Revija SRP 93/94

Andrej Lenarchich

Za zgodovinski spomin

 

ISTRSKE MANIPULACIJE 

 

V Lucujevem Shepetu (Nedeljski dnevnik, 28. 6. 2009) berem o Titovem diktatu in Kardeljevi uklonitvi v zvezi z Istro. Tudi iz drugih virov se je mogoche pouchiti, kdo vse in na kakshen nachin je v novejshi dobi sharil in razmejeval Istro.

Rad bi opozoril, da ravno takshna prichevanja, kot jih je tokrat objavil gospod Lucu, potrjujejo sicer sploshno razvidno dejstvo, da nobena razmejitev, nobena odlochitev v zvezi z Istro, na katero se kdorkoli danes sklicuje, nima nobene tezhe. Italijani, ko so uspeli okupirati slovensko dezhelo Primorsko s Trstom in Reko, je niso niti poskushali deliti. Enako so ravnale nemshke okupacijske oblasti, ki po kapitulaciji Italije 1943 tudi niso delile Primorske, ampak so v njenem polnem obsegu – torej vkljuchno Trst, Reko in kvarnerske otoke – oblikovale vojashko upravo Küstenland (to je pach prevod slovenskega imena Primorska!). Tudi povojne cone so sledile skoraj v celoti mejam Primorske, konchni dogovor je odvzel le obmochje mesta Trsta z neposredno okolico, kar je bilo zhe nekoch vech ali manj obmochje svobodnega mesta Trsta. Preostali del Primorske je kot celota pripadel Jugoslaviji in igrice, ki so se jih shli partijski veljaki, nimajo nobene vloge glede zgodovinskih meja suverene dezhele Primorske, kajti te meje so drzhavna kategorija in jih noben upravni akt, kaj shele polprivatna odlochitev kakega samozvanca, ne more veljavno predrugachiti. Postopki te vrste so natanchno dolocheni, kakor so natanchno dolocheni tudi subjekti, ki imajo za kaj takega pooblastilo.

Zahvala gre ljudem, kot je gospod Lucu, ki razkrivajo diletantizem in nezakonita ravnanja komunistichnih oblastnikov. Tako postaja vse bolj ochitno, da meja med novonastalima drzhavama nikoli ni bila dolochena in da je bila dezhela Primorska v vsem svojem zgodovinskem obsegu vedno celota, do leta 1918 pa vsa v okviru slovenskih dezhel Avstrijskega cesarstva. Vsakomur je torej lahko jasno, da Zagreb nikoli ni imel prav nobene ingerence na tem obmochju – vse do zmede, ki je nastala leta 1991, ko so se drzhavnih rechi lotili osebki, za katere ni jasno, ali so bili hujshi ignoranti ali hujshi prodanci. Na nasho srecho so vse, kar je vsaj dishalo po drzhavnem ravnanju – dolochbe v ustavnih zakonih obeh drzhav, dogovore in tudi arbitrarno Badinterjevo odlochitev – nemudoma in v celoti ali ignorirali ali prekrshili, in jih tako po veljavnih obichajih storili neobstojeche. Razen mednarodnih meja iz leta 1918 danes torej ni nobene razmejitve, ki bi imela mednarodnopravno veljavo. Je torej nujno zacheti od samega zachetka.

A she prej je treba javnost in odgovorne spomniti, da nismo sredishche planeta in osamljeni, izolirani otok, niti se z nami zgodovina ni prichela in se bo she manj konchala. Problemi, ki se na nashem obmochju prikazujejo kot mejashka kregarija med Ljubljano in Zagrebom, so seveda le majhen delchek kompleksnega dogajanja, ki se je zachelo kot osvobajanje zatiranih narodov in prerazdelitev oblasti na prelomu stoletij, in ki je doseglo svoje vishke tako ob koncu prve vojne, pa potem znova eskaliralo med drugo vojno in v revolucijah pred in po njej, ter z osamosvojitvenimi gibanji po razpadu sovjetskega sistema.

Evidentno gre torej za proces, ki se je zachel s streli na Balkanu v Sarajevu in se konchuje (se bo konchal?) z masakri in genocidom prav tam. Naloga osveshchenih ljudi je torej, da sedejo skupaj na internacionalni mirovni konferenci, ki bo imela za nalogo konchati to stoletno vojno in ki bo opravila z majhnimi podlezhi, "hitlerchki" in "musolinchki", ki se ne ustavijo pred chloveshkimi tragedijami, usodne zgodovinske procese pa izkorishchajo za lastne separatne interese s svojimi Jasenovci, genocidnimi srebrenishkimi masakri in prilashchanjem obsezhnih, nikdar njihovih obmochij.

Evropa in svet se morata zavedati, da je treba, kar se je zachelo leta 1914 v Sarajevu, konchati prav tam, in to chimprej, preden omejena samopashnost in pritlikavi ekspanzionizem domishljavih liliputov vnovich pozhene vrtiljak smrti in unichevanja.

 

 

_______­­­­_____

Gornji zapis je bil poslan tudi visokemu predstavniku mednarodne skupnosti in posebnemu predstavniku EU v BiH, gospodu Valentinu Inzku, ker bi ga utegnil zanimati kot informacija, ki se nanasha na she danes neurejeno dedishchino dogodkov v mestu, v katerem ima uradni sedezh. (Op. ur.)