Revija SRP 93/94

Iztok Vrhovec

 

ZAROTA

 

Kdor koli je telefoniral, je moral vedeti, da sem doma, kajti oglasil sem se skoraj hipoma.

Vljudno sem se predstavil, izdrdral datum prihoda na nash svet, izrazil dvom o potrebnosti vse ostrejshih protestov zoper peshchico obubozhanih skrajnezhev, a odgovora nisem dobil. Uro ali dve sem potrpezhljivo chakal, potem pa me je zaskrbelo. Le kdo neki kliche, ne da bi se oglasil, potem ko sem mu z nekaj razlochnimi stavki dal jasno vedeti, da je zveza uspeshno vzpostavljena? Gre le she za eno premnogih napak, ki nam v zhivljenju tako rade nagajajo, ali je morda vmes kaj drugega?

Vznemirjen sem odlozhil telefonsko slushalko, se zaklenil v kuhinjo, pekel palachinke in strahoma prichakoval, da se mi prismodijo.

Ves naslednji dan sem skrbno sledil vremenskim porochilom, a se je, optimistichnim napovedim navkljub, proti vecheru nebo tako pochrnilo, da so zvezde prestrasheno zbezhale v sosednjo galaksijo, potrtim oblakom pa so po pobledelih licih stekle debele, koprenaste solze. Morda me je preteklo noch neznani telefonist zhelel obvestiti o prihodu strashne ujme, pa so mu za zdaj she neznane sile, sklicujoch se na kak izmishljen galaktichni zakon, odtujile telefon – me je spreletelo. Prav gotovo! Druge reshitve se preprosto nisem mogel domisliti.

Peklenska zarota se je prichela razkrivati.

Chasa je bilo bore malo in moral sem se podvizati. Le kakshnih trideset, shtirideset let she in bioloshke sile narave me bodo prisililile, da, hochem-nochem, zapustim ljubljeni planet.

V zhepe sem zbasal nekaj she zelenih mandarin in stekel na cesto.

Z izkushenim, pred televizijskim ekranom prekaljenim ochesom sem preletel temachno chetrt in v blizhini mesarije opazil vohunskega zlikavca, ki mi je sledil v pravilni, z zakonom za vohune natanchno predpisani razdalji. A starega televizijskega machka, kakrshen sem bil, to ni moglo pretentati.

Prekopicnil sem se vznak, iz zhepa izvlekel zeleni sadezh in ga zaluchal proti zasledovalcu. Pristal je nedalech od potuhnjenca, ki se je za trenutek navidez mirno zazrl v smer Eifflovega stolpa, potem pa je sadezh s svojo vohunsko shapo nenadoma hlastno zgrabil in jo ucvrl naravnost proti Montmartru!

Stekel sem proti glavni postaji mestne zhandarmerije. Vedel sem, da bo najbolje, che zadevo prepustim izkushenim profesionalcem.

Veshche sem se izogibal vse vechjemu shtevilu novih zasledovalcev, ki so se skrivali po nezakonito izkopanih vohunskih jarkih, in se s poslednjimi mochmi privlekel do vrat zhandarmerije.

Po okrepchilni vecherji in sodchku kislega vina sem si za silo opomogel, da sem lahko ponovno spregovoril.

Seznanjen z mentalnimi sposobnostmi vechine zaposlenih, sem problem predstavil v vechinoma eno- ali dvobesednih stavkih in po zachetnih neodobravanjih manj izkushenih odrednikov opis zarote uspeshno privedel do konca.

Glavni nadzhandar Milan Togota je, zavedajoch se nevarnosti, ki se je zgrnila nad mesto, nemudoma zavrtel telefon in preizkusil pravilnost njegovega delovanja. Nekaj sodelavcev ga je napeto opazovalo; pri tem so zaskrbljeno preklinjali.

Konchno je zarota v pravih rokah – me je sproshchujoche spreletelo. Legel sem na velik zhandarmerijski divan in brezskrbno zadremal. Izchrpavajocha noch preteklega dne, sprenevedanje zasledovalcev in oster kanalizacijski zrak so me popolnoma zdelali.

A ko sem se naslednje jutro prebudil, je bilo vse narobe!

Ponos nadzhandarja Togote je bil zaradi nekaj neposlushnih pododrednikov globoko prizadet; zaskrbljeni dezhurni zdravnik ga je zhe sredi nochi odvlekel na urgenco, kjer se je v zgodnjih jutranjih urah, kljub srchnemu boju nekaj najpogumnejshih specialcev, njegovo zhivljenje izteklo.

Tiho smo se umaknili v kapelico sv. Greha, se nekaj chasa pregovarjali o izbiri primerne zhalostinke, potem pa vendarle pospremili nadodrednikovo pokojno dusho na neznani svet s prelepo zhandarmerijsko korachnico Levo, desno, ena, dva, pr'jatli zvesti, danashnjo noch ne bom vech spal doma.

Prishel je vecher in po starih zhandarmerijskih obichajih smo ubogo pokojnikovo telo zavrgli v zakonito izkopan vohunski jashek in se tako tudi praktichno razshli s tragichno preminulim.

Skljucheno sem sedel k vecherji, a mi obilnega obroka brez pomochi nesebichne kuharice ne bi uspelo pojesti.

Zhivljenje pa je neumorno teklo dalje. Treba je bilo izvoliti novega nadzhandarja!

Zborovanja glavnih kandidatov so se zavlekla pozno v noch; nekaj manj odgovornih volivcev je poleglo na mrzla tla in zachelo hropsti. Vztrajno sem zmajeval z glavo in she budne opozarjal na nevarnost tovrstnih pochetij. Hitro so zapopadli dobrohotne namige, zaskrbljeno so budili tovarishe in jim skushali priblizhati nujnost budnega stanja.

Malo po dvanajsti smo volitve le pripeljali do uspeshnega konca.

Novi nadodrednik – Togota novi – se je v pozdravnem govoru zahvalil za izkazano zaupanje in obljubil, da bo zvesto hranil policijskega machka Brka Nadlogo, se vsako jutro na dolgo in shiroko razgovoril o problemih sosednje vasi, in sploh bo vse naloge, ki pritichejo njegovi odgovorni funkciji, opravljal vestno in v skladu z veljavnim nadodrednishkim kodeksom.

Nekaj shkodozheljnih poslushalcev je neodobravajoche zazhvizhgalo, a so jih vrli zhandarmerijski ovaduhi, ob pomochi she vedno rahlo potrtih specialcev, po hitrem postopku nastanili v okrajno poslopje za korekturo vedenja, kjer so se ob zatohlem zraku in hladnem sprejemu hitro umirili.

Nevihta pa je besnela chedalje huje!

Zdelo se mi je, da se bomo iz neugodnega polozhaja she najlazhje izvlekli z odkritim pogovorom na shtiri ochi. Togota novi je bil nad mojim predlogom navdushen. Izpraznil je mesto, razvrstil svoje zveste mozhe po najblizhjih gostilnah, mene pa dolochil za glavnega pogajalca.

A nevihta me ni sprejela prav nich prijazno.

Dezhne kaplje so mi zalile velike pastirske shkornje, ki mi jih je bil zapustil sam France Bevk, hinavski veter mi je iz roke izpulil dragoceni odrednishki dezhnik, ki mi ga je bil sochutno zaupal v varstvo dobrohotni nadintendant Ignacij Marela, razjarjene strele se me podile sem ter tja po razmocheni njivi.

Nemogochim razmeram navkljub sem iz zhepa le nekako uspel izvlechi skromno darilo in ga izrochiti pohlepni nevihti. Zadovoljno je zatulila in od navdushenja podrla blizhnji senik, jaz pa sem njeno pogajalsko nezbranost veshche izkoristil za energichno predstavitev nashih pogojev – natanko tako, kot smo se bili dogovorili na glavni postaji mestne zhandarmerije.

Tekle so ure, dnevi, tedni. Potreben hrane, kakshnega suhega kosa obleke in tolazhilne besede, sem zrl proti toplemu zavetju avtomobilske kabine, v kateri je dremal utrujeni Togota. Kdo bi mu lahko zameril? Tezhavna akcija ga je ochitno uspavala.

Potem pa se je nevihta konchno vdala!

S kislim obrazom je she zadnjich opljusnila skupino zvedavih potepinov, ki so se predchasno vrnili s pohajkovanja po okolishkih grichih, nato pa stisnila repe dezhnih kapelj med oblake in jo ucvrla proti ekvatorju.

Izzhet od trdih pogajanj, sem se zgrudil na mokro zemljo in s hripavim glasom klical spechega Togoto. Nejevoljno je zazehal, na hitro ocenil polozhaj, mi v zahvalo potrobil, zatem pa oddrvel nadzirat morsko plazho v Portorozhu.

V mestu je zhupan Trimidij Osupel priredil veliko vrtno veselico in se, za zgled praznovanj nevajenim krajanom, do nezavesti napil. Lezhal je v posebnem zhupanskem jarku in se prebudil ravno she pravi chas, da je na okrajnem tozhilstvu uspel oddati pritozhbo proti zahrbtni pijachi.

Nekaj neukih novinarjev ga je zalotilo v neugodnem polozhaju, a jim je brzh pojasnil, koliko dolgih in napornih dni opazovanja pogajanj je za njim in koliko zahrbtne pijache v njem. Tako poucheni, so ga prijateljsko trepljali po ukrivljenih plechih, mu zazheleli chimprejshnje okrevanje in v potrditev dobrih zhelja zvrnili frakeljchek na njegovo zdravje.

Po nekaj napornih tednih se je z morja vrnil tudi nadodrednik Togota in se pridruzhil she vedno trajajochemu slavju ravno v trenutku, ko sem se iz omotice prebudil tudi sam in se nekako le uspel zvlechi do najblizhje gostilne; glavni natakar me je hipoma prepoznal in se mi v tekochi slovenshchini prijazno zahvalil za premeteno pogajalsko zmago, a mi, zhal, z vecherjo ni mogel postrechi, ker sem imel v denarnici premalo fichnikov.

»Ne bi bilo v skladu s she veljavno zakonodajo,« mi je poucheno pojasnil, potem pa se posvetil premozhnejshim gostom.

Tavajoch po mestu, sem naletel na pijanega zhupana in ga zaprosil za spremembo zastarelega zakona ali pa vsaj za kak olajshevalni amandma.

Zhe naslednji dan se je zhupan, neznosnemu glavobolu navkljub, lotil pisanja novega zakonika. Hvalezhno sem ga opazoval, a krepnil od lakote ravno v trenutku, ko je pozhrtvovalni zhupan skrbno skicirani zakon oddal v prepis svoji rahlochutni tajnici Volchici Z. Veri.

Protokolarno je zaihtel, she zbral toliko mochi, da je gospodichni Z. Veri zaukazal, naj nemudoma pokliche glavnega nadgrobarja Lojzeka Krsto, nato pa je skrusheno odshel na svoj ranch sredi Idrije pisat boleche spomine.

Zvesti meshchani so mi she isti dan priredili skromen, a nadvse topel pogreb; prijazno so me polozhili v zhe skoraj suho zemljico, potem pa so odshli poveselit se na zhalno sedmino, ki jo je na posebnem sestanku, dasiravno zaposlen z okopavanjem svojega idrijskega rancha, s pisanjem memoarov in z drugimi, duha unichujochimi opravili, odobril sam zhupan – chastiti dr. Trimidij Osupel.