Revija SRP 93/94

Fany Hausmann 

 

UMIRAJOCHI PESNIK

 

 

She enkrat strune, enkrat se glasite

Od vas z zhalostjo vzamem zdej slovó;

Le to vas prosim, pred ne vmolchite

Ko moja dusha najdla je nebó.

 

Ko mnoga solza lice je mochila

Saj jokale tud strune drage ste,

Ko de bi mogla zhalost razumeti

Ranila ki mi moje serce je.

 

Ko nekdej je veselje mi svetilo

Ste vi tud veselile se z menó

Pa z bogam zdej o drage drage strune

Ker svojo zadno pesem pojemo.

 

Za me se jasno nebo otemnilo

Zhe zdavnej moja zvezda padla je,

Veselje vmira, rad o rad odidem

U drugi dom, kjer najde mir sercé.

 

Kar iskal sim, tu nisim mogel najti.

Ker srecha nasha v sanjah le zhivi;

Kar dan prinese, nam spet dan odvzame

Veselje tukaj nam ne zeleni.

 

Zdej z bogam svet, saj zapustim le lahko

Le enkrat she o Lyra mi zapoj!

Je zadnokrat de tvoj she glas poslusham,

Poprej ko pojdesh v temni grob z menoj.

 

 

 

__________

(Slovenske novine, Celje, 30. 8. 1849, str. 143)

 

 

 

 

 

OPOMBA K FANY HAUSMANN

 

Podatki, ki so na voljo o Fany Hausmann (polno ime: Franciska Romana Haussmann), prvi slovenski pesnici, kljub skromnosti in nezanesljivosti razmeroma razvidno zarisujejo eno najbolj tegobnih usod v slovenski literaturi, pri chemer je znachilno tudi to, da gre, zlasti glede na tedanji geohistorichni kontekst, za izrazito »elitno tragichnost«, tako da ji prav ustreza (malce populistichna) oznaka »dama v chrnem«. Rojena je bila kot edinka 15. 4. 1818 v gornjeshtajerskem kraju Bruck a. d. Mur, kjer je imel njen oche grad Landskrone; po materini smrti leta 1835 je kupil grashchino Novo Celje in tja se je (menda 1840) preselila tudi Fany. Zaradi gospodarskih tezhav v novih okolishchinah (marchna revolucija 1848, ukinitev tlachanstva) je oche prodal posestvo, se zapletel v kupoprodajno pravdo, bil obtozhen goljufije, v zaporu zbolel in kmalu nato kljub oprostilni razsodbi umrl (1851), nakar je hchi she dve leti, zmeraj oblechena v chrnino, zhivela kot zasebnica v Dobrishi vasi (sht. 27) pri Zhalcu, kjer je umrla 4. 4. 1853 (stara 34 let, zaradi tbc); pokopana je v cerkvi v Petrovchah.

 

Imela je nedvomno solidno domacho vzgojo in izobrazbo, menda pa se je sholala tudi v Brucku in na Dunaju; v ljudskem spominu se je ohranila kot visokorasla lepotica v chrnini, zvesta katolishtvu, navezana na ocheta, igralka whista, z znanjem francoshchine in angleshchine, pisala naj bi verze v nemshchini, po porochilih nekaterih sodobnikov pa je bilo njeno znanje slovenshchine zelo skromno, pojavili so se dvomi o avtorstvu slabega ducata pesmi, objavljenih pod njenim imenom (zlasti ker se rokopisi niso ohranili, ohranjen je le rokopis ene nemshke pesmi). Ob »pomladi narodov« leta 1848 jo je pritegnilo slovansko prerodno gibanje v celjskem krogu slovenskih rodoljubov; ko je tega leta v Celskih novinah objavila prvo pesem Vojaka izhod, jo je pesnik in politik Lovro Toman pozdravil z odo Prvi slovenski pesnici Fani Hausman. Po letu 1849 ni vech objavljala in naglo je bila pozabljena; nekaj spomina nanjo je leta 1914 obudil dr. Leopold Lenard z razpravo v reviji Chas, leta 1926 sta jo biografsko in z izborom pesmi solidno predstavila Fran Erjavec in Pavel Flerè v knjigi Starejshe pesnice in pisateljice, istega leta pa je Fran Mohorich, pravnik in literat, v Krshkem samozalozhnishko izdal njene pesmi v bedni broshurici s »popravki«, ki so zhe pravi ponaredki (pesem, ki je slavila Jelachicha, je tudi skrajshal, da bi zabrisal patriotsko »neprimerno sled«). Leta 1998 je zalozhba Karantanija izdala knjizhico Dama v chrnem, v kateri je Hausmannova predstavljena v povzetku po Erjavcu in Flerètu. V antologijah, tudi tistih bolj demokratichnih (npr. Iz roda v rod, 1969; Zhivi Orfej, 1970), za Hausmannovo ni bilo prostora vse do korektne predstavitve v tridelni Antologiji slovenskih pesnic (2004 – 2007). Biografsko jo je predstavila Mira Delavec v zborniku o znanih zhenskah na Slovenskem Pozabljena polovica (2007), v revijah je o njej pisala Franchishka Buttolo, zgodovinar dr. Igor Grdina pa je v knjigi Vladarji, lakaji, bohemi (2001) nakazal tezo, da je avtor pesmi, podpisanih s Fany Hausmann, celjski zdravnik, liberalni rodoljub in prevajalec dr. Jozhef Shubic (1802-1861). Teza, da bi bil ta sicer podjetni »physicus« skrivni pisec ochitno zhensko razbolelih, izrazito romantichnih in brezupno nesrechnih »popevchic«, je nadvse dvomljiva; tudi to, da je slabo govorila slovensko, ne pomeni, da ne bi mogla napisati nekaj dobrih slovenskih pesmi, morda ji je bil Shubic pri tem le svetovalec. Vsekakor pesmi z njenim imenom kazhejo avtentichno osebno identiteto, najboljsha je Umirajochi pesnik, tudi ena najboljshih v slovenski liriki 19. stoletja. V njej je »v moshki preobleki« izrazila svoje slovo tako od literature kot od prostora, v katerem se je znashla kot »chista tujka«. (Zadevna pesem je tukaj posneta natanko po prvi objavi, z vsemi posebnostmi in »napakami«.)

 

Izbor in opomba Ivo Antich