Revija SRP 93/94

Damir Globochnik

 

KRAS KOT DUHOVNI PROSTOR

 

Slikar, grafik, ilustrator, fotograf, likovni pedagog in pesnik Ivan Varl (1923-1979) je oblikoval avtorsko prepoznaven likovni opus, v katerem so se povezali razlichni ustvarjalni impulzi. V umetnikovi monografiji (1993) objavljeni seznam vech kot 860 oljnih slik, pastelov, akvarelov, linorezov in risb iz obdobja 1945 do 1979 pricha, da je bil Varl predvsem slikar. Kljub pestri motiviki in raznovrstnim slogovnim pristopom med deli ni zaslediti velikega nihanja v kvaliteti. Velja opozoriti na pristnost in iskrenost, s katerima se je likovnik spopadal z vsakokratnimi ustvarjalnimi izzivi.

Varlovo likovno zorenje lahko povezhemo s razlichnimi, celo nasprotujochimi si pobudami. Njegov prvi mentor je bil karikaturist, ilustrator in grafik Hinko Smrekar, ki je stanoval v isti ulici kot Varlova druzhina. O nadarjenem likovniku je imel dobro mnenje, saj je maja 1942 v dnevniku Jutro objavil naslednjo notico: »Med mlade umetnike se uvrshcha Janez Varl, uchenec Hinka Smrekarja. Znatno izvezhbanost kazhe zhe v akvarelih, ki jih lahko pogledate v novi zalozhbi. Cene so skromne, saj stremechemu slikarchku bi bilo ustrezheno zhe, che mu omogochite, da si nakupi vsaj nekaj potrebnega materiala za slikanje. Kupcu ne bo zhal ne danes, she manj pozneje, che odkupi od njega kako malenkost.«

Varl je nekaj semestrov shtudiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, ki pa je ni dokonchal. Ugibamo lahko, ali sta bila vzrok te opustitve Varlova likovna obchutljivost in temperament, ki sta ga usmerjala na samosvoja pota, ali pa so ga morda motile shtudijske omejitve ... Vendar se je izobrazheval tudi pri prijateljih slikarjih. Druzhil se je z umetniki in izobrazhenci, ki so sodili v krog dramatika Ivana Mraka. Med njimi sta bila Karla Bulovec Mrak in Jakob Savinshek. Prva slovenska kiparka Bulovec Mrakova je najbrzh izostrila Varlov posluh za risbo. Savinshek je skupaj z Vladimirjem Lakovichem leta 1953 posredoval pri Varlovem sprejemu v Drushtvo slovenskih likovnih umetnikov.

Med shtevilnimi silnicami, ki so vplivale na nastajanje slikarskega opusa Ivana Varla, je osrednje mesto najbrzh v umetnikovem odzivanju na neposredno okolje. Po preselitvi v mediteranski ambient se namrech – kljub nesporni Varlovi predanosti pedagoshkemu poklicu – srechamo z ustvarjalnim zagonom. Kras je izostril slikarjevo pozornost za mikavnosti, impulze in predvsem za bistvene, opredeljujoche znachilnosti izbranega krajinskega motiva. Povedano z Varlovimi besedami: »Burja me varuje mehkuzhnosti, tu uspevam kakor teran, brin, ruj in osat.«

Pri krajini in veduti se je oprl na realistichni oblikovni koncept. Izoblikoval je svoje videnje vitalnega in odprtega krashkega in primorskega pejsazha. S slikarskimi potezami je osvajal tektoniko prostora. Izrazite, v nekaterih primerih celo ritmichno urejene poteze chopicha ali risala so se z barvami, svetlobo in kompozicijo povezale v sozvochno uglasheno celoto. Po zaslugi obilja sonchne svetlobe so motivi marsikdaj postali izhodishche za igro svetlobnih in barvnih prepletanj.

Barvna paleta se pogosto uklanja slikarjevemu hotenju. S pridihom razpolozhenja obarvana krajinska motivika (gozdne in travnishke krajine, morski pejsazh, sadovnjaki, ruj …), pricha o Varlovem chustvenem odnosu do naravnega okolja. Morda je slikar zhelel ponazoriti obchutek enotnosti z naravo. Potrditev povezanosti s krashkim okoljem je iskal tudi s fotografskim aparatom. Med fotografijami izstopajo zhanrski portreti krashkih originalov.

Ivan Varl je bil pri krajinski tematiki obchutljiv kolorist, medtem ko pri portretih in figuralnih motivih osrednja vloga pripada izvrstni risbi z ogljem, svinchnikom ali tushem. Risbe so najbolj subtilen del njegovega likovnega opusa. Na globoko podozhivetih risbah in krokijih soproge in hcherke je ohranjena obchutljivost neposrednega risarskega belezhenja. Podobno velja tudi za ilustracije z motivi krashke arhitekture, ki so objavljene v knjigi Jozheta Pahorja Mladost na Krasu (1959).

Kljuch za razumevanje Varlovega likovnega opusa, ki ga je v sorazmerno skromnem izboru petdesetih reprodukcij zajela njegova monografija, bi veljalo iskati v samoti umetnikovega ateljeja – v dejstvu, da je bil Ivan Varl tihi iskalec samosvojega likovnega izraza in trenutkov ustvarjalne radosti. Introspektivni znachaj slikarjevega dela potrjujejo tudi avtoportreti.

V Varlovem slikarskem opusu so bili pogosti nenadni preobrati in prehodi od enega nachina izrazhanja k drugemu. Morda je s pomochjo izbiranja razlichnih slikarskih motivov in principov ohranjal ustvarjalno kontinuiteto.

Nove impulze so prinesle abstraktne kompozicije (t. i. abstraktni simbolizem), pri katerih je Varl povezoval strogo kompozicijsko zasnovo z abstraktno likovno igro. Znova ima pomembno vlogo risba, ki jo lahko slutimo tudi na stichishchih vechjih barvnih ploskev. Likovnik se je spremenil v graditelja pretehtanega likovnega sveta in se hkrati prepustil notranjemu chutenju. Abstraktne slike, pri katerih v resnici nikoli ne gre za popolnoma brezpredmetno abstrakcijo, so postale prizorishcha udejanjanja najintimnejshih avtorjevih obchutij, zhelja in hrepenenj. Kompozicije so (podobno kot v Varlovih linorezih) nasichene z mochnimi simbolnimi prvinami. Poudarjanje duhovne razsezhnosti je Varl dosegal z intenzivno barvno lestvico. Konstrukcijsko in koloristichno premishljena likovna kompozicija je bila za umetnika v enaki meri tudi duhovni prostor. Bistvo je ochem nevidno, vendar se avtorjev odnos do sveta in bivanja lahko zrcali v likovnem organizmu.

Ivan Varl je morda ostal »Neizpet« (kot je naslov njegove v monografiji objavljene pesmi), saj marsikaterega likovno-vsebinskega vprashanja ni uspel dorechi in v marsikaterem motivnem sklopu lahko slutimo iztochnice bodochega likovnega razvoja. Vendar je v razmeroma kratkem, plodnem in ustvarjalno nemirnem zhivljenju uspel motive iz heterogenega slikarskega repertoarja spremeniti v zanimivo osebno obarvane likovne interpretacije.

 

 

 

Literatura:

Ivan Varl – monografija, KC Srechka Kosovela, Sezhana 1993.

Marusha Avgushtin, Retrospektivni razstavi slik Ivana Varla, Primorska srechanja, sht. 150, 1993, str. 768–769.