pokronal. Pretezhno iz pomanjkanja samozavesti. Najbrzh bi vseznalo razlagala to in ono in mi solila pamet, pa jo she popoprala za navrh in jo zalila z aromatichnim kisom iz uvoza, da bo bolj preprichljiva. Ko bi se shla njeno prevajalko, bi zhe chisto na zachetku naletela na … tezhavo. Najbrzh je uporabila staro finto: zakaj preprosto, che lahko komplicirano? Zakaj razumljivo, che lahko ovito v gost oblak megle ali dima? Zakaj pravilno, che lahko narobe?

Pa tudi jaz, kaj neki fantaziram, kaj bi, che bi, che bom in ne bom … Saj prevajanje ni eksaktna veda. Ni je bolj svobodne umetnosti ali obrti, kot je ta. Praktichno, che si dovolj odprte glave, dovolj razgledan, dovolj nachitan in dovolj prebrisan, tutto fa brodo. Vsak chas se lahko sklicujesh na katero koli metodo, saj jih imamo toliko, da z njimi lahko zhongliramo. In prisegash na tisto, ki ti trenutno najbolj ustreza, ne povesh na glas, da si se zatekel, denimo, h kreativnemu prevajanju le, da prishtedish pri chasu in da se vsaj priblizhno drzhish teksta; kjer pa se pokazhe kaj tezhje prevedljivega brez velikega predznanja ali prezamudnega iskanja, to kar po svoje prevedesh in kakshen strokovni izraz v besedilu umetelno zamenjash s kakshnim, ki si ga all'occorrenza izmislish, et voilà, c'est fait, ne da bi krvavi pot potil ali prepotil sedem srajc. V sploshno veselje. Drugi so she bolj zadovoljni kot ti, ki pach she najbolje vesh, kako se v sili in potrebi svinjo smodi. Pregovorno seveda, ker resnichno bolj malo vesh o smojenju na sploshno in o smojenju svinj posebej. Pa naj she tako sprashujesh naokoli, zlepa ne najdesh strokovnjaka, ki bi ti znal kaj povedati, da o kakshnem prepotrebnem prirochniku niti ne govorimo. Usojena nam je nevednost zaradi premajhne zavzetosti strokovnih kadrov. A tudi z nevednostjo lahko pridesh dalech, glavno je, da jo znash preprichljivo prezentirati kot – vednost ali vsaj umetnost. V tem je ves kunsht. Pa saj ti v bistvu nich ne morejo. In to je to.

No, zaradi tistega spotakljivega zachetnega pridevnika sem potem – najbrzh ishchoch she kaj storitvenega – prebrala do konca precej romantichno in tematsko zhe rahlo oguljeno zgodbo, sicer tu pa tam diagonalno, a do konca. Zhe spet – kot zhe tolikokrat – chustvena navezanost robotke do tvorca-lastnika robotske farme ali pornohotela ali seksimotela ali navadne krajevne beznice za spolne usluge vsega sitim – tudi razvrata – lokalnim petichnezhem. Ko ponevedoma ali programirano she kar bistra Bambi odkrije, da jo njen ljubi lastnik, nesposoben chustvovanja, le zlorablja, se mu pach upre in ga – verjetno s pomochjo vseh drugih zhe napol iztroshenih in neuporabnih (za na odpad?) robotskih sotrpink – spravi popolnoma na kant. Ta scenarij – umno prikrojen za domache potrebe – bi avtorica lahko prodala, priporochila ali podtaknila Murinim delavkam in she kakshnemu drugemu podobnemu podjetju. Tudi tam so razmerja med izkorishchanimi in izkorishchevalci na podobno nizki in brezizhodni ravni. Tudi tam bi se nashlo kakshno mlado shiviljo Bambi, rajshi Barbko ali Betko, ki hrepeni po ljubezni vsaj vodje oddelka, che je direktorjeva nedosezhna. In zanj stori vse, dokler se ji dokonchno – ob vrnitvi delavske knjizhice pa zbogom in zdrava ostani brez vsega – ne posveti, da je trud zaman! In ga vsa razjarjena, v raptusu uzhaljenosti in brezupja, treshchi s kosom shivalnega stroja po modno obriti butici, da njegova kri shpricne dalech naokrog in zapacka zhe skrojene obleke in shivalne naprave pa vse zidove nepregledno velike tovarnishke hale. Sindikalist Semolich ali njegov predstavnik in namestnik pa nemochno vzdihne in nato bolj zarjuje kot vzklikne, da ga vsi chujejo, zlasti tevereporterji in chasnikarji: O sveta Kungota, zaradi tega bo izklicna cena tovarne she nizhja, she tezhje vas bodo potem izplachali, vsaj delno in minimalno. Presneta ljubezen, tam gnezdish in kotish mlade, kjer te je she najmanj treba. Betka, Betka, kaj zganjash hudicha in kraval, kjer se ne shika? Domov pojdi na trajni dopust. Saj si z refleksi zhe chisto na psu, skrajno potrebna pochitka. Na, she moj nesebichni sindikalni blagoslov, da ti bo malce lazhje krizhem rok doma, in si na kakshni stari zofi poshteno oddahni. Ne jej prevech, da se v brezdelju pretirano ne zredish in slednjich ne postanesh prava bajsa brez vsakega sharma. In tako dalje … A kaj, ko socialna tematika v literaturi enaindvajsetega stoletja ni dosti cenjena, kaj shele zazhelena, po njej menda na nashem koncu – ne mislim s tem le na slovenski konec in knjizhevnost, moj pogled je vpichen tudi v tako imenovano evropsko ustvarjalnost, v najzhlahtnejshem, recimo kar vidmarjanskem pomenu te besede, ko je iz Evrope (mishljena je izkljuchno zahodna, saj vzhodna si imena Evropa niti ne zasluzhi, Vzhodnjaki bomo v Evropo samo hodili kot v Kelmorajn, samo hrepeneli po njej kot po Indiji Koromandji, a je nikoli ne bomo dosegli, kvechjemu v sanjah, in she takrat kratkotrajno, do prebujenja pach v bridki neevropski stvarnosti!) v nashi podezhelski neizkusheni domishljiji prihajalo samo najboljshe in non plusultra – ni she kakega posebnega povprashevanja. Prej zavrachanje. Zdaj nekako palijo in vzhigajo – a doklej? – le chefurske in romske teme, ki so hochesh nochesh vedno socialno obarvane z akrilnimi, precej krichechimi smolami in zasoljene s pikanterijami in eksotiko, ki jih je prijetno gledati, saj imajo magichno moch, da tragichnost zdramatizirajo in jo naredijo, delikatno zachinjeno z ironijo, tako rekoch lahko prebavno in na moch uzhitno. Saj poznate staro vizho: Romom et co. je treba vsestransko pomagati in jim chimprej najti dostojen dom, a ne v Zaplani niti v Murglah pred mojo vilo, ampak na kakshnem drugem, bolj proletarskem borjachu, to ja, da se svoji s svojci in podobnimi medsebojno ubadajo in spentljajo. Ugajajo tudi tiste vizhe, usklajene s sladostrastnimi zvoki violine, she slovita Svetlana Makarovich, umetnishko do razvajenosti zahtevna, je tej pretresljivi cvilbi vrtoglavo vibrirajochih strun podlegla na celi chrti in se pustila omrezhiti od »neodoljivega« sharma ne sicer vsakrshnih juzhnjakov, marvech le onih izjemnih z dodatnimi vrednostmi, ki so se povzpeli iz zanikrne anonimnosti in zlezli na sam vrh artistichne prepoznavnosti. Socialo she nekako prenesemo tudi v znanstvenofantastichni produkciji, da damo prilozhnost bodisi marsovcem, lunatikom, saturnichanom itd. in kakopak robotom, da nadmudrijo njihove ustvarjalce in pochenjajo same nepozabne fore, ko se na primer kakshen vrazhji klon izkazhe bolje od nespametnega klonatorja po iznajdljivosti in podjetnosti, skratka po storilnosti oz. storitvenosti. In smo spet tam, na zachetku. She najboljshe je, da menjamo ploshcho in preskochimo – spet pochitnishko razpolozheni in avgustovsko razgreti na …

… na Slavoja Zhizhka, ki je ime Slovenije z veliko zachetnico in magari iz samih kubitalnih majuskul ponesel v shirni svet, z nami vred v istem izvoznem paketu. In s tem je vse recheno. Dodajmo she anekdoto. Konec julija je bila v tedenski prilogi Magazine milanskega Corriere della Sera Zhizhkova knjiga Leggere Lacan (Brati Lacana), ki je izshla pri zalozhbi Bollati Boringhieri, na kratko predstavljena kot dobitnica tedenske nagrade. Pod naslovom pa lahko beremo naslednje sicer skopo, a dovolj zgovorno besedilo (v mojem instant prevodu):

Angleshki spot. Dekle naleti na zhabca in ga poljubi. Zhabec postane lep mladenich. Lepi mladenich poljubi dekle, ki se spremeni v steklenico piva. On je presrechen. Zakaj? Zato, ker je za moshkega bistveno, da »zreducira zhensko v delni predmet uzhitka«.

Kaj pravite? Ni napachna, nasprotno, prav duhovita anekdota. Mene je vsaj nasmejala. Ne povejte je pa Gashperju Maleju, obetajochemu pesnishkemu debitantu; on bi samo zvishka zagodrnjal, zanichljivo zavihal nos in povesili bi se mu kotichki ustnic v Pierrotov neutolazhljivo zhalostni pogled na svet. Dejal bi omalovazhujoche: Kaj je v anekdoti sploh tako smeshnega, da bi se veljalo nashobiti v nasmeh? In nato, da bi se distanciral od plehke duhovitosti, bi rajshi izstrelil nekaj citatov, da se ohrani v formi in se ne prikrajsha za to zgledno lepo razvado, ki so se je zadnje chase oprijeli skoraj vsi mlajshi pesniki po vsem svetu, ne samo pri nas, svoje hvalezhno bralstvo pa gratificira z dognanostjo miselnih dosezhkov omikanega chloveshtva. V tej visoko in shiroko razvejani citatomaniji se bom tokrat poskusila she jaz, da se mu prikupim in mu obenem nekako dokazhem, da navajanje ni noben tak kunsht, da bi zadelj njega chloveku poshla sapa:

Bonus animus nunquam erranti obsequium accommodat.

Seneka

Non c'è uomo che non erri, né cavallo che non sferri.

Italijanski pregovor

Ya nada tengo, nada quiero.

Ya nada busco, nada espero.

Nada.

Nicolás Guillén

 

They are always with us, the thin people

Meagre of dimension as the grey people

On a movie-screen.

Sylvia Plath

 

Assez vu. La vision s'est… itd

Assez eu. Rumeurs des… itd

Assez connu. Les arrêts… itd

Départ dans… itd

 

Prevech znan francoski pesnik, da bi ga sploh imenovali. A rajshi neham, da mojega istrskega znanca ne spravim v she hujsho zadrego. Zhe tako je chisto paf ob goli konstataciji, koliko truda si brez obzhalovanja drznem vlozhiti v to, da napishem navedke v tujem jeziku brez pravopisnih napak, kar je na Slovenskem – v pesnishkih zbirkah vsaj in spremnih besedah – prava redkost. Saj jih celo svetovljan svetovljanov, akademik in pesnishki lavreat Tomazh Shalamun she vedno pridno kuje in shtanca. Nash literarni razsodnishki vrh pa nagrajuje. Pa kaj nismo rekli, da bomo menjali ploshcho? Rekli.

 

Renzo Cigoi, italijanski pesnik in pisatelj iz Trsta, s katerim zhe dolgo prijateljujem, me obishche skoraj vsako drugo ali tretjo nedeljo. Okrog desetih zjutraj se oglasi … na kofe in na eno- ali dveurni, pretezhno literarni klepet. Odvisno od najinih komentarjev, ki so vchasih kratki in jedrnati, drugich pa se razvlechejo kot slabo leto, ker morash zacheti pri Adamu in Evi, che hochesh, da … z nasho kulturo slabshe ali nich podkovani sosedi sploh kaj razumejo. Prinasha mi redno tudi italijanske knjizhevne liste in tednike – tudi Slavoja sem brala v neki njegovi prilogi. Iz Piccola pa mi izrezhe vse chlanke, kjer teche beseda o slovenskih pesnikih in pisateljih. V zachetku junija mi je pod nos pomolel tudi tistega iz chrne kronike, ki se je na kratko ukvarjal z Marijanom Zlobcem in Makarovichevo, oziroma z njunimi zhalitvami in pretepom na ljubljanski cesti pred sodnijo. Vsega skupaj niti dvajset vrstic, a v teh vrsticah vsaj deset grobih netochnosti. She srecha, da ne zhivimo na severnem techaju, marvech le dobro uro vozhnje od Trsta, kjer je sedezh Piccola, da lokalpatriotichno zamolchim pomozhno redakcijo v Kopru, kjer bi morala biti informiranost o nashih zadevshchinah obvezna. Vsaj slovenski novinarji, ki delajo tam, che ne vejo, bi se lahko pozanimali, kaj se je zares zgodilo in kdo je kdo. Ne moresh ene same samcate klofute, ki je povsem neprichakovano prifrlela na Marijanovo lice, spremeniti v prerekanje in pretep niti oklofutanega chasnikarja in eksperta za glasbo brez potrebe prekvalificirati v kulturnega urednika. Na koncu mi je le uspelo sprashevalcu dopovedati, kaj se je zgodilo, sklicujoch se po analogiji na Daudetovo zgodbo iz Lettres de mon moulin o papezhevi muli, ki je menda enako dolgo hranila brco in zamero kot nasha vrla Svetlana klofuto. Ker pa je v porochilcu pisalo o Makarovichevi kot o nashi najbolj sloviti in odlichni, cheprav ekscentrichni pesnici, je z velikim zanimanjem sprasheval po njej nasploh in njenih delih; bil je namrech preprichan, da je vsaj kakshna njena pesnishka zbirka prevedena tudi v Italiji in me je prosil za naslov, ker bi knjigo rad kupil in bral. Zhe zaradi temperamentnosti mu je bila strashno vshech. Malce obotavljivo (beri: ne dovolj na tekochem) sem mu odvrnila, da kolikor je meni znano, nima v Italiji nobene zbirke in niti kje drugje na Zahodu ne (svetovala sem mu, naj pogleda v google in preveri verodostojnost mojih bolj ugibanj kot trditev). Ko sem dodala, brskajoch po spominu, da je v Italiji in morebiti she kje le nekaj ilustriranih knjizhic njenih pravljic, ker je tudi in zlasti mladinska pisateljica, je kar ostrmel: Ljudje bozhji, kaj pa delate, da je ne predstavite svetu, che je tako dobra? Da ga malo potolazhim, sem mu povedala, da so ji lani tako Pen klub kot Drushtvo slovenskih pisateljev in Drushtvo slovenskih knjizhnih prevajalcev ob njeni 70-letnici posvetili celo revijo Litteræ slovenicæ in na skoraj 200 straneh, pod naslovom Samost (Aloneness – Alleinsein), objavili 45 njenih izbranih pesmi, baladno naglashenih, vechinoma prevedenih tudi v nemshchino in angleshchino, a ne vedno, verjetno je peterica navedenih prevajalcev katero kar izpustila zaradi prevajalskih tezhav. Nikjer ni niti z besedico omenjeno ali kako drugache utemeljeno to nekoliko nenavadno preskakovanje. Zvezek so opremili z daljsho, zelo izchrpno trijezichno shtudijo Borisa A. Novaka o pesnici in njeni pesnishki produkciji, da bi tujci njeno umetnishko kompleksnost lazhje razumeli in da bi si z pomochjo tega izbora lazhje utrla pot v svet. Namenjen pa je ta izbor – hudo omejevalno – predvsem tujim literatom, ki se zhlahtajo z nami in nas, ko jih povabimo, obiskujejo, saj ga ni mogoche kupiti niti v nashih knjigarnah, kaj shele v nemshkih in angleshkih. Izshel je v borih 700 izvodih, kar je za tako ekscelentno ime prava mizerija. Le priznaj. Saj so she tebi, ki sploh ne sodish med pesnishke primadone, le med navadne pesnike, kot rad poudarjash, natisnili dve zbirki v nekoliko vishji nakladi. Torej? Bolj malo mozhnosti, da bi jo spoznal shirni svet, se pa lahko zgodi, da knjiga pride po ne vem kakshnem chudezhnem nakljuchju v prave roke (mishljene so zalozhnishke, ki razpolagajo z distribucijo po vsej drzhavi, ne le v ozhji regiji, in imajo tudi prost dostop na TV), in vse te konjunkcije lahko pricharajo tudi bestselerske mirakle. Nisem mu nashtevala vse tako eksaktno, z vsemi podatki, le priblizhno, vendar sukus je bil enak. Nakar me je vprashal: Zakaj je v italijanshchino ne prevedesh ti, ki she kar na debelo prevajash slovenske pesnike? Jaz pa sem mu odgovorila: Zaradi preshtevilnih razlogov, ki ti jih ne nameravam nashtevati prav zato, ker so preshtevilni, saj bi nastalo predolgo in prezamudno razlaganje. Podobno vprashanje mi je zhe davno postavil javno, v reviji Srp, prijatelj in recenzent Ivo Antich, in mu she danes dolgujem odgovor. On me je vprashal tudi – navajam po spominu – zakaj ne prevedem tudi kakshne italijanske rimane pesmi oziroma nekaj italijanskih sonetov, ker tako rada in kar nonstop prevajam italijansko poezijo, ko pa so pri nas soneti tako priljubljeni, in mar Italijani niso tako kot mi naravnost zaljubljeni vanje. Vprashal me je tudi, ne vem, ali navadno, ker ne ve in bi pach rad vedel, ali provokativno, zakaj je, recimo, dvojezichno antologijsko zbirko Edvarda Kocbeka tiskala v Trstu slovenska zalozhba, ne pa kakshna italijanska. O mojih prevodih v italijanshchino pa je dejal – ponovim, navajam prosto, po smislu, che ni bil ta smisel, naj me, prosim, popravi – da ne more presoditi, ali so dobri ali slabi, ni toliko veshch italijanshchine, lahko pa reche oziroma konstatira, da so natanchni.

No, zachnimo s poezijo vobche. A she prej, ker sem zgoraj ravno omenila google, in od te internetske ustanove nekako prichakovala zanesljive informacije, she ta kurioziteta. Vcheraj mi je prav Renzo sporochil, da na Google Web Alert per (za): jolka milic – v sosednji sobi (la stanza accanto) vedrijo ti moji verzi, ki jih bom nadomestila z izvirnimi slovenskimi: Kadar pridesh k meni. Kadar pridesh k meni, se chas ustavi. Roke in noge se prepletajo in usta pomagajo premostiti … Renzo me nato sprashuje, ali so res moji. Odgovor njemu in vsem: Niso moji. Sodijo med verze, ki sem jih prevedla za slovensko pesnico Vanjo Strle in so letos izshli v Italiji med drugimi pesmimi v dvojezichni pesnishki zbirki na 160 straneh, ki sem jo jaz uredila in vse pesmi tudi prevedla, tiskala pa jo je italijanska zalozhba Mobydick v Faenzi. Che so vsi podatki pri googlu tako priblizhni oziroma iz trte izviti in povrshni, kot je ta, potem je she najboljshe, da z njim ne izgubljamo chasa, marvech raje po starem konzultiramo leksikone, ki tudi niso nezmotljivi, a takih cenenih bedastoch vseeno ne klatijo naokrog. Bom nashuntala pesnico Vanjo, naj jih tozhi, ker so jo prikrajshali za shtiri verze in ji povzrochili neznanske dushevne muke (imenovati jih bolechine je odlochno prevech mil izraz). Kdove, chasi pri nas so tako ugodni za odshkodninske tozhbe – glej Evgena Bavcharja! Slep gor, slep dol, soglasen ali proti, brez vsake podpisane pogodbe, ampak dal je baje besedo (komu? in kdaj?), plachaj in nemash, da mrdash! Smo ali nismo pravna drzhava? Saj ni izkljucheno, da ne bi kaj iztrzhila. Kaj pravite, slovenski sodno podkovani mojstri in veliki prav(d)nishki majstri: gospa Brezigarjeva, gospa Cerarjeva, gospod Zalar, gospod Kozinc, gospodje Cheferin et co.? Ima tudi liricharka shanse, da kaj pokasira? Ali pa imajo to mozhnost imajo samo tisti, ki … ovce strizhejo in bi radi z njihovo volno veliko zasluzhili, plachali pa nich ali bolj malo? Saj ovce nichesar ne potrebujejo. Malo trave in pastirja, da jih strizhe in oskubi.

A vrnimo se k poeziji. Aj, nekdo trka na vrata. Obisk. Vzela si bom pach pol ure odmora, saj me je vrochina – termometer kazhe 32 stopinj – zhe poshteno zdelala. Bolj kot tipkanje na rachunalnik in bolj kot obisk bi se mi prilegel kavch v hcherini sobi, ki je poleti najbolj hladna, da si zleknjena poravnam razbolene koshchice in si malce oddahnem, s kakshno (zaprto?) knjigo ali revijo na trebuhu, da ne bom videti prevech lenobno.

Ni bil obisk, le soseda z majhno proshnjo. V treh minutah je bila uslishana. Potem sem se resnichno zatekla na kavch, vendar sem le sedla nanj z odprto knjigo v rokah. Vzela sem s sabo prvi zvezek italijanske pesnishke antologije il Novecento (Garzanti, 1992), da bi videla, koliko sonetov bom nashla na vech kot 500 straneh.

Medtem ko bom jaz list za listom iskala sonete, vam dam v degustacijo po vrstnem redu drugega pesnika Maria Novara (1868-1944), ker je prvi, Gian Piero Lucini (1867-1914), cheprav sonetist, za moj okus prevech »kriptichen« (skrivnosten, nerazumljiv) in jezikovno tudi zhe nekoliko starinski.

 

Pomladansko ozrachje

 

Mlada svetloba,

pomladansko ozrachje!

mehkobeli oblaki

zastirajo chisto nebo:

oglasha se

ubrano spremenljivi

glas morja.

 

 

Pa she eno, s skoraj krashkim motivom:

 

Kolikokrat she

 

Ti borovci

te ciprese

in krvavo rdeche vrtnice

kolikokrat she

ko mene ne bo vech

bo zachudeno strmel mesec

in zvezde se bodo nemo migetaje

zazirale v grich ki je z mano

ostal osamljen

v nochni tihoti

in razmishljal!

 

Mario Novaro, se zdi, ni zagreshil nobenega soneta, vsaj antologijskega ne. Morda zato, ker ni napisal veliko pesmi. Izdal je le eno zbirko, ki jo je z dodatki ponatisnil shestkrat. V prvem zvezku te Garzantijeve antologije je razmeroma vech sonetov kot v drugem, verjetno ker je v njem vech starejshih pesnikov kot v drugem, ki se prav tako raztegne na 500 strani, vsega skupaj torej 1050 strani. Prvi zvezek simbolichno koncha s pesmijo Starost, ustavi se! avtorja Libera de Libera (1905-1984). Ker je nekako v stilu z mojimi in najbrzh kar nashimi zheljami, jo bom na hitro prevedla, za sprotno enodnevno rabo, brez umnih kozmetichnih posegov in lepotnih magic tocov:

.

Starost, ustavi se!

 

Ti, vsa otekla od ozebkov, hodi pochasneje,

le kam se ti mudi, to srcu shkoduje,

pusti, da uzhivam ob cvetu, ki se razpira

in ob vseh sodih mojega vina.

 

Sram naj te bo, da me tako gola zalezujesh,

z razpadlimi dimljami in s prsmi v cunjah,

nate bom seshil lepo mladost in za

radozhivega mozha ti bom dal svojo senco.

 

 Ustavi se, starost, spochij se no tukaj,

 zadovolji se s tem, da raztrzhesh moje slike,

 jaz pa bom pochakal, da se vsa reka zhivljenja

 pred mano izteche, preden stopim na tvoj breg.

 

 

No, kot recheno, se v prvem zvezku kar pridno ukvarja s soneti, ki pa niso vedno rimani, 7 pesnikov od skupno 36, v drugem pa le 2 od skupno 40. Zhe te shtevilke so zgovorne. Da pa mi ne bodo zamerili pesniki v drugem zvezku, naj prevedem she shtirivrstichnico Morje je povsem sinje Sandra Penne (1906-1977), ki je prvi izmed mnogih v tej knjigi:

 

Morje je povsem sinje.

Morje je povsem spokojno.

V srcu je skoraj krik

radosti. In vse je spokojno.

 

Za konec pa she 51. pesem iz zbirke La fortezza d'Avernia (Avernijska trdnjava) znamenitega italijanskega rusista in boemista Angela Marie Ripellina (1923-1978), ki pa je bil tudi zelo nadarjen pesnik in nadvse cenjen kritik:

 

 

51.

 

And death shall have no dominion

Dylan Thomas

 

Zhivljenje, ne zapusti me. Kakrshno koli zhe si, kaktus, nozh,

bodalo, zanka, ogenj in mech, tema, bolehavost,

si she vedno zhivljenje, in frfrasto in prelestno in spogledljivo:

tudi che in vsemu navkljub, te she vedno ljubim.

Kakrshno koli zhe si, umazano in grbavo in coprn(ishk)o in zlo,

si she vedno zhivljenje, in dragocenost v mojem lapidariju.

Zelena obala, ne zapusti me:

tudi che si svezhenj grozovite melanholije,

te nochem izgubiti, stari dedec z odvratnim zadahom,

shkilavi svetohlinec, vreshchavi in jechechi grobar,

ti nadloga in muka, ti ljubezen, moje zhivljenje,

ti svetlo zhivljenje, ti zoprno zhivljenje, vendar zhivljenje.

 

 

 

(se bo nadaljevalo)