Revija SRP 93/94

Branko J. Hribovshek

 

KAMNOREZI NA ONESHKEM JEZERU

 I

 

 

Predgovor

 

 

Oneshko jezero (rusko: Onezhskoe ozero, po reki Onega, ob rusko-finski meji, od 12. 12. 1991 Republika Karelija v Ruski federaciji, prej Karelska ASSR v Sovjetski zvezi) so za seboj pustili ledeniki zadnje ledene dobe. Za Ladoshkim jezerom je to drugo najvechje jezero v Evropi. Cheprav je bila obala vedno precej redko naseljena, postaja jezero dandanes zaradi svojih naravnih lepot (sl. 1) vse bolj turistichno podrochje. Tamkajshnji kamnorezi [5] iz mlajshe kamene dobe, prej le predmet raziskovalcev, so sedaj turistichna znamenitost.

 

Sl. 1

Pogledi na Oneshko jezero [1,2,3,4,7].

 

 

 

Vech kot tisoch kamnorezov se nahaja v nekaj skupinah na skalah priblizhno dvajset kilometrov dolgega dela vzhodnega brega jezera (sl. 2). Tako je to verjetno najbolj obsezhno nahajalishche kamnorezov ne le v evropskem, marvech tudi v svetovnem merilu. Prav neverjetno je, da jih svetovna strokovna literatura komajda omenja, in to shele v zadnjih letih, cheprav sodijo k tistim kamnorezom, ki so jih bili zacheli raziskovati zhe v 19. stoletju. Stara pesem – vse, kar je bilo in je v vzhodni Evropi, posebej pa she v Rusiji ali sploh kje pri Slovanih, pach ni vredno omembe.

Poleg svoje shtevilnosti in obsezhnosti so ti kamnorezi nekaj posebnega tudi po vsebini. Komajda so she kje kakshni kamnorezi, ki bi se lahko merili z oneshkimi po tako visoki stopnji domishljenosti in prispodobnosti. Precej je med njimi podob, ki jih raziskovalci oznachujejo kot sonchne in mesecheve znake, ter tudi precej takih, ki jih nihche ne more pojasniti. Tako posamezne skupine znakov, ki so povsem enkratni, kot njihov celoten splet pricha o visoki stopnji izjemne omike starih Onezhcev. V Kareliji obstajajo sicer tudi druga najdishcha kamnorezov, vendar pa so kot celoten splet oneshki popolnoma razlichni od ostalih.

Oneshki kamnorezi so vechinoma le nekaj desetin centimetrov nad vodno gladino, ponekod pod vodo, ponekod pa tudi vishje (sl. 2). Iz tega in iz spremembe gladine jezera v preteklosti raziskovalci sklepajo na chas njihovega nastanka in na dobo njihove »uporabe«.

Na sploshno kamnoreze delijo na dve skupini: na prvotne, ki so v povprechju vechji, in na kasnejshe, ki so manjshi, tudi precej manjshi, ter so vklesani na mestih med prvotnimi. O tem vech pozneje.

O karelskih kamnorezih so zhe veliko pisali v ruskih in sovjetskih strokovnih virih. Po eni strani skoraj prevech (glede na to, kar so o njih sploh ugotovili), po drugi pa veliko premalo, da bi vsaj priblizhno dobili postavke za »filozofijo« kamnorezov brez protislovij; to she posebej velja za kamnoreze z Oneshkega jezera.

 

 

 

 

Sl. 2

 

Kamnorezi, vklesani v obalnih granitnih skalah, ki so jih obrusili ledeniki v zadnji ledeni dobi [1,2,3,4,7].

 

 

 

Namen tega spisa je podati razlago vsaj dela oneshkih kamnorezov z nekoliko drugachnega zornega kota, ki pa se delno naslanja tudi na zhe znano literaturo o njih. Seveda je razlaga dalech od tega, da bi bila popolna, upam pa, da je pravilna v izbranem okviru. Razloge in opise bom dal samo za postavke, ki bodo po preprosti oceni mozhne brez protislovij. Dosedanjih del na to temo nochem ocenjevati, za vse ostalo pa bolj radovednemu bralcu priporocham odlichno delo o karelskih kamnorezih izpod peresa J. A. Savvatejeva [6, 7, 8], kjer je podan pregled celotne problematike v zvezi s kamnorezi, tudi kako so jih odkrili in razlagali. Iz te knjige sem povzel vechino podatkov o nahajalishchih.

 Oneshkih kamnorezov ne moremo vzporejati z jamskimi slikami Altamire ali Lascauxa. Ne samo, da so te nekajkrat starejshe kot oneshki kamnorezi, so seveda tudi tehnichno popolnoma drugachne in so prave umetnine, tega pa za oneshke kamnoreze ne moremo rechi. Predmeti (sl. 3) iz grobov na Jelenjem (Olejnem) otoku [9, 10] pa kazhejo, da oneshki umetniki nikakor niso bili manj veshchi kot jamski slikarji. Slike v jamah so se ohranile le zato, ker so bile zashchitene pred vremenskim vplivom, oneshki kamnorezi pa zato, ker so bili vklesani v granitno skalo; to seveda zlasti v primeru kamnorezov ne pomeni, da zadevne omike niso poznale nikakrshnih drugih dosezhkov. Vse kazhe, da so imeli jamski slikarji in jezerski kamnorezci s svojimi deli popolnoma razlichne namene. Slikarji so bili nedvomno umetniki; njihova dela so sicer lahko imela tudi verski ali pa opisni pomen, a so vendar predvsem umetnishko izrochilo.

 

 

 

Sl. 3

 

Losova glava, izrezljana iz kosti – pogrebna priloga iz groba na Jelenjem otoku [9, 10].

 

.

 

 

 

Oneshki kamnorezci pa niso bili umetniki. Cheprav nekaterim kamnorezom, predvsem tistim, ki predstavljajo zhivali, ne moremo odrechi dolochene lepote, so bili njihovi tvorci predvsem »tehniki«. Njihov namen ni bil izraziti lepoto, marvech so kamnorezi imeli drugachno nalogo, saj so bili predvsem uporabni predmeti.

 V peterburshkem Eremitazhu [11] je razstavljena skala, ki je vsa polna kamnorezov in jo zaradi oblike imenujejo Streha (sl. 4). Ta skala je z vzhodnega brega Oneshkega jezera, kjer so jo leta 1934 odlomili iz obrezhnega skalovja na polotoku Peri nos [12]. Omejil se bom predvsem na kamnoreze te skale, nekoliko pa bom spregovoril tudi o osrednjih s polotoka Besov nos. Pred tem pa si bomo ogledali medsebojna razmerja v celotni skupini nahajalishch kamnorezov na Oneshkem jezeru.

 

 

 

Sl. 4

Kamnita Streha, razstavljena v peterburshkem Eremitazhu [11]

(slika objavljena s prijaznim dovoljenjem Eremitazha).

 

 

Bajke o bajkah in filozofija raziskovanja

 

»Razlaga kamnorezov je bolj umetnost kot pa znanost, raziskovanje kamnorezov je svet intelektualne pustolovshchine ...« (prosto po A. Okladnikovu [13]).

 

Kako in koliko lahko med sabo povezhemo posamezne kamnoreze ali njihove skupine je poleg razlage njihovega pomena glavna in osnovna naloga vseh raziskovalcev. Seveda se ne moremo izogniti vprashanju, na kakshen nachin razlagati kamnoreze, saj se mnenja poznavalcev vechinoma razhajajo.

 

MNENJA KRITIKOV RAZISKAV

 

A. Faradjev [14] ima dosedanje razlage oneshkih kamnorezov in nachine raziskav za dogmatichne, tj. enostranske v skladu z ozko opredeljenim pristopom; gre tako rekoč za bajke o bajkah (pri tem se opira predvsem na mnenje A. Formozova):

»Literatura o (karelskih) kamnorezih je prepolna domishljije in delo s temi viri postaja vedno bolj tezhavno ... Vsekakor vsi soglashajo, da so kamnorezi varljivo preprosti. Bistvo razprave pa ostaja isto: gre za vprashanje predzgodovinskega mishljenja in duhovnega sveta tvorcev karelskih kamnorezov na eni strani ter pogledov nashih sodobnikov, kot so ti raziskovalci, na drugi strani ...«

Faradjev ostro obsoja dosedanje raziskave, ki jih lochuje v semantichne, arheoloshke in kompleksne. Pomembna naj bi bila analiza kamnorezov kot posebnega kulturnega pojava. Skupni pristop bi se lahko razvil iz nasprotujochih si smeri, tudi iz semantichne in arheoloshke. Opozoril je, da so barve skal, osvetlitev, voda in naravno okolje kamnorezov sestavni deli te »umetnosti na skalah«. Po njegovem preprichanju naj bi bili kamnorezi brez posebnega strukturnega sistema. Ponekod so v gostih skupinah, drugod v osamljenih polozhajih. Vsaka nachrtnost, razvidna ali namenska, je odsotna. Podrobnosti naravne okolice niso prikazane, pa tudi ozadje ni nakazano.

Na to Faradjev navezhe tako imenovani »ekoloshki pristop« k opazovanju kot pomoch pri raziskavah. Ugotavlja tri stopnje ustvarjalnosti:

– neposredna stopnja, ki ustreza snovni izvedbi kamnoreza;

– vidna ustvarjalnost, ki ustreza neposrednemu zapazhanju v skladu z ekoloshkim pristopom;

– odmishljena ali posploshena ustvarjalnost.

 

Poenostavljeno je to mogoche rechi tudi takole:

 

 – kakshna je skala, s katerim orodjem in kako je bil narejen kamnorez;

 – kje, kako in katera podoba je vklesana v odnosu do blizhnje in daljne okolice;

 – kaj naj bi posamezna podoba in njena skupina pomenila.

 

Nakar Faradjev she ugotavlja:

»Topografske in reliefne posebnosti so dodatni deli vidnih umetnih podob, ki so za ustvarjalca kamnorezov lahko imele in dobile razlichne pomene ...«

In posvari she pred pristranskem vidnim vtisom, pri tem pa si – verjetno v svoje opravichilo – pomaga s Kantovim mnenjem, da se je na sploshno nemogoche upreti metafiziki; to naj bi namrech veljalo tudi pri raziskavah kamnorezov.

 

MNENJA RAZISKOVALCEV

 

Zhe A. Brjusov [15], eden raziskovalcev karelskih kamnorezov, je imel oneshke kamnoreze za celoto s skupno slikovno zgodbo. Raziskovalec A. Linevski [16] je bil prav tako preprichan, da ti kamnorezi tvorijo zakljucheno celoto, ki jo je mozhno tudi pojasniti. V njih je videl »gospodarski letopis« in podatke o pomladnih porochnih obichajih. V kamnorezih t. i. Strehe naj bi bil razviden »gospodarski koledar« – dela, ki morajo biti postorjena v dolochenem letnem chasu. Te razlage je izvajal iz jasne razporeditve kamnorezov po nebeshkih straneh. K. D. Laushkin [17] pa je kamnoreze razlagal bolj bajeslovno – predstavljali naj bi dobre in zle bajne sile in osebe. Njihove prispodobe enachi in pojasnjuje zelo chustveno z liki iz finske pesnitve Kalevale.

Za vse raziskovalce velja, da se v razlagi posameznih kamnoreznih podob vechinoma popolnoma razhajajo.

Kamnorezov Strehe ni mogoche lochevati od celote oneshkega nahajalishcha. O ustvarjalcih, o nastanku in mozhni »uporabi« podob moramo presojati le z vidika celote. Za Laushkina in sploh za vechino raziskovalcev je vsa vzhodna obala jezera, kjer se nahajajo kamnorezi, kot celota edinstveno sonchno svetishche [17, 18]:

 

»Teh skal stari Onezhci niso po nakljuchju izbrali za svoje nekoliko nenavadne stvaritve. Tukaj, s pogledom na zahajajoche sonce, so se nedvomno dogajale zapletene slovesnosti, charanja, chashchenje sonca in njegovega nochnega dvojnika mesca, prednikov in totemov, nekakshni skrivnostni obredi, katerih vseh presenetljivih potankosti ne bomo nikdar zvedeli in ki verjetno tudi niso bile znane vsem chlanom plemen v njihovi davni dobi. O njih lahko postavimo le sploshne predstave iz etnografskih porochil o obrednih postopkih, kot so bili pri drugih narodih v podobnih okolishchinah. (...)

Ne glede na razmike med kamnorezi razlichnih skupin je to (ves vzhodni del obale z kamnorezi) brez dvoma enoten sklop (svetishche). Niti bolj juzhno niti bolj severno, sploh nikjer drugje na obrezhjih Oneshkega jezera ni vech nichesar podobnega. (...)

Kamnoreze druzhijo skupna vsebina, skupen slog, skupen polozhaj in druge sploshne znachilnosti. (...) Edino, o chemer lahko govorimo, je to, ali so starejshi ali mlajshi, osrednji ali postranski, posvecheni temu ali onemu obredu v delu svetishcha. Tudi blizhina vode – le dva metra od vechine kamnorezov – in blizhina gozda kazheta, da je bilo oboje prav tako sestavni del svetishcha.«

 

Tako Laushkin izrecno postavlja sonchni zahod kakor tudi sonchni vzhod v sredishche verskih obredov na Oneshkem jezeru. Iz laponskih, tj. samojedskih verovanj in iz njihovega bajeslovja sklepa tudi na zhrtvovanje soncu, na chashenje prednikov in totemov:

»Po vsem razvidnem je bilo chashchenje sonca glavni obred, lovski in rodovitnostni obredi pa so bili postranski ... Chashenje mrtvih, katerega sledi so razvidne iz oneshkih podob, je ravno tako tesno povezano s chashchenjem sonca.«

Laushkin tudi meni, da so v oneshkih kamnorezih jasna znamenja, da so domachini imeli zelo razvito kozmichno verovanje, v katerem je bilo sonce zhe poosebljeno, chloveku podobno bitje.

In Savvatejev pravi [19]: »Na zhalost so tudi posebej zapeljivi poizkusi razvozlavanja s pomochjo starih bajk in pripovedk dvomljivi in nevarnost dejanskih netochnosti pri razlagi je velika. Za mochno poenostavljena prizorishcha, posebno za posamezne podobe nashih kamnorezov, je seveda lahko najti primerne folklorne podobe. (...)

Cheprav smisel in pomen kamnorezov she nista popolnoma raziskana, sta zelo pomembna za pojasnilo predzgodovinske dobe. (...)

Posebej so pomembni [kamnorezi], ker je v njih upodobljena dolochena stopnja razvoja prvobitne zavesti in omike severne Evrope. (...)

Pomenijo odlochilne spremembe v zavesti chloveka in v njegovem pogledu na svet.«

 

Seveda ne bo nikdar mogoche najti popolnoma trdne razlage, pojasnila ali pomena posameznih kamnorezov, pa cheprav v njih morda jasno spoznamo podobo znaka, zhivali, predmeta ali pa chloveshkega bitja. Lahko le domnevamo, da so te podobe tudi odraz sploshno veljavnih razlag prispodob, navzochih v vseh starih kakor tudi modernih omikah. To seveda sledi iz dejstva, da je vsak chlovek soochen z enakimi vprashanji, problemi in zhivljenjskimi okolishchinami kljub razlikam med posamezniki v meri, delovanju in pomembnosti. Skupna podzavest in njene prvobitne prispodobe odrazhajo sploshne zhivljenjske okolishchine chloveka: rojstvo in smrt, zavest in spoznanje, rast, spolnost, odnose do soljudi, podrejenost in nadrejenost, lakoto in obilje, vechnost in konchnost, ljubezen in sovrashtvo, shirokogrudnost in grabezhljivost, odpushchanje in mashchevanje, upanje in obup, tostranstvo in onostranstvo – vse to se ponavlja vsakodnevno, v letnih chasih, prek vsega leta in zhivljenja, toda vsakokrat malo drugache. Seveda to velja samo, che so kamnorezi resnichno izraz dolochenega verovanja.

 

Vrnimo se k oneshkim kamnorezom.

 Prvich: v mnogih primerih kamnorezi niso vklesani na tehnichno najbolj primernih mestih. Drugich: kamnorezi niso zmeraj vidni, saj jih nekateri imenujejo tudi slike z chepico nevidnosti [20]. Njihova vidnost je odvisna od vpadnega kota svetlobe in od vremena, namrech ali je mokro ali suho. Ta dejstva kazhejo, da za dani polozhaj kamnoreza nista bili merilo oblika in primerna skalna povrshina, temvech nekaj drugega. Tudi razlichna usmerjenost posameznih podob v skupini kazhe, da ti drugi razlogi niso bili zmeraj enaki, marvech da so bile te podobe vklesane ochitno v razlichnih chasih in ob razlichnih prilozhnostih. Njihova vidnost v razlichnih razmerah je verjetno vplivala tudi na njihov tedanji pomen ter na njihove povezave tako v chasu nastanka kakor tudi pri kasnejshih obredih.

Iz tega sledi neposredna povezava kamnorezov s soncem, ki jih pokazhe in skrije – in jih tako prinasha v spreminjajochi se splet. Te razlichice so si lahko razlagali v skladu s svojimi verovanji.

Skoraj v vseh omikah, posebej pa v prvobitnih, so ljudje prerokovali prihodnost z izjemnimi dogodki ali pa v skladu s »skrivnostnimi charovnimi« pravili, kakor je na primer prerokovanje iz jeter zhrtvenih zhivali, iz polozhaja planetov in zvezd, z metanjem kosti itd. Pri tem je bistveno, da prerokovanje sloni na nechem, kar vsaj na zachetku ni pristransko, kar ni odvisno od chloveka: od oblike jeter, od zhreba, od polozhaja planetov in zvezd – skozi to namrech delujejo »nadnaravne« sile.

Tako je to, kar je za nas bolj ali manj statistichni dogodek, v prvobitni omiki nekaj, kar naj bi bilo pri prerokovanju »nadnaravno«, torej pod vplivom sonca kot nadnaravnim dejavnikom, nekaj, kar ustvarja vedno nove povezave – to je vidnost kamnorezov, odvisna od vremena in osvetlitve.

Zhrec ali vrach je imel dolzhnost razlagati pomen posameznih kamnorezov in njihovega sosledja glede na postavljena vprashanja v smislu prerokovanja ali pa svetovanja.

To je bila poleg chashchenja in obredov, posvechenih soncu (che je res shlo za obrede), verjetno tudi osnovna naloga svetishcha: nasveti pri zhivljenjskih tezhavah in napovedi za prihodnost, tukaj predvsem za dober lov.

Poskusili bomo najti osnove ustreznih pravil za razlago znakov in prispodob, cheprav nam bo pripadajoche bajeslovje za vedno ostalo neznano.

Oneshki kamnorezi so bili v celoti ali pa le deloma »dejavni« in »uporabni« vech kot 1500 let [21]. Vsi kamnorezi niso znani in tudi nikdar ne bodo, ker so bili delno zhe unicheni ali pa potopljeni. Znanih jih je priblizhno chez 1000 v podrochju Besovega Nosu [22]. To pomeni, da so nove kamnoreze vklesavali zelo redko – v povprechju manj kot enega na leto. Zelo verjetno je, da se je to zgodilo le ob kakem izjemnem, ne vsakodnevnem dogodku, ki pa je bil zelo pomemben za pleme ali za njegove poglavarje. Ni pa verjetno, da so kamnoreze vklesavali zgolj kot »dokumentacijo« ali pa iz umetnishkih nagibov.

 

J. A. Savvatejev pishe: »Enostavno recheno, je bila [umetnost] namenska in usmerjena v nujne stvarne potrebe.« [23]

 Na prvi pogled kazhe, kakor da so kamnorezi poljubno razvrshcheni, da so razmetani. Pozornejshi pogled pa daje mochan vtis, da so kamnorezi tochno tam, kjer morajo biti in da so na dolochen nachin povezani med seboj. Vsak kamnorez je edinstven, vklesan pa je bil vedno v dolochenem razmerju do zhe obstojechih.

To povezavo bomo poskusili najti: v kakshnem medsebojnem prostorskem odnosu so posamezni kamnorezi kakor tudi njihove skupine, seveda samo na kamniti Strehi. Verjetno so tudi polozhaji skupin kamnorezov na vsakem nahajalishchu razvrshcheni po nekem pravilu. Toda za zanesljive tovrstne raziskave za zdaj she ni dovolj objavljenih podatkov.

Domnevamo, da tako nahajalishcha kamnorezov kot tudi kamnorezi sami z njihovim medsebojnim razmerjem ustrezajo polozhajem sonca, odvisno od dolochenega datuma in letnega chasa. To nam bo osnovno vodilo pri osvetlitvi medsebojnih odnosov kamnorezov kakor tudi za morebitne globlje razlage.

 Stari Onezhci so se priselili z juga po zadnji ledeni dobi [24, 25]. Prvi naseljenci gotovo niso pozabili bajk, verovanj in izrochil iz svoje stare domovine, prinesli so jih s seboj. Schasoma so jih prilagodili novi domovini in jih dopolnjevali. To izrochilo se je lahko spreminjalo zhe med selitvijo, vendar lahko domnevamo, da se je njegovo jedro ohranilo.

Iz tega sledi, da lahko s poznavanjem prvobitnih bajk in podob sveta juzhnejshih praplemen, kolikor nam je to izrochilo sploh dostopno, raziskujemo bajke in ustrezna pojmovanja o svetu pri staroselskih plemenih ob Oneshkem jezeru.

Pri tem kazhe omeniti, da pomanjkanje »tehnichne civilizacije« ne pomeni samo po sebi, da gre za »primitivno« omiko. Saj stare civilizacije, kot so sumerska, egiptovska ali babilonska, so pravzaprav visoke. Njihov duhovni svet in njihova snovna dela so nam deloma ostala ohranjena, ker so pripadniki teh omik premogli »tehnichna sredstva«, ki so omogochila ohraniti del tega bogastva. Tehnichno nerazvita omika ima prav tako lahko dolochene visoke kulturne dosezhke, toda brez ustreznih tehnichnih sredstev se v glavnem ne morejo ohraniti.

Civilizacija v tehnichnem smislu se lahko pomembneje razvije le ob dolocheni gostoti prebivalstva. Nastajajo poklici in poklicne veshchine, ki prispevajo k tehnichnemu razvoju. Za ustrezno gostoto prebivalstva pa je potrebna zadostna kolichina hrane. Kot primer lahko navedemo, da so nasha »prava« in »visoko razvita« svetovna verovanja delno dedishchina ljudstev z zelo slabo prehrano. Tako »razvojne stopnje« verstev ni mogoche postaviti v neposredno odvisnost od dobre prehrane, pa tudi ne od tehnichnega razvoja.

Oneshka kultura verjetno ni imela ne enega ne drugega v izobilju, pozimi so morda celo trpeli lakoto. To je omejevalo njihovo shtevilchnost, pa tudi njihov »tehnichni razvoj«. Tako ne moremo rechi, da kamnorezi ustrezajo le nekemu »primitivnemu« verovanju. Zapletenost njihovega duhovnega sveta je nedvomno dokazana z visoko stopnjo domishljenosti in z velikim shtevilom prispodob v kamnorezih. Kot bomo videli pozneje, pri tem ne smemo pozabiti na nachrtnost, ki se kazhe pri izbiri polozhajev kamnoreznih skupin v nahajalishchih.

Kakshno bajeslovje so Onezhci prinesli s seboj iz svoje pradomovine? V Povolzhju, v njihovi pradomovini, je zhe bil nastopil chas poljedelstva, jezerski Onezhci pa so bili lovci in so (verjetno) tudi chastili sonce. V njihovem bajeslovju so bila gotovo she navzocha verovanja, znachilna za poljedelce; temu ustrezna je bila tudi njihova »druzhbena ureditev«. Omenjene znachilnosti morajo biti torej razpoznavne iz kamnorezov, che je nasha osnovna domneva pravilna. S tem pa je tesno povezano vprashanje razvoja verstev, zavesti in omike.

O razvoju omike, zavesti in verovanja skozi zgodovino je bilo zhe prelito veliko chrnila. Zato glede tega poenostavljeno povzemam po W. Giegerichu [26], ki ugovarja postavkam analitichne psihologije (povzetek v kurzivu):

 

Osnovno vprashanje je, ali v zgodovini omike obstaja »pravilno sosledje« razvojnih stopenj zavesti. Ali zgodovina vodi nedvomno in nujno od matriarhata do patriarhata, od uroborosa prek junakove lochitve od prvotnih starshev in prek njegovih bojev do sprememb?

Na to vprashanje lahko s precejshnjo gotovostjo odgovorimo nikalno.

Ljudozherstvo, zhrtvovanje ljudi in zhivali, chashchenje mrtvih, vrachevanje – da omenimo nekaj najbolj znanih pojavov – obstajajo v danashnjih prvobitnih omikah kakor tudi v zgodnjih starih omikah tako dalech, kot je kamena doba, kjer se nashe zgodovinsko znanje o omiki koncha ali pa zachenja. Enako imajo vse kasnejshe dobe razvoja omike pri posameznih druzhbah ali tudi pri celotnem chloveshtvu svoje bajke o stvarstvu, ki naj bi sicer pripadale le prvobitnim stopnjam.

Tako ne moremo rechi, da si matriarhalna in patriarhalna zavest v zgodovini sledita kot zakonitost in po pravilu. Skoz razvoj imamo spremembe, ni pa evolucije.

Do takega sklepa je prishla tudi vechina zgodovinarjev, ki so se ukvarjali ali se ukvarjajo z verstvi, ko so skushali zgodovini vtisniti nekakshen evolucijski pechat: zaporedje naj bi shlo od verovanja v dushe, duhove in bogove ali z drugimi besedami – predverstvo, duhovi, mnogoboshtvo in naposled enoboshtvo. Teh oblik verovanja pa ni mogoche spraviti v nobeno zgodovinsko razvojno obliko.

Glede arhetipov pa nasha zavest obichajno vse lochuje v nasprotja in jih enachi z nekaterimi »zooloshkimi dejstvi«, na primer v uroborichnem odnosu med materjo in otrokom. Se pravi – nasprotij sploh ni. Narava in duh, arhetipska podoba in resnichnost sta pomeshana, sta eno in isto. Samo nasha zavest deli to, kar je eno.

 

Razvoja verovanj od nizhjih k vishjim skozi zgodovino torej ni, to pa potrjuje nasho hipotezo, da je omika Oneshkega jezera nastala iz prvobitne omike doseljenih prednikov staroselcev z njihovim prilagajanjem na nove zhivljenjske okolishchine. Na tej podlagi lahko sklepamo, da so stari Onezhci resnichno ohranili bistvo svojega verovanja, svojega bajeslovja, ki so ga le postopoma spreminjali glede na novo okolje. Njihova omika ne more biti nikakrshen nov, poseben ali osamljen pojav. Vrh tega so se nanjo gotovo navezovali tudi vplivi kasnejshih priseljencev.

Analitichna psihologija se ukvarja predvsem s podzavestnimi arhetipi (po Jungu in Neumannu), ki imajo svoj odsev v vsaki omiki, zavesti in verstvu. Podzavestnih arhetipov je zelo veliko. V zaporedju svojih pomenov in prispodob so popolnoma odvisni od omike, zavesti in verovanja. Vsaj najbolj pomembne bomo poskusili ugotoviti tudi v kamnorezih.

Kateri so arhetipi, za katere lahko menimo, da jih bomo spoznali v kamnoreznih podobah?

V vseh prvobitnih starih omikah, posebno poljedelskih, obstaja Velika Mati [27], prvotni pojem plodnosti in rodnice, ki podarja zhivljenje, hrano in zashchito svojim otrokom. Lahko pa je tudi smrtonosna. Velika Mati je vechinoma prikazana kot obilna zhenska figura s poudarjenimi spolnimi organi.

Naslednji je arhetipski pojem zachetka in konca, rojstva in smrti, vechnosti, ponovitve in neskonchnosti. Njegova prispodoba je uroboros [28], v nekaterih starih kulturah prikazan kot kacha, ki grize svoj rep ali pa zhensko bitje, ki pozhira svoje otroke in jih nato spet rojeva; npr. egiptovska Nut, ki rojeva in pozhira sonce, v Indiji pa razlichna uteleshenja boginje Parvati z ustreznimi lastnostmi itd.

 Prispodoba smrti je vedno navzocha, nima pa nobene skupne podobe, neodvisne od pripadajoche omike. V vseh verovanjih imamo tudi obrede ob rojstvu, ob prehodu v odraslost, pri porokah, pa tudi tem pomembnim dogodkom ustrezne prispodobe.

Pri iskanju prispodob ali metaforichnih predstavitev arhetipov in pri njihovi razlagi kazhe uposhtevati, da so povezani z osnovnimi nasprotji v zavesti: dobro in zlo, zhivljenje in smrt, moshko in zhensko, svetloba in tema, dan in noch, poletje in zima itd.; taki arhetipi se nahajajo v vseh verovanjih in bajeslovjih.

Iz enakosti arhetipskih podob in samega arhetipa, tukaj ustreznega kamnoreza kot prispodobe, pa sledi, da je kamnorez metaforichna upodobitev natanko tega, kar prikazuje. Seveda z dolocheno omejitvijo, kajti nekatere zelo sploshne pojme lahko vizualno nakazhemo le s stvarnim primerom – z »zooloshkimi dejstvi« ali, bolje recheno, s podobo stvarnega ponavljajochega se dogodka, ki tako dobi prispodobni znachaj.

Ta zorni kot, povezan s psihoanalitichno teorijo o podzavestnih arhetipih, je edina pot, ki nam omogocha, da poskusimo razlagati kamnoreze.

 

 

 

Zemljepisni polozhaj

 

 

»Niti bolj juzhno niti bolj severno, na sploshno nikjer drugje na obrezhju Oneshkega jezera ni vech nichesar podobnega.« K. D. Laushkin [29]

Zakaj so staroselci izbrali prav to obalo Oneshkega jezera za svoje svetishche? Kamnorezi so she ob reki Vyg, ob Belem morju, a v Kareliji je veliko manjshih jezer kakor tudi najvechje evropsko jezero – Ladoshko, in marsikje so ob njih skalna podrochja, primerna za kamnoreze, toda nikjer drugod ni nichesar podobnega.

Raziskovalci imajo osamljenost tega dela vzhodnega brega Oneshkega jezera za enega glavnih razlogov za naselitev, zlasti v primeri z Belim morjem ali pa z Ladoshkim jezerom. Poleg te osamljenosti in z njo vechje mozhne zashchite pred drugimi chloveshkimi skupinami nudita jezero in okolica tudi sorazmerno dovolj hrane. Obalo tvorijo predvsem ploshchate in gladko izbrushene granitne skale, med njimi pa so posamezna peshchena obrezhja. Gozd sega pravzaprav do obale; vse je torej zelo primerno za ribolov in lov kakor tudi za obrambo. Vzhodno od jezera se nahajajo selitvene poti severnih jelenov, losov in ostala divjad.

Kot smo zhe omenili, je za raziskovalce nesporno, da so tvorci kamnorezov chastili sonce. Tako moramo ostale razloge za nastanek svetishcha iskati tudi v verovanju naseljencev, natanchneje v njihovem odnosu do sonca. Seveda je treba pripomniti, da je bilo za stare Onezhce sonce sicer res pomembno, nikjer pa nimamo jasnega dokaza, da so bili zagotovo chastilci sonca kot nekega bozhanstva. Brez dvoma je bilo sonce v sredishchu njihove vsakdanjosti, to pa she ne pomeni, da so sonce tudi dejansko chastili. Tudi mi, she dandanes, cheprav mogoche ne tako ochitno, pravzaprav zhivimo v ritmu, ki ga dolocha sonce, pa vseeno nismo chastilci sonca.

Kot chastilce sonca jih je dolochil predvsem Laushkin z razlago kamnorezov na osnovi finske pesnitve Kalevala.

 Oneshko jezero ima prav poseben zemljepisni polozhaj (sl. 5, [30]). Nahaja se tesno pod severnim polarnim krogom, kjer sonce v belih nocheh zaide le za kratek chas, v temnih zimskih dneh pa ravno tako za kratko vzide nizko nad obzorjem.

 

 

 

 Sl. 5

 

Karta Oneshkega jezera [30]. Na severovzhodu jezero prehaja v ustje Zaoneshkega zaliva, ta pa proti severozahodu v Poveneshki zaliv (rus. Poveneckaja gubá, angl. transkr. Povenetskaya Guba), ki sega do Medvezhegorska. Severni krizhec oznachuje polozhaj Jelenjega otoka (Olenij ostrov), srednji krizhec polozhaj rta Besov nos (Hudichev rt), juzhni krizhec pa polozhaj Muromskega monastira (samostana) ob Muromskem jezeru. Uokvirjeno je podrochje, ki je povechano na naslednji sliki.

 

 

 

Za Besov nos, ki se nahaja na 36.050 E, 61.66670 N, v julijanskem letu -4000, po preprostem rachunu velja [31]:

- letni sonchni obrat 27./28. 7. -4000, najvechja vishina sonca 520 26';

- dolzhina dneva 19h 59m;

- dnevni kot 299.550;

 

- zimski sonchni obrat 21. 1. -4000, vishina 40 13';

- dolzhina dneva 4h 58m;

- dnevni kot 74.50;

- enakonochje 21./23. 4. -4000, sonchna vishina 260 41', 270 14', 270 37'.

 

 Posebej je tudi omembe vredno, da kot med smermi sonchnega vzhoda in zahoda ob zimskem obratu znasha priblizhno 600.

Za nas je zanimivo uokvirjeno podrochje na sl. 5, posebno vzhodna obala. Rt Besov nos se nahaja nad spodnjim robom uokvirjenega podrochja, s krizhci pa sta oznachena tudi polozhaja Jelenjega otoka na severu in Muromskega samostana na jugu. Na sl. 6 je satelitska slika uokvirjenega podrochja [32].

Ta del vzhodnega obrezhja Oneshkega jezera poteka pretezhno v smeri sever-jug, polotoki ali rti pa so usmerjeni od vzhoda proti zahodu, kar je razvidno iz satelitskega posnetka na sl. 7, ki je uokvirjeno podrochje iz sl. 6. To dejstvo gotovo ni ostalo skrito chastilcem sonca in je bilo verjetno eden od osnovnih razlogov za polozhaj svetishcha. Tako obalo so lahko imeli za sveto, za charobno, za kraj, kjer domujejo nadnaravne sile, povezane s soncem, ki so ga tudi oblikovale; usmerjenost obale in rtov je bila verjetno ena od najvazhnejshih lastnosti v razmerju do sonca opoldne, ob enakonochju in ob obratih.

 

 

 

Sl. 6

 

Satelitska slika [32] uokvirjenega podrochja Oneshkega jezera iz slike 5. Uokvirjeno je podrochje oneshkih kamnorezov na vzhodni obali, s severnim krizhcem je oznachen Jelenji otok, na katerem se nahaja najvechje pokopalishche iz mlajshe kamene dobe – neolitika v Evropi. Juzhni krizhec oznachuje polozhaj Muromskega samostana.

Vsi raziskovalci imajo kamnoreze in del obale, kjer se nahajajo – dolg je priblizhno 20 km – za obsezhno sonchno svetishche. To naj bi drzhalo kljub temu, da vsi kamnorezi niso bili vklesani v istem chasu in da niso bili vsi stalno v »uporabi«.

Vneshene so smeri vzhoda in zahoda sonca ob obratih, kot so vidni z Besovega nosu (pushchice kazhejo proti soncu), in sicer v smeri urinega kazalca po kvadrantu:

1. zahod pozimi, vzhod poleti;

2. zahod poleti (smer Jelenji otok), vzhod pozimi (smer Muromski samostan);

3. zahod pozimi, vzhod poleti;

4. zahod poleti, vzhod pozimi.

 

 

 

 

 

Sl. 7

 

Satelitski posnetek [32] dela vzhodnega obrezja Oneshkega jezera (uokvirjeno podrochje iz sl. 6), kjer se nahajajo (skoraj) vsi oneshki kamnorezi. Podrochje sega od izliva reke Vodla (na severu – zgoraj) pa do otochja Guri (na jugu – spodaj). Trojico rtov tvorijo Peri nos, Besov nos in Kladovec nos, pri katerem se nahaja izliv reke Chornaja. Primerjaj s prejshnjo in naslednjo sliko.

 

 

 

 

Sonchni obrati napovedujejo spremembo letnih chasov, zato so bili bistvenega pomena za dolochanje chasa lova na seleche se zhivali, za izpopolnjevanje in porabo zalog, za pripravo bivalishch pred zimo in tudi za ugotavljanje zachetka boljshega pomladnega obdobja.

Povsod, kjer so bili ljudje odvisni od tochnosti astronomskih napovedi, so sonchne vzhode in zahode skrbno opazovali, dolochali, slavili in ob obratih tudi praznovali. Polozhaje vzhoda in zahoda sonca v odnosu na dolocheno stalno lokacijo so skrbno oznachevali. Temu so bila v ravninskih delih Evrope, v Luzhici, delno na Poljskem, Cheshkem in Slovashkem (iz kamene in mlajshih dob) namenjena znana krozhna gradbishcha [33], najbolj znano pa je Stonehenge v Angliji. V gorskih predelih so z istim astronomsko orientacijskim namenom izrabljali izoblikovanost gora, na primer v shvicarski kotlini Schwyz, kjer je iz tega nastal toponim; o tem pishem v razpravi Imeni Raetia in Schwyz (SRP 75-76, 77-78) [34].

Tudi zhreci iz omike na Oneshkem jezeru so natanchno spremljali premike sonchnih vzhodov in zahodov na pokrajinskem ozadju. Funkcijo krozhnih gradbishch ali pa konfiguracije gora je tu prevzela oblika jezerske obale, kjer so na opazovalnih tochkah vklesali kamnoreze.

 Od severa proti jugu jezera so naslednja nahajalishcha kamnorezov [35, 36]:

 

rt Labod

ustje reke Vodle – Kochkovo

otok Golec (Veliki, Mali)

rt Karecki nos

rt Peri nos

rt Besov nos

rt Kladovec

rt Gazhi nos

otochje Guri

 

Satelitska sl. 6 kazhe smeri vzhodov in zahodov ob sonchnih obratih, gledano z rta Besov nos. Tako se pokazhe, da niti izbira Jelenjega otoka in polozhaja Muromskega samostana ni nakljuchna, marvech je dolochena po teh sonchnih smereh. Jelenji otok se nahaja v smeri sonchnega zahoda ob poletnem obratu, Muromski samostan pa v smeri vzhoda ob zimskem obratu. Iz tega sledi, da ima izbira Jelenjega otoka za pokopalishche verski vzrok: v tej smeri sonce zatone na vishku svoje mochi in zachne slabeti, ker je to smer hiranja in smrti. Izkopanine so pokazale, da so bili mrtvi pretezhno pokopani z glavo proti vzhodu in z nogami proti zahodu, nekateri so imeli pri nogah v polkrogu polozheno kamenje, kot so bila polkrozhna tudi njihova ognjishcha, pokriti pa so bili najprej s plastjo rdeche okre [37] (Ravdonikas in Gurina [17]). Po Ravdonikasu in Laushkinu [38] pa so bili mrtvi pokopani z obrazom in nogami proti zahodu in ne z glavo proti vzhodu (kar naj bi bilo pravilno versko pojasnilo), seveda pri enakem polozhaju skeleta.

Prav tako je bil verjetno polozhaj Muromskega samostana povezan z zimskim obratom; v tej vzhodni smeri se ponovno rojeva oslabelo sonce, ki nato pridobiva moch in s pomladjo prezhene zimo.

Ponuja se misel, da ima mesto, kjer stoji Muromski samostan, poseben pomen zhe v ljudskem predkrshchanskem izrochilu, povezanem s kamnorezi. Ta pomembnost je bila verjetno tudi vzrok, da so menihi prav tam zgradili samostan. Tudi drugod (po Evropi) so cerkve in samostane gradili na podlagah starih poganskih obrednih mest. Nedvomen dokaz za predkrshchansko osnovo se verjetno nahaja pod temelji Muromskega samostana.

 Na sl. 8 so oznachena doslej znana nahajalishcha oneshkih kamnorezov, na sl. 9 pa so podane smeri vzhoda in zahoda ob sonchnih obratih, kot so vidne z mest, kjer so vechinoma ta nahajalishcha. Razvidno je, da so bila zadevna mesta skrbno izbrana; torej niso nakljuchna, temvech so globoko utemeljena sestavina naravnega okolja in tako tudi dokazujejo ustreznost »ekoloshkega« pristopa k njihovem raziskovanju.

 Smeri so sicer priblizhne; pri dolgih severnih sonchnih vzhodih in zahodih, kjer sonce potuje zelo poshevno glede na obzorje, je razumljivo, da te priblizhnosti niso posebno pomembne.

 

 

 

 Sl. 8

 

Nahajalishcha kamnorezov (prevzeto po Poikalainenu [22]). V krogu je nakazana statistika podob v kamnorezih – najvech je podob ptichev. Skupaj je znanih 1178 sochasnih podob.

 

 

 

 

 

Iz sl. 9 je jasno razvidno, zakaj je bila ravno ta obala izbrana za svetishche. Gotovo vsi rti, otoki in figuracija obale lezhijo v smereh strani neba in v medsebojnem razmerju glede vzhoda in zahoda sonca ob njegovih obratih. Kjer je bilo to razmerje posebej izrazito, so vklesovali kamnoreze, ki so zato seveda imeli dolochen pomen in namen. Za mesta, kjer niso nashli kamnorezov, pa lahko rechemo, da jih bodo mogoche she nashli, kolikor niso bili zhe unicheni.

Lokacije nahajalishch kamnorezov v blizhnji okolici Besovega nosu so razvidne iz sl. 10 [39]. Verjetno so bile izbrane po dolochenem kljuchu, ki pa ga z dosedanjimi, meni znanimi podatki she ni mogoche dolochiti.

Kamnorezi so bili torej vklesani v skladu z navedenemi smermi. Zemljepisna posebnost obale z izjemnim medsebojnim razmerjem rtov, otokov in sploh pokrajine je bila pradavno izhodishche za lokacijo sonchnega svetishcha.

 

 

 

 

 

Sl. 9

 

Smeri vzhoda in zahoda sonca ob sonchnih obratih in nahajalishcha kamnorezov. S shtevilkami 1 – 7 so oznacheni zemljepisni polozhaji, po katerih so staroselci locirali kamnoreze, polozhaji sami pa so brez kamnorezov. Verjetno so bili vklesani tudi tam, a so bili morda schasoma unicheni ali pa she niso odkriti.

1) otochek Bes, kasneje (verjetno) preimenovan v Besiko, sedaj Porshenj; tu je vzhod poleti v smeri proti Kareckemu nosu; 2) zahod poleti s Kareckega nosu; 3) zahod pozimi v smeri polozhaja 2; 4) zahod poleti proti otokom; 5) zahod poleti proti Lebjazhemu nosu; 6) vzhod poleti proti Lebjazhemu nosu, zahod poleti s Kareckega nosu, vzhod pozimi s Perega nosu; 7) zahod poleti s Kladovca in Malih goleshkih otokov, z drugega nahajalishcha na Besovem nosu in na Malih goleshkih otokih; Besov nos – Peri nos: vzhod poleti; Karecki nos – Besov: nos zahod pozimi; otochje Guri – Gazhi nos – Peri nos: zahod poleti; otoka Veliki Golec – Mali Golec: vzhod poleti; Besov nos – Mali goleshki otoki: vzhod pozimi in zahod poleti; Peri nos – Mali goleshki otoki: zahod poleti.

 

 

 

 

 

 

 

Sl. 10

 

Peterica rtov (prevzeto po Laushkinu [17]). Zanimiv je njihov razmeroma somerni polozhaj glede na Besov nos. Nahajalishcha skupin kamnorezov so oznachena s krozhci. Lokacija otochja Guri ni pravilna, lezhi nekoliko juzhneje. Smeri vzhodov in zahodov ob sonchnih obratih ter smeri vzhod-zahod so vneshene tako, kakor so vidne z Besovega nosu. Verjetno so tudi posamezne skupine kamnorezov med sabo razporejene po dolochenem kljuchu, ki ga pa brez natanchne raziskave mesta podob v vsaki skupini v razmerju s sosednjo ali pa glede na druge skupine ni mogoche ugotoviti.

 

 

 

 

Trojica

 

 

Preden se posvetimo kamniti Strehi, si she oglejmo najbolj znane kamnoreze z Oneshkega jezera.

Trojico (v izvirnih delih imenovana trias) na Besovem nosu imajo raziskovalci za najstarejsho skupino kamnorezov (sl. 11). Njene sestavine so: demon ali »zli duh« (v ruskem ljudskem izrochilu Besika, tj. Hudichevka) kot chloveku podobno bitje, vklesano v skalno razpoko, zatem drugi kamnorez, ki verjetno predstavlja vidro, in dalje tretji kamnorez, ki je nedvomno upodobitev soma (sl. 12, [40]). Ostali, med trojico vklesani kamnorezi pa veljajo za kasnejshe, saj so vsi razporejeni v razmerju do prvotnih.

Ti prvotni kamnorezi so najboljshi odraz bajeslovja in verovanja, ki so ju staroselci prinesli iz svoje prejshnje domovine, pridruzhili pa so se tudi vplivi novega okolja. Brez ustreznega pojasnila te trojice se zdi nesmiselno razlagati ostale kamnoreze.

 

 

 

 

 

Sl. 11

 

Kamnorez, imenovan Besika (Hudichevka); »demon ali zli duh« v trojici kamnorezov na Besovem nosu, kot je videti ob sonchnem zahodu [1,2,3,4,7,8].

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sl. 12

 

Trojica (triada) [6, 7, 8, 17, 18, 25] na Besovem nosu (zahodni rt). Raziskovalci imajo postavo za prispodobo zlega duha zhenskega spola, to ustreza mrachni strani Velike Matere. V ruskem ljudskem izrochilu ima podoba ime Besika (Hudichevka), seveda pod krshchanskim vplivom. Podoba naj bi bila poosebljena vulva (tako so jo razlagali Ravdonikas in Laushkin ter svojchas tudi Stoljar) z vlogo temnega vhoda v podzemlje, ker je vklesana vzdolzh ravne skalne razpoke, ki jo nekateri vidijo kot pozhiralnik podobe. Njena usta se nahajajo tam, kjer se razpoka vilichi. Verjetno so usmerjenost in vilichenje razpoke ter gladka povrshina skale napotilo k obrednemu pomenu tega polozhaja. Podoba demona je vechja od dveh metrov. Laushkin meni, da je celotna skala „obala mrtvih“, odkoder so odhajali cholni z mrtvimi na Jelenji otok, Peri nos pa naj bi bil „obala zhivih“. Tukaj naj bi staroselci opravljali tudi zhrtvene daritve.

Tochna usmerjenost podobe mi ni znana, verjetno pa je usmerjena severno, kot je tudi nakazano. Vsekakor ni nakljuchje, da demonovi podlahtnici tvorita kot med smermi sonchnega vzhoda in zahoda ob zimskem obratu, osrednja tochka pa se nahaja na mestu spolnih organov. Simetrichnost podobe je posebej razvidna s pomochjo krozhnice s sredishchem na tem mestu.

Po slikah bi lahko tudi sklepali, da je razpoka in z njo podoba postavljena priblizhno v smeri sonchnega zahoda ob zimskem obratu (tako bi pushchica kazala na sever). To bi morda podprlo sploshno razlago podobe kot nechesa zlega.

Smeri podkolenic sta priblizhno vzporedni s podlahtnicami. Nadlahtnici in stegni nista vzporedni. Njihova usmeritev nima posebno razvidnega pomena. Podoba ima eno oko odprto, drugo pa zaprto – verjetno kot prispodobi dneva in nochi, poletja in zime.

Trojica kamnorezov je prvotna, razpored ostalih kazhe, da so nastali pozneje.

Pravoslavni krizh so vklesali menihi Muromskega samostana, da bi unichli moch zlega duha.

 

 

 

 

V »zlem duhu« iz trojice kamnorezov spoznamo prispodobo poganske Velike Matere. Znachilno je, da so to trojico domachini v srednjem veku – zhe pokristjanjeni in pod menishkim vplivom – povezali s hudichem in s hudichevko; pri tem je omembe vredno tudi, da je prispodoba »zlega duha« povezana z zhenskim spolom. Izraz za hudicha je namrech precej sploshen in nima v prvi vrsti spolnega znachaja, pravzaprav je njegova spolna dolochnica bolj nakljuchna. Tako je tudi z izrazom za vilo, ki je zhenska, pa na sploshno nima kakshne posebne »spolne« vloge. Tako dobi izraz »hudichevka« pravzaprav poudarjeno spolno oznachenost; gre za zhensko, omozheno s hudichem – in od zakonske zveze je pach prichakovati tudi narashchaj.

Tako je ta trojica kamnorezov morda celo she v srednjem veku domachine »zapeljala« k poganskim obredom plodnosti. Zato je razumljivo, da so menihi iz blizhnjega samostana skushali te »hudicheve sile« pregnati s krizhem, ki so ga vklesali deloma prek Besike. Znachilno je tudi, da je Besika edini kamnorez, ki so ga menihi imeli za tako nevarnega, da so ga »onemogochili« s krizhem. To jim je tudi zelo dobro uspelo, saj vsi raziskovalci od nekdaj oznachujejo Besiko kot »demona« in »zlega duha«, a to za njene tvorce gotovo ni bila.

Velika Mati v tem kamnorezu naj bi bila poosebljenje sramnih ustnic – kot prispodoba plodnosti. Podobno jo vidi vech raziskovalcev [41], a ne le kot prispodobo plodnosti, marvech tudi kot brezno za dushe umrlih, vhod v drobovje bozhanstva spodnjega sveta.

Skalno razpoko, chez katero je Besika vklesana (usmerjena predvsem proti jugu in opoldanskem soncu, z vilichenjem navzgor v ustih), so domachini chastili enako kot podobo na njej. Sosednji veliki kamnorezi s podobama vidre in soma pa naj bi prikazovali krajevna duhova, katerima so podrejeni najpogostejshi viri prehrane iz jezera (kot menijo nekateri raziskovalci).

S tem se lahko strinjamo, a z malce spremenjeno razlago. Chastilci Velike Matere so prenehali biti poljedelci in tako niso mogli izvajati Veliki Materi ustreznih poljedelskih obredov. Po drugi strani pa sta lov in ribolov postala osnovni izvor njihove prehrane. V tej trojici kamnorezov so zdruzhili oboje: po eni strani obrede v chast Veliki Materi, za njeno pomiritev in za odkup pri njej, po drugi strani pa tudi chashchenje svojih novih »gospodarjev prehrane«. Tako so si ohranjali »blagoslov plodnosti« in »lovsko srecho«.

Glava upodobljene Velike Matere verjetno predstavlja nasprotja dneva in nochi, poletja in zime ipd. Zaprto ali pa morda slepo levo oko je na zahodni, odprto oko pa na vzhodni strani (sl. 12).

Podaljshane podlahtnice Besike se sekajo tam, kjer bi prichakovali spolovilo. Te smeri tvorijo z razpoko, ki je srednjica podobe, na obeh straneh kot priblizhno 30 stopinj. Kot med smermi sonchnega vzhoda in zahoda (pri zimskem sonchnem obratu) je bil leta 4000 pred nashim shtetjem na Besovem nosu priblizhno 60,3 stopinje. Enak kot tvorita tudi obe Besikini podkolenici. Premici, ki ju dolocha nos s komolci podobe, pa tvorita isti kot kakor premici sonchnega vzhoda in zahoda ob letnem obratu. Zato je verjetno, da je obstajala dolochena zveza med Veliko Materjo in med soncem. Leva roka kazhe neposredno na glavo soma, ki ga imajo mnogi raziskovalci – zaradi podolgovate oblike – za moshko prispodobo v skupini.

Manjshi kamnorezi med trojico so bili po mnenju raziskovalcev vklesani kasneje; na to je sklepati iz njihove razporeditve; zanje vsaj za zdaj nimamo pojasnila.

 Tako trojica oneshkih kamnorezov v sebi skriva dedishchino bajeslovja iz pradomovine priseljencev v chetrtem tisochletju pred nashim shtetjem – verjetno potomcev neke vsaj delno poljedelske druzhbe iz velike ruske stepe.

 

 

 

Kamnita Streha

 

 

»Na kamniti Strehi je vse nekaj posebnega: izdelava, slog, vsebina kakor tudi visoka starost ...« (po Savvatejevu [42])

 

V naslednjem se bomo posvetili kamnorezom z rta Peri nos – tretji skupini, slavni kamniti Strehi z Oneshkega jezera.

Streha je bila odstreljena iz svojega lezhishcha in se sedaj nahaja v peterburshkem muzeju Eremitazhu. Pravzaprav je v njem le del Strehe – del nje je bil unichen pri odstrelitvi, ostalo se je ohranilo (sl. 4).

Omenili smo zhe, da je skala zaradi svoje oblike dobila ime Streha. Kot med kriloma Strehe je priblizhno 163 stopinj; zaradi rahle zaobljenosti ni povsod enak. Sleme ni ostro, poteka pa v smeri od severa-severozahoda proti jugu-jugovzhodu.

Te lastnosti so bile za staroselce, po vsem sodech, dovolj pomembne, da so ploshcho izbrali za nekakshen oltar, se pravi za sredishche svojih obredov – vsaj tako se zdi z vidika danashnjih spoznanj.

Sonce je najprej osvetljevalo vzhodno krilo Strehe, zahodno stran pa shele pozneje, in to verjetno postopoma zaradi zaobljenosti. Proti vecheru, seveda shele poleti, pa je bilo zahodno krilo verjetno spet le delno osvetljeno, medtem ko je bilo vzhodno v senci. Tako je bila meja med osvetljenostjo in senco odvisna od letnega in tudi dnevnega chasa – vklesana znamenja so bila koledar in ura v enem.

Na srecho so kamnoreze na Strehi zhe pred odstrelitvijo prerisali in posneli; ohranila se je celo fotografija Strehe na prvotnem nahajalishchu.

Zhal je objavljena fotografija (sl. 13, [43]) Strehe v prvotnem okolju premalo ostra, da bi lahko ugotovili tochen kot nagiba kril v razmerju do obzorja in tako dolochili potek senchne meje chez dan in leto. Tudi poteka senc morebitnih palic, ki so bile verjetno postavljene v sredishchih posameznih podob, ni mogoche tochno dolochiti.

 

 

 

 

 

 

Sl. 13

 

Kamnita Streha v prvotnem polozhaju na obali Oneshkega jezera (Ravdonikas, [43]). Razvidno je, da je v peterburshkem Eremitazhu pravzaprav le vechji del Strehe. Pogled je priblizhno proti zahodu. Kakovost slike zhal ne omogocha tochne geometrijske dolochitve, na primer kota nagiba proti zahodu.

 

 

 

 

 

Za obrede staroselcev je bilo predvsem pomembno popoldansko sonce, ker je bilo bolj vidno, saj tedaj ni bilo svetlobnih sprememb zaradi kroshenj dreves, kakor so bile na vzhodu. To je razvidno iz kamnorezov: nekateri jasno kazhejo, da so dolochali smer proti soncu in ne smeri od sonca, kot bi sicer kazala senca kakshne palice.

Kasneje bomo videli, da za doslej mozhne raziskave ni nujno uposhtevati nagiba in zaobljenosti obeh kril Strehe, tj. njene projekcije na vodoravno ravnino. Pokazalo se je, da so predvsem pomembna le neposredna geometrijska razmerja na geodetski povrshini Strehe.

Pravzaprav je smer vzhod-zahod le malenkostno nepravilna, to pa je za mozhno tochnost zanemarljivo. Tako lahko uporabimo grafichni posnetek kamnorezov Strehe in njene blizhnje okolice (sl. 14), ki ga je naredil zhe Linevski [44]. To je pravzaprav edini posnetek, ki kazhe vse takrat she obstojeche kamnoreze.

 

 

 

Sl. 14

 

Kamnorezi na Strehi in v njeni okolici, kot jih je s skal posnel Linevski [44]. Pushchica oznachuje severno smer, obseg pa je razviden iz centimetrske oznake. Ta posnetek je osnova za vse poznejshe raziskave.

 

 

 

 

Ne bomo prevech prehitevali, che zhe zdaj omenimo, da Streha v chasu Linevskega ni bila vech popolna. Iz fotografije (sl. 13) je razvidno, da jo prechkajo precej shiroke razpoke, iz razmerij med podobami pa sledi, da so bile na nekaterih, na posnetku praznih mestih verjetno za vedno izbrisane podobe.

Kako pa naj bi bilo pozimi? Takrat je bila Streha vsaj ob svezhem snegu pokrita. O drugem pa lahko le ugibamo. Che je bil sneg suh in veter mochan (ta na tej severni shirini brije in ne pushcha snega na izpostavljenih povrshinah), je bila Streha vidna, v vdolbinah nekaterih podob pa se je morda sneg dlje zadrzhal, tako da jih je napravil she posebno razvidne. Seveda ne smemo pozabiti niti na delovanje valov, na led in srezh. Mozhno je, da so staroselci tudi chistili skale – saj je to bilo njihovo svetishche. Mogoche so Streho celo pokrili in so pokrivalo odstranili le »po potrebi«.

Mimo tovrstnih ugibanj poglejmo, kaj lahko zanesljivo ugotovimo. Kaj pravzaprav lahko rechemo o teh kamnoreznih podobah na sploshno?

 Znachilno je, da so na njih severni jeleni in losi zelo lahko razpoznavni – oznachujejo jih glava in noge. Pravo nasprotje so chloveshke in chloveku podobne figure; te so zelo poenostavljene, a so vseeno razvidne. To lahko pomeni, da chlovek na prizorishchu kamnorezov nima velike vloge, pomembno je le njegovo dejanje. Nekatere ptice spoznamo zhe na prvi pogled, nekatere pa so zelo nejasne. Mogoche podobnost ptic zasenchi popolno jasnost, zato so jih lahko razlikovali le dobri poznavalci. Nekatera znamenja so zelo skrivnostna – seveda le za nas; mozhna pa je domneva, da so bila za tedanjega poznavalca povsem jasna.

Uposhtevati kazhe, da so med vklesovanjem posameznih podob lahko potekla tudi stoletja; vklesovali so jih razlichni zhreci z mogoche zhe spremenjenimi pomeni prispodob. Vsekakor pa velja, da vsak kamnorez predstavlja bistvo tega, kar naj bi bilo prikazano. Mozhna je primerjava z otroshkimi risbami, pri katerih gre prav tako le za bistvo tistega, kar otroci pojmujejo kot pomembno. To pa je tudi edina zasilna vzporednica, ki jo imamo na voljo, kajti kamnorezi so izraz odraslega, razmeroma visoko razvitega duha. Nachin vklesovanja, orodje in podlaga so tvorcem omogochali le »minimalistichen« izraz, sicer znachilen tudi za otroshko risbo.

Pri pogledu na kamnoreze na Strehi se ne moremo ubraniti vprashanj, zakaj, chemu, v kakshnih okolishchinah, zakaj ravno tukaj, v tej velikosti in v teh smereh so bili vklesani.

Za delne odgovore na ta vprashanja kazhe, kakor smo zhe omenili, preuchiti prostorske odnose in polozhaje posameznih kamnorezov, njihovih skupin in struktur.

V tem pogledu je pri Strehi najbolj oprijemljiva geometrija kamnorezov. Tudi tukaj imamo tochko tezhishcha kot znachilni del podobe, nato oddaljenost med tochkami z daljicami in premicami, ki dolochajo smeri in kote med njimi.

Omenili smo zhe vtis, da kamnorezi niso razporejeni nakljuchno. Se pravi, da so obstajala dolochena pravila, po katerih so bili vklesani; to velja za njih polozhaj, velikost in usmeritev v medsebojnem razmerju ter tudi v odnosu do zhe obstojechih. Prvotni kamnorezi pa so morali biti razmeshcheni glede na sonce, saj naj bi bilo ravnanje po polozhaju sonca jedro staroselskih obredov.

Kakor pri trojici raziskovalci tudi o Strehi menijo, da so najstarejshi bolj obsezhni kamnorezi s prispodobami, medtem ko naj bi ostale vklesovali postopoma. Jasno je razvidna tudi spiralna razporeditev posameznih podob (sl. 15), ki jo raziskovalci she posebno poudarjajo. Vzrok bi bilo lahko zgledovanje po severnem siju, saj je njegova oblika pogosto spiralna, zmeraj pa tudi naredi mochan vtis na opazovalce. Sicer pa je o vlogi severnega sija v oneshkem bajeslovju v glavnem mogoche le ugibati.

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 

Sl. 15

 

Severni sij in domnevna spiralna razporeditev kamnorezov na kamniti Strehi. Nedvomno je severni sij naredil mogochen vtis na stare Onezhce. Verjeten zgled za spiralno ali vsaj delno spiralno razporeditev kamnorezov je bila pogosto spiralna oblika severnega sija.

Levo razporeditev po Savvatejevu [8]. Za primerjavo sta na desni sliki vnesheni dve Arhimedovi spirali.

Spiralna je tudi oblika kamnitih labirintov [61] v Kareliji, vendar pa je pri Strehi ta podobnost prej nakljuchna kot namenska. V drugachnem primeru bi morala biti vechina kamnorezov na Strehi vklesana v istem chasu in ne bi bilo nobenih drugih zvez med podobami.

 

 

 

Severni sij je lahko botroval tudi spiralni obliki kamnitih labirintov v Kareliji. Ti so nedvomno nachrtno spiralno narejeni, chesar za razporeditev kamnoreznih podob na Strehi ni mogoche tako zanesljivo trditi. Iz sl. 15 je razvidno, da je »spiralna razporeditev« na Strehi bolj nakljuchna, saj se prevech razlikuje od prave spirale.

 

 

 

Podobe na kamniti Strehi

 

Dosedanja pojasnila in razlage kamnorezov, tako njihovih posameznih podob kakor tudi skupin, s strani razlichnih raziskovalcev je obshirno opisal Savvatejev [6]. Nobena teh razlag ni bila sploshno priznana in sprejeta. Statistika podob [22] je stvarna, a ne daje o njih nobenega zanesljivega pojasnila; vsaka razlaga je prevech odvisna od domishljije raziskovalca.

Oglejmo si najprej skupine med sabo podobnih kamnorezov. Na sl. 16 so razvidni vklesani jeleni, cholni, ptice, razlichni znaki itd. Verjetno so vse to prispodobe za pojme s podobno funkcijo, ki pa ob razlichnih prilozhnostih lahko dobijo tudi drug smisel.

 

 

 

Sl. 16

 

Kamnorezi na Strehi – skupine so glede na pomen razlichno obarvane ali osenchene. Senchenje oznachuje kamnoreze z dela Strehe, ki je v peterburshkem Eremitazhu, chrtano podrochje pa je verjetno vsebovalo kamnoreze, ki so bili unicheni skozi tisochletja, saj so na teh mestih vidne velike poshkodbe skale na fotografiji iz leta 1934 (sl. 13). Sleme je nakazano z chrtkano prechno premico.

 

 

Nato bomo dolochili tiste tochke kamnorezov, ki se zdijo glavne: na primer sredina podobe, glava ali trebuh figure, pa tudi kakshen drug del, ki zasluzhi posebno pozornost.

Iz teh glavnih tochk bomo vzporejali smeri, medsebojne oddaljenosti, kote smeri glede na druge tochke, torej vse, kar naj bi smiselno povezovalo posamezne like in podobe. Te povezave naj bi pokazale odvisnost od polozhaja sonca in od datuma ter nakazale tudi morebitno sosledje podob. Tiste podobe, ki se bodo pri tem pokazale kot glavne ali pa osrednje, bomo poskusili razlagati s podzavestnimi (simbolichnimi) prispodobami. Seveda iz vsega tega verjetno ne bo nikdar mozhno potegniti povsem zanesljivo ustrezne »zgodbe«.

Oglejmo si posamezne kamnoreze in podobe v njih v istem medsebojnem razmerju kot v izvirniku in jih primerjajmo (sl. 17.1-12). Seveda niso v povsem pravilni medsebojni oddaljenosti, a to za tako delno omejeno primerjavo ni bistveno. Sosednjih podob ni v tej primerjavi, je pa pri njih bistvena medsebojna oddaljenost. Pri vseh je sever zgoraj. Zaradi nazornosti jih bomo zhe sedaj poimenovali, imena pa bomo utemeljili kasneje.

 

 

 

 

Sl. 17 /1-12

 

Kamnorezi Strehe, razdeljeni po skupinah od 1 do 12 s priblizhno enako vsebino.

 

 

17.1: Te znake so doslej razlagali kot ribe ali pa kot znamenja sonca. Za nas so pomozhne tochke pri dolochevanju smeri in oddaljenosti v celotni skupini kamnorezov. Najvazhnejshe smeri naj bi bile nakazane z »repi«, prechna povezava dveh smeri pa pomeni morebitno spremembo smeri skozi chas. Vsi tukajshnji znaki so istega reda po velikosti.

17.2: Tadva lika med raziskovalci veljata za prvotna. Mi ju razlagamo kot glavna polozhaja s funkcijo podatkov o smeri in dolzhini. Tudi tu so smeri nakazane z »repi«, prechno povezavo prav tako razlagamo s spremembo smeri skozi chas. Verjetno je pomembna tudi dolzhina »repa«; kasneje bomo videli, da to sledi iz povezanosti z ostalimi podobami, cheprav za sedaj vloge »repov« ni mogoche zanesljivo ugotoviti. Tudi tadva lika sta istega reda po velikosti.

17.3: Sonchna znaka, za nas glavna polozhaja v celotni skupini; zgornji je izvotljen in lezhi na zahodu, spodnji pa na vzhodu skupine; sta prispodobi sonchnega vzhoda in zahoda. »Rep« verjetno dolocha pomembno smer ali dolzhino, a oboje ostaja neznano. Znaka sta istega reda po velikosti in sodita med prvotne znake.

17.4: Znaki, ki so za nekatere raziskovalce sulice, za druge pa palice zhrecev ali zhezla. Po predmetih, najdenih v grobovih na Jelenjem otoku, jih res lahko razlagamo kot palice in zhezla. Zhe omenjena glava losa, izrezljana iz kosti (sl. 3), je bila najbrzh stranski rochaj na zhezlu; tak rochaj je na kamnorezih prikazan s stransko chrto. Za nas ti »stranski rochaji« nakazujejo smeri in dolzhine, katerih glavne tochke so oznachene z losovo glavo, s trikotnikom in s konico. Trije znaki so istega reda po velikosti, eden pa je priblizhno trikrat vechji; slednji je za raziskovalce prvoten.

17.5: Najbrzh cholni, najverjetneje drevaki. Znachilna sta njihova usmerjenost, predvsem v smeri sever-jug, ter nemogoche shtevilo veslachev (razen pri enem), razlichno pri posameznem cholnu. Premec je jasno oznachen z losovo glavo. Zanimivi so razmiki med veslachi: pri dveh cholnih v smeri sever-jug se rahlo zmanjshujejo proti krmi, pri tretjem pa se zelo povechujejo. Poshevni cholni imajo popolnoma razlichno gostoto veslachev, ki pa so enakomerno razporejeni. Ostala dva sta pa precej nejasna. Veslachi – tudi che sedijo – niso sorazmerni z velikostmi ostalih podob. Nekateri raziskovalci cholne razlagajo kot prispodobe za prevoz dush umrlih na otok mrtvih, tj. Jelenji otok [45]. Mi jih razlagamo kot merne lestvice – vech o tem kasneje.

17.6: Te »erotichne« podobe (spolno obchevanje in porod –oche, mati in otrok) so verjetno prispodobe zhivljenja in stvarjenja; podoba »umetnega« razdevichenja je najbrzh prispodoba za prehod iz deklishke v zhensko dobo; na labodu ali na ribi pleshocha postava naj bi bila podoba nosechnice. Podobe so sorazmerne in istega reda po velikosti, vendar pa so kot na predhodni sliki razlichno usmerjene.

Ta iz treh chlovekolikih podob sestavljeni kamnorez raziskovalci razlagajo povsem razlichno: kot prikaz umetne (devishke?) oploditve, kot usmrtitev ali pa celo kot past za chloveka. Dejansko je videti zhensko polnih prsi, ki je pravkar rodila, saj je popkovina she neprekinjena in posteljica she ni izlochena. Z rokami drzhi novorojenca in si sama pomaga pri porodu, obenem pa podaljshana roka tretje chloveshke figure sega do njene glave. Ta tretja chloveshka figura je priblizhno enako velika kot novorojenec, morda je tudi to novorojeni otrok. Zdi se, kot da otrok hoche pobegniti od matere, ki ga lahko drzhi le z usti, to pa lahko pomeni, da ga mati namerava pozhreti. Tako gre pravzaprav za prispodobo zachetka in konca, rojstva in smrti, vse v okviru teh treh likov.

Zadevni kamnorez velja kot osrednja podoba celotne skupine na kamniti Strehi. Glavne tochke so: oba otroka ter trebuh, prsi in glava matere. Podoba je nekoliko vechja kot ostale v skupini »erotichnih« podob.

17.7: Edini podobi lova na Strehi; zgoraj lovec zabada sulico v losov vrat, spodaj oborozhen moshki (eden od dveh jasno razpoznavnih moshkih v celotni skupini kamnorezov Strehe) po boju z volkom ali medvedom lezhi premagan, verjetno mrtev. Verjetno prispodobi smrti. Lov namrech daje zhivljenje kot hrano s smrtjo plena. V drugem primeru pa je lovec sam mrtev. Glavne tochke so telesa lovcev in zhivali ter orozhje. Lovca nista sorazmerna.

17.8: Chloveshke in chloveku podobne figure:

– plesalec z znakom mesca (?);

– figura z masko;

– figura s totemskimi stebri (?), palicami ali zhezli, verjetno gre za zhreca;

– zhabam podobne figure (tako jih vidijo raziskovalci).

 

Figure so sorazmerne in skoraj istega reda po velikosti kot prejshnje. Usmerjene so popolnoma razlichno, njihov spol pa ni razpoznaven.

17.9: Mogoche vidra, ta hitri lovec tako na obali kot v vodi. Mozhna je tudi povezava z zhe omenjeno trojico, hkrati je osrednja podoba, vzporedna slemenu kamnite Strehe. Polozhaj nog bolj ustreza kakemu plazilcu ali dvozhivki, morda mocheradu, pri katerem bi bila njegova dvojna barva prispodoba dneva in nochi – dvojnost, ki kot pri slemenu Strehe lochuje vzhodno od zahodnega krila ali osvetljenost od sence.

Mocheradi bi lahko prezhiveli v teh zemljepisnih shirinah, saj prezhivijo tudi v alpskih vishinah.

Telo je glede na celotno figuro zelo veliko; to bolj kazhe na vidro, ta posebnost pa figuro lochuje tudi od ostalih podob.

17.10: Losi in severni jeleni. Verjetno je menjava kozhuha iz poletnega v zimskega nakazana z izpolnjeno figuro in s praznim obrisom trupa. Morda pa je tako nakazana le razlika med losom in severnim jelenom. Oba tropa sta usmerjena na jugovzhod in severovzhod; to so samice, ena breja, ena z mladichi. Najmanjshi los severovzhodnega tropa nosi na glavi okrogel znak. Figure samostojechih zhivali so usmerjene vsaka po svoje. Telesa zhivali so sorazmerna in po velikosti ustrezajo velikosti chloveshkih postav v drugih podobah.

17.11: Velike, jasno oblikovane figure ptic – chaplje, ponirek z mladichem, morda dvojica labodov itd. Njihova telesa so sorazmerno vechja, kot bi ustrezalo chloveshkim figuram na drugih podobah, ali pa so bili tedanji ljudje povprechno manjshi kot danashnji prebivalci Evrope. Vsaka figura je drugache usmerjena.

17.12: Teh manjshih figur ni mogoche zanesljivo razlozhiti. Lahko so galebi ali kake druge ptice v letu. Nekatere so videti celo kot odvrzheni jelenji rogovi ali pa gre le za pomozhne like, ki so v »skrivni zvezi« znotraj celotne skupine kamnorezov na Strehi. Nekateri raziskovalci figure ptic razlagajo kot prenashalce dush, ki so se osvobodile s smrtjo [45].

 

 

 

Viri, literatura

 

[1] http://www.krc.karelia.ru/section.php?plang=r&id=165 , http://heninen.net/view.cgi?P=petroglfs.jpg&F=petroglif&B=0&L=1

[2] http://www.geocaching.su/; http://bardo.moifoto.ru/ ; Альбом: "Онежское озеро".

http://www.skitalets.ru/photogallery/besovnos_tagan2003/index.htm

[3] http://www.alexg.ru/foto/travel/kareliya/petroglify/besovnos/

[4]http://www.geophoto.ru/; http://smalt.karelia.ru/~petroglyphs/photo_op.html

[5] Ker nisem nashel nobenega ustreznega slovenskega izraza za »petroglyph« ali rusko »naskal'nyj risunok«, sem po zgledu lesoreza sestavil besedo – kamnorez. Po Slovarju slovenskega knjizhnega jezika (2000) pomeni kamnorez ali kamnoréz isto kot kamnosek in kamnorezec. Torej vech izrazov za delavca in nobenega za izdelek. (Op. avt.)

[6] J. A. Sawwatejew: Karelische Felsbilder; VEB E. A. Seemann Verlag, Leipzig 1984

[7] http://wwwold.krc.karelia.ru/results/projects/petr/index.en.html (ne deluje vech)

http://www.krc.karelia.ru/section.php?plang=r&id=165 (novo)

[8] http://www.vottovaara.ru/karelia/drevnije/petroglif/ ; Ю.А. Савватеев: Наскальные рисунки Карелии П-ск 1983

1983 (Petrozavodsk)

[9] http://heninen.net/peura/  ; Оленеостровский могильник

[10] N. N. Gurina: Olejneostrovskij mogilnik; MIA SSSR, No 47, M. L. 1956

[11] Государственный Эрмитаж, Санкт-Петербург ;

http://www.hermitagemuseum.org/html_En/03/hm3_2_2c.html

[12] [6] str. 52

[13] A. Okladnikov: Olen’ zolotye roga. Rasskaz ob okhote za naskal’nymi risunkami. Izdatel’stvo Iskusstvo. Leningrad-Moskva 1964

[14] A. Faradjev: Metaphysical opportunities as a tool of rock art research; International Congress on Rock Art Research, Torino 1995

[15] [6] str. 50

[16] [6] str. 50

[17] K. D. Laushkin: Onezhskoe sviatilishche; ch. II, Skandinavskij sbornik V, Leningrad 1962, str 192

[18] K. D. Laushkin: Onezhskoe sviatilishche; ch. I, Skandinavskij sbornik IV, Leningrad 1959, str. 94

[19] [6] str. 219

[20] [6] str. 59

[21] [6] str. 22

[22] Väino Poikalainen: http://haldjas.folklore.ee/folklore/vol11/carvings.htm

[23] [6] str. 222

[24] [6] str. 10

[25] A. D. Stoliar: Milestones of spiritual evolution in prehistoric Karelia; Folklore Vol. 18&19, Tartu 2001, http://haldjas.folklore.ee/folklore

[26] W. Giegerich: Ontogeny = Phylogeny? A Fundamental Critique of Erich Neumann's Analytical Psychology; SPRING - An Annual of Archetypal Psychology and Jungian Thought, 1975, pp 110-129

[27] E. Neumann: Die grosse Mutter; Walter, Zürich 1997

[28] http://en.wikipedia.org/wiki/Ouroboros

[29] [17]

[30]http://www.ipipan.gda.pl/~stefan/Hiking/Woda/Onega-VII-97/Zdjecia/mapa-onega.jpg

[31] F. P Thielen: Skyplot Pro, Das grosse Astronomie-Paket; Data Becker GmbH 1996

[32] Google Earth

[33] http://de.wikipedia.org/wiki/Kreisgrabenanlage

[34] http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2006-2/imeni_rs22.htm

[35] [6] str. 56

[36] [22] sl. 2

[37] [17] str. 187

[38] [18] str. 190

[39] [17] str. 95

[40] [6] str. 66

[41] [18] str. 215

[42] [6] str. 50

[43] [17] str. 97

[44] H. Haarmann: Universalgeschichte der Schrift; Campus Verlag GMBH, FrankfurtA/M(2.izd.1991)

[45] [25] str. 106

 

 

 

 

_________

junij 2009

Nadaljevanje: Kamnorezi na Oneshkem jezeru II, Revija SRP 95-96

 

Op. ur.: Celotna knjiga Branka J. Hribovshka KAMNOREZI NA ONESHKEM JEZERU z barvnimi slikami je dostopna v knjizhnici Revije SRP;

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2009-4/onesh_35.htm