Revija SRP 93/94

Bogdan Novak

 

BRATJE SESTRE SMRTI

Vesel roman o poslednjih recheh

 

(IV)

 

Popoldne se je gizdalin Fonzelj sprehajal med grobovi na Zhalah. Tokrat ni bil v vlogi poklicnega zhalovalca, ker je vse opravil zhe dopoldan in je imel zdaj prosto. Med svojim prostim chasom ni vedel pocheti nich kaj bolj pametnega, kot da se je sprehajal po pokopalishchu. Lahko bi rekli, da si je she popoldne nosil delo domov.

Na teh sprehodih si ni le preganjal dolgochasja, ampak je sklenil zdruzhiti prijetno s koristnim. Nikoli ni mogel vedeti, kdaj bo med sprehodom naletel na kakshno mlado vdovo, vso mehko in raznezheno ob svezhi gomili pod ovenelim cvetjem. Vchasih je imel srecho.

Tokrat je bilo pokopalishche prazno, ker je bilo nebo svincheno sivo in se je obetala nevihta. Na starem delu pokopalishcha, ob prvem zidu na levi strani, pa je Fonzelj le naletel na nekaj zanimivega. Ugledal je mozhakarja, ki je zamishljeno postaval pred veliko starinsko grobnico.

Fonzelj je kot bivshi policaj takoj vedel, da se nekaj dogaja, kajti mozhakar se je obnashal precej nenavadno. Motril je grobnico z vseh strani, potem je odprl zhelezna vrata v rochno skovani ograji in vstopil. Zaprl je vrata za seboj in potem gledal od znotraj na pokopalishche skozi umazana stekla na vratih. Dahnil je na steklo in podrgnil s papirnatim robchkom, a motnost je ostala enaka.

Fonzeljnu se je zdel nekam znan. Policajska dusha v njem, cheprav upokojena, ni imela pokoja, dokler se ni domislil, od kod pozna mozhakarja, ki je kukal skozi motno steklo na vratih grobnice. Pred davnimi leti je bil v chasopisih. Nekakshen ministerchek, ki je bil prisiljen odstopiti, ker je vzel stanovanjsko posojilo mimo pravilnika o posojilih. Dvainsedemdeset tisoch mark. Brez revalorizacije in s triodstotnimi obrestmi. Ja, ta bo! Debeluhar z brki. Ni ga mogoche pozabiti.

Fonzelj se je priblizhal grobnici. Brkach je izstopil in zaprl vrata za seboj. Z velikim, starim kljuchem jih je zaklenil in pokimal Fonzeljnu:

»Ja, kar v redu je. Treba bo prebarvati zhelezo. Najprej z zashchitno barvo, potem s prekrivno. In morda malce popraviti kamniti del. Tudi angelu na strehi je treba narediti novo desno perut.«

Fonzelj je schrkoval napis na ploshchi, ki je krasila grobnico. Pisalo je DRUZHINA SCHEISHEISEL. Potem so bila razvrshchena imena pokojnikov z rojstnimi in smrtnimi letnicami.

»Sorodstvo?« je vprashal Fonzelj. »Bili so bogati industrialci pred vojno. Po vojni so jim zaplenili tri tekstilne tovarne, grad poleg Ljubljane in jih po kratkem postopku postrelili kot izdajalce zaradi domnevnega sodelovanja z okupatorjem.«

»Niso sorodniki, ne,« je rekel brkach. »Kupil sem parcelo in grobnico. Od drzhave. Je bila tudi nacionalizirana takoj po vojni. Dvainsedemdeset tisoch evrov me je stala. Vendar je bilo vredno vsakega centa, kajti zdaj imam svoj zadnji dom. Saj pravim – potrebna bo obnove, vendar je vredna tega denarja.«

»Che vi tako mislite,« je nedolochno zategnil Fonzelj. Skozi misli mu je shinilo, da bi za ta denar vsi shtirje poklicni zhalovalci lahko brezskrbno pili do smrti in she dlje.

»Seveda! Ko bo obnovljena, bo krasna palacha. Zdaj so drugi chasi. Ni se vech treba sramovati premozhenja. Razmishljam o tem, da bi si dal v grobnico napeljati telefon. Bogve kdaj me utegnejo spet poklicati v politiko. Stavim, da se s politiko ukvarjajo tudi na onem svetu. Ampak PTT mi je zavrnila proshnjo za napeljavo telefona. Pravijo, da na Zhalah nimajo telefonske centrale in da bi bilo predrago napeljevati telefon samo za eno osebo. Chez milijon mark.«

»Prava rech,« se je namrdnil Fonzelj. »Zakaj ne bi imeli pri sebi v grobnici mobija?«

»Odlichna ideja,« je vzdihnil brkati politik, »vendar pri mobiju nastane drug problem. Treba ga je vsak dan polniti, v grobnici pa ni elektrike. Tudi na to sem zhe pomislil. Res pa je, da bi bila napeljava elektrike do sem precej cenejsha od telefona.«

»Udobje pach stane,« je Fonzelj skomignil z rameni.

»Zhal se moja bivsha tajnica noche dati pokopati skupaj z menoj,« je rekel brkach. »Kdo bo odgovarjal na klice? Kdo bo dvigal slushalko? Indijci imajo to resheno zelo preprosto. Z maharadzhem pokopljejo she zheno in sluzhabnike. Pri nas pa takshna trapasta demokracija z mnogimi omejitvami.«

»Saj lahko pri mobitelu narochite tudi preusmeritev pogovorov na telefonsko tajnico,« se je spomnil Fonzelj. »Kar pomislite! Ob tihih vecherih, ko bo na pokopalishchu mir, boste zavrteli shtevilko svojega poshtnega predala in poslushali, kdo vse vas je klical. Zraven boste srkali viski in potem se boste odlochili, koga boste poklicali nazaj in koga ne.«

»Imate prav,« je bil zadovoljen politik. »Pozanimal se bom, koliko bi stala napeljava elektrike do grobnice. Dolzhan sem vam eno pijacho.«

Ni pa rekel ne kje ne kdaj. Zastrmel se je v svojo velichastno kamnito grobnico, od katere je bila vechja le she tista neznanim vojakom, padlim v prvi svetovni vojni, ki pa zhal ni bila naprodaj.

Samo prazne obljube trosijo ti politiki, je pomislil Fonzelj in se odpravil naprej, da bi chim prej pozabil na pijacho, ki je ne bo nikoli videl. Morda se bo potolazhil ob pogledu na kakshno uzhaloshcheno vdovo na grobu. Bilo mu je vshech, da so zhenske ob grobovih tako chustveno omahljive, lahek plen pokopalishkega donzhuana, kakrshen je bil on. In che je zhe kakshno premamil, da ga je vzela v svoje narochje, je bilo tako rajsko: vse uzhaloshchene vdove so se spolnosti posvechale tako zhalobno pochasi. Iz sposhtovanja do pokojnika. To je imel Fonzelj nadvse rad, kajti bil je preprichan, da v zhivljenju ni treba hiteti pri nobeni stvari.

Oho! Oho! Fonzelj je opazil, da se med grobovi vije pogrebni sprevod. Ker je imel chas, se je napotil proti njemu in se pridruzhil povorki. Dobro je videl, da v sprevodu ni bilo nobenega od njegovih kolegov poklicnih zhalovalcev. Krasno! Pogreb, na katerega nisi povabljen po uradni dolzhnosti, ampak gresh za njim zgolj iz zabave!

Hodil je chisto na repu pogrebnega sprevoda, a pred grobom se je prerinil v prvo vrsto, kjer je imel boljshi razgled. Takoj je s svojim strokovnim pogledom ocenil, da je bil pokojnik reven, saj ob grobu ni bilo pevcev, odsotnost poklicnih zhalovalcev pa smo zhe omenili. Tudi sorodstvo je bilo ochitno siromashno, saj so bili le trije venci in nekaj manjshih shopkov.

Med pogrebci je nastal nemir. Fonzelj se je razgledal in opazil, da se vsi klofutajo po licih. Pa ne hkrati, ampak drug za drugim, kot da bi bilo nalezljivo. Kakshna verska sekta klofutarjev?

Ne, tega je bil kriv brenchech komar, ki je letal z lica na lice, a vselej pravochasno odletel, she preden ga je zadela dlan. Fonzelj je zaprl ochi in napeto poslushal. Klofute so zvenele vedno blizhe. Zdaj je zhe zaslishal komarjevo brenchanje okoli svojega ushesa. Fonzelj se je pripravil na uporabo strokovnega policijskega prijema. Ko je komarjevo brenchanje utihnilo in je zachutil rahlo shchegetanje tik pod zalizci, si je bliskoma primazal klofuto. Glava mu je votlo zadonela in uho mu je zardelo, komar pa jo je ochitno spet odnesel, ker je z zardelim ushesom slishal njegovo brenchanje med vzletom.

Odprl je ochi. Brenchanje se je oddaljevalo. Pokojnikova zhalujocha vdova se je rahlo popraskala po bradi. Nato je ministrant poleg nje zamahnil z dlanjo po svojem obrazu, hip za tem si je zhupnik mahal z roko okoli ushes.

Brenchanje je utihnilo.

»Le kam se je zalezel komar?« je ugibal Fonzelj.

Ne dolgo, kajti zazdelo se mu je, da je iz krste v odprtem grobu zaslishal zamolkel plosk! Fonzelj se je ozrl po zhalujochih ostalih, a ochitno tega zvoka ni slishal nihche.

Vendar je bil poslej mir pred nadlezhnim komarjem.

 

+ + +

 

»Da si videl Jezusa Kristusa?« je debelo pogledal Miha.

Pravkar se je bil vrnil s pokopalishcha, kjer je nabral nekaj mastnih chrvov za vecherni ribolov v Koseshkem bajerju. Na pokopalishke chrve so ribe najbolj prijemale. Imel jih je spravljene v kovinski shkatli od cigar. Ko si je nabral chrvov, je zavil spotoma she k Zadnji kapljici, kjer je ne po nakljuchju naletel na vse svoje kolege.

»Seveda! Prisezhem, da je bil Jezus Kristus osebno,« je bil Fonzelj ves razvnet, saj je pil zhe peti sadjevchek. »Identificiral sem ga po petih ranah, ki jih je imel.«

»Kaj pa ti vesh o Kristusovih ranah?« ga je posmehljivo pogledal Gashper. »Saj ste bili vsi milichniki obvezno v partiji.«

»Mi smo v policijski sholi zajemali znanje z veliko zhlico,« se je pobahal Fonzelj.

»To me spominja na vic, da je vsak policaj nosil s seboj zhlico, da se je lazhje neopazno pomeshal med ljudi,« je zagodel Krishtof.

»Pri zgodovini smo v zadnjem letniku kadetnice govorili tudi o belogardizmu,« se Fonzelj ni pustil zmotiti. »Geslo belchkov je bilo: Za pet Kristusovih ran, naj pogine partizan! Zato sem natanchno vedel, da mora imeti Kristus pet ran.«

Gashper se je namuznil in pokimal.

»Torej, bil je oblechen v dolgo belo srajco iz hodnika, ki je bila na prsih prebodena s trdim predmetom. Ta je moral imeti ostrino na obeh straneh, ker je bila rana simetrichna in gladko zasekana, brez razcefranin na robovih. Obe roki in nogi je imel preluknjani, kar je domnevno od zhebljev.«

»Kaj pa je delal Jezus Kristus na Zhalah?« je zanimalo Gashperja. »A so imeli pokojniki kakshen svetovni kongres? To bi bila lepa promocija Slovenije v svetu.«

»Ne. Stal je med pogrebci, ki so spremili na zadnjo pot nekega duhovnika. Menda je bil upokojeni nadshkof. Verjetno je chakal, da bi vzel v nebo njegovo dusho,« je razglabljal Fonzelj. »Tudi v Cerkvi vlada hierarhija, tako kot pri policiji ali pa vojski. Ve se, da po dusho obichajnega smrtnika pridejo angeli, po dushe posvechenih nadangeli, medtem ko od shkofa naprej ochitno pride po dusho sam Jezus Kristus. Na tem pogrebu je sicer vechkrat zazehal od dolgochasja, she posebej, kadar je novi nadshkof zachel v poslovilnem govoru spet vpletati med svete rechi tudi politiko. Vsakich, kadar je Jezus zevnil, si je pokril usta z roko. Tako sem sploh postal pozoren na rane. Vsekakor je Bog Oche lepo vzgojil svojega Sina.«

»Pa ga nisi poskusil aretirati?« se je zachudil Krishtof in nagnil pollitrski vrchek piva ter ga klok klok klok izpraznil v svoje votlo grlo. Potem si je vrchek podrzhal pred ochmi, si oblizoval ustnice in zhalostno gledal praznino pred seboj.

»Zakaj naj bi ga aretiral?« se je zachudil Fonzelj. »Saj ni naredil nobenega prekrshka. Smrt bi she aretiral, ker je mnozhichna morilka. Jezus Kristus pa ni nikomur storil nich zhalega. Sam je umrl kot zhrtev nasilja in verske nestrpnosti. Sektashtva, bi lahko rekli.«

»Ti si pa pouchen o verskih zadevah,« se je spet muzal Gashper. »Sicer pa nich chudnega, da ste se komunisti tako zanimali za vero, saj je bil vash vrhovni gospodar Stalin najprej shtudent bogoslovja.«

»Torej si ga kar pustil?« se je zachudil Krishtof. »Prishel je v Slovenijo brez potnega lista. A to zate ni dovolj?«

»No ja, nekaj mi je res prishlo na misel,« je priznal Fonzelj. »Lahko bi se naredil, kot da mi je tip sumljiv. Saj veste: brada, dolgi lasje, trnova krona na glavi, bela srajca iz hodnika pa je tudi precej neobichajna obleka, she posebej za pogreb. Pravi otrok cvetja je bil videti in ti so vedno sumljivi zaradi morebitnega posedovanja prepovedane droge.«

»Pravilno si sklepal,« se je strinjal Krishtof in pomignil Korlu, natakarju z zhalostnim obrazom, naj jim prinese novo rundo. »Do smrti bosh prava policajska dusha. Sicer pa, naj se hipiji drzhijo dovoljenih drog: alkohola, tobaka in pomirjeval na zdravnishki recept. Tako kot vsi drugi.«

»Torej,« je nadaljeval Fonzelj in hitro zvrnil sadjevchek, da bi naredil prostor za novega, »torej sklenil sem, da bom domnevnega Jezusa Kristusa legitimiral. A vam je jasno, v chem je kavelj?«

»Ne,« je prostodushno priznal Miha, ki ga je poslushal le z enim ushesom.

Premishljeval je namrech, ali bi se dalo pokopalishke chrve, ki so gomazeli v kovinski shkatli, varno spravljeni v njegovem notranjem zhepu, vzgajati doma. Kot na primer redijo kalifornijske chrve. Seveda bi si moral na pokopalishchu nabrati nekaj dobro ulezhane zemlje s katerega od bolj svezhih grobov. Takshno imajo pokopalishki chrvi najraje. Potem bi jih gojil kar v svoji sobi, v kakshni vechji posodi, na primer v kopalni kadi, ki bi jo napolnil z grobno zemljo. Mogoche bi moral zakopati v zemljo tudi nekaj kosov mesa, da bi se hranili. Bi se navadili na pishchanchje meso? Che bi mu uspelo, bi imel ne le dovolj pokopalishkih chrvov za ribolov, ampak bi jih lahko celo prodajal. Tudi se mu ne bi bilo treba vech bati pokopalishkega chuvaja Fedorja.

Fedor je namrech vedel za njegovega konjichka in je Miha vedno zalezoval, da bi ga zalotil na lovu za chrvi med razkopavanjem kakshnega groba. Doslej mu to she ni uspelo, kajti Miha je bil zvit kot presta in ni nikoli dvakrat razkopaval istega groba.

Hkrati pa, je razmishljal Miha, bi lahko s temi chrvi zhel masten zasluzhek, che bi jih vzgajal za prodajo na veliko. Ribichi so nori na vsako novo vabo, za katero kdaj slishijo. In s chrvi, je vedno bolj vneto tuhtal Miha, che bi jih uspeshno gojil v velikih kolichinah, bi lahko odprl svojo tovarno. Prodajal bi svezhe v plochevinkah z zemljo. Posushene in zdrobljene bi prodajal akvaristom kot ribjo hrano. Po vsem svetu bi jih dobavljal in morda bi jih prodajal kar v avtomatih. Ocvrti chrvi bi utegnili postati specialiteta na jedilniku boljshih restavracij. Saj tudi v ameriki jedo solato iz svezhih kalifornijskih chrvov. Kubanci pijejo rum, v katerem so namocheni chrvi. Bolj je nora stvar, bolj gre v promet. Francozi so nori na sir s chrvi.

Mozhnosti so se mu zdele neslutene. She posebno zdaj, ko biti kapitalist ni nich vech greshnega.

Tudi Krishtof in Gashper sta priznala, da ne vidita, v chem bi bil smisel tega, da bi Fonzelj legitimiral Jezusa Kristusa.

»Stvar je vendar preprosta kot tista Kolumbova kokosh,« je ucheno rekel Fonzelj.

»Bilo je Kolumbovo jajce, iz katerega se ni nikoli izvalila kura, ker je bilo zhe trdo kuhamo,« je vljudno pripomnil Gashper in narochil sedmo rundo pijache.

»Saj je vseeno,« je Fonzelj odmahnil z roko, kot da podi muhe. »Ne zachenjaj spet jalovega filozofskega prepira o tem, ali je bila prej kokosh ali jajce. Torej, che bi legitimiral Jezusa, bi dobil njegovo osebno izkaznico. Razumete? Zaplenil bi mu jo in tako bi dobili edinstveni materialni dokaz, da je Jezus Kristus zares obstajal. Jasno?«

»Zdaj mi je jasno,« se je zasmejal Gashper. »A kaj, ko bi bila Jezusova osebna izkaznica napisana v hebrejshchini, ker je bil Zhid.«

»Fonzelj tega sploh ne bi ugotovil, saj so tako ali tako vsi policaji nepismeni v vseh jezikih,« se je zarezhal Miha.

Krishtof je zhe zinil, da bi se zakrohotal, a je ostal z odprtimi usti, kajti Fonzelj jih je naglo zabil:

»Brez skrbi, na policiji imamo tudi nekaj strokovnjakov za Zhide in za hebrejshchino,« se je pohvalil. »Take, ki so she iz druge svetovne vojne. Ti bi nam prevedli tudi Jezusovo osebno.«

»In kaj se je zgodilo potem? Kako si lahko zamudil tako imenitno prilozhnost?« je zanimalo Krishtofa.

»Oh, saj sem zhe vnaprej vedel, da mi ne bo uspelo,« je potarnal Fonzelj. »Bog vse vidi in vse ve, prav v srce ti pogleda. Komaj sem se napotil proti njemu, je zhe vedel, kaj nameravam. Blago se mi je nasmehnil, trenutek za tem pa se je zhe razblinil kot meglica na soncu. Preprosto izpuhtel je. Chez hip sem videl dva bela goloba, kako letita v nebo. To je bil verjetno on z nadshkofom.«

»Shkoda, velika shkoda,« se je posmehoval Gashper. »Pa smo ob materialni dokaz o obstoju Boga. Chloveshtvo ti tega ne bo odpustilo.«

»Zakaj pa nisi vzel nekaj pogrebcev in jih zaslishal kot priche?« je hotel vedeti Krishtof. »Tudi to bi bil dokaz. Posreden sicer, pa vseeno.«

»Ker sem trdno preprichan, da sem ga videl samo jaz,« mu je zhalostno odvrnil Fonzelj. »Poleg tega gredo ljudje zelo neradi za pricho. To vem iz policijske prakse. She ob avtomobilski nesrechi jih ne dobish na sodishche, kaj shele, da bi prichali zoper Boga.«

»Saj ne bi prichali zoper njega, ampak zanj,« je zinil Miha.

»Vseeno,« je skrusheno rekel Fonzelj.

»Bozhja volja je taka,« je stoichno sklenil Gashper.

Molchali so in se posvechali pijachi. Skozi okno so opazovali talechi se sneg, ki je napovedoval prihod pomladi. Miha je v mislih pravkar izrachunal, v koliko letih bi si lahko postavil lastno farmo za vzrejo pokopalishkih chrvov, ribjih vab in akvarijske hrane. Pri tem je vzel za podlago maloprodajno ceno 12 evrov za kilogram.

Spomnil se je na tibetanske chrve, o katerih je pred kratkim bral v chasopisu. Ti so menda spredaj moshkega, zadaj pa zhenskega spola. Razmnozhujejo se najbrzh kot koleshchek: preprosto vtaknejo sprednji konec v zadnjega in se kotalijo, pa je. Che bi jih zachel gojiti v zemlji, prinesheni z Zhal, bi prishel zaradi naglega razmnozhevanja do svoje farme in tovarne she enkrat hitreje kot z obichajnimi pokopalishkimi chrvi.

Zvrnil je kozarchek do konca in se zastrmel skozi okno na Zhale z zharechimi ochmi. Poslednje pochivalishche se mu je zazdelo kot gromozansko veliko naftno polje. Samo navrtati ga je she treba.

 

+ + +

 

 

_________

Iz she neobjavljene knjige Bogdana Novaka Bratje sestre smrti (Ljubljana, 2006). (Op. ur.)

Prvo nadaljevanje: Bratje sestre smrti I