Revija SRP 93/94

Iztok Vrhovec

 

GOSPODAR MUH

 

»Sem Peter Labing, gospod.«

»Letnik 1307?«

»Natanko tako, gospod; stanujoch v Medvodah ob Savi. Jutri naj bi umrl.«

»Prav nich star in odsluzhen ne zgledash, Peter. Zakaj mislish, da se bo zate vse konchalo zhe jutri?«

»Katar naj bi me zdelal, gospod. Tako je zapisano.«1

»Katar? Taisti, ki je zgradil palacho tistemu Baalu – sinu samega kanaanskega El-a?«2

»Prav tega Baala arhitekt, gospod. Iz katerega so se potem tako nesramno norchevali; zdaj moram pa jaz plachevati za njihove grehe. Baal Zebub, Baal Zevuv – Beelzebub, che vam je ljubshe, gospod – je bil globoko uzhaljen, ko so iz njegovega princhevstva kovali vse tiste nesramne popachenke; Baal Zebul, kot se je v resnici imenoval – Princ Baal, gospod – jim tega Gospodarja muh ni nikoli odpustil. In je prisegel vechno mashchevanje. Zdaj, v letu Gospodovem 1444, si je za svojo zhrtev izbral mene. Jutri me bo pobralo, gospod; Katar naj bi me unichil v Njegovem imenu. Pa cheprav sicer ni z mano prav nich narobe.«3

»Ampak, mozhakar, saj si vendar dochakal nadvse chastitljivo starost! She sam Mojzes4 bi ti zavidal! O tebi bo pisal visoku zhlahtnu rojeni gospud veliki avtor, frajer iz Mudije inu Zavrha, gospud v Bogensperko inu v Ljehtenbergo, v dolejnskem kraje te krajnske dezhele peshiceskega kapitana inu tovarisha engleshkega krajla tovarshtva.5 Tvoje ime bo sijalo na straneh njegove Slave, Peter! To pa tudi ni kar tako, kaj?«

»Hm, gospod, saj prav razlochno chutim prijaznost vashih besed, a vam pravim, da bi kljub vsemu she vedno raje bredel po svoji Savi, kot pa se kopal v njegovi Slavi. Tole muharjenje mi ni prav nich pogodu, veste. Mar bi si izbral kakega Morlaka ali pa martuloza,6 gospod. Ti so od hudicha, ne pa jaz. Ravno prejshnji teden so ugrabili neko nedolzhno dusho s krsta. In ni bilo prvich.«

»Morda je pa temu muholovcu ravno to pri srcu, Peter. Kako pravish, da je bilo z martolozi?«

»Ah, kako, gospod ... Gotovo ste zhe slishali za tiste njihove coprnije. To, da goltajo srca zhivih kach, najbrzh veste, kaj?«

»No, kadar moram v gozd, se tega leka tudi sam posluzhim, Peter. In povem ti, da me ni she nikoli nobena kacha pichila. Naj se ti zdi she tako bogokletno, ampak deluje!«

»Ah, seveda, seveda, gospod. Pa saj s tem ni nich narobe. A da se grejo te rechi z nedolzhnimi otroki pocheti!«

»Kaj pravish?!«

»Otroshko srce in desno roko po prekletem nachinu coprnic pojedo, gospod, kaj pa drugega.«7

»To je pa naravnost strashno, Peter. In pravish, da so ubogo dete od zhegnanja ugrabili?«

»In to sploh ni bilo prvich, gospod.«

»Tudi tako se Muhar mashchuje, ti povem, Peter. Saj je vendar zhe od nekdaj jasno, da k sebi najraje jemlje ravno najbolj nedolzhne in dobre ljudi. Ampak tebe je kljub vsemu pustil dolgo zhiveti. Ne vem, ali je bil kdaj v nashih krajih zhe kdo, ki  je dochakal sto sedemintrideset let! Ne reci, da to ni veliko.«

»Nich ne rechem, nich ne rechem, gospod ... A da ne bova prevech na shiroko samo o mojih letih razpredala ... Vrniva se raje k temu, zaradi chesar sem si sploh drznil zmotiti vas, gospod. Sprashujem vas, ali morda veste za kak koristen svet, kako bi se tega Katarja vendarle dalo prelisichiti. Da mi vsemu navkljub vendarle ne bi bilo treba zhe jutri lechi v grob, gospod.«

»Ampak Peter, she zdaj ne razumem, kako da si tako zelo preprichan, da bo to zhe kar jutri?«

»Gospod, ali smo leta tisoch shtiristo shtiriinshtiridesetega ali ne?«

»Smo, kot pribito drzhi, da smo, Peter.«

»Da ste Ivanovo8 Slavo prebirali, ste tudi dejali, kajneda, gospod?«

»Tudi res, Peter. Kako bi sicer vedel zate in za tvoje dogodivshchine?«

»In tudi jaz sem jo listal, gospod ...«

»Dobro, dobro, razumem ... Frajer je zhe vedel, kaj pishe, mi hochesh povedati ... Hm, Peter ... Si morda pomislil, da bi se skril? Sem slishal za neko starino, ki se je tako prefrigano izgubil, da ga she sama smrt ni mogla najti ... Baje se je pred njo tako dolgo skrival, da je na koncu moral umreti od samega dolgochasja ...«

»Oh, seveda, gospod, seveda sem poskusil tudi sam utechi! Najprej sem shel k tistemu Ortmanu, zhupanu iz Brinj, da bi se skril v njegovi gostilni; pa mi je postregel s tako kislim vinom, gospod, da me je kar precej pognalo na stran.9 Pa sem zbezhal k tistim poskakujochim Vlahom v Gorjance; sem si mislil: che je njim uspelo od Turkov uskochitizbezhati, gospod – bi pa morda lahko tudi meni s kakshnim koristnim nasvetom pomagali; a njihove staroverske spakedravshchine nikakor nisem mogel razumeti; in sem tekel naprej, proti severu, k tistim Chichem v Socerb; pa si z njihovimi japidovskimi recepti tudi nisem mogel kaj prida pomagati;10 in sem jo tako spet primahal nazaj v nashe kraje; pa sem se mislil v tistem Cankarjevem Vrzdencu11 skriti; che je bil dovolj dober za njegovo mamo, sem tuhtal ... A je bila njegova ledena studenchnica za moje kosti vendarle premrzla, gospod. Pa she tako kristalno chista je – le kdo me ne bi nashel, che bi bil se skrival v njej!«

»Hm, Peter, vidim, da imash kar precej tezhkih izkushenj za sabo. Morda pa bi poskusil s kakshno trdnjavo, tako odmaknjeno in nedostopno, da nihche ne bi mogel do tebe. Kot tisti rokomavh – Erazem ali kako mu je zhe bilo ime.«

»A, Predjamskega mislite, gospod. Tistega, ki se je leta in leta rogal Ravbarju, zhandarju; dokler mu ta ni z mozhnarjem razstrelili riti, ko je revezh shel tja, kamor gre she presvetli cesar sam, gospod.«

»Che ga tisti preklicani sluga ne bi bil izdal, Peter ...«12

»Ah, gospod, saj veste, kako pravijo tisti, ki vedo, zakaj psica rep privzdiguje: vsaka trdnjava se da osvojiti, che le more vanjo z denarjem oblozhen osel priti.«13

»Ja, seveda, seveda, Peter, seveda imash spet prav. Che kaj, potem nas Zgodovina uchi predvsem to.«

»Ah, gospod, Zgodovina, Zgodovina! Stara kot zemlja, betezhna kot politik, ki si izplachuje dividende za izumljanje vedno novih nachinov, kako se rogati pozabljivim volivcem ... Pa se potem reva venomer vrti v istem krogu, stopa le po uhojenih, znanih poteh. Tako stara in brljava je zhe ubozhica, da se vsa trese od strahu ob misli, da bi je noga po nesrechi ne zanesla v kak neuhojen gozdichek, kjer bi se morda spotaknila in si – Bog ne daj, ga venomer nagovarja –zlomila starikavi vrat. In potem bi bilo z revico konec, gospod.«

»Pa she njen ljubchek bi shiral od dolgochasja, Peter.«

»Ljubchek, gospod?«

»Ja, ja, ljubchek, Peter. Chas – ta njen vechni prisklednik.«

»Ah, seveda! Nebogljenchku bi brez nje nikoli ne bilo jasno, koliko je ura.«

»In Bog ve, kaj bi se potem zgodilo z nami, Peter. Che bi preminula oba: Zgodovina in Chas.«

»Che ta tich res kaj ve, gospod. Ga imam vse bolj na sumu, da she malo ni tako sposoben, kot vsi mislimo, da je. Glede na to, kaj vse se dogaja na svetu, gospod, se mi zdi, da je Muhar precej bolj pri stvari.«

»Hm, Peter ... Morda pa nisi dalech od resnice ... Morda Bog za nas sploh nima chasa, ker zhivi in se zabava na kakshnem chisto drugem svetu. Vechen in nedotakljiv, ker si je v svoji samoljubnosti zazhelel, da bi se starala in spreminjala le njegova podoba – nash svet, Peter – sam pa ostaja vechno enak in lep, kot tisti Wildeov Dorian.14 Saj si zhe slishal zanj, kajne, Peter?«

»Mislite na g. Graya, gospod?«

»Ja, ja, Peter, tega, tega.«

»Ampak, che prav vem, gospod, se ta Dorian Gray na koncu, ko ne more vech gledati tiste svoje pokvechene slike, odlochi, da jo bo unichil ...«

»Ja, ja, seveda, Peter – vanjo zabode svoj nozh.«

»Ampak namesto da bi s tem unichil sliko, pokoncha samega sebe, gospod. In tako se izkazhe, da Dorian vendarle ni neunichljiv in nespremenljiv lepotec, za kakrshnega ga imajo.«

»In da so bili vsa jeza in srd in bes in nezadovoljstvo in obup in beda, ki so ga nenehno spremljali, o chemer se je venomer skrivoma shushljalo, ne da bi mu to lahko kdo dejansko dokazal, konec koncev vendarle posledica njegovih lastnih dejanj ...«

»Hm, gospod ... Che je tako, potem to pomeni, da tudi Muhar ni nich drugega kot le ena od mnogih pack na njegovi sliki; umazanija, ki jo je pravzaprav zagreshil on; le da se je, namesto da bi za svoje dejanje odgovarjal sam, zasvinjalo platno – njegova podoba, gospod ... Oh, gospod, che je v tem res kaj resnice, potem tudi Muhar ni nich drugega kot le ena od zhrtev njegovih spletk, prav nich drugachen od kogar koli med nami. To potem pomeni, gospod ...«

»Ja, Peter? «

»Da Muharjevo pochetje pravzaprav nima nikakrshne lastne volje, ko pa je zgolj odsev njegovih dejanj. In bi se bilo jeziti nanj ali pa na kogar koli iz njegove druzhbe – na primer na tistega arhitekta Katarja, ki so ga izbrali tudi za dizajniranje mojega groba – popolnoma nesmiselno. Che kdo, si jezo in srd zasluzhi edinole on «

»In to pomeni, Peter, da se bodo te nashe peripetije enkrat resnichno konchale. Zgodovina si bo zlomila vrat, Chas bo ugasnil, mi pa – nich vech in nich manj kot zgolj le njegova podoba na platnu – bomo ponovno zasijali jasno in bleshcheche, tako kot je nekoch sijal on, preden se je prepustil svoji pokvarjenosti. Le toliko moramo she potrpeti, da bo imel lepotec dovolj in bo skushal svoj nagnusni odsev unichiti, Peter.«

»A ne bo zabodel nikamor drugam kot naravnost v svojo pokvarjeno dusho, gospod.«

»Nam pa bo s tem – pa cheprav nehote – vrnil zhivljenje, kakrshno nam je bilo pravzaprav namenjeno.«

»Oh, gospod! Preden sem potrkal na vasha vrata, si nisem niti v sanjah mislil, da mi boste lahko tako zelo pomagali! Reshitev, ki sem jo iskal po vseh koncih in krajih te nashe lepe dezhele, mi je ves chas lezhala pred nosom, pa revezh tega nisem bil zmozhen videti. Najin pogovor pa, gospod ... Zdaj vidim, da nista ne Katar ne Muhar moja gospodarja ... In slej ko prej bo spet vse kristalno jasno.«

»Tudi jaz sem vesel, da si se oglasil, Peter ... Pogovor mi je bil v neizmerno radost in zadovoljstvo – in ne nazadnje tudi v korist! «

»Zdaj bom lahkega srca legel v grob, ki mi ga koplje Katar, gospod. Zdaj vem, da je tudi sam le uboga koreta, ki jo goni njegova pokvechenost ... In tisti Vajkardov frajer bo lahko zapisal moje ime v svojo debelo buklo in vse bo tako, kot od nas zahtevata Zgodovina in Chas – za zdaj, gospod. A tudi to bo minilo. Zdaj sem o tem zhe popolnoma preprichan!«

»Da, Peter, tudi jaz. Vse bo minilo.«

»In zdaj, gospod, naj se od vas poslovim. She enkrat od srca hvala! In naj vam zhivljenje prinese vse tisto, kar si zheli vasha presvetla dusha, gospod.«

»Kolikor so njene zhelje res odsev njene lastne volje, Peter. Tebi pa, prijatelj – kaj naj ti she rechem ob slovesu? Radosti me, da sem te spoznal; od srca radosti, pa cheprav nama je bil najin chas odmerjen nadvse skopo. Naj ti bo poslednja zemljica rahla, prijatelj moj, in naj tvojim starim in utrujenim kostem nudi topel in ljubech objem – potem pa se nekoch tako ali tako spet snideva. Ni vrag, da ne, prijatelj stari!«

»Ni vrag, da ne, gospod! Na svidenje!«

»Na svidenje, Peter.«

  

 

 

____________

1 Ko so pisali 1444, je v Medvodah ob Savi umrl za katarjem kmet z imenom Peter Labing, ko je zhivel sto sedemintrideset let (Janez Vajkard Valvasor /1641 - 1693/, Slava vojvodine Kranjske, str. 61).

2 Kat(h)ar je (poleg imena bolezni) tudi ugaritski bog arhitektov in orozhja, ki je zgradil palacho Baalu. Baal (gospodar) je po kanaansko-ugaritski mitologiji sin El-a, ocheta vseh bogov, »ocheta chloveshtva«, stvarnika vseh bitij, tezhkega pijanca, ki se je na svojih banketih »do nezavesti« opijal.

3 Gospodar muh: Ball-Zebub (gr.) oz. Baal-Zevuv (hebr.) je norchevanje iz imena Baal-Zebul (princ Baal). Beelzebub je (po Bibliji) princ zlobnih duhov, v Miltonovem Izgubljenem raju glavni Satanov odposlanik, v Novi zavezi ga Jezus omenja v zvezi s Satanom. Peter torej sklepa, da ga je Katar (bolezen / bog) napadel zato, ker so se pred dobrimi 2.800 leti (v 14. st. pred nash. sht.) stara semitska ljudstva, potomci Sema (enega od treh Noetovih sinov), norchevala iz Gospoda princa.

4 Mojzes naj bi umrl star okoli 120 let (1571 - 1451 pred n. sht.).

5 Tako naslavlja Valvasorja, v uvodu k Slavi o vojvodini Kranjski, Jozhef Zizencheli (str. 7).

6 Morlaki: Mavrovlahi (chrni Vlahi) ali Morlaki so bili hribovski pastirski Romani v nasprotju z Romani, mestnimi Vlahi (Valvasor, str. 319). Martolozi so Turki, Morlaki in turshki Vlahi, ki se plazijo po dezheli ter ropajo in kradejo, kar morejo. Posebno pa si mochno prizadevajo, da bi majhne otroke odvedli ter na Turshko prodali; tu napravijo dechke za janicharje, z deklicami pa se Turki omozhe. In prav chesto se zgodi, da pridejo martolozi celo na Kranjsko ter majhne otroke iz zibelk kradejo (Valvasor, str. 295).

7 Valvasor, str. 85.

8 Erazem Francisci v predgovoru k Slavi (str. 11) avtorja naslavlja z Ivan Vajkard Valvasor.

9 Gostilnichar po imenu Zhupan Ortman je segel po navadi svojih sovashchanov, namrech po nepriljudnosti, in nam je odrekel prenochishche. Pa se nisem dal odpraviti, marvech sem proti njegovi volji stopil v hisho, ker sem dobro presodil, da me rade volje nikoli ne bo pustil. /.../ dal mi je pokvarjenega vina, mislech, da me bo s tem spravil iz hishe (Valvasor, str. 22).

10 Valvasor misli Japode, ilirsko pleme, ki je prebivalo med Julijskimi Alpami, Snezhnikom, Kapelo, Golo Pljeshevico in Velebitom. Chiche /…/ imenujejo danes prebivalce med Trstom in Reko (Valvasor, str. 320).

11 Vrzdenec /.../. Ime mu izvira iz tamkajshnjega studenca (»vrh zdenec«, ki tekmuje poleti glede hladnoche z ledom, glede bistrine pa s kristalom ... (Valvasor, str. 47, 320). Vrzdenec je prav tako ena od chrtic v Cankarjevi knjigi Podobe iz sanj (1917); sicer rojstni kraj njegove matere.

12 Erazem Predjamski je bil dober vojak in chetnishki vodja ter je chesto z marsikom imel prepire. Ko je na cesarskem dvoru naposled she ubil marshala Pappenheimskega (/.../ 1481), jo je brzh odkuril in se zatekel v svoj grad. /.../ Ko je svojo krivdo zaradi prelite krvi povechal z razhalitvijo sosedov in izdajalsko pomochjo sovrazhnikom, je izshlo povelje za gospoda Gashperja Ravbarja, poglavarja v Trstu, naj omenjenega Predjamskega ali ujame ali pa mu brez milosti vzame zhivljenje /.../ Predjamskega so potem ulovili, ker ga je izdal njegov sluga. Kanone (katerih je glavar imel tri ali shtiri in s katerimi je bil spochetka nekoliko kratov brez uspeha ustrelil, nato pa jih pustil v miru) naj naravnajo na dolocheno luknjo, kjer bo sluga, potem ko se bo vrnil spet gor, izobesil ruto; /.../ Ko bo pri drugi luknji pokazal luch, naj jim bo to znamenje in naj takoj ustrelé iz vseh topov hkrati. Tam da je namrech kraj, kjer ima njegov gospodar vsako noch neko potrebno opravilo, ki ga celo turshki cesar ne more opraviti po kakem odposlancu ali velikem vezirju, temvech sam v lastni osebi /.../ Ko je izdajalec dal znamenje, so iz topov ustrelili /.../ krogla je odbila kos skale in odkrhnjeni kamen je Predjamskemu zdrobil golenico, drugi ga je zadel v glavo, nakar je umrl. Krogla se ga ni dotaknila, zdrobilo ga je kamenje (Valvasor, str. 89 - 90, 92).

13 Valvasor, str. 92.

14 Oscar Fingal O' Flahertie Wills Wilde (1854 - 1900), Slika Doriana Graya (1890).