Revija SRP 93/94

Ivo Antich

 

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (XVI)

 

 

(september – december; tretje shtirimesechje 2008)

 

MARC L. GREENBERG (Vecherni gost; Slovenija, 2008; TVS 1 – 14. 9. 2008). Na prvi pogled osupljivo. Amerishki slavist govori slovensko (zhena Slovenka), doktoriral je iz prekmurskega narechja. Njegov zachetek v slavistiki je »klasichen«: z rushchino. Iz amerishke perspektive so pach vsi ostali slovanski jeziki videti le pokrajinske variante ali narechja rushchine, nekako tako kot arabshchina z njenimi »drzhavnimi narechji« (»eksotichna« slavistka-rusistka je tudi Condoleezza Rice, chrnka in amerishka zunanja ministrica za chasa Busha). Nich chudnega, da so v 19. stoletju mnogi Slovani razmishljali o skupnem sploshnoslovanskem knjizhnem jeziku na osnovi rushchine in cerkvene slovanshchine (ruski cesar se je pred dvesto leti med bivanjem v Ljubljani brez prevajanja sporazumeval z okolishkimi kmeti). Po logiki vechjezikovnega slovanstva bi moralo biti na Kitajskem kakshnih sto knjizhnih jezikov in prav toliko narodov-nacij-drzhav; kitajshchina v shtirih glavnih »podjezikih« ali »narechjih« (mandarin, kanton, wu, min) je tako raznolika, da je sporazumevalno sredstvo pisava, ki izvira iz petega tisochletja PNE ... Ko Greenberg omeni svoje daljne prednike (prastarshe), ki so prishli v ZDA iz Rusije v zachetku XX in so govorili rusko, jidish, romunsko, postane nekoliko jasneje, da gre pri njegovi slavologiji za »nezavedno«, intelektualno vrtoglavo avtorefleksijo v smeri prakorenin, she zlasti, ko navede, da znachilna prekmurska beseda »guchati« (govoriti) z istim pomenom obstaja le she v Bolgariji in Rusiji.

BESLAN – MESTO, KI GA NE POZABISH! (Slovenija, 2008; TVS 1 – 16. 9. 2008). Slovenski dokumentarec, rezhiral Dushan Moravec, o pokolu 1. 9. 2004 v sholi v severnoosetinskem Beslanu; posneto februarja 2008, torej »post festum« (razen odlomkov iz tedanjega dogajanja), v glavnem v luchi psiholoshkih posledic na prezhivelih otrocih. V danashnje »teorije zarote« se ne spushcha; po svetu so zasloveli ruski raziskovalci, ki so navajali dokaze, da je bil zadevni teroristichni atentat delo ruske tajne sluzhbe, pach z namenom upravichiti nov zagon v protichechenski vojni na osnovi obtozhbe, da so atentat izvedli chechenski islamski teroristi. Cheprav ima ta teorija svojo logiko in dolochene »dokaze«, se v zadnji konsekvenci vendarle ne zdi povsem preprichljiva, kajti ta teroristichna zasedba shole je v jedru skrajno »odtrgana«, fanatichno-perverzna, rezultat pa v svojih politichno-strateshkih posledicah niti priblizhno ni ekvivalenten vlozhenim naporom in zhrtvam. (Je bilo Rusom res treba pobiti desetine osnovnosholcev, svojih drzhavljanov, da bi dobili razlog za »nadaljevanje« chechenske vojne, ki je tako ali tako praktichno nikoli niso povsem konchali?). Vsekakor she manj preprichljivo kot newyorshki »WTC september«, ki naj bi ga v bistvu izvedla CIA ...

ZGODOVINA KOMUNIZMA (Konec brez konca 1954-1993; Francija; TVS 1 – 16. 9. 2008). Chetrti, zadnji del izvrstne, bogato informativne in pregledne, francoske dokumentarne serije. Tokrat je v naslovu nakazano obdobje 40-letnega zatona po Stalinu (v chasu njegove smrti 5. 3. 1953 rdecha zastava od Srednje Evrope do Koreje; skoraj sochasno umreta vidna voditelja v drugih dveh »rdechih federacijah«: cheshki Gottwald teden za Stalinom in slovenski Kidrich mesec pozneje – simbolno: zachetek konca »nenaravnih koalicij«?). Globalna geohistorichna novost po drugi svetovni vojni je razshiritev komunizma na pol Evrope z ruskim imperijem leta 1945 in na pol sveta s komunistichnim kolosom Kitajsko leta 1949 ter leta 1959 she s »Kolumbovim otochkom« Kubo, ki naj bi bila inicialni odskochni topos za nadaljnjo shiritev na obeh amerishkih celinah. Na koncu s tem filmom oznachenega obdobja se pokazhe popolnoma »nova Rusija«, spet bela, sveta in pobozhna, z avtotomijo mochno skrcheni in okleshcheni imperij, vsemogochna kompartija sestopi z oblasti in se sama razpusti, Jelcin podpishe njeno »samoukinitev« (nekakshen avtotorturni harakiri kot »kontrapunkt« na avtodekapita/liza/cijo s pobojem carske druzhine, ko je partija prevzela oblast). V dolochenem smislu shkandalozno ponizhujoch, presenetljivo nagel in »gladek«, a po svoje tudi logichen konec zelo raznorodne vechnacionalne zveze, ki se je v himni sama oznachevala kot »sojuz nerushimyj«, kot projekt rajskega proletarsko-internacionalnega, a prepoznavno rusko nacional(istich)nega tisochletnega kraljestva; implozivni kolaps ruskega evrazijskega rdechega totalitarizma, medtem ko je bil nemshki evropski chrni totalitarizem porazhen na bojnem polju (kot konchni zmagovalec je ostal amerishki »beli globaltotalitarizem«). Ustreznost naslova: konec je pach le ruskega komunizma, medtem ko kitajski s pekinshko olimpiado triumfira kot posebno uspeshna rdecha oblika korporativizma ali drzhavnega kapitalizma. Zdi se, da krshchansko-islamski kontekst ni zdrzhal komunizma; morda se je marksizem-leninizem bolje navezal na konfucijansko-budistichno tradicijo. Amerishki beli korporativizem: nekaj dni po predvajanju zadevnega filma na TVS amerishka drzhava s posebnimi drzhavnimi ukrepi skoraj panichno reshuje financhne razmere na svojem »vseodreshujochem« in samostojno delujochem »svobodnem trgu« (enako »mitoloshki« pojem kot t. i. socialistichno plansko gospodarstvo). Nekateri chrni, rdechi in beli totalitarizem razlikujejo po praksi mnozhichnega homicida: chrni je sistematichno usmerjen zoper drug(achn)e etnose, rdechi pobija lastne »notranje sovrazhnike« (oboje v dvojni sluzhbi: »iracionalnega« arhetipsko-mitskega zhrtvovanja krvi in chisto »racionalne ekonomije« s ceneno mnozhichno delovno silo v taborishchih), beli pa naj bi se »globalnega chishchenja« in saniranja demografske eksplozije lotil zlasti z medicinskimi sredstvi (okuzhbe). Zhe od ruskih emigrantov na Slovenskem je bilo mogoche slishati, da komunizem v bistvu sploh ni ruska stvar: idejno izvira iz nemshkih Judov, v praktichni izvedbi pa je perfidno zasnovana vatikansko-nemshka zarota, ki je skupino judovskih emigrantsko-internacionalistichnih lumpenintelektualcev s tajnim vlakom poslala v Rusijo z namenom, da dolgorochno destruirajo slovansko trdnjavo pravega krshchanstva (pravoslavja) in odprejo njena neskonchna naravna bogastva zahodnemu kolonializmu; ko je namesto »nikogarshnje dezhele«, razpolozhljive za delitveni plen, nastala strashljiva trdnjava komunizma, so zahodnoevropski kriptoimperialisti v onemoglem besu nadnjo poslali fashistichno-nacistichni vojashki »podaljshek« prvotne diplomatske zarote. Podobno menijo danes tudi nekateri sodobni ruski zgodovinarji. Ob fenomenu (ruskega) komunizma je neizogibno tudi vprashanje, kaj to sploh je: zablodela utopistichna epizoda zgodovine, prvi vechji, bolj histerichni kot historichni eksperiment nekoch v prihodnosti »bolj zares« uresnichljivega ideala, zgolj aziatska (hidravlichno-kolektivistichna) varianta drzhavnega kapitalizma, modificirani carizem … Sicer pa pri zgodovini komunizma s slovenskega vidika ne kazhe spregledati tradicionalnega panslovanskega vprashanja (slovansko »razpadanje« z delitvijo Rusov na Velike, Male in Bele, zhe pred drugo vojno analize razmerja vzhod-zahod, knjige Glonarja, Derganca, Kokoricha, Drushtvo prijateljev SZ itd.); vse od Bohoricha, Linharta, Presherna, Jenka se slovanski kontekst kazhe kot zaledje v neki bolj ali manj megleni reshilni viziji, tudi formalno poantirani s komunizmom: od 1941 v Moskvi Vseslovanski komite, prav tam 1944 Vseslovanski kongres; Stalin, rusificirani Neslovan gruzinsko-osetinskega porekla, je na sestankih z zavezniki (Teheran, Jalta) uveljavljal SZ kot predstavnico vseh Slovanov ... Vsekakor je bila »evropska antislovanska vzgoja« v zadnjem stoletju po svoje uchinkovita indoktrinacija: che je panslavizem nedavno tudi pri Slovanih pomenil psovko ali vsaj samoironichni pojem, je danes zhe omemba kakshnih medslovanskih zvez skoraj zlochin.

VOLITVE V DRZHAVNI ZBOR (21. 9. 2008). Cvetka (idiotskega) povzetka. Skrajno tesna zmaga t. i. leve opcije s Pahorjevo SD na chelu (z dvema »prenovljeno« liberalnima priveskoma) kazhe, da liberalna demokracija (LDS), ki je po daljshem »kraljevanju« praktichno potonila z odhodom Janeza Drnovshka, ni tista, na katero je Slovenija »obsojena« kot na najprimernejsho sredino med tradicionalno polarizacijo levo-desno, temvech da ji je, ker je na teh volitvah izpadla tudi krshchanska demokracija, najverjetneje usojeno nihanje (s krajshimi obrati) »v risu« eksplicitne leve in neeksplicitne desne socialne demokracije (Jansheva SDS je zamenjala le pomen svojih kratic, ko se je manifestativno »odrekla« svojega socialnodemokratskega izhodishcha). Tudi obstranski uspeh dokaj groteskne »stranke upokojencev« (DeSUS), ki ima mlajshega neupokojenca celo v funkciji obrambnega ministra, v povzetku prispeva k vtisu, da gre zdaj volivcem predvsem za socialo in (vsaj formalno evropsko, v praksi she krepko »jugovzhodno«) demokracijo, manj pa za verske, neoliberalistichne, nacionalistichne ipd. poudarke. In kaj naj si »navaden idiot« (tj. nepolitichen chlovek) misli o »evropsko slavni« korupcijski aferi s finskim proizvajalcem orozhja Patria? Afera se je pojavila kot »narochena z leve« tik pred volitvami v vlogi maksimalno izkorishchene mine pod Janshevim premierskim (pre)stolom. Konkretno oprijemljivega ni nich, bistveno pa je, da je bil cilj dosezhen v smislu izreka: »vsaj nekaj se prime«. Forsirana senca na Janshevi kredibilnosti je verjetno vsaj toliko zbegala njegove potencialne volivce, da njegova stranka ni dobila zhelene preprichljive vechine. Janshev odgovor: predvolilni konstrukt ideoloshkih nasprotnikov, zase bi dal »roko v ogenj«, da ni prejemal podkupnine. Zase dajati »roko v ogenj« ni problem, temvech retorichna fraza; moralni problem ob eventualnih korupcijskih fintah pa je mogoche kompenzirati z zmeraj pripravno logiko »shirshe druzhbene koristi« v interesu stranke, katere poslanstvo naj bi bilo iztrgati drzhavo iz polstoletnega konteksta rdeche kontinuitete z njenim neokapitalskim zaledjem (ki je v »desni« terminologiji udbomafijsko ali – po novem – tudi tajkunsko). S kratko medigro enega mandata to ochitno she ni uspelo.

MEDNARODNA OBZORJA (Juzhna Koreja – Mali veliki mozh Azije; Slovenija, 2008; TVS 1 – 23. 9. 2008). »Aktualnopolitichna oddaja«, pravzaprav dokumentarec (voditeljica Blanka Dobershek, rezhija Vlado Suhi, snemalec Artur Rutar) o enem najbolj nenavadnih nacionalno-drzhavnih fenomenov v azijskem in sploh svetovnem smislu. Naslov se ne zdi najbolj posrechen: tezhko bi bilo rechi, da je J. Koreja »mali veliki mozh«, saj ima skoraj 50 milijonov prebivalcev (»mali veliki mozh« bi bila morda primernejsha »metafora« za Tajvan). Korejci izvirajo iz treh plemen Han, prvi kralj je po legendi prishel iz Kitajske, se pravi, da so po poreklu Kitajci, toda jezik se zdi po zvenu blizhe japonshchini. Simptomalno so »nekaj vmes«, most med kitajsko in japonsko stranjo daljnovzhodne civilizacije. Koreja je v korejshchini: Daehan; v kit. Tai Han – Veliki Han, se pravi tochno to, kar je glavni kitajski (velikohanski) etnos. Juzhna Koreja (Han Kook) je najpreprichljivejshi vzorec prednosti (modificiranega) amerokapitalistichnega sistema v primeri s severnokorejskim komunizmom. Korejci so najbolj izrazito levo-desno ideoloshko razklan etnos na svetu, v tem smislu ima paradigmatichno simbolichno vrednost. Korejo so skozi stoletja skushali zavzeti Kitajska, Japonska, Rusija, toda Korejci so razvili avtonomijo, specifichnost, drzhavnost. Prestolnica Seul (angl. transkr. Soul »asociira« dusho, tj. problem psihe) je mesto z okoli 20 milijoni, torej skoraj s polovico vseh prebivalcev Juzhne Koreje. Razvoj Juzhne Koreje je tako rekoch fantastichen, ima tudi nobelovca za mir (nekdanji predsednik Kim Dae Jung). Je kakshna zveza med Korejo in Sovenijo? »Isti koren« v KOR-oshki in »celjski simbol« Samsung (pomen v korejshchini: tri zvezde). Specifichna korejska vera chondoizem (angl. chondoism ali cheondoism; kor. chondogyo – vera nebeshke poti; ch/e/on – nebesa, do – pot, gyo – vera; sorodno kit.-jap. pojmu shintoizem – pot bogov) temelji na ljudski tradiciji shamanizma, kmechkih uporov v 19. stoletju ter na elementih budizma in krshchanstva; verska zastava je likovna modifikacija simbola yang-yin, ki je v drzhavni zastavi Juzhne Koreje.

STALIN (koprodukcija ZDA, Rusija, Madzharska, 1992; TVS 1 – 8. 10. 2008 in 15. 10. 2008). Dvodelni televizijski igrani poldokumentarec, oznachen tudi kot »biografska drama«, se pravi z dolocheno »kreativno distanco« glede na strogo znanost; rezhija Ivan Passer, profesionalno korektno, cheprav ochitno omejeno za tv medij. V osnovi amerishki pristop: poenostavljeno v interesu sploshne funkcionalnosti. Solidno povzeta biografija, lapidarni dialogi, zgoshcheno, vsebinsko nabito, Robert Duvall v naslovni vlogi nastopa dobro, zadrzhano, z »jekleno-cinichno« masko na obrazu. Nakazan sociopsiholoshki izvir Stalinove krutosti iz otroshtva v Gruziji: ko je devetleten pobegnil iz tovarne chevljev, kamor ga je bil oche, po poklicu chevljar, poslal na delo, in se vrnil domov, ga je oche patoloshko pretepel. Po tem filmu naj bi bilo Stalinovo geslo v boju z okoljem in z razmerami v drzhavi: »Napadel bom prvi!« V notranji politiki (v zunanji je bil vsekakor previdnejshi, prvi napad je prepustil Hitlerju) je bila to njegova prednost, vedno je prehitel eventualne nasprotnike; che je pri tem pometel z nedolzhnimi, »nich zato«, na voljo je imel milijonske sovjetske mnozhice; che bi tak teror izvajal v manjshem okolju, bi v kratkem ostal brez ljudi (nekateri menijo, da so shtevilke o njegovih zhrtvah pretirane). Kljuchno za vsakega diktatorja samodrzhca je njegovo interesno zaledje, »nevidni« v ozadju, ki mu omogochajo »samovlado« v ospredju, da zanje opravlja umazano delo. Stalina so za genseka partije izvolili tovarishi v CK; vedeli so, da so spricho kaosa nujni skrajni ukrepi, a nihche si ni upal nalozhiti take odgovornosti ali, tochneje, nihche drug ni bil dorasel strashni nalogi (Stalin, kot najstnik anticaristichni gruzinski pesnik in pravoslavni seminarist, ki se je »poistovetil« s pojmom jekla v svojem nadimku, je menda rekel, da bo pach on, che noche nihche drug; torej radikalni pragmatik, ki mu je tla pripravil bolj filozofsko vizionarni Lenin). Izvoljen je bil kljub Leninovemu opozorilu o njegovi brezobzirnosti in kljub nasprotovanju Trockega (vrhunski intelektualec iz bogate judovske posestnishke druzhine, Stalina je oznacheval kot hribovca, surovezha). Stalin izvira iz kavkashkega babilona mikroetnosov; gre za znachilno meshano, obrobno poreklo mnogih osvajalcev in diktatorjev, npr. Aleksander Veliki, Napoleon, Hitler, Tito (verjetno kompenzacija obskurnih obrobnikov, ki se identificirajo z vechinskim agresorjem v vlogi njegovih voditeljev; Dergancheva teza: od zachetkov ruske drzhavnosti v usodnih trenutkih ruski polozhaj reshujejo tujci). Izjemni posamezniki so navadno tudi fizichno tako ali drugache »zaznamovani«, Stalin prav nenavadno »simptomalno«: leva roka krajsha pet cm in na levi nogi zrashchena drugi in tretji prst, kar so zhe v njegovem otroshtvu imeli za »hudichevo znamenje«. Film precej v ospredje postavi Stalinov odnos z drugo zheno, Rusinjo Nadjo Alilujev; prva je bila Gruzinka Katarina Zvanidze in je mlada umrla (tbc), z njo je imel sina Jakova, Nadji (pozneje naredila samomor, menda ker je sumila, da je mozheva hchi) pa ni povedal ne za prvo zheno ne za sina, dokler se ni sin nenadoma pojavil na ochetovem domu. Manj zanesljivo je, da se je leto pred smrtjo, se pravi v chasu, ko naj bi nachrtoval likvidacijo Judov, porochil she z Judinjo Rozo Kaganovich, sestro svojega ozhjega sodelavca Lazarja Kaganovicha, s katerim sta menda skupaj nachrtovala zadevni genocid ... Strahotnost ruske zgodovine je kulminirala v »krvavi rihti«, ki jo je vodil Stalin, »pokrita rihta« z javno vlogo patriarhalne figure v t. i. kultu osebnosti kot nadomestku za ideoloshko-ritualni manko; Molotov pri koncu drugega dela filma reche: »Ruska zgodovina je potrebovala Stalina«. Izvrstna sekvenca v filmu, ko Stalin chlanom politbiroja za mizo pove, da se bo moral vseh znebiti in da je juha vseh zastrupljena, le njegova ne (umrl je najverjetneje zaradi zastrupitve, ki mu jo je pripravil Berija, shef NKVD, Osetinec). Stalin je z demonichnim (»demon s Kavkaza«, prim. pesnitev Lermontova Demon; za Zahod je bil Stalin »aziat«, toda v zahodni antropologiji je bela rasa evropidska ali kavkashka, angl. Caucasian) psihoterorjem vzdrzheval vsesploshno ozrachje grozljive negotovosti; tako je v ogromni drzhavni tvorbi drzhal vse in vsakogar v krempljih monstrumskega birokratskega sistema, tudi najblizhje sodelavce, ki jim je nagnal strah v hrbtenichni mozeg. Ko je opazil, da se je kdo »prevech udomachil«, ga je v najboljshem primeru psiholoshko shokiral (absolutno zvestemu Molotovu je nekoch povedal, da je njegovo zheno, Judinjo, poslal v gulag v njegovo korist, da ga njuna ljubezen ne bi omejevala pri delu za partijo in drzhavo), kolikor ga ni takoj likvidiral; che pa se kdo ni »sproshcheno udomachil« v tovarishkem kolektivu, je bil sumljiv zaradi svoje »individualistichne deviacije« (Serga Ordzhonikidzeja je preprichal, da je zanj najboljshi izhod samomor, s katerim bo naredil izjemno uslugo tudi lastni druzhini). To je sociopsiholoshko »zanimivo« v smislu tipologije funkcionalnosti komunistichnega sistema, ki namesto nenehne grozhnje bankrota in posledichnega samomora v kapitalizmu vzpostavi nenehno grozhnjo tudi povsem absurdno nakljuchne (npr. razglednica iz tujine je bila lahko »dokaz«, da je prejemnik vohun) in trenutne likvidacije ali sibirske deportacije slehernega, tudi najbolj nepomembnega posameznika. Mozhnost za hipotezo: »zhivalski strah« je bistveni eksistencialni motivator tako za posameznika kot za kolektiv, bolj humanistichne teorije (podjetnost, altruizem, kultura) so pravzaprav »le okras« …

JÖRG HAIDER (12. 10. 2008). Avstrijski zvezdnishko-populistichni desnichar v prehitevanju (po levi) poantira svojo »faetonsko« usodo. Z odmevi nedavnega volilnega uspeha (v aktualnem sploshnoevropskem desnem trendu; v vechini pomembnejshih drzhav na oblasti desnica: Merklova v Nemchiji, Sarkozy v Franciji, Berlusconi v Italiji, tudi Sanader na Hrvashkem ali Tariceanu v Romuniji; izjema je kraljevina Shpanija z letos marca drugich izvoljenim socialistom in deklariranim agnostikom Zapaterom, Slovenija vstopa v to »shpansko« kontrapozicijo z najnovejsho zmago levice) odide s protislovensko poudarjenega praznovanja obletnice koroshkega plebiscita in z raketno hitrostjo treshchi v smrt. Se mu je tako mudilo na she eno praznovanje, tokrat v domachi vasi (materina 90-letnica) v izvirno slovenskih koroshkih krajih? Uradno ugotovljena visoka alkoholiziranost krvi, a navzochi pravijo, da med praznovanjem »skoraj ni pil«. Se je napil skrivaj potem, ko je zapustil mesto praznovanja? Popolnoma »odshtekana« vozhnja napeljuje tudi na mozhnost drogiranosti (po lastni volji ali podtaknjeni?). Neobvladljivost novega in tehnoloshko vrhunskega vozila evocira tudi »Dianin sindrom« – mozhnost (tehnichne) zarote zoper problematichno populistichno figuro? Nenavadna simbolichnost, ki jo je nemogoche spregledati: umrl v avtu znamke volkswagen phaeton (chlanek v Die Weltu o tem Faetonu v Heliosovi sonchni vpregi) … Mediji govorijo o kontroverznem chloveku s »tisoch obrazi«. Zagrizen nasprotnik Slovencev, ki je naredil nekaj manjshih ugodnosti zanje (npr. uzakonil drzhavne dvojezichne vrtce; zavzemal pa se je tudi za t. i. »vindisharski jezik«) in je bil tudi »prijatelj« nekaterih slovenskih politikov; vzoren druzhinski chlovek, mozh in oche, hkrati homoseksualec (tik pred zadnjo vozhnjo naj bi se bil napil v gejevskem baru), trd (avstrijski) Nemec, borec za nacionalno (rasno, versko) chistost, nastopal je proti islamizaciji koroshke dezhele s »turshkimi cerkvami«, sam pa je imel »turshki priimek« (hayder – tur. iz arab. s pomenom »lev«, zato morda niti ni chudno, da je bil njegov osebni prijatelj Gadafijev sin); njegov temperament ni bil ravno tipichno nemshki, bil je tako rekoch »arrabbiato«; v slovenskem prevodu imena in priimka je bil torej »Jure Lev«; morda se nekoch razkrije, da je bil »pol Slovenec, pol Arabec« …

POLEMIKA O MORJU (TVS 1 – 20. 10. 2008). Poglavitna tema polemichno pogovorne oddaje Polemika, ki jo je skozi mestoma »razgreto« razpravo vodil primorski tv veteran Branko Vrabec, je bila tempirana kot nekak aktualistichni apel prihajajochi vladi, po predvidenem premieru Pahorju »primorski«: problem zlasti »primorske« razmejitve s Hrvashko. Najbolj neposredna sogovornika sta bila odvetnik Danijel Starman in predsednik SNS Zmago Jelinchich, predstavnik slovenskega zunanjega ministrstva pa v odgovorih zelo previden in zadrzhan. Izpostavljeni tezi: Starmanovo zavzemanje za pravichno in zgodovinsko utemeljeno razmejitev, Jelinchichevo poudarjanje slovenske chasovne prednosti (Sloveniji se nikamor ne mudi, Hrvashki se mudi v EU). Kakor sta obe tezi na pogled logichni, sta vendarle tudi diskutabilni: sklicevanje na globoko v zgodovini utemeljeno pravichnost bi v skrajni konsekvenci lahko prispevala tudi Avstrija, deloma celo Italija ali Madzharska, med drugim zato, ker je podpisnica vseh pogodb in sporazumov Jugoslavija, ne pa Slovenija in Hrvashka; koliko se Hrvashki resnichno mudi v EU, pa tudi ni povsem jasno (che je zhe tisoch let pred vrati Evrope, je navsezadnje lahko she desetletje ali vech; vrh tega pa je bila tudi Slovenija sprejeta v EU z neurejenim razmejitvenim vprashanjem, ki ga EU nacheloma prepushcha dvostranskim »lokalnim zadevam«). Onkraj take ali drugachne retorike, v smislu Tacitovega gesla »sine ira et studio« kazhe, da so z mednarodnopravnega stalishcha mozhnosti, da Slovenija uveljavi lasten dostop do mednarodnega morja kot normalna obmorska drzhava (v uradnem dokumentu se je sama zhe oznachila kot v pomorskem pogledu inhibirana drzhava), dokaj skromne. Niti to, da je v chasu Jugoslavije SRS nadzorovala celotni Piranski zaliv, se ne zdi odlochilen argument, ker je shlo za razmeroma ohlapno »delitev dela« znotraj nekdanje skupne drzhave. Dolocheno »mozhnost« nakazuje edino problematizacija slovensko-hrvashke meje na podlagi stare piranske obchine, ki je zajemala tudi savudrijski rt; v opozicijo temu je samostojna RH zachela uporabljati ime »Savudrijska vala« namesto Piranski zaliv. Po parishki mirovni pogodbi (revizija rapalske meje, 1947) in po londonskem memorandumu (ukinitev STO, 1954) namrech niso bile dovoljene spremembe meja lokalnih upravnih enot. Hkrati bi bilo treba problematizirati tudi legalnost slovenskega partizanskega poveljstva in njegovega Znanstvenega inshtituta (pri IO OF oz. pri predsedstvu SNOS, Baza 80 v Kochevskem Rogu, 1944), ki je pod direktorjem dr. Franom Zwittrom, renomiranim zgodovinarjem, specialistom za prebivalstvo in meje, preucheval predvsem problematiko meja in je she pred koncem vojne potrdil ustreznost slovensko-hrvashke etnichne razmejitve na Dragonji. Ta razmejitev ni le Bakaricheva ali Titova »domislica«; zhe Peter Kozler jo je namrech vrisal v svoj zemljevid Slovenije (1853) in jo tako tudi opisal v Kratkem slovenskem zemljopisu (1854); mimo vsega tega ni mogel niti Kardelj v dogovorih z Bakarichem. (Obstaja tudi obskurna teza, da je Istro Hrvashki »zagotovil pro futuro« Ante Pavelich z nekakshnim tajnim sporazumom med NDH in Italijani ob njihovi kapitulaciji.) Dragonjo kot mejo sta potrdila tudi slovenska znanstvena geografija (Anton Melik) in jezikoslovje (Fran Ramovsh, Tine Logar; npr. hrvashka chakavshchina in stoletja glagoljashtva v vechjem delu Istre), obveljala je kot praktichna razmejitev dveh socialistichnih republik znotraj Jugoslavije in nikoli ni bila uradno postavljena pod vprashaj (slovenski partizani so sicer zhe septembra 1943 na sestanku s hrvashkimi v Pazinu brez trdnejshih argumentov predlagali razmejitev na Mirni, hrvashki predlog je bila Dragonja; hrvashki zgodovinar Istran Dragovan Shepich je v svojem londonskem elaboratu z dne 19. 3. 1943 zapisal, da je slovensko-hrvashka etnichna meja »v grobem« na chrti Umag – Klana; po shtetju prebivalstva 1. 10. 1945 sta obe mejni obchini Savudrija in Kashtel pretezhno hrvashki; meja administrativno-vojashkega obmochja za JLA je 1945 na Dragonji). Dragonja blokira formalnopravno mozhnost za razmejitev, ki bi Sloveniji potrdila kontinuiteto med teritorialnim in mednarodnim morjem ter Hrvashko odmaknila od stika z italijanskim (morskim) ozemljem, ker je mogoche le s konice Savudrije potegniti logichno ravno chrto, s katero bi Slovenija dosegla na osimski liniji t. i. »tochko 5« (stik z mednarodnim morjem); teoretichno je sicer namesto sredinske razmejitve, obichajne v zalivskih sporih, mozhna tudi asimetrichna chrta skozi Piranski zaliv blizhe savudrijski obali, toda vprashanje je, ali bi mednarodna arbitrazha Hrvashki glede na vse okolishchine dosodila, da svoje priobalno morje reducira na »dvanajst metrov«, asimetrichna chrta pa bi morala biti na nekem mestu tudi »lomljena« (?), sicer ne bi dosegla »tochke 5«. Slovenija je glede morja ochitno v neugodnejshem polozhaju apagogije, vendar pa je v prednosti po drugih vidikih, zlasti seveda kot, cheprav komaj opazna, chlanica EU. Vse skupaj se v »konchnem rezultatu« skoraj izenachi, ker tudi sploshni geostrateshko-ekonomski polozhaj (s korupcijsko-mafijskim kaosom) sicer nekoliko vechje in malce bolj obljudene Hrvashke ni prav nich zavidljiv. Slikovito recheno: Slovenija ima morja premalo, Hrvashka pa tako rekoch prevech, z dolgim in ozkim, pushchobno hribovitim obalnim pasom, prekinjenim z BiH, z gospodarsko pasivnimi – kljub prospektnemu »pesku v ochi« – otoki; Dalmacija v nobenem primeru ni osrchje Hrvashke, temvech je njena le deloma integrirana, turistichno kichasta potemkinovska kulisa brez funkcionalnega zaledja, iz trajne dejanske brezperspektivnosti tega »slavomediteranskega raja« je zmeraj potekala enormna emigracija z vrhuncem v chasu vojne v 90-ih XX. stoletja (pisatelj Shimunovich je Dalmacijo videl kot »Mrkodol«, kjer so »gola i tuzhna brda«; v njegovem zanimivem, od literarne kritike in zgodovine podcenjenem »camusovskem« romanu Tudjin iz leta 1911 domachin dozhivlja lastno moreche tujstvo tudi v ljubezenskem ozrachju »chudezhnega« Dubrovnika). Zagreb kot prestolnica s svojo prevladujocho mittelevropsko-panonsko identiteto je she zmeraj – kljub splitski magistrali (A 1) – nekje na obrobju hrvashkega konteksta, onstran bosanskih hribov, »na drugem kontinentu«, uradni knjizhni jezik te drzhave pa, radikalno vzeto, sploh ni avtohton na njenem sedanjem ozemlju (zagrebshkim kajkavcem na sploshno ne more nikakrshna shola privzgojiti shtokavske akcentuacije s shtirimi »kitajskimi« akcenti), temvech ima svoje »idealno sredishche« v ducatu hercegovskih zaselkov v BiH, ki pa je tako rekoch sinonim za tezhko geosocioloshko invalidnost z ozrachjem nenehno grozeche nove »lokalne vojne« (tudi srce slovenske identitete naj bi bilo »zunaj drzhave«, na Koroshkem, kot je za Srbe na Kosovu). Po vsem sodech, posamezne prednosti po ohlajeno objektivni (»tel quel«) primerjavi zadevnih drzhavic kot formaliziranih etnichnih reliktov skoraj povsem zbledijo v skupni medsebojni deterministichni blokadi geohistorichno izrazito inhibiranega in hereditarno specifichno obremenjenega, travmatizirano prehodnega srednjeevropsko-balkanskega (jugovzhodnega) prostora.

NOBELOVE NAGRADE 2008 (Delo, Znanost, 16. 10. 2008). Japonski »boom«: (»srboslovensko« zapisovanje uradne japonske latinichne transkripcije, ki se ga drzhi Delo, je zunaj resnejshe relevance; isto velja za kitajski pinyin): Osamu Shimomura (poleg dveh Americhanov) nagrada za kemijo, za fiziko pa Yoichiro Nambu (r. 1921), Makoto Kobayashi in Toshihide Maskawa za odkritje t. i. »spontano zlomljene simetrije«. V fiziki se nakazuje »poanta«: nekoch je bila trdna Newtonova mehanika (s spektrom bele svetlobe), nato Einsteinova relativnost in Heisenbergova nedolochenost, pa teorija kaosa, pa supersimetrija (SUSY), pa »strune«, pa singularnost (»chrne luknje« pomenijo konec vseh dosedanjih fizikalnih »razlag«) itd.; zdaj ugotavljajo, da simetrija delcev chisto naravno spontano razpada; »osnovni delci« ali (hipotetichni) »kvarki« so bili trije, pa shtirje, zdaj naj bi jih bilo (po Kobayashiju in Maskawu) shest, po nekaterih fizikih naj bi bil pred »big bangom« en sam kvark; vsakemu kvarku naj bi ustrezal antikvark … Sicer sodobna kvantna fizika v racionalnost znanosti vkljuchuje pojem nakljuchnosti (t. i. quantum leap, kvantni skok); zlomljena simetrija delcev se lahko zdi kot »teorija kaosa z drugimi besedami«, ki pa sploh ni v nasprotju s klasichnim geslom pansimetrije »omnia in numero et mensura« (v antichni in staroindijski kozmologiji ipd.). Ob vsem sposhtovanju dragoceno koristnega znanstvenega dela se vse skupaj zdi kot »plavanje po oceanu«, ker se za vsakim odkritjem razpirajo »kubrickovski« (Odiseja 2001) spektri novih neznank (prim. Zenon: neskonchna deljivost prostora, Kuzanus: »coincidentia oppositorum«, konjekturalizem, probabilizem) … Nagrada za mir nekdanjemu finskemu predsedniku in trenutno v svetu najbolj znanemu mirovnem posredniku je videti kot »jugopoanta«, saj Marttija Ahtisaarija imenujejo tudi »oche neodvisnega Kosova« (glede na njegova leta podjetni mirovnik verjetno ne bo mogel postati tudi »oche samostojne Vojvodine«). Glede literature: Le Clézio je s svojim »eksotichnim« proznim opusom, katerega osnova je vizija sveta kot »vesoljnega potopa«, kot svojevrstni dedich t. i. novega romana (zadnji Francoz med literarnimi nobelovci, pred njim je bil nagrajen Claude Simon, vrh te prozne usmeritve) gotovo zasluzhil nagrado, a med francoskimi avtorji XX. stoletja se zdi neustrezno spregledan »zadnji patriarh« evropske poezije Yves Bonnefoy, podobno kot Valéry eden od tistih kljuchnih velikanov, ki jih v »sramoto« Nobelovi ni na spisku nagrajencev. Bonnefoyev kolichinsko neobsezhni pesnishki opus je enkraten modernistichni izum s povzetkom esencialne tradicije vse od trubadurskih zachetkov francoske poezije; v shirshem kontekstu evropske poezije se ne zdi odvech vprashanje, kaj poleg Bonnefoya pocheti s poezijo nekaterih nobelovcev. Chehe med nobelovci predstavlja pesnik Jaroslav Seifert, cheprav je cheshka proza neprimerno odmevnejsha v svetu; od literatov juzhnovzhodne Evrope in Balkana bi nagrado vsekakor zasluzhila tudi trzhashki Slovenec Boris Pahor in parishki Albanec Ismail Kadare. (Po Zagorichniku so nobelovci »nobel lovci nobel ovc«, cit. zbirka Naime, 1978; k temu bi bila mozhna pripomba, da so morda tudi »nobel ovce«.)

ELIZABETA (23. 10. 2008). »Globe Theatre« od Alp do Tater. Predzadnji teden oktobra si je britanska kraljica vzela za obisk najprej Slovenije, nato Slovashke, slovanskih tranzicijskih »dvojchic«, ki imata, kot je sploshno znano, v korenu svojega nacionalno-drzhavnega imena v kontekstu angleshchine silno neugodno asociativno sozvochje (sloven, slovenly – pa she blizhnji slough, slow, slave itd.); da te angleshke »asociacije« nimajo prav nobene etimoloshke zveze s slovanstvom (Slav, Slavonic), je komaj mogoche verjeti. Domorodska zijala so v sredo popoldne z dolgimi nosovi chakala Elizabeto II. tudi na ljubljanskem »Clintonovem trgu« (pred filharmonijo in sedezhem univerze) … Kakor je Churchill s posebnimi pridrzhki sprejel nastanek nove, komunistichne Jugoslavije, ki je zavrgla svojega kralja, sorodstveno povezanega z angleshkim dvorom, tako je tudi Velika Britanija (edina drzhava na svetu, ki se uradno ovesha s pridevnikom velichine, za vse druge »nacije« je tak dodatek praktichno prepovedana, skrajno sumljiva nacionalistichna provokacija) z ochitno nejevoljno zadrzhanostjo spremljala osamosvajanje Slovenije; obakrat je naposled v soochenju z dejstvi zmagal pragmatizem. Tako zdaj poleg shpanskega kralja tudi angleshka kraljica velja za »posebnega prijatelja« Slovenije, cheprav imata oba najvechja evropska monarha (ali kakshen njun naslednik) razmeroma realno mozhnost, da bi v blizhnji prihodnosti tudi nekatere lastne province obiskovala kot »independent european nations«. (P. S.: »Globe Theatre« – ime Shakespearovega gledalishcha)

ALEKSANDER (Alexander; ZDA-koprodukcija; 2004; TVS 1 – 25. 10. 2008). Prilozhnost za osvezhitev spomina tako na najbolj ambiciozen film rezhiserja Oliverja Stona kot na najvechjega vladarsko-vojashkega osvajalca z Balkana, po »priimku« celo makedonskega »Slovana« (po nekaterih so bili zhe med antichnimi Makedonci Slovani, morda »Prasrbi« ipd.). Film asociira tudi leto pozneje posneto Nebeshko kraljestvo v rezhiji Ridleya Scotta, ki obravnava Sveto dezhelo, tj. Blizhnji vzhod, v chasu ko so evropski krizharji poskushali zgraditi nekakshno »nebeshko kraljestvo« okoli Kristusovega groba, svojevrstno »nebeshko kraljestvo« na Zemlji, segajoche prek Blizhnjega do Daljnega vzhoda, pa je nachrtoval tudi Aleksander Veliki tristo let PNE. Njegova zhivljenjska ambicija je bila najvechji »west-east« projekt v zgodovini (pozneje je Dzhingiskan za kratek chas nastopil z »east-west« nasprotnim projektom), imel se je za vech kot le vojshchaka, videl se je kot preroka novega sveta, v katerem naj bi se grshtvo udejanjilo kot sinteza Evrope in Azije, umrl je nenadoma v Kristusovi starosti. V obeh filmih glavni vlogi igrata eksemplarichno anemichna »sodobna lepotca« Orlando Bloom in Colin Farrell (A. Veliki); cheprav Stonov film kot nedvomno serioznejshi skusha v glavnem korektno predstaviti naslovno osebnost in njen geohistorichni kontekst, se njegovo »aktualno sporochilo« (neuspeh nekega davnega evropsko-zahodnega poskusa globalizacije) prav tako izgublja v obsezhni shpektakelski mashineriji, ki je tudi zaradi skoraj triurnega trajanja dokaj duhamorna.

AMERISHKE VOLITVE (Odmevi, TVS 1 – 5. 11. 2008). Najpomembnejshe volitve na svetu v marsikateri drzhavi vzbujajo vechje zanimanje med ljudmi kot izbiranje domachih, »lokalnih« predsednikov; amerishki predsednik je pach v dolochenem smislu »predsednik sveta« (svet kot vse bolj razviden globalno strukturirani »imperij«). Tokrat najbolj nenavadne volitve v amerishki zgodovini: prvich senator proti senatorju, izbira med najstarejshim in najtemnejshim kandidatom (candidus – lat. bel). Republikanec John McCain (72) iz ruralne Arizone je bel tudi po laseh, ampak tu praktichno ni bilo kaj izbirati, cheprav je ob rekordni udelezhbi volivcev zbral razmeroma visok odstotek glasov (46 : 52). McCain je bil okoren na sceni, nekredibilen, obtezhen z Bushevo dedishchino, nekonsistenten v svojih govorih z nerodnim »ad hoc« spreminjanjem stalishch, vsekakor pa ob chetrt stoletja mlajshem nasprotniku, napol temnopoltem demokratu, samoobvladanem in elegantno okretnem blestechem intelektualcu, odlichnem govorniku iz urbanega Illinoisa Baracku Husseinu Obami (47), izrazito prestar in zato rizichen (Obamova »rizichnost« je v mozhnosti rasistichnega atentata; morda tudi, che bi kot »liberalec« in »zagovornik miru« skushal pretirano omejevati interese amerishkih vojashko-energetskih korporacij). Na koncu Bushevega obdobja »vojne proti islamskemu terorizmu« so tako ZDA dobile za predsednika potomca afrishkega muslimana, chigar priimek je celo »logogrif« imena glavnega islamskega teoretika protiamerishkega terorizma (Obamov pokojni oche, Barack Hussein Obama st., je bil Kenijec iz plemena Luo, po imenu sodech, musliman; po sheriatskem pravu so otroci avtomatichno »pravi muslimani« po ochetu ne glede, kakshne vere je mati; Obamova pokojna mati je bila belka iz »kavbojske« Wichite; Kansas; Barack ml. je kot odrasel postal chlan puritanistichne »Trinity United Church of Christ«). Obama, podobno kot Kennedy, chigar »reinkarnacija« naj bi bil, zhe prepoznaven po imenski kratici (BHO), je kakor JFK tudi dober pisec; objavil je avtobiografijo, posvecheno ochetu, svojo ideologijo je predstavil v esejistichni knjigi s kennedyjevskim naslovom (Pogum za upanje; prim. Kennedy: Profili poguma; po eni od teorij so Kenendyja ubili zaradi njegovega nachrtovanja enakopravnosti chrncev; tudi on je bil »manjshinec«, prvi katolik med predsedniki, do danes edini …). Obama je svoje vodilno geslo »Change we need« (po sovjetski tranziciji she amerishka?) plasiral s skrajno izrabo masmedijskih mozhnosti. Ni bilo she kandidata za predsednika ZDA, ki bi imel zhe pred izvolitvijo tolikshno podporo svetovnih medijev (s pomochjo interneta prvi »internetni predsednik«); ti so ga mitologizirali kot »odreshitelja«, forsirali njegovo zvezdnishko karizmo in ga tako rekoch ponesli na tron, kot da jih je obsedla nekakshna globalizirana obamovska omama (zhe uveljavljen pojem »omamamanija«). Ochitno bo drzhalo, da je (fantomsko?) javno mnenje v »balkanizirani globalni vasi« (Lewis, McLuhan: global village; Alstyne-Brynjolfsson: cyberbalkans) imelo dovolj »benignega fashistoidnega bushizma«, ki se je na zunaj zachel z atentatorsko katastrofo »dvojchkov« WTC in se konchal po astronomsko dragem (in dobichkonosnem) vojnem »dvojchku« Irak-Afganistan s financhno katastrofo WSt (Wall Street) in vsega »prostotrzhnega« Zahoda z njegovim nonshalantno roparskim neoliberalistichnim totalitarizmom. V tem kontekstu je po vladnih strankah vechinsko desno usmerjeno Evropo, ki v grozi amerishke financhne kuge in poplave obarvanih prishlekov afektirano opleta s parolami »multikulturnosti«, menda ocharal polovichni, v veliki meri netipichni Afroamerichan kot aktualna inkarnacija nezavedno simbolizirane masmedijske »notranje Afrike« (McLuhan). Volivna sprememba je formalno brez dvoma izredna, che pa bo Obama v praksi vsaj za pet odstotkov »spremenil kurz« amerishke politike, bo to zhe ogromno (po vsaki omami sledi streznitev; kako bo profesor ustavil »propad amerishkega imperija«, se bo torej shele videlo; prim. kanadski film The Decline of Amerikan Empire, 1986). V okviru prichujochih »(e)kranioloshkih« meditacij se ponuja tudi vprashanje, koliko se je v svojem jedru spremenil Hollywood tedaj, ko je prvi chrnec dobil normalno glavno filmsko vlogo. (Pro domo sua: hkrati z Obamovo izvolitvijo je Slovenija dobila vlado levosredinske koalicije, v osnovi neposredne naslednice kompartije, in tako mimo vechinoma desnosredinske EU ujela trenutni amerishki »levi veter«; uresnichila se je namrech napoved, da je lanska izvolitev »nevtralnega« Danila Türka, podprtega z leve, za predsednika drzhave uvod v padec Jansheve desnosredinske koalicije na parlamentarnih volitvah.)

BABICA GRE NA JUG (Slovenija, 1991; TVS 2 – 15. 11. 2008). Po svoje presenetljivo, kako je ta Anzhlovarjev na pogled neobvezno komichni film (prvi v samostojni SLO) vedno znova provokativno gledljiv. V kontekstu prichujochih belezhk njegova odprta mozhnost »subverzivne metaforichnosti«, asociirane na odhod JLA iz Slovenije in na slovensko osamosvajanje v letu 1991, ob babici in glasbeniku tokrat pokazhe v dekletu iz bara she razshiritev na »tretjega vpletenega« (tj. na Hrvashko): glasbenik je med obema v nekakshnem »psihosendvichu« ...

SKRIVNOSTNO OKNO (Secret Window; ZDA, 2004; POP TV – 15. 11. 2008). Po romanu »kralja produkcije literarnega horrorja« Stephena Kinga Skrivno okno, skrivni vrt (prev. v slov.), rezhija David Koepp, glavna vloga Johnny Depp; nekakshen povzetek avtorjevih pisateljskih »travm« od Shining do Misery – vse zhe videno, komaj she gledljivo.

MORJE V CHASU MRKA (Slovenija, 2008; TVS 1 – 19. 11. 2008). V napovedniku Delo-vikend oznacheno kot »TV-drama«, a velja tudi kot novi slovenski celovecherni film, rezhija Jure Pervanje po romanu (isti naslov) Mateta Dolenca. Sodobna variacija Dobrega morja ali morda Na svoji zemlji (slovenska kopenska osvojitev morja)? Po rezultatu sodech, naj bi bilo za film dovolj, che ima markantnega glavnega igralca (Boris Cavazza, ki nima kaj igrati) v slikovitem okolju dalmatinskih otokov, kjer so problemi slovensko-hrvashke pomorske razmejitve ochitno resheni: »uradni jezik« je knjizhna slovenshchina. Tudi vse drugo je »lirichno abstrahirano« s kamero, ki se muchi v turkiznem podvodnem in nadvodnem ozrachju, ob nebogljeni glasbeni spremljavi, brez tehtneje dodelanih oseb in dramskih odnosov med njimi, z recitiranjem »dialogov« v mlahavi praznini »dogajanja«, za povrh je she mediteransko koketiranje s Hemingwayevim Starcem v kubanskem morju. Ura in pol zehalskega chakanja na konec. Diletantski osnutek za »neki film«. Spet en mrk slovenskega filma.

VAJA ZBORA (Slovenija, 2008; TVS 1 – 3. 12. 2008). TV komedija po scenariju in v rezhiji Vinka Möderndorferja, chigar ime je zhe pojem vsestranske profesionalne zanesljivosti v obzorjih slovenske literature, dramatike in filma. Tudi Vaja zbora, ki bi jo bilo mogoche imeti za celovecherni film, solidno izpolni prichakovanja, cheprav se prostodushno zateka k marsikaterim stereotipom in s svojo »tipichno televizichnostjo« precej okorno niha med »chistim teatrom« in »chistim filmom«. V tematskem pogledu gre za spretno, iz slovenske tradicije v tranzicijo aktualizirano klasichno satirichno vizijo, povzeto po zhe arhetipsko metaforichnih, tako rekoch vechnih situacijah v Cankarjevem Pohujshanju v dolini shentflorjanski in Martinu Kachurju, z danashnjim dodatkom »sochnega« jugobalkanstva, ki je v Möderndorferjevih filmih navzoche tako v »predmestju« kot na podezhelju (v Vaji zbora ga utelesha Peter Musevski v vlogi slovenskega Chrnogorca). Kachurjevski »zhivljenjepis idealista«: mlad dirigent Peter (kot »umetnik in razbojnik« v Pohujshanju) pride v podezhelski kraj, imenovan Blatni dol (kot v drugem delu Kachurja), da bi organiziral pevski zbor kot morda najbolj tipichno prakso slovenske nacionalne identitete. S farsichno grobo karikiranimi liki domachinov se zaplete v neznosno razmerje, v katerem se skozi groteskno komichnost (pevska vaja se sprevrzhe v »kontradretje« klerikalnih in partizanskih pesmi) postopoma prebija tragichno ozadje njegovega predhodnika, ki je »znorel« in zdaj biva v blizhnjem gradu, kjer je umobolnica. Dobro plasirana poanta: ko Peter odhaja iz tega klavstrofobichnega rovtarskega gnezda, na avtobusu srecha begunca iz umobolnice med dvema strazharjema – Peter in begunec si pomezhikneta. Kot zmeraj pri Möderndorferju so dobro izbrani igralci (Matej Puc kot Peter, Jernej Shugman kot zhupan itd.), nekatere zanimivo zasnovane situacije pa se zdijo tudi ne dovolj izkorishchene; npr. nastop zbora ob dnevu drzhavnosti naj bi bil »karnevalska« kulminacija filma, liki slavnostnih visokih gostov (predsednika, zhupnika) pa ostajajo »mistichno« neoprijemljivi, ker so le omenjeni v dialogih ob ochitnem izogibanju kamere.

MUSSOLINI – VELIKI ZAPELJIVEC (Der Verführer; Nemchija; TVS 1 – 9. 12. 2008). Nemshki dokumentarec o fashistichnem diktatorju, ne sicer dinamichen kot kakshen amerishki ali angleshki, vendar profesionalno korekten, vseskozi gledljiv, cheprav malce mehanichen v nizanju pogovorov z italijanskimi raziskovalci obdobja fashizma in sprotnih vlozhkov iz dokumentaristichnega gradiva. V celoti ustrezna spodbuda za temeljitejshi razmislek o »fenomenu« Italije, fashizma, rimokatolicizma, vse do danashnjega berlusconizma, ki je za nekatere »karikatura karikature«, saj naj bi bil zhe Mussolini karikatura samega sebe (fashist, »chrno« preoblecheni nekdanji socialist). Z rabo pojma karikature v tej zvezi kazhe biti previden; z dolochenega distanciranega vidika je sicer lahko tako rekoch »vse karikatura«, toda kdor se je znashel kot zhrtev v kolesju fashizma, je obchutil usodno resnost totalitaristichnega sistema (za najvechjega slovenskega karikaturista Hinka Smrekarja je fashizem dobesedno pomenil smrt). Nereflektirano zatekanje h karikaturi prispeva k zhe sploshno znanemu lahkotnejshemu gledanju na italijanski »benigni fashizem«, dejstvo pa je, da je Mussolini ustvaril vzorec, po katerem se ni uchil le Hitler, temvech je vsa ta scenografija vidna v variantah prav pri vseh diktatorskih rezhimih XX. stoletja, tudi pri komunistichnih vse do zadnjih severnokorejskih ali kubanskih reliktov. Vsekakor se je XX. stoletje v Italiji uveljavilo skozi fashizem, to je razvidno zlasti v rabi modernih mnozhichnih medijev (radio, film) in arhitekture, deloma tudi likovne umetnosti in literature (futurizem). Mussolini je bil medijska zvezda, superstar (Duce – Luce) svojega rezhima; v tem je simptomalna vzporednica z danashnjim premierom Berlusconijem, ki je prav tako (modificirani) medijski mogotec (izvirni naslov filma je Der Verführer – Zapeljivec, ustrezna asociacija s Führer, pa tudi Vorführer, tj. pred-vodnik, pred-hodnik, predstavitelj, predvajalec). Za vso italijansko »teatraliko« se nazira neizogibna geohistorichna in sociopsiholoshka determinanta konteksta, v katerem je nastal ta univerzalni totalitaristichni »pred-vodnishki« model; to je kontekst Italije kot »razshirjene papeshke drzhave«, na tem ozadju pa fashizem ne more biti nikakrshno operetno nakljuchje, temvech je bil historichno logichna kanalizacija, disciplinizacija in aktivizacija anarhoidnih italskih mnozhic v interesu obrambe pred »kugo« sochasne komunistichne revolucije v Rusiji in z njenimi privrzhenci tudi v Italiji (Mussolini je sicer veljal za »antiklerikalca«, a sodelovanje med njim in Vatikanom je bilo praktichno brezhibno). Italofashizem je bil zachetnik, prvi se je tudi zlomil in je prav tako glede lastnega »konca« nakazal model za ostale drugorazredne imperialistichne sile, ki so se skushale vkljuchiti v kulminacijo novodobnega globalnega polashchanje sveta. Vprashanje, ki se ga dokumentarec niti za hip ne dotakne, a se nikakor ne zdi zanemarljivo, pa je seveda: kako je bilo z mafijo v chasu fashizma?

VAMPIR Z GORJANCEV (Slovenija, 2008; TVS 1 – 17. 12. 2008). Prichakovati je bilo, da bo Vinci Vogue Anzhlovar s scenarijem in rezhijo po znanem romanu Mateta Dolenca (izshel v letu Kardeljeve smrti 1979; spomenik prvi povojni, slovenski »baby-boom« ali »beat-rock-hippie« generaciji humanistichnih intelektualcev, tj. Pirjevchevim uchencem, katerih starshi so bili, kakor v svoji partijski mladosti tudi Pirjevec, »Kardeljevi uchenci«; zanimive imenske asociacije: Edvard Kartnervald – Leninov Zimmerwald, roman se dogaja v okolici Novega mesta, kjer je tudi kraj Karteljevo itd.) dodal »tretji zadetek« k Nabershnikovemu Petelinjemu zajtrku in Möderndorferjevi Pokrajini sht. 2, ki sta obveljala kot sinonima za uspeshnost najnovejshega slovenskega filma. Obetala se je namrech zanimiva mozhnost za njuno »nadgradnjo« v smislu tematsko-refleksivne kombinacije sodobnega podezhelja iz prvega in ljubljanske urbanosti na ozadju horrorja iz drugega, toda Anzhlovarjev Vampir obvisi v nedorecheni »kontinuiteti« zhe obichajnega manirizma ambiciozne, vendar v glavnem nefunkcionalne hermetistichne metaforichnosti slovenskega »art-filma«. Poigravanje z »drakulovsko-kardeljevskimi« asociacijami, afektirani liki z dialogi brez zhivljenjske preprichljivosti, »literarno filozofiranje« z glasom glavnega junaka v offu in v podobi Hipolita, univerzitetnega profesorja, ki namesto Pirjevca v romanu bolj evocira danashnjega Zhizhka, nebogljeno nakazovanje chasa (35 let pozneje – v vmesnem napisu) in prostora (Shentjernej pod Gorjanci), skromna fabula, ki se v duhu »magichnega realizma« trudi obdrzhati na problematichnem robu med (alkoholiziranim) naturalizmom in (kvaziromantichno) gotsko fantastiko – vse to so elementi, ki onemogochajo kakrshno koli tehtnejshe ukvarjanje s she enim »mrtvorojenim« slovenskim filmom. (Podobno Pervanjetov Morje v chasu mrka, prav tako istega leta za TVS posnet »celovecherec« po romanu Mateta Dolenca; kar je funkcionalno v literaturi, pach ni recheno, da bo enako tudi na ekranu; zdi se, da »premiera« na tv za celovecherni film ni najbolj primerna »usluga«; ker je bil Vampir zavrnjen na Filmskem skladu, ga menda sploh ne bo v kinematografih.)

STRASTI (TV-nad., 28. del; TVS 1 – 24. 12. 2008). Vsakodnevna nadaljevanka v produkciji TVS, v celoti seveda negledljiva tudi zaradi »nemogoche« ure predvajanja (18.25); tu po nakljuchju iz golega »firbca« ogledana 28. epizoda. Kljub sposhtovanju vlozhenega truda v tak zahteven telenovelski zalogaj »jarokachjega« pletenichenja je vtis skrajno skromen: okorna rezhija (Jure Pervanje) s »stripovskim« kadriranjem, brez sledu kakrshne koli »strasti«, brez intenzivnejshega tempa in preprichljive celovite intrige, dialogi predvsem razgaljajo praznino (odsotnost) dogajanja in uchinkujejo kot ad hoc napisane vaje za igralski podmladek V tem smislu pravzaprav »grozljivka« neke nebogljene produkcije.

SAMUEL HUNTINGTON (18. 4. 1927 – 24. 12. 2008). Tik pred koncem leta je umrl avtor »knjige zadnjega desetletja XX. stoletja« Spopad civilizacij (1996), nekateri jo imajo celo za knjigo XXI. stoletja. Po tej knjigi so »nezavedno« z versko-kulturnim kontekstom determinirani tudi komunisti in ateisti; z retrovidika 11-09-01 je »preroshko« zastavljeno zlasti vprashanje islama. Pomembnost problema kulturne identitete, npr. zhensko vprashanje v primerjavi civilizacij. Krlezha se je nekoch ponorcheval, da sta se katolishtvo in pravoslavje lochila »na zhenskom pitanju« (vprashanje Device Marije: v pravoslavju je sicer »Bogorodica«, a nima take kultne vloge kot v katolishtvu). Krshchanski kult rojstva, materinstva je »zhe videno« pri Egipchanih in Hetitih, ki so upodabljali boginjo s sinom dojenchkom v narochju. Zahodnokrshchanska civilizacija, temeljecha na devishkem spochetju svojega utemeljitelja, je po drugi strani zhensko spremenila v histerichno erotizirani reklamni artikel, medtem ko islam, zlasti radikalni, talibanski, zhensko potiska v zakrinkano anonimnost v vlogi »domache zhivali« s funkcijo rodnice in delavke pri ognjishchu.

PROCES (The Trial; VB, 1993; TVS 2 – 30. 12. 2008). Trideset let po Orsonu Wellesu je angleshki (zlasti gledalishki in televizijski) rezhiser David Hugh Jones posnel svoje videnje Kafkovega Procesa. Vse je tu, kar je potrebno za dober film: scenarij slavnega dramatika Harolda Pinterja (predvajanje na TVS v spomin njegove smrti konec dec. 2008; Jones umrl sept. istega leta), mojstrska rezhija, imenitni igralci, scenografija (posneto za BBC v avtentichnem okolju v Pragi s pomochjo cheshkega studia Barrandov), kostumografija (Kafkov chas A-O tik pred prvo svet. v.) itd. Rezultat je profesionalno brezhiben »porcelanski izdelek«, v katerem ni tako rekoch nichesar, kar bi bilo mogoche uzhiti s pravim uchinkom. Od Kafke je ostalo komaj kaj vech kot izhodishche za geslo »based on the novel«; kanec kafkovske grozljive »mistike« je nakazal le Anthony Hopkins v vlogi duhovnika, a ker mu po scenariju ni bilo dano izrechi kljuchnih besed vsega Kafkovega opusa (»Ne smemo vsega imeti za resnichno, temvech le za nujno«), je tudi on »izzvenel v prazno«. Cheprav so sicer izumili t. i. gotsko grozljivko, shirokopotezno pragmatichni in podjetni Anglezhi kot narod pomorshchakov na atlantskem otochju, po vsem sodech, nimajo pravega posluha za celinsko brezizhodnost mittelevropske groteskne klavstrofobije, tako da ta priredba Procesa, ki ni povsem brez elementov tradicionalne angleshke teatrske retorike, kljub zvestobi izvirniku skorajda bolj nakazuje London v zachetku 20. stoletja v duhu dobrodushnega »dickensovskega« kritichnega realizma, ki mu je »zmeraj vse jasno«. Samo po sebi je razumljivo, da tak Jonesov rezultat le dviga vrednost ob nastanku ne posebno cenjenega Wellesovega Procesa, inventivno alegorichne vizije v stilu ekspresivnosti filma noir, posnete v eksterierjih socrealistichnega Zagreba in kapitalrealistichnega Pariza s specifichno markantnim Anthonyjem Perkinsom v vlogi Josefa K. (za katerega je »od zdravja pokajochi« Jonesov Kyle McLachlan bolj ali manj neprimeren).

NA ZDRAVJE V NOVO LETO (Slovenija, 2008; TVS 1 – 31. 12. 2008). Silvestrska zabavna oddaja, solidno gledljiva, Jasna Kuljaj (she zlasti preprichljivo sproshchena) in Boshtjan Romih primerna v svoji voditeljski vlogi, humoristi (zmeshana »intelektualca« strashna Jozheta in zlasti »kmetavzarsko« robati Serpentinshek) nekajkrat avtentichno duhoviti, napovedani »skrivnostni« visoki gost premier Borut Pahor je lepo izpeljal svoj nastop (pomeshan med publiko, je z vsemi zapel legendarni Dan ljubezni) in potrdil, da za uspeshnega politika nikakor ni odvech, da kot medijski chlovek zna biti, kadar je potrebno, tudi nekaj populistichnega zvezdnika. (Sicer pa se konec vsakega leta ponavlja masmedijsko-psihoteroristichno globalizirana severnjashka kvazipravljica o nekakshnem »rajskem razpolozhenju« med luchkami v snegu in mrazu, ki menda »poetichno« prekrijeta vse grdo, tudi vsakrshne – zlasti brezdomske – skrbi z ogrevanjem ...)

 

 
Velikoekranski dodatek

(filmi, predvajani v Ljubljani, jan.-mar. 2007)

 

POT V GUANTANAMO (The Road to Guantanamo; VB, 2006; Kino Komuna, 27. 1. 2007). Rezhija Michael Winterbottom, Mat Whitecross. Dokudrama ali »igrani dokumentarec« (o torturni usodi treh mladih angleshkih muslimanov, ki padejo v roke amerishke vojske v Afganistanu, po izpustitvi v kamero pripovedujejo o tem) kot filmski hibrid? Glede na to, da je Berlusconi rekel, da so bili jetniki v italijanskih taborishchih med drugo svetovno vojno pravzaprav »v letovishchih«, kakor tudi glede na to, kaj so jetniki dozhivljali (in le redko tudi prezhiveli) v italijanskih, nemshkih, japonskih in sovjetskih zaporih, lagerjih in gulagih ter kaj se she danes dogaja v razlichnih »eksotichnih« drzhavah, bi bilo mogoche rechi, da je amerishka jetnishnica za islamske osumljence terorizma skorajda res nekakshno »letovishche« v zalivu eksotichnega kubanskega otoka … Guantanamo – Guatemala: asociativno na krutost stare srednjeamerishke civilizacije in danashnjih ZDA (Maji so zbirali ujetnike, na njih izvajali vsakrshne torture)?

ZADNJI SHKOTSKI KRALJ (The Last King of Scotland; ZDA, VB, 2006; Kino Vich, 17. 2. 2007). Po romanu Gilesa Fodena rezhiral Kevin Macdonald, doslej znan kot mojster dokumentarca. She en prispevek k trenutno filmsko precej eksploatirani afrishki tematiki; v dolochenem smislu tudi asociativno s filmom Apokalipto – okrutnost v eksotichnem okolju tretjega sveta. Film uprizarja dramatichno soochenje »tipichnega« belca s severa Evrope, uteleshenega v mladem shkotskem zdravniku (po nekaterih podatkih je to izmishljena oseba, po drugih naj bi bil resnichna ali vsaj »kombinirana« po ustreznih avtorjevih izkushnjah), in »tipichnega« Africhana iz osrchja Afrike, uteleshenega v ugandskem diktatorju, ki se je »simptomalno« imenoval Idi Amin Dada (predsednik 1971-1979, imenovan tudi »Mesar iz Ugande«). Torej »ivory and ebony«: pretezhno racionalna zadrzhanost in pretezhno vulkanska eruptivnost znachajev. Amerishki igralec Forest Whitaker je v vlogi Amina ne le markanten, temvech enkratno fenomenalen (zlasti v hipnih preskokih med pozitivnimi in negativnimi razpolozhenjskimi ekstremi z neprekinjenim nevarnim psihopatskim podtonom); nedvomno gre za najvechji dosezhek temnopoltega igralstva v zgodovini amerishkega filma. Ob njem James McAvoy kot chistokrvni Shkot v vlogi Aminovega nakljuchnega osebnega zdravnika deluje tako izgubljeno, naivno, po svoje feminizirano, podrejeno doma ochetovemu in nato v Ugandi diktatorjevemu »nadjazu«, da se pojavlja celo dvom o osnovni preprichljivosti, saj naj bi vendarle predstavljal intelektualca z doktoratom po dolgoletnem zahtevnem shtudiju. Film spominja na Gibsonov Apokalipto po intenzivno drvechi in bobnechi (z glasbeno spremljavo) zgodbi in po shokantni psiholoshki upodobitvi eksotichnega divjashtva, ki spricho dolochenih okolishchin namesto idealizirane elementarnosti in njene (kvazi)plemenitosti izprichuje zgolj groteskno, infantilno (Aminova otrochja, »dadaistichno« premaknjena zaljubljenost v Shkotsko) poshastno (avto)destruktivnost kot elementarno fashistoidnost. Nakazuje se rafinirano plasirana poanta v smislu: prishlek z dna, »osvobojeni suzhenj«, ki se dokoplje do najvishjega mesta v oblasti, se prej ali slej izkazhe kot absurden, paranoichen monstrum. Posebna vrednost filma se torej zdi v njegovih shirshih simbolichno-metaforichnih implikacijah z elementi psihopatoloshke shtudije; v tem smislu se Amin kazhe le kot ena od variant fenomena osebnega diktatorstva, se pravi, da v vsakem politichnem diktatorju, ustrezno dolochenemu prostorskochasovnemu, geopsiholoshkemu kontekstu, tichi nekakshen »Idi« (»id«). V filmu ni posebej poudarjeno Aminovo muslimanstvo, izvirajoche (rojen 1925) iz majhne islamske etnichne skupine Kakwa, a je v ozadju kot dejstvo vechzhenstva (spricho tega se zdravnikov zaplet z eno od teh zhena zdi she posebno »filmski«) in s konchno omembo emigracije v Saudiji, kjer je umrl brez »miloshevichevskih« zapletov z mednarodnim sodishchem naravne smrti leta 2003.

DIVJE MODRO ONOSTRANSTVO (The Wild Blue Yonder; FR, NEM 2005; Kinodvor, 5. 3. 2005). Francosko-nemshka koprodukcija v angleshchini po scenariju in v rezhiji »ekscesnega« nemshkega rezhiserja (pravi priimek Stipetich, mati Hrvatica, rojen v Münchnu, 1942, oche ju je zapustil) Wernerja Herzoga iz skupine t. i. nemshkega »novega vala« (skupaj z Wendersom, Schlöndorffom in Fassbinderjem). Hermetistichna SF »pravljica«, nekakshno she bolj antipopulistichno (deloma v duhu Tarkovskega) »dopolnilo« h Kubrickovi Odiseji 2001, seveda brez njenih briljantnih dimenzij, a s precej trdega nemshkega sarkazma. Pri Herzogu je barva onostranstva »divje modra« z aluzijo mrzle globokomorske grozljivosti (modra sicer na sploshno velja za pomirjevalno barvo ali barvo miru), pri Kubricku je »beyond« chudezhni mavrichni ognjemet. »Ekoloshka« idejna konstrukcija s forsirano »operno«, tj. »wagnerjansko« (Herzog rezhira tudi opere) glasbeno spremljavo in z »zgodbo, ki ni zgodba«: o zemeljskih astronavtih, ki so zapustili Zemljo zaradi nevzdrzhnih razmer, in o astronavtih z nekega drugega planeta, ki so ga zapustili zaradi podobnih okolishchin in so na Zemlji skushali najti zatochishche, kakor so ga Zemljani iskali na njihovem planetu, imenovanem »Divje modro (podvodno) prostranstvo«. Poanta: samounichevalna civilizacijska brezizhodnost z vrtenjem v zacharanem krogu tehnoloshkega razvoja. Kljub sposhtovanju vlozhenega truda in tehtnosti idejnega »opozorila« gledalcu praktichno preostane le komaj znosna (ne)gledljivost.